Music non-stop

Muska me spremlja že od nekdaj. Ko sem bila majhna, sem pri dediju na starem gramofonu poslušala prasketajočo vinilko z naslovom Otroci pojejo. Zjutraj sem ponavadi sedela v postelji in pela, dokler me ni kdo od domačih slišal in prišel iskat.
V osnovni šoli sem nekaj časa celo pela pri pevskem zboru. Tovarišica Jelica – zavedna »partizanka« je moji mami pripovedovala, da tako navdušeno pojem, da mi iz oči tečejo solze. No, to seveda ni bilo res, kajti njene partizanske pesmice sem sovražila iz dna srca. Pojem pa še vedno rada.

Iz otroških let mi je v spominu najbolj ostal Svetlanin Čuk na palici. Večino pesmi še vedno znam na pamet in z bratom na kakšnih žurih ob poznonočnih/zgodnjejutranjih urah kaj rada zapojeva kakšno Tovarišico lisico, Jazbeca ali Lepo je biti kokoš in s tem vselej zašarmirava celo družbo.
V šestem razredu sem pri noni na pwanin cel mesec turistom na mizo prinašala ješprenj, čaj in pir in si nato za »plačo« kupila svoj prvi radio: dvojni kasetofon znamke Goldstar. Vsak petek zvečer sem poslušala Lestvico Stop pops 20 in si posebej všečne komadiče snemala na kasete. Goldstar je od jutra do večera hreščal kot nor. Poslušali smo Mc Hammerja, Snap, Technotronic, Kylie Minogue, Madonno, Yazz, Kim Wilde, Bananaramo…
V osmem razredu sem prešaltala na Depeche mode. Z njihovim logom sem si poslikala majice in nahrbtnik in se sama sebi zdela velika frajerka…
V prvem letniku sem odkrila Siouxie and the Banshees. Moji sošolci so hodili v Šporna in Lifeta in parkrat sem šla celo z njimi, a sem se tam vedno čudno počutila. Zaradi tega sem dolgo časa mislila, da je z mano nekaj narobe. Takrat mi še ni užgalo, da sem preprosto drugačna od mojih ikonomiš-tehnotronik sošolcev.
Enkrat ob koncu prvega letnika sem se začela začela družiti Nto. In posledično spoznala stari rock. Ob nedeljah zvečer smo na Študentu poslušali Longyko in glasovali za naj stare hite. Na koncu oddaje je Jure vedno zarolal zmagovalni komad, pred njim pa Varteksov nagovor: "Varteksova prodajna mreža služi vam već 20 godina. U povodu 20-godišnice Varteks vam poklanja radost pjesme!" Preko "Omiljenega dj-ja Jureta" sem "spoznala" Rito Pavone, Ottisa Reddinga, Wilsona Picketta, Creedens clearwater rewival… Preko Nte pa Janis, Jima, Jimija, Rollinge in ostale. Takrat enkrat sem doumela, da z mano ni nič narobe in se končno začela veseliti svoje drugačnosti. Nosila sem mamine hlače na zvonec, šaraste tunike, babičine ogrlice in rože v laseh. Hodili smo Pod grad, v Palmo, pa na koncerte v zanikrni Kino dom, kjer sem se v grmovju enkrat 28. aprila leta nevemvečkoliko prvič lubčkala z Zmagarjem. Takrat so mi bili všeč skrivnostni tipi z dolgimi lasmi.
Hodili smo v Vinilmanio in kupovali rabljene vinilke. V tistih časih je posedovanje cd playerja veljalo za luksuz. Z Nto sva naokrog prenašali sposojene cd-je in fehtali znance, da so nama jih prežigali na kasete. Sanjali sva vsaka o svojem tipu z dolgimi lasmi in o glasbenem stolpu… Enkrat mi je v rojstnodnevno voščilnico med drugim napisala: "Da bi že končno enkrat kupila stolp!" Svojega Sonya sem potem dobila za maturo.
Nato sta nekega večera k meni prišli Nta in Muci, ter s sabo prinesli kompilacije jazz standardov na treh cd-jih. Celo noč smo risale "artizame" in poslušale jazz. Tistega večera sem se okužila z jazzom. Kasneje sva z Nto odkrili Nino Simone, Aretho Franklin, Cassandro Wilson in ostale temnopolte pevke. Billie Holiday med drugim.
Jaz sem potem poslušala vedno bolj "zajeban" (mlajši od osemnajst in preobčutljivi prosim zamižite na obe očesi!) jazz, ona pa bolj blues. V paleti so se našli še Cranberries, Tracy Chapman, Demolition Group, Leonard Cohen…
No, ene par let nazaj je tamal domov privlekel Moby-jev Play. Glasba name ni naredila kakšnega posebnega vtisa. Zdela se mi je bolj čudna kot ne. Vendar mi je kasneje prišla v ušesa in takrat enkrat sem vzljubila elektroniko. Potem smo preposlušali pocukrane Hotel Costes in podobne kompilacije… Ko sem spoznala D-ja, sem bila že izkušena »elektroničarka«, on pa sploh in takrat sva po cele ure debatirala o muski… Ugotovila sva, da nama je obema skupno to, da sva se v diskačih vedno čudno počutila. Tudi on je dolgo časa mislil, da je z njim nekaj narobe…
Evo tko. Lahko bi rekla da poslušam vse. Jazz, pop, elektroniko, včasih tudi etno, starega rocka pa ne več. Mogoče si enkrat na leto zavrtim kakšno Janis – ta me še vedno fascinira. Glasba je pri meni vedno prisotna. Zanimivo, da nikoli nisem poslušala radia. Ne maram, da mi kdo drug izbira muziko. Izjema je internet radio, kjer si sam izbereš tip glasbe, ki ga želiš poslušati… Glasba lahko močno vpliva na moje razpoloženje. Tudi pri delu je kot podlaga vedno prisotna. Včasih po cele tedne poslušam jazz, potem spet izključno elektroniko. Enkrat sva se o tem pogovarjali z A. Ona je zelo racionalni človek in tudi do umetnosti kot take nima kakšnega posebnega odnosa. In potem mi reče: »Pa kako da imaš ti tako veselje s to musko? Pa kaj vidiš v tem? Zakaj vi muzički obsedenci takole zbirate to musko?« Povem ji, da mi glasba med drugim tudi dvigne razpoloženje in ona odvrne: »Kako? Tega ne razumem? Recimo, da sem jaz slabe volje, da imam problem: ne vem zakaj bi meni glasba pomagala?! Jaz se usedem in si rečem: poglej, takole je, situacija je taka, narediti moraš to in to da bo bolje. Tako jaz to naredim. Ne vidim, kako bi mi lahko glasba pri tem pomagala?!« »Hm, smo si pač različni« si mislim, ne rečem pa nič. Jaz lahko ure in ure sedim na kavču, srebam čaj in poslušam Bjork. Racionalizem kot tak se mi itak ne zdi pretirano zdrav… Racionalni ljudje me dolgočasijo. Že Nietzche je rekel, da imamo umetnost zato, da nebi znoreli od resnice.

Slikca sposojena od tukaj - avtor neznan