Zadnjič sem govorila z neko gospo, ki mi je razlagala, kako je njena sorodnica šla na sprehod in preprosto izginila. Ni je bilo nazaj. Pogrešana. Iskali so jo celo v jezeru in v bližnjih podzemnih jamah, a je za njo izginila vsakršna sled. Weird...
Zjutraj sva se s prijateljico odpravili na sprehod v bližnji gozd. Na poti naju najprej prehiti manjše poltovorno vozilo, nato pa še osebno vozilo, ki je potem sredi ceste nemudoma obrnilo in se odpeljalo nazaj proti vasi. "Kaj pa je tale iskal?!" se vprašava obe naenkrat. Greva naprej. Prideva že skoraj do cilja in na koncu gozda zgledava tisti kombi in neke moške v delovnih oblekah, ki stojijo ob njem. Ker je previdnost je mati modrosti, skleneva, da se jim raje izogneva in obrneva nazaj. Medtem pa iz obratne smeri proti nama pripelje isti osebni avto, ki je prej obrnil, se ustavi in vpraša: "A sta mogoče videli kakšen kombi?" S prstom pokaževa v smer, kjer se nahaja kombi in zanikrn moški se odpelje. "Ej , tukaj pa kombija ni težko zgrešiti, saj je samo ena pot, pa še ta je slepa." rečem. "Kaj pa je tale zdajle hotel?!" reče prijateljica. "A si videla kaj je imel v avtu?! V avtu je imel šteko cigaret, viski in pivo." "Pa ni izgledal ravno človek, katerega bi se človek veselil srečati na samem, kaj šele z njim izmenjati kakšno besedo." si mislim. No in greva naprej. Prideva na jaso in kar naenkrat za seboj zaslišiva: "Uuuuuu... uuu!" Pogledava nazaj in iz gozda se proti nama približuje (kakšnih 70 metrov razdalje je bilo recimo razdalje med nami) ene 5, mogoče 6 moških. "Šit, šit, fak fak, panika!" govorim prav potihem. Pospešiva korak. Kaj naj narediva?! Iz žepa vzamem telefon. Ali naj kam pokličem? Koga pa? Na policijo? Hitro hodiva in po dolgem času slišim kako mi bije srce. Ne upam si niti pogledati nazaj. Prijateljica naenkrat pravi, da jih ni več videti. Za silo si oddahneva. Hitro hodiva in poslušava, če bova slučajno zaslišali zvok avtomobila. Ko sva že blizu izhoda iz gozda, začneva teči. Že dolgo nisem tekla tako brez muke. Pritečeva na vaško cesto: "Na varnem sva!" OK, zdaj lahko začneva razmišljati: Zakaj naju je spraševal, če sva videli kombi, saj se ga je iz mesta kjer smo stali dobro videlo! Jasno je, da je hotel govoriti z nama. Nato je najbrž prišel do ostalih kameradov in rekel: "Ej, tamle sta dve bejbi, pejmo jih malo prestrašit!" In so šli. In ko se sredi gozda za teboj dere cela horda moških, res nikoli ne veš ali se samo "hecajo" ali pač ne. Raje si ne predstavljam kako pogumni bi šele bili, če bi popili ves alkohol, ki je bil v avtu...
Sklep dneva: Moram si nabaviti sprej "proti insektom". Drugi sklep dneva: nikoli več na sprehod brez psa!
Se vam zdi čudno, da gre človek na sprehod in izgine? Meni se to ne zdi prav nič čudno...
8 komentarjev:
Vsekakor se nikoli ne bi sama sprehajala po gozdu ... in ja, vzemi psa s sabo ... svet je poln čudakov ... in potem nam rečejo, da smo čudni ... narobe svet
Od zdaj naprej se bom sprehajala po asfaltnih poteh med hišami v naselju. Bom pač uživala v pogledu na asfalt in "slovensko arhitekturo". V gozd pa res le pod pogojem, da je poleg mene še kakšna oseba, ki ni ženskega spola. Ali pa s psom. Dej prosim nakvačkaj tisti kostum za dobermana, labradorci izgledajo premalo napadalni!
Mogoče so šli pa na medveda.mpo
Mogoče. Oglašali so se res bolj medvedje.
f..ing weird. Po keri hosti si pa to gazila, da vem, ko se vrnem, česa ze izogibat...
No, vesel, da sta jo odnesli samo z malo povišanim pritiskom! ;))
Ma klele v Kamniku. Pa ni to ena neobljudena hosta, sploh ne. Pa sej friki so itak povsod...
Strah, Jeza in sram
Ko zgolj
vsi ljudje hitijo,
v panje kjer živijo,
z obrazi obrnjenimi v tla,
kjer nihče nikogar ne pozna
(hvala, Neca Falk)
Vsi hitijo
mimo sveta
nemenoč se zanj,
saj v sebi le za stiske panj
krivce iščejo,
razlogov ne.
Hitijo
ob tem postati
žrtev
lastnega
počutja, spleta
znotraj
gnilega občutka
žalosti, sramu
In
kratkega
orgazma
ob sprostitvi
jeze,
stiske
svoje na vse
druge
ljudi
saj...
nihče nikogar ne pozna,
z obrazi obrnjenimi v tla,
hitijo v panje kjer živijo,
v to neskončno
v njih praznino.
Kajti...
Problem človeka je, da ne reagira s strahom in tesnobo le na dejanske nevarnosti, ampak na pričakovane in namišljene nevarnosti in neugodnosti, tudi takšne, ki se morda nikoli ne bodo zgodile [1]. Pomembno je tudi, da razlikujemo med strahom in tesnobnostjo. Strah je pogosto povezan z določenimi vedenji bega in izogibanja, tesnobnost pa je posledica groženj, ki jih občutimo kot neizogibne in za katere se nam zdi, da jih ne moremo nadzirati. Strah se skoraj vedno nanaša na prihodnje dogodke, kot so poslabšanje trenutne situacije, ali pa nadaljevanje nevzdržne situacije. Strah je lahko tudi takojšnji odziv na trenutno dogajanje. Vsi ljudje imamo instinktiven odziv na potencialno nevarnost, ki je zelo pomemben za preživetje vrste. Razlikovati pa moramo tudi med normativnim strahom in fobijami.
A vedeli ne bosta nikoli, kdo ali kaj ti fantje so bili. Znate pa napisati, kot da so bili vajini strahovi upravičeni. Niso bili v resničnem, vama zunanjem svetu. Le v vajinih glavah.
Stiska pred indoktriniranimi strahovi brez lastne preverbe le-teh je posledica napačne vzgoje.
O, končno se je po trinajstih letih našel strokovnjak za strah. Naravnost očarana sem.
Objavite komentar