sreda, november 02, 2011

Netipičen praznik

Netipičen praznik se je začel nekako takole: alarm na snooze, vmes zvonjenje telefona
"Ja, prosim." "Vanja živjo... ja a še spiš?" "Aaaaa?! Koliko je ura??" "Ja velik. Ne vem koliko je..." "Daj ne zafrkavaj se, povej mi prosim". "Ja, po novem je devet, po starem deset...." "Ne po novem, po starem... koliko je ura?!" skoraj kričim, popolnoma zbujena."Devet." "A no dobro, ker imam ob desetih sestanek." "No, potem pa hitro pejd." "Se slišiva... adijo". Lušno...
Kasneje, ko vse postorimo, z bratovjem "oddirjava" v rodni kraj, na udeležbo "obvezne" ceremonije na britofu. "Kozmetično spremljanje roditelja" se temu reče. Letos sva zamenjala vlogi, on je spremljal mamo, jaz pa papana. Se mu dobro zdi, da ima spremstvo, posledično sem tudi jaz vesela, ker je on vesel. Namesto pelc mantla ali lisice si okoli vratu nadanem lisico iz tekstila, ustnice pa na debelo namažem z živo rdečo šminko - malo kostumografije ne škodi. Na britofu srečanje z (ne)najljubšo teto (edino, ki jo pač imam), stresanje dovtipov in poslušanje starih štosov in zgodbic v stilu kako je njo pred žnj leti nekdo osvajal. The samo old story. Some people never change...
Britof tudi ni najbolj primeren prostor za hece. S fotrom sva sarkastična, ona pa rahlo zmedena, ker ne ve kdaj bi se smejala in kdaj ne. Njeno "prijazno" špikanje v stilu "Bo pa ja tvoja mati dobila kakšnega vnučka, zdaj ko bo kmalu v penziji", ji vrnem s trikratnim zbodljajem in želja po nadaljevanju debate na to temo jo nenadoma mine. Kar me  seveda rahlo užalosti, saj imam na zalogi še kar nekaj štofa na to temo.  No ja, ona je svojo nalogo "dobro" opravila. Edino hčer je porinila v zakon prvemu, ki je prišel mimo, zdaj pa se pritožuje nad dejstvom, da mora 24 ur na dan skrbeti za tri vnuke, saj njena hčerka tej nalogi preprosto ni kos. Slovenska cankarjanska mati pač, ki se pritožuje, v resnici pa uživa v vlogi žrtve, saj (misli da) na celem svetu ne obstaja ničesar drugega kar bi bila lahko počela.
Preostali čas namenim opazovanju ljudi. Opazim, da se veliko mojih vrstnikov spreminja v svoje starše. Nekateri izmed njih so kar precej postarani. Hecno, kako živimo v prepričanju, da se vsi ostali spreminjajo, mi pa smo ves čas enaki. Prešine me misel, da verjetno tudi sama ne izgledam več kot da jih imam 20. Kljub dobremu genetskemu materialu. Res zoprno, ker nimam otrok, kakšna škoda, da bodo take dobre lastnosti, ki bi jih lahko prenesla naprej, po vsej verjetnosti šle v nič.
Ko se se razidemo, (ne)najljubša teta reče: "Pa oglasi se kaj!" Nikoli se ne oglasim in še preden me je povabila, je vedela, da me ne bo, zato z odkrito narejenostjo rečem: "Mislim, da me ne bo, veš, RES nimam časa." "Nima časa." enako narejeno pristavi foter. Sledi histeričen smeh. Njen. Ko se razidemo, papan reče svoji sestri: "Se vidimo čez eno leto!" Spet histeričen smeh. Pa nasvidenje!
Sledi še en sestanek. Precej neformalen. S prijateljico, ki je obenem tudi bratova naročnica, sedimo v prostoru, ki je bil včasih mestna kavarna (menda naj bi bil še vedno) in se družno zgražamo nad hladom, ki veje po prostoru: separeji v rjavem skaju, uniformiran tlak in strop, ki se nikakor ne more odločiti ali bo imel videz tlaka ali stropa, vseeno pa se bolj nagiba k misli, da bi želel biti tlak. Ne bo šlo, ljubček - ti si strop in strop boš tudi ostal! Ceneno, ki želi izgledati neceneno. Ne gre. Včasih smo radi posedali tam notri, zdaj vsi trije komaj čakamo, da pobegnemo. Spisek čajev iz čajne hiše Cha: natakarica ob "črni earl grey z mlekom" debelo pogleda. Prijazno ponovim naročilo. Dete ni nič krivo, če še ni slišalo za earl grey. Kasneje pride nazaj in pove, da earl greya nimajo. "Katerega od ostalih 40 naštetih pa potem imate?" upajoče vprašam. "Imamo čaj znamke Dilman". "Ne, iz čajne hiše?" "Nobenega." "Aha... Kavo z mlekom, prosim!". Bratovje hlepi po vroči čokoladi. Na voljo ima tako z aromo kostanja ali jagode. Odloči se za kostanj, čeprav se zaveda, da obstaja velika mera tveganja, da bo dobil sintetično zmes čokolade in nečesa kar je morda nekdo pobral iz cevi, medtem ko je čistil sesalec. Prijateljica po hudih mukaj naročanja pristane na nek čaj z aromo granatnega jabolka, za katerega se kasneje izkaže, da ga ne bo mogla popiti do konca, ker je grenak. 1001 cvet - kadar zagledam ta čaj, si mislim, da bi raje pila prevreto vodo brez česarkoli, kot pa to nesnago. Sklenemo, da gremo naslednjič Pod grad, edino mesto v Kamniku, kamor človek lahko gre, nekaj naroči in to tudi dobi. 
Ekspresno pakiranje zimskih cunj in divjanje nazaj v Ljubljano, si skoraj ne zaslužita omembe, ampak ko sem ob devetih zvečer stopila v stanovanje in zaprla vrata, se je začel moj praznik. Kratko, al slatko! :)

8 komentarjev:

adj. pravi ...

Dober dan, žalost.

Vanja pravi ...

Nasvidenje, žalost.

adj. pravi ...

Nisem še tako daleč.

Vanja pravi ...

Nikoli ne veš, kako daleč je... :)

adj. pravi ...

Heh, dobra replika. Za na steno dat. ;)

Vanja pravi ...

:)

matilda pravi ...

živel konec 1. novembra in druženja na cimitrih

Vanja pravi ...

Živel! In živel november, sivi mesec, ki te skoraj prisili, da si poženeš kroglo v glavo! :)