-
Sličice iz Berlina že cel teden čakajo na objavo. Pa saj ni kaj napisati - kdor se je že potepal po berlinskih ulicah, ve, kakšen fin čudaški šarm premore to mesto, tisti, ki tega še ni storil, pa naj čim prej teče tja in preveri. Fotografije govorijo same zase, dasiravno se tokrat niti nisem preveč trudila s fotografiranjem.
Tokrat me je zaneslo v muzej Bauhaus, katerega dizajna lačnim toplo priporočam. Ima pa ta muzej eno precej čudno logiko odpiralnega časa - ob ponedeljkih, ko je večina muzejev zaprta, je namreč ta odprt, v torek pa zaprt. S to precej neposrečeno logiko odpiranja po mojem mnenju več ljudi izgubijo kot pa pridobijo. Ne vem, zanimivo bi bilo preveriti, če jim tak deloven čas res poveča obisk ali pa ljudi le preveč zmede?! Iz muzeja sem odkorakala s setom šestih kozarcev, ki sem jih potem v ročni prtljagi odtrogala na letalo in z velikim veseljem cele privlekla domov. Kako bi se temu reklo norost ali strast?!
Omeniti moram še obisk fundacije Helmuta Newtona in ogled razstave Helmut Newton polaroids, čeprav sem potem v muzejski trgovinici ugotovila, da so mi fotografije njegove June aka Alice Springs precej bolj všeč kot njegove. Še ena v nizu zgodb žena, ki ustvarjajo ali pa so ustvarjale v moževi senci. Kakorkoli že, zelo bi si želela videti njun projekt z naslovom Us and them, ker sta morala biti, po stalni razstavi sodeč, prav posrečen par, ki je življenje zajemal z veliko žlico. Lepo.
Omeniti moram še obisk fundacije Helmuta Newtona in ogled razstave Helmut Newton polaroids, čeprav sem potem v muzejski trgovinici ugotovila, da so mi fotografije njegove June aka Alice Springs precej bolj všeč kot njegove. Še ena v nizu zgodb žena, ki ustvarjajo ali pa so ustvarjale v moževi senci. Kakorkoli že, zelo bi si želela videti njun projekt z naslovom Us and them, ker sta morala biti, po stalni razstavi sodeč, prav posrečen par, ki je življenje zajemal z veliko žlico. Lepo.
Lepo se je vsakič znova vrniti v belo Ljubljano in rek, da rek "povsod lepo, a doma najlepše" še kako drži, si rečem vsakič ko se vrnem domov. Pa čeprav v mislih še tam in obenem že kje drugje.Decembrska norija me ni okužila in ko ob večerih opazujem lučke na drevesih, se mi vse skupaj ne zdi prav nič romantično. Dokler smo imeli sneg, je zadeva nekako imela smisel, ko pa lučke kraljujejo na žalobno mokrotnih vejah, vse skupaj izgleda rahlo "za lase privlečeno".
Kar si v decembru zares želim, je kakšen dober koncert, pa večeri, ki bodo dišali po prijetni družbi in kakšen hipno-impulziven nenačrtovan večerni potep okoli vogala - v kino... Pa malo več časa si želim. Ampak, "Das leben ist kein pony hof" pravijo nemci.
Kar si v decembru zares želim, je kakšen dober koncert, pa večeri, ki bodo dišali po prijetni družbi in kakšen hipno-impulziven nenačrtovan večerni potep okoli vogala - v kino... Pa malo več časa si želim. Ampak, "Das leben ist kein pony hof" pravijo nemci.
Ni komentarjev:
Objavite komentar