Strgana plahta

Z žlahto po fotrovi strani nimamo kakšnih posebnih stikov. Nimamo se niti pretirano radi niti ne-radi. V bistvu drug brez drugega čisto mirno in zadovoljno živimo. Fotrova mama (od nekdaj jo kličemo nona) nikoli ni bila kaj prida čustvena, zato so naši odnosi pač taki kot so. Moja čustva do nje so približno taka, kot do kakšne stare tete, ki živi v naši vasi in jo enkrat na leto srečam v trgovini. S tem da ni prav nič babičasta smo se že zdavnaj sprijaznili - nikoli ni vedela kdaj imava z bratom rojstne dneve, v bistvu tega ne ve niti za mojega fotra – svojega sina. Posledično tudi mi ne vemo kdaj je njen rojstni dan. K nam pokliče približno dvakrat na leto. Pokliče vsako pomlad in najavi naj pridemo po flance paradižnika, potem še kdaj vmes, če slučajno umre kakšen poznan in se čuti dolžna obvestiti nas. No, leto je naokrog – včeraj smo prejeli obvestilo naj nekdo pride po flance. Pooblaščenka za flancarske posle v naši familiji sem jaz. In grem.
Presenetim jo pri popoldanskem počitku. Sedim v kuhinji, s teto prisiljeno kramljam o kuhi in življenju nasploh in čakam. Pride iz sobe, mi od daleč pomaha in hitro smukne v kopalnico. Ven je ni sto let, nato se končno prikaže, v svoji do tal segajoči, z velikimi cvetovi potiskani nočni halji. Nasmejana je in na frišno našminkana. Ta njen ritual je vedno enak. Vedno gre najprej v kopalnico, se našmika in uredi frizuro. Opazujem jo in ugotavljam, da se sploh ne postara, pri svojih 87. letih izgleda skoraj enake starosti kot njena hčerka, ki jih bo kmalu 60. Pamet ji pa itak dela 100 na uro. Nosi paž frizuro, pobarvana je na blond – s preostankom barve, ki ponavadi ostane teti. Opazim, da ima tudi nohte nalakirane. Stara prismoda! Hecna je, obenem pa moram priznati da ji pristoji. In potem to njeno govorjenje - mislim da ni ženske njenih let, ki bi imela tako prostaški žargon kot ga ima ona. (No, detajlov tega žargona na tem mestu ne bomo razgrinjali, saj na to stran prav gotovo klika veliko otrok, ki niso stari 18 let. Kodeks je pač kodeks, tudi če ga ni.) Obenem je tudi velika mojstrica v laganju. Laže kot pes teče. Nazadnje mi je poskušala "prodati" neko zgodbico o tem, kako se je enkrat zjutraj s kolesom peljala v službo, gledala na Brano (gora), izza katere je vzhajalo sonce in po nesreči s kolesom zapeljala v jarek. Ko sem jo opomnila, da sonce še nikoli ni vzhajalo izza Brane, saj se le-ta nahaja na severni strani, sonce pa vzhaja ne vzhodu in ne na severu, se je razjezila in rekla: "Kaj pa ti veš, kako je bilo 40 let nezaj!" No res ne morem vedeti kako je takrat bilo, zagotovo pa vem da sonce ni vzhajalo izza Brane.

Greva na vrt, naruvava vso tisto salato, paradajze, redkvice & stuff, nakar predlaga, da bi še malo posedeli, (posedanje = zasliševanje). Najin besedni dvoboj je vsako leto enak, v njem strašno uživava in se skušava katera bo drugo bolj "zabila": "Denar imaš, ne?!" me vpraša – v bistvu je to bolj kot vprašanje trditev. "Imam ja." Vedno rečem da ga imam, tudi kadar ga nimam. "Imaš še tisto prikolico?" vpraša. "Aha." odvrnem. "Iz kje pa je? Kaj pa počne?" "V tri službe hodi." se pohvalim. "Aaaa, potem pa ima denar! Koliko je pa star? Moraš ga pripeljat sem!" "Zakaj?" se delam neumno. "Da ga spoznam in vidim kakšen je" reče. "Eh, ne bom ga pripeljala. Zakaj bi ga morala videt, saj najbrž nimava enakega okusa." "Ja najbrž res ne. Včasih sem imela okus, zdaj ga nimam več. Za ljudi mi je vseeno." "No vidiš." rečem. Nato spoznam vseh svojih 150 mrzlih nečakov, ki jih še nikoli v življenju nisem videla in po dolgih letih spet vidim svojo sestrično – mater teh stopetdesetih otrok. "Poglej jo našo punčko, a ni luštna?!" se nona zvito nasmiha in kaže na svojo najmlajšo pravnukinjo, ki se že pol ure muči s konzumiranjem polovice bele žemlje (Uh, smo že tam… V tem trenutku bi se bilo najbolje zavleči v rastlinjak med flance paradajza...) "Ja kdaj boš pa ti imela otroke?" "Ne vem, če jih bom sploh imela. Kaj naj počnem z njimi?!" jo nalašč izzivam. "Kaj pa mami, a ti nič ne reče da imej otroke?" "Ne. Zakaj bi mi govorila naj imam otroke, saj to ni njena stvar?!" "Ja mami bi gotovo rada imela vnučke. Boš pa ja imela otroke, da gre rod naprej. Komu boš pa drugače dala hišo?! A se je ati zastonj matral? A bo vse dobila država!" "Hm, glej, če bom kdaj imela otroke, jih bom imela zaradi njih samih, oziroma zato, ker si jih bom želela, ne pa zaradi tega da bi jim dala hišo." "Joj, da ne bo prepozno! Potem boš stara in ne boš imela komu dat hiše in ne boš mogla umret." "Ja no, še toliko bolje, pač ne bom umrla." odvrnem. Sklenem da je čas za umik, zato počasi vstanem: "No, grem zdaj." "Ja prou, pa še kaj prihod naokrog." "Bom ja." rečem, mislim si pa: See you next year!