Ko pridem v knjižnico grem najprej prevohat novitete. Nedotaknjene, še po tiskarski barvi dišeče knjige me namreč privlačijo kot požeruha pravkar pečene tople žemljice. Ko sem prejšnji torek na polici zagledala Greenawayevo Zlato, me nemudoma zagrabila radovednost. Peter Greenaway je namreč režiser, z leposlovjem se nam tokrat predstavlja prvič. Sicer se še nisem uspela spopasti z nobenim izmed njegovih filmov - izgovor: ni bilo pravega trenutka oz. razpoloženja, zato pa sem ta vikend hlastno zagrizla v knjigo, ki me je že pri prvi izmed 101 zgodb čisto prevzela in potegnila vase. Ko sem prvo zgodbo prebrala do konca (dolga je slabi dve strani), sem si nemudoma zaželela prebrati jo še enkrat.
V Greenawayevih skrajno detajliranih opisih bi težko začrtali neko točno ločnico med fantazijo in morebitno resničnostjo. Zgodbe se odvijejo, kot da se pravkar dogajajo pred našimi očmi, obenem pa je v zraku vseskozi prisoten vonj po fikciji. Lahko bi jih brali od začetka k koncu ali pa v obratno smer. Rdeča nit, ki jih povezuje je ZLATO:
Sedmega maja 1945 v Bolzanu (mestu, kjer menda ne znajo skuhati dobrih špagetov) s ceste zleti tovornjak, ki prevaža 92 zlatih palic. Knjiga govori o teh 92 + 9 izgubljenih palicah ter o nastanku sleherne izmed njih. Vsaka izmed palic v sebi nosi svojo žalostno zgodbo - zlate ure, prstane, verižice, zlatnike in druge zlate predmeti, ki jih sestavljajo, je židom in ostalim političnim sovražnikom zasegel tretji rajh. "Zgodbe, ki jih prinaša Zlato, so krute, ironične, mestoma celo sarkastične, toda na drugi strani ganljive in prepričljive, kot bi nenehno govorile o resničnih ljudeh in resničnih usodah." - Založba Sanje
"Rosamunda se je na policijski postaji dolgočasila. Da bi ji čas hitreje mineval, je ponudila striženje. Sprejemala je posebne želje. Za pričeske Ramona Novarra, Errola Flyna, Johna Gilberta, več Rodolfov Valentinov in Bele Lugosija, čeprav je treba dodati, da je morala prelistati številne filmske revije, preden je našla dovolj dobro sliko Bele kot Drakule, da je lahko ustvarila spodobno kopijo; lotila se je celo Adolfa Hitlerja, čeprav se nihče ni mogel spomniti, da bi Adolfa videl v kakšnem ameriškem romantičnem filmu. Gledano za nazaj bi utegnil biti Adolf kot Drakula prav mikaven."
Knjiga ima zelo zanimivo internetno stran. Klik klik: Bolzanogold
8 komentarjev:
te knjige še ne poznam, vidim pa v ozadju strojepisje za moške, ki tud mene čaka na polički.
Strojepisje za moške smo že prebrali ta ima naslov Življenja polna skleda. Običajno berem po dve knjigi vzporedno. Ma Ramotswe je kul, a ne?!
Kameleonka, imaš skupno lastnost z mojo Ključno podrobnostjo ... tudi on kot zmešan voha nove knjige ...
To je en prav poseben fetiš ;-)
Norca :-)
... no sej norci so mi všeč :-)
Men je Greenaway super model. Videl skoraj vse njegove glavne filme, bil v Ljubljani, ko je imel predavanje in razstavo na gradu. Bil tud eden izmed tistih, ki smo dobili njegovo "vrečko" na razstavi. Človek je norc, ampak dober norc. Letim gledat v knjigarno, če jo majo... Najbrž je v originalu samo Gold, a?
Izvirni naslov je Gold, da. Prijetno branje!! Pa sporoči, kako se ti dopade!
Medtem je PG že napisal novo knjigo z naslovom The Historians, ki je začetek orjaškega, že skoraj megalomanskega knjižnega projekta z istim naslovom, ki naj bi vseboval kar sto knjig. Šlo bo za fiktivno zgodovino fiktivne celine, PG pa bo k pisanju povabil številne druge avtorje, med njimi, seveda, tudi zgodovinarje.
Mimogrede, 5. aprila je PG praznoval 65. rojstni dan.
Objavite komentar