Nakvačkaj mi lep(ši) svet...

-

Vale je nekoč na svojem blogu napisala, da bo, ko bo šel svet k vragu, sedela na balkonu, pila pivo ter se na ves glas smejala. Njena izjava se mi je zdela precej posrečena - če gre vse skupaj k vragu, potem naj se to vsaj zgodi s stilom! Če bi prišlo tako daleč, bi tisti trenutek rada sedela nekje na toplem, ob kozarcu dobre alkoholne pijače, katero se nalije v kozarec s pecljem in kvačkala. Ugotovila sem, da kvačkanje pomirja - v zadnjih nekaj dneh mi je postalo jasno, zakaj v raznih mentalnih ustanovah svojim gojencem predpisujejo terapije z ročnimi deli. (Hm, morda sem pa zrela za obisk mentalne ustanove, kdo bi vedel?!)
Lahko rečete, da sem črnogleda, ker flancam o svetu, ki bo šel k vragu. Povem vam: niti črnogleda nisem več in to me rahlo skrbi, saj bi bila še vseeno raje to, kot pa da imam občutek, da sem brezčutna. Sita sem vsakodnevnih prenapihnjenih novic in komentarjev ob njih (včasih kljub vsemu ne morem mimo teh), vzajemne jamrarije na vrtovih ljubljanskih beznic in vsega kar paše zraven. Ob bedastih novicah, namesto, da bi se usajala, le še zeham. Preprosto, naveličala sem se - če se človek vsega lepega enkrat naveliča, potem se slabega naveliča še toliko prej, kajne?!
Včeraj sem kupila Modno Jano, ki je po mojem mnenju sicer ena izmed revij v rangu "bi šlo tudi brez", kriva pa je NinaLena, kajti naslovnica dotične revije je njeno maslo. Skratka, vsebina revije niti ni tako zelo slaba, intervju s fotografom Jakom Vinškom, ki živi in dela v New Yorku, sem hlastno prebrala, odličen je! Med drugim Vinšek trdi, da je kriza na nek način dobra, saj ljudi sili k razmišljanju in akciji. Se strinjam, da je to še kako res. Ljudje smo sprogramirani tako, da se ob "poku"sicer ustavimo in za nekaj časa otrpnemo, ampak vsak šok v nas slej ko prej izzove akcijo, kajti nekje pod kožo imamo vstavljen program, ki se imenuje "preživetje".
Med drugim v teh dneh prebiram knjigo z zanimivim naslovom Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov. Knjiga, ki deloma bazira na resničnih dogodkih, govori o življenju skupine ljudi, ki so med drugo svetovno vojno prebivali na okupiranih Kanalskih otokih. Njihovo društvo za književnost nastane zgolj kot posledica pretveze, predočene nacistom, ki jih na prostem legitimira v času policijske ure, vendar pa se to kasneje, za potrebe dokazovanja, udejanjeni v realnosti - društvo res nastane in deluje, njegovi člani pa kasneje ugotovijo, da jim je bilo s pomočjo knjig obdobje okupacije veliko lažje preživeti. Kljub temu, da je ta del zgodbe fikcija, nas potihem opominja, da je umetnost vendarle ena izmed reči, ki življenje v še tako hudih trenutkih naredi znosnejše.
Sama ta teden negujem asocialnost, ki pa, zanimivo, posledično producira ustvarjalnost. Povsem namerno sem se izolirala od vsakodnevnih druženj in na vsake toliko časa se mi zdi, da bi mi bilo pravzaprav čisto vseeno, če bi bil konec sveta. Tisti trenutek bi morda pogledala skozi okno, privzdignila levo obrv, nato pa se lotila katerega izmed neskončnih opravil, ki krojijo moj dan.

Tisto, česar ne vidite na fotografiji, oziroma vidite le del tega, je moja nova kapa. Prva iz serije l.r. (lastnoročno). Nastala je kot projekt raziskovanja tutorialov na Youtubeu, prvotno je bila mišljena precej manjša, nato pa je, tekom nastajanja, dobivala vedno večji volumen, jaz pa sem posledično vsako jutro hitela tja na konec trubarjeve po še eno dodatno klobko, dokler nisem pokupila vseh grafitno črnih. Kar štiri so se preobrazile v tole volneno gmoto, kar pomeni, da bom letošnjo zimo na glavi prenašala 2o dekagramov volnene niti. Če seveda ne bo prej konec sveta...