Na ovinku ulice kjer živim se je v teh dneh nabralo za en velik kup ničvredne stare šare: hladilniki, kolesa, kompjutri, čevlji, odeje, kozarci, skodelice, gospodinjski strojčki, odslužene sedežne garniture, pa še cel kup raznih malenkosti bi se našlo…
Pozno popoldne se inštaliram na teraso in berem knjigo. Hm, recimo da so se v razmahu slabih dveh ur, pripeljali vsaj trije "kosovni jastrebi" - odjemalci stare šare namreč. Ampak to so itak sami zamudniki. Morali bi videti kakšen promet je bil šele včeraj in predvčerjašnjim! Vsi ti strici in tete, ki se pripeljejo s svojimi kombiji, malimi tovornjački in osebnimi avtomobili so zelo podobni stricem in tetam, ki sem jih opisovala tule. V glavnem vsi bolj ali manj iščejo staro železo. Povečini je prizor tak: pridejo po dva v paru, sovoznik stopi iz avta, na hitro pobrska po kupu in reče: »Nič ni.« Potem se odpeljeta. Poleg grebatorjev za staro železo obstajajo tudi tisti, ki pobirajo drobnjarije. Eden od njih si je iz kupa izbral dva para čevljev. Med potje je ugotovil, da mu en par ni všeč ter ga nato jadrno zalučal nazaj na kup. Ciganka bo cvrla v "novi" fritezi, žena nabiralca železa pa bo kafe nalivala v "novo" garnituro skodelic.
In tako se vrti ta svet. Kupujemo. Uporabimo. Pokvarimo. Ponosimo. Se naveličamo. Ugotovimo da ne potrebujemo več. Mečemo na kosovca. Bašemo v zabojnike Humana. Zato, da gremo jutri spet lahko v Hoferja, Lidla ali kajjastvemšekamševse potešit svojo nakupovalno slo. Eni pa pobirajo, uporabljajo ali prodajajo naprej. In tako se ta vedno bolj zabasan svet vrti naprej in vsi smo content. Buuuum!
Pozno popoldne se inštaliram na teraso in berem knjigo. Hm, recimo da so se v razmahu slabih dveh ur, pripeljali vsaj trije "kosovni jastrebi" - odjemalci stare šare namreč. Ampak to so itak sami zamudniki. Morali bi videti kakšen promet je bil šele včeraj in predvčerjašnjim! Vsi ti strici in tete, ki se pripeljejo s svojimi kombiji, malimi tovornjački in osebnimi avtomobili so zelo podobni stricem in tetam, ki sem jih opisovala tule. V glavnem vsi bolj ali manj iščejo staro železo. Povečini je prizor tak: pridejo po dva v paru, sovoznik stopi iz avta, na hitro pobrska po kupu in reče: »Nič ni.« Potem se odpeljeta. Poleg grebatorjev za staro železo obstajajo tudi tisti, ki pobirajo drobnjarije. Eden od njih si je iz kupa izbral dva para čevljev. Med potje je ugotovil, da mu en par ni všeč ter ga nato jadrno zalučal nazaj na kup. Ciganka bo cvrla v "novi" fritezi, žena nabiralca železa pa bo kafe nalivala v "novo" garnituro skodelic.
In tako se vrti ta svet. Kupujemo. Uporabimo. Pokvarimo. Ponosimo. Se naveličamo. Ugotovimo da ne potrebujemo več. Mečemo na kosovca. Bašemo v zabojnike Humana. Zato, da gremo jutri spet lahko v Hoferja, Lidla ali kajjastvemšekamševse potešit svojo nakupovalno slo. Eni pa pobirajo, uporabljajo ali prodajajo naprej. In tako se ta vedno bolj zabasan svet vrti naprej in vsi smo content. Buuuum!
10 komentarjev:
Kabum ... kosovce pa sem jaz drugače odkrila na jutranjem teku ... polno jih je na vaških njihvah ... pa kar naraščajo iz dneva v dan in nihče iz njih nič ne odnese ...
Aha, take pagode tudi sama pogosto opazim na kakšnih gozdnih robovih. Zadnje čase so popularne inštalacije s plastičnimi avtomobilskimi deli, vetrobranskimi stekli in gumami. Sodobna umetnost pač.
No pri nas je klima druga in je največ hladilnikov in zazmrzovalnih skrinj ... mogoče pa kdo poleti biva v njih ...
Pri nas pa na veliko preprodajajo avtomobilske dele
Hehe, pri nas je tudi vsak dan manj pohištva in kramarije pred blokom. Pa ni komunala, sigurno ne.
Nihče ni kontent.
O tem sem tudi jaz že fino premišljeval. Ne toliko o kosovcih (čeprav sem sprva mislil, da bo post o prebivalcih Kosova), ampak o tem kako smo obsedeni z novimi predmeti. Sam da je nov mobitel, fotoaparat, računalnik zuni, že je stari za v snago in novga kupit. Ker drugače sploh nismo "in" in sploh ne v toku s časom! S tem, da stari še fino delujejo! Bruh...
O ja, pa so kontent. Proizvajalci in trgovci so.
In ja, res smo obsedeni z novimi predmeti. Nekaj kupimo in čez par mesecev že vidimo nekaj drugega, kar bi radi imeli. Sama sicer poskušam biti čimbolj racionalna, a mi to ne uspeva vedno. Težko je, ko te kapitalizem enkrat dobi v svoje kremplje.
Heh, pri nas se točno vidi, kje so nabavili nove Dormeo. Sami jogiji na cesti :)
V. d. moža je pred leti lepega dne privlekel domov en precejšen lesen stol, ki ga je pobral pred našim blokom v obdobju odvoza šare.
Najprej sem mislila, da me bo kap, potem pa je začel brusiti, barvati ... in čez čas je iz te grdobije nastal fantastičen stol!
Največji štos je pa bil, ko je k nama čez kako let uletel sosed, sedel na ta stol in je bilo takoj videt, da ga je v zvezi s tem nekaj žulilo ... He he, seveda je bil njegov, komentar se je pa glasil: "Če bi vedel, da je možno iz tiste podrtije narediti kaj takega, ga nikdar ne bi zabrisal stran. Za koliko bi ga prodata?" :-)
Najbolj smešno je bilo, da je tip mislil resno ... Ampak, sorči, bilo je prepozno. Sva rekla, da ga lahko čez nekaj let pride pobrat v koridor ... ;-)
Objavite komentar