In these days...

Dnevi in noči prejšnega tedna so se držali skupaj kot da ne bo nikoli konec in nikoli drugače. Ko sem že mislila, da je vse narejeno, je od nekod priletelo še to in ono in skoraj se je že danilo, preden sem legala spat. Vsako jutro znova je prekratkemu spanju sledil ritual maskiranja lepo zaobljenih, rejenih podočnjakov, zoper tresoče roke pa je poskrbela skodelica kofeta in tako nekako sem, za silo urejena, dan za dnem vstopala v nove dogodivščine.

Četrtek in petek je minil v znamenju Design Expa. Odziv je bil bolj "tako tako". Na splošno ugotavljam, da ljudje v veliki meri trzajo na reči "na prvo žogo" - nekaj velikega bo morda še pritegnilo pozornost, nekaj manjšega, nekaj do koder je treba narediti šest korakov več, da bi to malo zagledali in videli, pa je že preveč. Ni mi žal za takimi, ki hodijo in ne vidijo, ne toži se mi za njimi, me pa kljub vsemu preseneča in morda malo zaskrbljuje ta pasivnost. Mene so/ste zelo razveselili prijatelji in znanci, ki so/ste prišli mimo. Zelo dober občutek je, ko vidiš, da nekdo podpira tvoje delo in se veseli skupaj s teboj. Neke vrste "nagrada za pridnost" je bilo sms obvestilo, ki je k meni priletelo v petek okoli polnoči, tako sem od veselja sredi metelkove poskakovala visoko v zrak. Malo sem bila važna. In še vedno malo sem. Ne morem vam povedati kaj je pisalo v sporočilu, se pa neznansko veselim nekega povabila...
Po sobotnem jutranjem potepanju po običajnih točkah sem sončno sobotno popoldne brez slabe vesti namenila lepotnemu spancu, nato pa čez grad krenila pogledat kaj se dogaja na Kongresnem trgu. Ujela sem le še peščico protestnikov. Ideja mirnega protesta se mi zdi dobra. Vse več ljudi bi moralo na tak način pokazati, da jim/nam ni vseeno. Sama sem glede tega precej pasivna, svoj tihi protest morda izkazujem dan za dnem - z bojkotom masovnosti in poneumljanja ter z mislijo in prepričanjem, da se dobro vrača z dobrim in dobro nadaljuje z dobrim. Dovolj sem stara, da ne verjamem več v pravljice in vedno bolj se mi zdi, da gre svet k vragu. Lepo je napisala Sonja Merljak v sobotnem Delu: "Meje mojega sveta so meje mojega vsakdanjika. In kadar ga ne zmotijo novice iz sveta drugih, je moj svet umirjen in spokojen..." Važno je, da imamo drug drugega, to je vse kar nam ostane v tem ponorelem svetu. 

Tako, v nov teden vstopam s polnim hladilnikom, kilometrom čtiva na nočni omarici (skrinji), spucano glavo in obilico dela, kar je fajn. In dovolj časa za spanje bo. Veselo naprej...