Kvalitetno preživljanje prostega časa

Že tisti, kdor me prav malo malo pozna ve, da neskončno ljubim nakupovalne centre. Izogibam se jih nekako tako kot hudič česna. Ampak včasih pride dan, ko je treba zakorakati v nakupovalni center, ni kaj. In danes je bil tak dan.
Ni bilo dovolj, da smo dva dni po celem mestu iskali šest enakih steklenih pokrovov in jih po hudih mukah tudi našli (pustimo ob strani dejstvo, da so preplačani), zdaj je bilo treba najti še dvanajst enakih lesenih desk določene dimenzije - šest malih ter šest velikih. In zjutraj mi je šlo ob misli, da moram en del dneva posvetiti temu opravilu, do katerega me bo pot vodila v smer Mesta velikih nakupov, skorajda na jok. In ker človek v nesreči spozna prijatelja, ker sta dve nesreči ena skupna sreča in ker je N. ravno danes (nujno!) potrebovala podstavke za pod teglce, sva se odločili, da bova stisnili zobe in se skupaj podali na lov. Pot naju je zanesla v Merkur in neverjetno, po manjših mukah mi je celo uspelo najti šest velikih enakih desk, kar je, glede na splošno ponudbo, velika zmaga. Od manjših lesenih desk so imeli le eno. Ampak eno imajo še v Vižmarjih, dve v Celju, eno v Novi Gorici in ne vem še kje. Ne vem zakaj imam vedno znova občutek, da iščem edino stvar pod soncem, ki ne obstaja, če pa že, pa obstaja točno v enem kosu, pa tudi če je to navadna okrogla lesena deska. Ko sem se pred dnevi v Nami neskončno razveselila steklenega pokrova, so mi povedali, da imajo le dva ter da ni variante, da do naslednjega četrtka (v roku enega tedna torej) zrihtajo še štiri. Toliko o kapitalizmu... Saga današnjega, delno neuspešnega, iskanja se je nadaljevala pri podstavkih za teglce, kjer je na plan skočil improvizatorski duh, tako da sva na koncu iz trgovine odkorakali z ljubko vrtno ograjico iz pol-štorčkov, katero bo N. razrezala na kose in podložila pod teglce. Tako. Zakaj vse to pišem?! Počakajte še malo prosim, višek zgodbe šele pride...
Ker se mi je zdelo, da moram nujno kupiti pršilko za vodo, pa tiste v Merkurju niso bile dovolj lepe (kolikor je pršilka za vodo sploh lahko lepa - ampak obstajajo lepe in manj lepe in tiste v Merkurju so pasale v kategorijo manj lepih), sva nazadnje pristali v City parku. Lušno. V Butlersu ni bilo veliko ljudi, kar je fajn, ni pa bilo pršilke za vodo, kar ni tako zelo fajn. Ampak imeli so odlično knjigo o curryih za 7 ojrov in ker so se ob ogledu knjige v grlu nabrale sline, je bilo posledično v bližnji restavraciji nujno potrebno zajesti curry. V tisti tajski restavraciji imajo celo dober curry, kdo bi si mislil. In zdaj pride višek zgodbe. Mislim, da je curry pripomogel k mirnim živcem, pri dogodku, ki je sledil...
Nekako logično je, da po iskanju tehničnih zadev slej ko prej na dan pride želja po čem ženstvenem, v bistvu sem želela pofirbcati en bedast lak za nohte. Brezveze, ampak pred dnevi sem ga videla na internetu, pa sem sedaj želela vedeti kako izgleda v živo. In ker nobena od naju ni redna obiskovalka dotičnega centra, sva optimistično zakorakali k informacijam, da bi vprašali, če v sklopu tega mega centra morda obstaja kakšna drogerija in če ja, kje je. V kibli, na kateri je narisana črka I (povsem po nepotrebnem), je sedel bledoličen anemičen mulc, ki je žvečil in govoril tako potihem, da ga je bilo skoraj nemogoče slišati. Človek si misli, da nalašč govori tako potihem, da bi čim prej odgnal ljudi stran od sebe. Vprašava po drogeriji. Mulc žveči, debelo gleda in kot sem že rekla, govori zelo potihem. Ne ve. Niti se ne trudi dajati vtisa, da razmišlja, še vedno žveči. Potem reče, da imajo Sanolabor. Aaaaa?! "Ne, drogerija: parfumi, kreme, laki za nohte, vložki?! Drogerija?!" mu razlagam kot da je star pet let. Ne trzne, debelo gleda in odkimava z glavo. "Limoni? Imate Limoni?" optimistično poskuša prijateljica. Nekako mu uspe izjaviti, da je morda celo bila, a so jo zaprli. Ima me, da bi ga na gobec, mulca bedastega. Ne zato, ker je bedast in mu ni pomoči, temveč zato, ker sem se ob pogledu nanj spomnila na celo trumo mulcev podobnega profila, o katerih sem zadnjič poslušala - del današnje mladine pač, ki misli, da je bil Prešeren slikar. Tale je bil eden izmed njih. Moja mati, ki dela v vrtcu, za otroka, primerljivega s temle mulcem reče: "Ta ne bi trznil, tudi, če bi mu človek pripeljal slona". Morda bo po liniji najmanjšega odpora celo dokončal kakšno šolo. Morda se bo zaposlil kot vratar v kakšni državni ustanovi in vlekel plačo. Odkorakava in skleneva zatreti željo po zijanju v morebitne nove odtenke lakov za nohte. Hop Cefizelj, za vogalom nabaševa na Limoni! No ja, tistega laka niso imeli, pa sem povprašala, če imajo morda kaj v petrolejskem odtenku. Študentka z narisanimi očmi v stilu Kleopatre in obrazom, ki je imel na sebi vse barve tega sveta (razen petrolejske), me debelo pogleda in reče: "A je to rjavkast odtenek?" "Ne bejbi, ni rjavkast..." Bi si človek mislil, da je najmanj kar jo utegne zanimati vsaj to, kakšne barve lakov za nohte obstajajo na tem svetu, ampak ne, tudi tega ne ve. Po današnji izkušnji me močno zanima, kakšne pogoje je treba izpolnjevati, da človek dobi delo, pa četudi le v drogeriji ali na informacijah. Več kot očitno nobenih.
Upam, da imam zdaj do nadaljnjega mir pred raznimi nakupovalnimi centri.

Moram pa povedati, da sem si zvečer ogledala Pevčev "Lahko noč gospodična". Tako lepega filma že dolgo nisem gledala in ko ga je bilo konec, sem si zaželela, da bi ga gledala še enkrat. Toliko lepih občutkov potegne na plano... Lahko noč, gospodična!