Zadnjič sem bila v komentarjih izzvana, naj zapišem kaj na temo o teku. Ampak iz teka nikoli nisem delala neke hude znanosti: pač, obuješ superge in tečeš - to je vsa filozofija. Kaj potemtakem napisati?
Pa mi je po nekem naključju naslednji dan v knjigarni pod roke prišla Murakamijeva knjižica z naslovom "What I talk about when I talk about running". Ker obožujem Murakamijevo pisanje in ker me je zanimalo, kako lahko nekdo misli o teku razgrne na 170 straneh, sem knjižico kupila in zdaj jo počasi prebiram, vmes pa vlečem vzporednice s svojim razmišljanjem ter odnosom do teka.
Že na začetku želim povedati, da se tega športa lotevam zelo amatersko - ta trenutek namreč nimam prav nobene potrebe po študiranju raznih priročnikov, po merjenju srčnega utripa, ne da se mi delati na hitrosti in ostalih rečeh, katere imajo zapovedane "pravi" tekači. Ti "pravi" tekači imajo itak ogromno nekih čudnih "pravil", katerih se nisem nikoli kaj dosti trudila razumeti. Nekdo od njih je menda izjavil, da bi morali vsem, ki za polmaraton porabijo več kot 2,10 ure, prepovedati, da ga tečejo. Precej drzna izjava, bi človek rekel. Bo morda njega kaj manj, če na cilj prilezem po treh urah?!
Nisem kaj prida športnice. Nikoli nisem uživala v nobenem od tekmovalnih športov, pravzaprav so mi bili, odkar pomnim, vsi po vrsti neizmerno zoprni, kot mi je tudi na splošno zoprno tekmovanje kakršne koli vrste. Nekako ne razumem zakaj bi se morali ljudje med seboj nenehno dokazovati ter primerjati. Tako, v tekmovalnih športih nisem uživala, v netekmovalnih pa tudi ne. Najbolj srečna sem bila, če sem lahko živela svojo "statičnost" (zelo primeren izraz za lenobo, da).
S tekom sem začela pred približno desetimi leti, razlogu zanj je botrovala želja po zmanjšanju telesne teže. Zdaj na te stvari gledam precej drugače kot takrat. Zdi se mi, da sem, ker sem tekla zgolj zaradi želje po izgubi kilogramov, tek na nek način zlorabila, zato mi verjetno nikoli ni bil v užitek, jemala sem ga kot prisilo ter ga vsako leto (kljub zavidljivim rezultatom na teleščku), po nekaj mesecih opustila. Vsakič ko sem obuvala superge, mi je v glavi že zvenela misel "komaj čakam, da pridem nazaj". Tekla sem zgodaj zjutraj, se po vrnitvi domov precej grdo najedla in od silne utrujenosti odsmrčala dve uri. Ne preveč vzpodbudno...
Lansko leto sem kar veliko tekla in v teku tudi začela uživati. Pomenil mi je sprostitev po napornem sedenju za pisalno mizo, v času športne aktivnosti sem v glavi razpucala marsikatero dilemo, katero bi morda drugače potisnila vstran. Pretekla sem svoj prvi Tek trojk ter si spomladi na Dunaju, na petih kilometrih kot "tekačica na črno", na tekmovalni progi ogledala kako izgleda polmaraton.
Na tem polmaratonu se je moja draga prijateljica N. odločila, da bom letos na tej tekmi tekla tudi jaz. Če ne bi bilo njenega prigovarjanja, se najbrž ne bi nikoli prijavila. Po drugi strani se mi je zdelo, da bi si morala zajtrk v muzejski četrti (umešana jajca z drobnjakom in bučnim oljem), katerega sva lani po njeni tekmi z velikim užitkom pomlatili, letos prislužiti s tekom. Strašno dober razlog za prijavo, kajne?!
Trenirati sem začela v začetku februarja. Trikrat na teden po sedem kilometrov, nato pa sem razdaljo počasi podaljševala. Moji občutki ob teku so bili precej drugačni od tistih prej, saj sem tekla iz povsem drugega razloga kot običajno, v glavi je nenehno odzvanjala kombinacija datuma tekme ter števila kilometrov, ki naj bi jih pretekla. V nekem trenutku si rečeš: "Če bom tam morala preteči enaindvajsetko, potem desetka zdaj ni nič." In brez problema stečeš desetko. In nato petnajstko... O krasni dunajski izkušnji ne bom pisala, saj sem jo podrobno opisala v objavi namenjeni prav dunajskem polmaratonu (aprilski arhiv). Ta enaindvajsetka je bila iztočnica za nadaljevanje, dala mi je nov zagon in s tem povezano veselje do teka, po tekmi sem namreč še vedno tekla enako kot prej - trikrat na teden od 7-10 kilometrov. V maju sem tekla Tek trojk, nekako v istem času odkrila radosti teka v hrib, Rožnik je tako postal moja najljubša trasa, katere se še vedno nisem uspela naveličati.
Prirojena statičnost je v mojem telesu tako močno zakoreninjena, da bi lagala, če bi rekla, da mi brez teka živeti ni. Če moja glava iz kakršnega koli razloga telesu ne bi vsak dan zapovedala naj gre tečt, se to telo ne bi prav nič dosti sekiralo. In tudi z glavo imava včasih probleme, saj ji vztrajno dopovedujem naj se pomeni s telesom in ga nažene tečt, ona pa se temu želi na vsak način izmakniti in si izmišlja vse mogoče razloge za proti. Tek ljubim izključno takrat kadar tečem. Tečem pa v zadnjem času prav vsak dan. Izmenično tečem dolge in kratke proge, se pravi vsak drugi dan deset km, vmes pa polovičko, se pravi pet. Kot že rečeno, sem prej tekla manj, zdaj tečem več. Iz "trikrat na teden" sem v juliju pristala na "dvakrat", potem pa kar naenkrat na "en teden nič". Po tistem tednu abstinence sem ugotovila, da postajam mlahava in zoprna, da sem sama sebi odveč ter da se spet preveč ukvarjam s prehrano. Drugače rečeno: v tistem tednu nenamerne abstinence sem ugotovila, da je s tekom moje življenje veliko enostavnejše in kvalitetnejše. Naj se sliši še tako čudno, vendar tek človeka umiri, misli postavi na pravo mesto, telo napolni z endrofini (ne vedno), koža je bolj napeta, predvsem koža na obrazu opazno lepša in bolj sijoča, telo se preoblikuje, je v formi, človek se ne ukvarja več tako zelo z mislijo na to kaj bo ter česa ne bo pojedel. Meni osebno rutiniran tek, kakršnega izvajam v zadnjem času, da občutek, da je moje, sicer na momente kaotično življenje, kanček bolj urejeno. Nisem človek rutine, kar pa še ne pomeni, da je ne potrebujem in tek je nekaj, kar me na nek način "prizemlji v vsakdan".
Tistim, ki pravijo, da med tekom ne mislijo na nič, močno zavidam. Meni ni to še nikoli uspelo, saj namreč ves čas nekaj mislim. Veliko pomembnih idej sem razdelala med tekom, veliko reči domislila in namislila. Ampak kar si resnično želim je to, da ne bi mislila na nič. Murakami v svoji knjigi trdi, da ne misli na nič. To mora biti pravi balzam.
Včasih sem vedno tekla v paru, zdaj najraje v ednini. Vedno poslušam glasbo, petje ptic ter šumenje listja me namreč pri teku dolgočasita. Ponavadi poslušam kaj elektonskega - Daniela Wanga, Morgana Geista, Kraftwerke ali pop - Depeche Mode, Kleerup, Ladytron, La Roux. S tekaško glasbo imam v bistvu probleme, saj se je dokaj hitro naveličam in potem nikakor ne uspem najti česa novega, kar bi pasalo na tekaški ritem. Murakami mi je dal idejo s CCR-i, obenem bom poskusila s hiti Rollingov iz albuma Jump back, novi na seznamu so U2 z Achtung baby. Tisti, ki tečete, na katero glasbo najraje tečete?
Tisti, ki tečete, zakaj tečete? In tisti, ki ne - zakaj ne?
Pa mi je po nekem naključju naslednji dan v knjigarni pod roke prišla Murakamijeva knjižica z naslovom "What I talk about when I talk about running". Ker obožujem Murakamijevo pisanje in ker me je zanimalo, kako lahko nekdo misli o teku razgrne na 170 straneh, sem knjižico kupila in zdaj jo počasi prebiram, vmes pa vlečem vzporednice s svojim razmišljanjem ter odnosom do teka.
Že na začetku želim povedati, da se tega športa lotevam zelo amatersko - ta trenutek namreč nimam prav nobene potrebe po študiranju raznih priročnikov, po merjenju srčnega utripa, ne da se mi delati na hitrosti in ostalih rečeh, katere imajo zapovedane "pravi" tekači. Ti "pravi" tekači imajo itak ogromno nekih čudnih "pravil", katerih se nisem nikoli kaj dosti trudila razumeti. Nekdo od njih je menda izjavil, da bi morali vsem, ki za polmaraton porabijo več kot 2,10 ure, prepovedati, da ga tečejo. Precej drzna izjava, bi človek rekel. Bo morda njega kaj manj, če na cilj prilezem po treh urah?!
Nisem kaj prida športnice. Nikoli nisem uživala v nobenem od tekmovalnih športov, pravzaprav so mi bili, odkar pomnim, vsi po vrsti neizmerno zoprni, kot mi je tudi na splošno zoprno tekmovanje kakršne koli vrste. Nekako ne razumem zakaj bi se morali ljudje med seboj nenehno dokazovati ter primerjati. Tako, v tekmovalnih športih nisem uživala, v netekmovalnih pa tudi ne. Najbolj srečna sem bila, če sem lahko živela svojo "statičnost" (zelo primeren izraz za lenobo, da).
S tekom sem začela pred približno desetimi leti, razlogu zanj je botrovala želja po zmanjšanju telesne teže. Zdaj na te stvari gledam precej drugače kot takrat. Zdi se mi, da sem, ker sem tekla zgolj zaradi želje po izgubi kilogramov, tek na nek način zlorabila, zato mi verjetno nikoli ni bil v užitek, jemala sem ga kot prisilo ter ga vsako leto (kljub zavidljivim rezultatom na teleščku), po nekaj mesecih opustila. Vsakič ko sem obuvala superge, mi je v glavi že zvenela misel "komaj čakam, da pridem nazaj". Tekla sem zgodaj zjutraj, se po vrnitvi domov precej grdo najedla in od silne utrujenosti odsmrčala dve uri. Ne preveč vzpodbudno...
Lansko leto sem kar veliko tekla in v teku tudi začela uživati. Pomenil mi je sprostitev po napornem sedenju za pisalno mizo, v času športne aktivnosti sem v glavi razpucala marsikatero dilemo, katero bi morda drugače potisnila vstran. Pretekla sem svoj prvi Tek trojk ter si spomladi na Dunaju, na petih kilometrih kot "tekačica na črno", na tekmovalni progi ogledala kako izgleda polmaraton.
Na tem polmaratonu se je moja draga prijateljica N. odločila, da bom letos na tej tekmi tekla tudi jaz. Če ne bi bilo njenega prigovarjanja, se najbrž ne bi nikoli prijavila. Po drugi strani se mi je zdelo, da bi si morala zajtrk v muzejski četrti (umešana jajca z drobnjakom in bučnim oljem), katerega sva lani po njeni tekmi z velikim užitkom pomlatili, letos prislužiti s tekom. Strašno dober razlog za prijavo, kajne?!
Trenirati sem začela v začetku februarja. Trikrat na teden po sedem kilometrov, nato pa sem razdaljo počasi podaljševala. Moji občutki ob teku so bili precej drugačni od tistih prej, saj sem tekla iz povsem drugega razloga kot običajno, v glavi je nenehno odzvanjala kombinacija datuma tekme ter števila kilometrov, ki naj bi jih pretekla. V nekem trenutku si rečeš: "Če bom tam morala preteči enaindvajsetko, potem desetka zdaj ni nič." In brez problema stečeš desetko. In nato petnajstko... O krasni dunajski izkušnji ne bom pisala, saj sem jo podrobno opisala v objavi namenjeni prav dunajskem polmaratonu (aprilski arhiv). Ta enaindvajsetka je bila iztočnica za nadaljevanje, dala mi je nov zagon in s tem povezano veselje do teka, po tekmi sem namreč še vedno tekla enako kot prej - trikrat na teden od 7-10 kilometrov. V maju sem tekla Tek trojk, nekako v istem času odkrila radosti teka v hrib, Rožnik je tako postal moja najljubša trasa, katere se še vedno nisem uspela naveličati.
Prirojena statičnost je v mojem telesu tako močno zakoreninjena, da bi lagala, če bi rekla, da mi brez teka živeti ni. Če moja glava iz kakršnega koli razloga telesu ne bi vsak dan zapovedala naj gre tečt, se to telo ne bi prav nič dosti sekiralo. In tudi z glavo imava včasih probleme, saj ji vztrajno dopovedujem naj se pomeni s telesom in ga nažene tečt, ona pa se temu želi na vsak način izmakniti in si izmišlja vse mogoče razloge za proti. Tek ljubim izključno takrat kadar tečem. Tečem pa v zadnjem času prav vsak dan. Izmenično tečem dolge in kratke proge, se pravi vsak drugi dan deset km, vmes pa polovičko, se pravi pet. Kot že rečeno, sem prej tekla manj, zdaj tečem več. Iz "trikrat na teden" sem v juliju pristala na "dvakrat", potem pa kar naenkrat na "en teden nič". Po tistem tednu abstinence sem ugotovila, da postajam mlahava in zoprna, da sem sama sebi odveč ter da se spet preveč ukvarjam s prehrano. Drugače rečeno: v tistem tednu nenamerne abstinence sem ugotovila, da je s tekom moje življenje veliko enostavnejše in kvalitetnejše. Naj se sliši še tako čudno, vendar tek človeka umiri, misli postavi na pravo mesto, telo napolni z endrofini (ne vedno), koža je bolj napeta, predvsem koža na obrazu opazno lepša in bolj sijoča, telo se preoblikuje, je v formi, človek se ne ukvarja več tako zelo z mislijo na to kaj bo ter česa ne bo pojedel. Meni osebno rutiniran tek, kakršnega izvajam v zadnjem času, da občutek, da je moje, sicer na momente kaotično življenje, kanček bolj urejeno. Nisem človek rutine, kar pa še ne pomeni, da je ne potrebujem in tek je nekaj, kar me na nek način "prizemlji v vsakdan".
Tistim, ki pravijo, da med tekom ne mislijo na nič, močno zavidam. Meni ni to še nikoli uspelo, saj namreč ves čas nekaj mislim. Veliko pomembnih idej sem razdelala med tekom, veliko reči domislila in namislila. Ampak kar si resnično želim je to, da ne bi mislila na nič. Murakami v svoji knjigi trdi, da ne misli na nič. To mora biti pravi balzam.
Včasih sem vedno tekla v paru, zdaj najraje v ednini. Vedno poslušam glasbo, petje ptic ter šumenje listja me namreč pri teku dolgočasita. Ponavadi poslušam kaj elektonskega - Daniela Wanga, Morgana Geista, Kraftwerke ali pop - Depeche Mode, Kleerup, Ladytron, La Roux. S tekaško glasbo imam v bistvu probleme, saj se je dokaj hitro naveličam in potem nikakor ne uspem najti česa novega, kar bi pasalo na tekaški ritem. Murakami mi je dal idejo s CCR-i, obenem bom poskusila s hiti Rollingov iz albuma Jump back, novi na seznamu so U2 z Achtung baby. Tisti, ki tečete, na katero glasbo najraje tečete?
Tisti, ki tečete, zakaj tečete? In tisti, ki ne - zakaj ne?
23 komentarjev:
Tečem ... vedno več in vedno raje. Tečem z razlogom, da se sprostim, spucam glavo in se postavim nazaj v okvire, kjer bi rada bila (ok, pa da vzdržujem kondicijo za hribe). Ko sem najbolj crknjena in glava pravi "pejd spat", je daleč najboljša odločitev 5 km.
Med tekom ne mislim na nič. Res ne. Sej vem, zdej boš vprašala, kako lahko ne mislim na nič, če pa se grem na tek spucat ... na prvih 500 m včasih po glavi še blodi vse živo, ampak se z očmi osredotočim na nogi, kako se prestavljata ena pred drugo in počasi se s tem postavim v "nothing box".
Muzke vmes ne poslušam - imam rada ščebet ptic, pa tud sicer bi težko odgovarjala sosedom na poti, ki mi vztrajno prigovarjajo, da bi bilo bolj koristno, če bi šla zalivat vrt ☺ k tečem zvečer ...
Pa če bi mi pred 20 leti kot zagrizeni ekipni športnici rekla, da bom danes z užitkom (amatersko)tekla, bi te vprašala po zdravju ;)
Očitno sva na istih knjigah... :)Murakamija sem prebrala pred kratkim in je super. Med branjem, so me noge še bolj srbele...
Tek je fajn, ker te spuca fizično in psihično, ker je fajn it pol na pivo, pa še sto razlogov zraven..
Zadnje čase tekam z Incubus, Fujiya Miyagi, Arctic monkeys...
Tvoj uvod bi lahko prekopirala do točke, kako in zakaj sem začela teči.
Prijateljica je tekla in šla sem navijat zanjo na en tek in tam sem videla ogromno nasmejanih obrazov v cilju, pa sem ji rekla; mogoče bi pa tudi sama začela.
Nekaj časa sem še cincala, potem pa sem res šla.
In sem kmalu začela uživati v premagovanju svojega zasedenega telesa.
In v luftanju glave.
In to sta mi še vedno dva najpomembnejša razloga; luftati glavo in se pri svojih letih počutiti relativno fit ;-)
Glasbe ne poslušam nikoli, ptičke sicer slišim, a bolj prisluškujem svojemu dihanju in potem me ta ritem zaziblje v nekakšen trans...
Misli še ne znam popolnoma izklopiti. Morda mi kdaj uspe. (je nekam dosti "in"-ov v mojem odgovoru, ne?)
Z vsakodnevnim športom sem se začela ukvarjati zaradi nizkega pritiska, po nasvetu dohtarce. začela sem s tekom, dva tedna je trajalo in potem so me začela tako bolet kolena, da sem komaj hodila in sme okrivila tek. vpisala sem se na fitness, tam gulila trenažerje nekaj let, se naveličala, se vpisala na aerobiko in hodila skoraj vsak dan, potem pa enkrat na morju, ker mi je manjkalo rekreacije (aerobike v kempih pač ni) spet probala tečt. in, čudež, kolena so bila tokrat dobro (mogoče so v teh letih bolje razvili blaženje ali pa so se moji sklepi utrdili, pojma nimam :o) od takrat tečem, pretežno zjutraj, da me požene v tek. sem odvisnik od teka in ko ne grem, mi cel dan nekaj manjka. dve ali tri leta sem tekla z muziko, zdaj ne več, ker mi bolj ustreza, da mi misli odplavajo in me nič ne moti. mogoče mi bo kdaj ratalo ne-mislit, ampak zaenkrat mi je prav fino, ko kaj premišljujem med tekom...
Vanja, Carica si!
In ostale "tekaške punce" prav tako. Tud' jaz capljam nekje za vami... :-)
V teku v naravi neskončno uživam (še bolj pa v teku po brezpotjih) in dlje kot traja boljše se počutim. In po kakšni uri, dveh pridem do stanja, ko možgane tako izkopim, da ne razmišljam nič več.
Čisto nekaj drugega pa je tek po asfaltu. Tam trpim sto na uro. Na živce mi gredo ocenujoči pogledi: kakšne superge nosiš, kako zgledaš, itd. Zato na take teke ne hodim več. Tako na Ljubljanski maraton pospremim boljšo polovico, ki je že par let zapored zajček, sama pa se ta čas odpravim v "planine".
Tek je super za pucanje glave, ja.
O hvala, lep zapis. Jaz sem po naravi tudi bolj lenobna in pri športih me vztrajnost kmalu mine. Zadnja odločitev za tek je bilo občutno preveč sedenja v službi in trebušček po porodu od katerega je že leto in pol. Pa sem začela in si zadala cilj 4 x na teden po 6 km, včasih sem rolala oz. kolesariala ampak bolj kot sem menjala športe, bolj sem ugotavljala, da je ravno tek tisti, kjer najbolj uživam. In res začela sem uživati in vstajam že malo po peti zjutraj, da lahko odtečem svoje pol urce, več ne morem zaradi časovne logistike. Zaenkrat še nimam muzike, ker opazovanje, kako se prebuja dan potrebuje tišino, kadar pa tečem zvečer si pa resnično želim glasbe.In tečem čisto amatersko in si želim, da tako ostane - razen superg ane? Bojana - anonimni "krivec" za ta zapis!
Jaz sem trikrat začela tečt, in me je vsakič po enem tednu (ok, najprej po enem tednu, potem že po 4 dneh) začela neznosno bolet noga (notranja stran meč), tako da nazadnje nisem mogla niti počepnit več, ker sem imela občutek, da se mi bo mišica odlepla... Sem pa tekla vsak dan in po asfaltu ... Izkušene tekačice, mislite, da je krivo to? Al slabe superge (so tekaške, Nike, imajo že kar nekaj let in so mi malo široke pri peti)? Ker nočem verjet, da eni ljudje pač nismo za tek (kot mi je par ljudi reklo). Teč pa sem začela, da bi si spucala glavo in se spravila v boljšo formo. Zdaj pač samo hitro hodim v hrib, ampak bi raje tekla...
aja, Murakami je tudi meni blazno všeč. moram dobit to knjigo, da se mogoče spet opogumim za tek:)
Jooooj tek; meni osebno preživetvena strategija...
Murakami; isto preživetvena strategija...
Muska...po 17km ti tudi ptice in avti ne motijo več, ker ne obstajajo...
Pozitivne misli pošiljam naprej in pridno vadi!!!!
Uhh, tole je pa izziv. Zakaj ne tečem.
Hmm, lahko bi uporabila mojo"avtorsko" frazo...ker mi je zdravnik prepovedal..pa je brez veze in nič več smešna...
Druga najlažja varjanta je izgovor, da sem pač strašansko Lena (pa nisem prav tako strašno), so pa zadeve zmeraj dosti bolj kompleksne in jih ne moreš stlačit v eno besedo. Lahko pa rečem...Morala bi teči...ker sem miceno razgledana in mi pamet še ne peša in vem kaj mojemu telesu in duhu koristi in kaj ne (teoretično). Empiričnega poskusa še nisem opravila...lebdi pa tam nekje nad mojo glavo že nekaj časa, kot nekaj totalno nedosegljivega in hkrati mikavnega.
Še vedno iščem svoj Zen, ki sem ga imela in kot izgleda spotoma izgubila.
Post mi je dal mislit. Post o teku!!!!
M., vrt je pa ja fajn zalivat, no! :)
Anolopka, pri Meni Murakami že dva dni na stranskem tiru, me roke srbijo po knjigi. Ampak pivo po teku... nisem še.
Akvarij, "relativno fit" - neverjetno, danes sem dobesedno prisopihala v 2. nadstropje, sem se vprašala kam se je skrila vsa moja kondicija?! Morda sem sopihala zgolj zaradi vročine, kdo bi vedel...
Špela, zanimivo - sva že marsikatero rekli o teku, ampak tole s tvojim razlogom zakaj si začela me je pa čisto presenetilo. Dobro, da še obstajajo zdravnice z zdravo pametjo, ki znajo dobro svetovati! :)
Piščanček, hvala no, ampak... It's not a big deal, you know?! (skromno zardevam) :P
Sebi,kar se tiče ocenjujočih pogledov: ene parkrat v življenju me je zaneslo v fitness - tam sem bila daleč najslabše oblečena (me ni prav nič motilo), dobila sem občutek, da nekatere tja hodijo zgolj zato, da kažejo svojo športno garderobo. Pri športnih rekvizitih sem škrtulja - dobre superge še kupim, ostalo pa... ni pomembno.
Bojana, tako je - razen superg. Se mi zdi prav fajn, da si me pozvala, da tole napišem - sem prišla do določenih zaključkov do katerih morda brez tega zapisa ne bi. :)
Zulejka, po mojem te bo spet potegnilo noter, če boš segla po njej. :)
Tashky, hvala! :)
Matilda, bo ko bo, če ne, pa tudi nič hudega. :)
Superge pa modrc!!! :-)
To oboje mora bit dobro!
Jaz sem tapravi športni modrček kupila še pred supergami. Med prvim tekom so mi tako veselo opletale (pa nimam prav velikih), da me je kar bolelo.
Ne tečem. Nimam absolutno nikakršne želje po tem, da bi tekla. Ne, niti me ne mika, da bi začela. in, ja, cmok v grlu se mi naredi vsako leto oktobra, ko skozi okno zagledam trume ljudi, takšnih in drugačnih, ki so v nemirnem pričakovanju začetka maratona. Vsakdo naj dela tisto, kar mu ustreza. Nekdo rabi to disciplino, da se spravi v red, nekdo drug je morda discipliniran sam po sebi in ne potrebuje teka, ki bi to naredil zanj. Zdrav duh v zdravem telesu nedvomno drži, ampak zdravje je moč doseči na tisoče različnih načinov, od katerih je morda tek le eden. Nagibam se k temu, da počnem, kar telo hoče. Če česa noče, potem tega ne potrebuje. Če bi česa ne moglo, potem bi bil to alarm. Vedno več ljudi teče, občutek imam, da tečete že vsi. Morda se upiram tudi temu, da bi bila ena od. Ne vem, vem pa, da se jezim in vpijem, če sem jezna, da jočem, če sem potrta in se smejim, če sem vesela. Ničesar ne zadržujem v sebi in morda sem zato tudi zdrava. Nešteto poti je bilo prehojenih, pretečenih, na tisoče hribov osvojenih. To je nekoč imelo smisel, da si videl kaj je na drugi strani, zdaj, ko vemo, kaj tam je, me tja na vrh, tja čez, ne vleče. Sem v nenehnem gibanju, a to gibanje ni usmerjeno. Grem, kamor sem namenjena, dvigal ne uporabljam, če je stavba v mejah normale in poskušam jesti, kar mi da narava, ki me obdaja (grde razvade tu zamolčim). Želim si le, da bi tekači imeli enako spoštljiv odnos do nas netekačev, kakršnega imamo mi do njih. »Different, but not less«, kot bi rekla Temple Grandin.
Hja, res izgleda, da vsi tečejo...v bistvu pa je tek najbolj demokratična in preprosta oblika rekreacije (kadar jo želiš ali potrebuješ).
no, jaz sem pozabila omenit, da imam raje od teka tek na smučeh. kar pa je žal pri nas v LJ omejeno in človek ne pride vsako leto do tega, če hoče to opravljat vsakodnevno in to zjutraj...
GoLa, se ti zdi, da tekači nimajo spoštljivega odnosa do netekačev?! Zakaj?
Matilda, tako kot praviš. In zame zaenkrat edini šport od vseh, ki mi ustreza.
Špela, nisem še nikoli poskusila.
Malo postrani nas gledajo in ne razumejo, da v tem ne vidimo čarovnije, ki bi začarale za vse veke. Ampak, požvižgam se na to. Vsak naj dela tisto, kar njegov srčni utrip naravna na pravo melodijo.
Mene pa gledajo postrani, ker menda prepočasi tečem. Ampak se požvižgam na to. Sicer pa ne glede na vse... jaz te ne gledam prav nič postrani, da boš vedela. :)
:) GoLa, ne vem, od kod ti ta ideja ... mene prav nihče ne zanima, ko tečem ... takrat sem popoln egoist:). Prav tako ne poznam nikogar, ki bi na netekače gledal postrani. Če ne tečejo(te), pač ne tečejo, pa kaj pol ...
ko človek vse to prebere, ga prime, da bi šel tečt. :) sem mela obdobja v lajfu, ko sem tekla, samo so se vedno hitro končala. meni je to strašni napor, dolgo rabim, da pridem do tega, da mi je všeč, samo glede na to, da sem precej brez kondicije, razmišljam, da bi blo fino malo spet teči. počasi sicer.
Lili, morda te pa en dan zagrabi, kaj veš?! :)
Ma, jaz sem se tudi malo začudila nad tem, da smo tekači nespoštljivi do netekačev.
Res nimam takega občutka.
Objavite komentar