četrtek, oktober 06, 2011

O tem, kako človek rabi štiri dni, da pošlje pismo

Ne maram pošt, oziroma, ne maram imeti opravkov na pošti. V bistvu so mi pošte že od nekdaj zoprne - dolgi pulti s še bolj dolgimi vrstami za njimi, če imajo ti pulti recimo štiri okenca, sta dve praviloma zaprti. In poštne uslužbenke ponavadi grdo gledajo.
Prva meni najbližja pošta se nahaja za vogalom - do tja imam minuto hoda in v ponedeljek zjutraj sem hotela poslati pismo. Ampak... pri roki nisem imela usb ključka, na katerega bi morala naložiti podatke ter vse skupaj nesti v fotokopirnico. Kasneje sem sicer našla rezervni ključek, ampak ker so bili ostali "to do" opravki za tisti dan že obkljukani, se mi ni dalo še enkrat laziti dol - je le daleč do zoprne pošte. Naslednji dan sem se celo uspela privleči do fotokopirnice - do prve najbližje je deset minut hoda. Daleč. Bila je zaprta - uspela sem jo zamuditi za pet minut. Včeraj... včeraj sem se na poti domov hotela oglasiti na pošti, pa sem ugotovila, da nimam gradiva s sabo (en del gradiva je bil namreč v knjižni obliki). Pa se mi ni dalo še enkrat hoditi nazaj, je le daleč do zoprne pošte, pa še v kopirnico bi morala. Danes... danes sem imela na obhodu v mesto s seboj mapo z gradivom in usb ključ, pridno sem sprintala in skopirala kar se je sprintalo in skopirati moralo. Potem sem šla slučajno mimo pošte na Rimski, pa sem si rekla, da je najbolje, da stopim noter in pošljem preklemano pismo. Skoraj bi mi uspelo, ampak pošta je bila zaprta. Imajo deljen delovni čas. Kasneje mi je uspelo potem na pošti na Pražakovi. Ampak ne takoj, gospa poštarica namreč ni našla poštne številke za Besnico pri Kranju, želela me je prepričati, da pisma ne morem poslati, ker da ta kraj s poštno številko ne obstaja. Ker sem kot pribita stala za pultom in je gospa videla, da se ne mislim nikamor premakniti s tistim pismom, je zavrtela telefon in kar naenkrat sem pismo lahko poslala. Fino, skoraj bi bilo konec poštarske more, ampak... ko sem se vrnila domov, me je v nabiralniku čakal listek za dvig poštne pošiljke. Jutri moram na pošto Slovensko! Na sumu imam, da ne bo šlo zlahka, ker... Ah, vam povem jutri.
Pošte imajo slabo karmo, ni kaj!

2 komentarja:

Nataša pravi ...

Ja, pošte, super so. Lahko kupiš bajadero, svinčnike in spodnje gate, če pa želiš kaj .... khm ... poštarskega ... npr. posebne znamke, škatlo za pošiljanje paketa ali kaj podobnega, jih pa čisto vrže s tira. Imajo v skladišču, naj pridem naslednji dan. Grrrrr. Da sploh ne začnem o tem, kako premetavajo priporočene pošiljke in rabijo 10 minut, da nekaj najdejo. Kakšna organizacija je to? Kar brska po enih omarah in predalih, ko to vidim, sem še vesela, da sploh kaj dobim.

Na Danskem je pa pošta taka, kot mora bit. Le kako jim to rata? Aja, niso na Balkanu!

Porkaflik. A si mogla oment pošto?!! :-)

Vanja pravi ...

Zadnjič mi na pošti niso hoteli posoditi selotejpa. Gospa je rekla, da predvideva, da ga bom porabila preveč. Sem rekla, da ji ga plačam, samo da me reši zagate z zapiranjem paketa. Ne, ostala je neomajna. Ker s prijateljem pri roki nisva imela drugega kot zaščitni trak za beljenje, sva omot zavila kar s tem. Pa paket se ji je zdel prevelik, menila je, da ga morava peljati na glavno pošto, čeprav so mi dan poprej po telefonu zatrdili, da paket lahko oddam pri njih. Ja, na pošti človeku res znajo polepšati dan. :)