Daleč potujejo oblaki

-

Eden tistih dni, ko si človek skoraj ne upa iti v šlapah iz hiše. Ampak ravno to sem storila, iz hiše sem šla v šlapah ter celo brez dežnika, predvidevajoč, da se ne bom stopila, če prehodim 500 metrov v dežju. Je bil tiste sorte grozeči dež, ki si potem tik pred zdajci premisli. In tako sta Nina in Klara svojo stojničico pod papirnatimi dežnimi kapljami na Caffeine hours kar nekajkrat premaknili "iz dežja pod kap", dokler ni veter dežja dokončno odnesel s seboj.
Na moji strani je bil danes en tak rahlo hektičen dan, ki pa se je končal s prijetnim spokojem ob krasni muziki (vsaj zame), kajti iz metelkove smo ušli še preden so zadoneli "milozvočni" zvoki v dvorani. "Reši se kdor se more" je rekla Eva, pa smo šli, kajti vaja kasneje nastopajočih muzikalcev ni zvenela kot nekaj, kar bi bil človek s povprečno natreniranim ušesnim drobovjem želel slišati.

Večeri in noči so moj najljubši del dneva. Ko se v prostoru razteza spokoj, iz zvočnikov pa pritajeno šepeta muzika. Danes Hindi Zahra, ki mi je pred dnevi zlezla v uho in se tam zasidrala do nadaljnjega. Ploščo kupim res in zgolj takrat, ko se to izplača - ko se mi zdi, da je večina pesmi na njej vrednih večkratnega poslušanja in na Hindijini je že tako. Ta trenutek na mini sobni jakosti Don't forget.

In nov srčni bedž imam, tako da bom zdaj končno malo bolj srčna. Bodite srčni tudi vi in če slučajno še niste, predlagam, da si pri NiniLeni kupite bedž!