Lepa, nasvidenje!

_

Samo tri mesece je bila z nami - prisrčna mačka, ki ti je zlezla pod kožo že takoj ko si jo samo pogledal. V trenutku ko je že skoraj odrasla in razvila svojo mačjo osebnost, se je od nas poslovila. Sterilizacija naj bi bila zgolj rutinski poseg, mačka naj bi si opomogla po tednu dni. Mooi je v ponedeljek, ko je prišla iz veterine, jedla in se igrala kot da ne bi bilo nič. Včeraj zvečer je začela zavračati hrano in vodo, danes pa, zvita v klobčič, ležala v kotu in težko dihala. Menda naj bi imela prirojeno srčno napako, ki naj bi bila, v kombinaciji z narkozo, usodna. Aritmija srca, voda v pljučih - bratu je poginila v naročju. Ne razumem, ne vem kaj naj si mislim in neskončno hudo mi je.

Ljubezen gre skozi želodec

_

Oni dan je Matilda v komentarjih omenila novo kuharsko oddajo z naslovom Ljubezen gre skozi želodec, ki jo vrtijo na POP-tvju. Jasno da, kadar je govora o hrani, kuharskih knjigah ali kuharskih oddajah, takoj zastrižem z ušesi. Zato sem šla gledat v arhiv POP-tvja in preletela prvi dve oddaji. Glede na to, da sem ju zgolj preletela, na tem mestu ne bom podajala svojega mnenja, me pa zanima kaj si o njej mislite tisti, ki ste si zadevo bolj temeljito ogledali?! S komentarji na plano!

Še za tri žlice župce...

_

Takole pa izgleda festival Beer weekend, ki se vsako jesen dogaja na Grand Placeu. Moram reči, da je vse skupaj zelo kultivirano, nobenih pijanskih ekscesov ali česa podobnega ni bilo videti. Sicer pa se zadeva zapre že ob desetih zvečer, s tem po mojem tudi preprečijo razne množične pijanske dilirije. V soboto dopoldne je imela mimohod pleh muska, medtem ko sem stala pred čokoladnico Godiva in čakala Vale, so šli ravno mimo in igrali, ne boste verjeli, Avsenikovo Na Golici. Hecno je bilo stati sredi Grand Placa in poslušati Na Golici. So me skoraj malo patriotska čustva preplavila, kakopak.

No, v soboto popoldne sva šli za nosom po napotkih, ki mi jih je dala Lili, pa le streljaj od Grand placea našli zelo prijeten becirk, kjer skorajda ni bilo turistov. Becirk sam pa kot neka mešanica Berlina, Pariza in Amsterdama. Tu sva se potem utaborili v senco drevoreda in uživali na soncu ob pivu. Začuda je cel teden (z izjemo enega dopldneva) sijalo sonce - kljub dokaj črnogledi napovedi vremenoslovcev. No, tiledve teti na zgornji fotografiji sta se tudi prišli malo okrepčat. Z Vale sva si bili edini, da se kaj takega pri nas skorajda ne bi moglo zgoditi. Ne spomnim se namreč, da bi bila kdajkoli videla dve starejši gospe, ki bi si naročili pivo - ponavadi takele gospe pijejo kavico ali kvečjemu čaj. No, tile dve sta dokaz, da je treba premagati stereotipe o pitju piva, češ, da je le-to le za dedce, pa še to le za "ravšeljne", ker naj bi pravi intelektualci pač pili vino. Not true.

Tale na novo zgrajeni blokovski kompleks sem poslikala zato, ker je dokaz, kako se lahko sodobno na nevsiljiv način umesti v historični prostor. Novo posnema staro tlorisno obliko (v gabaritih, v notranjosti po vsej verjetnosti ne), okenske odprtine se prilagajajo modernemu tlorisu, fasada pa je izvedena iz tradicionalne fasadne opeke. Nikjer nobenih plastičnih oken, nikjer nobene nepotrebne barve.

Iz becirka kjer sva ležerno uživali v senci dreves, sva počasi pripuzali do na Place SaintGerry - je že tako naneslo, da je bila sobota nenamenoma namenjena spoznavanju luštnih kafičev. No, na temle vogalu (zgornja slika) se nama je prikazal Bog (če smo bolj natančni, je bilo za tole zgradbo). Tale stara stavba bolj kot na kaj drugega spominja na tržnico, pa sem potem ugotovila (po stari fotografiji na steni), da je prostor pravzaprav že od nekdaj kafič. Prijetna notranjost - okrog in okrog balkon, ki je pravzaprav razstavni prostor, kateri se nadaljuje tudi pod balkonom in v kleti, v osrednjem delu pa prijetna kavarnica. Všeč so mi taki placi, ki se ne trudijo biti za vsako ceno všečni, pa so všečni ravno iz tega razloga.

Skratka, potem ko sva vse skupaj stopedesetkrat pofotkali, sva se odpravili za nosom in naleteli na Zebro. Pa ne na pravo Zebro, temveč na lokal po imenu Zebra. Ko sem prejle napisala, da se nama je prikazal Bog, sem imela v mislih Zebro.


Nepretenciozen kafič, morda malo v stilu našega Bi-Kofe-ja, vendar še boljši. Lokal igleda malo bolj alter, a vendar to ni, tam najdete zelo različne ljudi. Prijetna atmosfera, dobra glasba (od elektronike do jazza) - eden takih lokalov, kamor človek lahko pride zjutraj, s knjigo pod pazduho in potem tam ostane cel dan. Dasiravno tega nismo prakticirali, pa bi, če bi tam ostali dalj časa ali če bi naprimer tam živeli.

Takole v Zebri postrežejo čaj: čisto navadni kozarci, čisto navadno cedilo in "ta visoka" žlica. Pa kljub temu posebno. Všeč mi je, ko ljudje uporabljajo svojo domišljijo. Piko na i seveda da belgijska čokoladka. Kako malo je treba, a ne?!

Evo, čisto navaden kafič, ki pa vseeno ni navaden, je daleč od tega.

V Belgiji skoraj ne morete kupiti slabega vaflja. Kvečjemu na kakšni postaji, kjer imajo že napečene, drugače pa z nakupom kjerkoli, skoraj ne morete zgrešiti. Meni so se najbolj dopadli vaflji naturel - brez dodatkov, samo narahlo z medom pomazani. Kakšna smetana in jagode neki, to vse pokvari! Če je vafelj res vafelj, mora biti na ugriz hrustljav, znotraj pa prijetno mehko pocast. In zmotno je splošno prepričanje, da jih izdelujejo iz mase podobne tisti za palačinke. Ne, testo je lepo konsistentno - ob "vafelj mašini" imajo pripravljene krogljice testa, ki jih potem polagajo noter in lepo zapečejo. In ta vonj po vafljih, ki se vije po celem Bruslju je nekaj, česar človek nikoli ne pozabi. Zavohaš, prideš okoli vogala, greš za nosom, nekam tja, kjer ne bi mislil da sploh kaj je, pa glej ga zlomka: za vogalom stoji mali kombi v katerem striček peče vaflje. Zna pa biti precej zagonetno kadar piha veter, takrat pa človek seveda sploh ne ve kam iti za nosom. Ampak brez panike, kotički kjer lahko kupite vafelj so na vsakem vogalu. Meni najljubše so prodajali "Pri Avstralcu". Tako sem namreč poimenovala lokalček, kjer so imeli v logotipu kengurujčka (zeleno-rumen logotip, če morda koga izmed vas zanimajo podrobnosti).

Bolj kot same praline in posledično ugriz vanje, so me zanimale izložbene dekoracije. Tudi če ne požreš vsega kar vidiš, že oko ima veliko od tega, da se napase na razno raznih čokoladnih presežkih. V dokaz prilagam spodnje fotografije.

Sploh tale čokoladnica deluje kot pravi čokoladni laboratorij, ob pogledu nanj človeka skoraj popade strahospoštovanje do "kemikov", ki imajo opravka s čokoladno zmesjo. Lahko si mislite, da si niti nisem upala stopiti noter, pofotkala sem kar izpred vhoda.

V nedeljo opoldne sem, medtem ko sem za eno uro smuknila iz muzeja, na poti na kosilo naletela na bolšjak. Bolšjaki se mi po defaultu sicer rahlo gravžajo in v nasprotju z veliko večino ljudi si ne želim da bi od tam kaj imela (razen srebrnih žlic za čaj), ampak opazovati vso tisto kramo (in ne-kramo) je pa prijetno, to pa vedno z veseljem počnem.

Tale stripovska skodelica je prav posrečena. Če jih doma ne bi imela že preveč, bi jo zagotovo kupila. No, pa sem ravnokar negirala zgoraj napisano trditev, češ da ne maram reči z bolšjaka.

Šalce šalčke do koder seže oko...

Ponedeljek je bil dan za Antwerpen. Ne, nisva šli kupit diamantov, niti nisva videli nobenega ortodoksnega žida, najbrž sva se premalo smukali okoli becirka pri glavni postaji. Tudi Antwerpen je prijetno mesto, cene so malo nižje kor v Bruslju, sva razmišljali o tem, da bi se morda naslednjič raje utaborili tam.

Yamamotova trgovina je skorajda podobna muzeju. Visoki stropovi in nedolžna belina vsepovsod. Razstavljena oblačila tako v tem ambientu delujejo skorajda kot razstavni eksponati. Fotografirati pa so mi dovolili le izza glavnega vhoda, iz ulice torej. Imajo pa zelo prijazne in zgovorne prodajalce, prav nič "posh", kot bi bil človek pričakoval v takile trgovini. Cene pa Yamamotovsko japonske, raje ne sprašujte... Kljub vsemu vredno ogleda.

V Antwerpnu je vse polno takihle majhnih zelenih trgcev. Tule sva se počili na klopco pred cerkvijo in poslušali violinista. Lušno.

Antwerpenska želežniška postaja je krasen primer, kako povezati staro in novo - zelo dober način, kako v staro lupino umestiti nov program. Če se boste kdaj mudili tam, bodite pozorni na kombinacijo stare steklene lupine ter novih betonskih plošč.

Pa za konec skočimo še nazaj v Bruselj: če se s podzemno železnico odpeljete do postaje Roodebeek, prečkate cesto, greste do nakupovalnega centra in nato še enkrat prečkate (kar skozi nakupovalni center in naprej čez cesto), pridete v lep park z jezerčki in potkami za tek in sprehode, lahko pa se preprosto uležete na travo in berete ali pač ne počnete ničesar. Sama sem, v iskanju skulpture Railway art, park dvakrat neuspešno prečesala po dolgem in počez.
To bi bilo, precej na dolgo, vse. Lahko si mislite, da vam nisem zaupala vseh skrivnosti. Predvsem te ne, kaj sva nazaj grede trogali na sebi in v svojih potovalkah. Ni da bi človek vse delil z drugimi. Če boste hoteli v šoping, boste morali kar za svojim nosom, moj namreč skrivnosti skrbno varuje.

Pozno septemberski sobotni kolaž v barvah

_

Zadnji dan Artmarketa. Artmarket je sobotni ritual, ki ni sam sebi namen - tja ne greš z namenom kupovat (čeprav se potem vedno zgodi, da človek nabavi kakšno malenkost, če ne drugega pa za darilo), ampak gre bolj za druženje. Tam vedno srečaš koga, ki te pocuka za rokav in odvleče na kavo, ali pa ti koga pocukaš in odvlečeš. Današnji dan je bil kot naročen za posedanje in pogovor o rečeh, ki sploh niso pomembne, ampak so, brez njih pa bi bilo življenje zgolj črno-bel kolaž. Zanimivo je bilo enkrat za spremembo opazovati iz druge strani stojnice. In kar naenkrat se nas je na tej drugi strani nabralo toliko, da je obstajala resna nevarnost, da prikličemo dež. Pa ga nismo.

Barve poletja se nikakor ne morejo primerjati z jesenskimi. Te so veliko bolj intenzivne, dodaten učinek pa naredita jesenska svetloba in dolge sence. Današnja svetloba je bila za fotografiranje naravnost idealna.

Še malo modre. Že napol suhe fige, ki se v ustih kar stopijo. V petih minutah jih pojem pol kilograma, brez problema!

Na fige naložim rižoto z jurčki, brez problema! Ker se kuhanje za enega se ne splača, se združimo in kuhamo skupaj. Kar pa ni nujno dobro, saj to za sabo potegne ure in ure trajajoče pogovore in kar naenkrat se zaveš, da je dan praktično pri koncu, da v celem dnevu nisi počel drugega kot posedal in pohajkoval in da je že čas za večerjo. Delo počaka, vsaj to.

Na rižoto paše kofe...

Na vse to pa sladoled. Dovolj modre, barv imamo dovolj, za konec še malo črno-bele:

Šef balkona

Preden se župca čisto ohladi...

Najbrž bi se pa zdaj že skoraj spodobilo, da končno rečem eno konkretno o Belgiji, deželi piva, fritesa (kot ga oni imenujejo) in prelestno dobrih pralin. Skratka, če ne pijete piva, potem Belgije ne boste okusili tako kot jo je treba. No ja, tudi če mislite, da piva ne marate, boste tam ugotovili, da se močno motite. Če ne drugega, vas bodo navdušili razni sadni okusi, dasiravno pravi pivoljubci te sadne brozge nekako ne umeščajo pod pivo, ampak mene to prav malo briga. V enem tednu sem vase zlila hektolitre malinovih in višnjevih piv in prav nič ni pomagalo prepričevanje moje popotniške, pivske in blogerske prijateljice, naj za božjo voljo probam še kaj drugega. Moj odgovor je bil vedno znova enak: "Če mi je to všeč, bom to tudi pila." "Kako si čudna," me je vedno znova prepričevala Vale, "saj to boš še drugič pila, probaj še kaj drugega." "Ne, to bom!" sem še naprej trmarila kot petleten otrok. Jasno da sem poleg tega pila tudi tista piva, ki jim ime pivo pristoji tako kot je treba, ampak sadna so bila pač na prvem mestu.

Prvi večer sva zavili v posebno pivnico. Zakaj posebno?! Preden povem, naj poudarim, da so tam vse pivnice malo posebne - vsaka zase ima svojo zgodbo, večina njih zgodovino in vse pivovski šarm, če to lahko tako imenujem. No, ampak ta prva, imenuje se Delirium, je posebna zato, ker v njej ponujajo 2000 vrst piva. Na zgornji sliki vidite zajeten katalog, kjer so piva razvrščena po vseh mogočih kategorijah. Pravilo (vedno in povsod) je, da se pivo postreže v pripadajočem in ne v kateremkoli kozarcu, kot je to žal prepogosta navada naših diletantskih oštirjev. Ko naročite pivo iz kataloga, vam ga gredo iskat v skladišče in postrežejo v pripadajočem kozarcu. Zdajle mi je padlo na misel, da bi kakšnega izmed naših nadrkanih in mrkogledih natakarjev, katerim je prepogosto tako odveč postrežt že samo ti dve vrsti piva, ki ju imamo v Sloveniji, za kazen poslala tja. Ja, to se mi zdi, bi bila kar dobra kazen.

Moja prva izbira je bilo pasijonkino pivo, ki je, točeno, (kot tudi ostala točena) precej boljše kot tisto iz steklenice. No, ob omembi pivnice Delirium moram vsekakor izpostaviti njihovo pivo Delirium Tremens, ki se počasi prebija tudi na mize naših lokalov. Več o tem pivu si lahko preberete tukaj.

Drugi dan je bil na sporedu Gent - prijetno, malo bolj turistično mestece, ki naj bi po cenah precej prekašal Bruselj (nisem opazila), na splošno pa ljudje iz Genta menda veljajo za ljudi iz vasi, po domače rečeno "kmetavze". Meni se je mesto zelo dopadlo, edina pomanjkljivost je bila, da je bilo na veliko mestih zelo razrito, ker so obnavljali (še bolj razrito je bilo kot Ljubljana, si morete misliti?!), tako da ga zaradi tega nisem doživela tako, kot bi ga lahko. Pa drugič...

Imena lokala od kjer so zgornja ter spodnji dve fotografiji se ne spomnim, ampak če bo koga posebno zanimalo kje to je, bomo podatek zagotovo izbrskali v komentarjih. Na zgornji fotografiji kozarčka mojega najbolj omiljenega piva - sicer prisegam na temni McChouffe, vendar je tudi tale svetli LaChouffe zelo dober - tu so imeli točenega.

Skratka, hotela sem povedati, da je tale prijetna beznička poznana po tem, da vas ob tem, ko vam postrežejo določeno pivo, sezujejo, ampak na tem mestu vam te čudaške zgodbe še ne smem razkriti, kajti o tem bomo v bližnji prihodnosti pisali (in ugibali) nekje drugje. Zaenkrat zgolj fotografiji bose noge in košare s čevlji pod stropom, zgodbico si poskušajte namisliti sami...

Spodaj pa še ena taka malo bolj turistična fotografija Genta - za lažjo predstavo o čem govorim, ko pravim da je mestece simpatično.

Belgija med drugim slovi tudi po stripih. Sem izgleda res morala iti v Muzej stripov, da sem izvedela, da je slavne Smrkce (Smurfs) narisal belgijski ilustrator Peyo. Na veliko fasadah lahko vidite namalane stripovske junake, kar izgleda nadvse zabavno in mesto dodatno popestri. No, kljub temu upam, da vrli Slovenci, ki tako radi ozaljšajo prenekatero fasado, ne bodo posnemali Belgijcev. Bogobvaruj, ne smem pomisliti kaj vse bi lahko nastalo, če bi se lotili risanja stripovskih junakov, že samo tiste raznobarvne (trenutno modne) črte na fasadah so cel horror.

Pa ne samo fasade, tudi kakšno stripovsko skulpturo utegnete videti, tale mačka (ne vem iz katerega stripa je), stoji pred znano pivnico Mort Subite (na fotografiji desno od prometnega znaka).

Mort Subite (nenadna smrt) je stara pivnica s tradicijo. Nasplošno gre pri belgijskih pivnicah skoraj vedno in povsod za tradicijo in ravno to je tisto, kar tako pogrešam tu pri nas. Ampak nimaš kaj, mi take močne tradicije nimamo in zato jo je treba nafejkat, ni druge. Škoda le, ker niti nafejkat ne znano.

Mort Subite je bolj kot pivnici podobna kakšni stari kavarni. Nabasana do zadnjega kotička, človek bi kar posedal tam, prav nikamor se mu ne mudi. Aja, da ne pozabim povedati: v Belgiji se v lokalih lahko še vedno lahko kadi. Kar je za nekatere ob uživanju piva še posebno dobrodošlo. V Mort Subite (in večina drugih pivnic) ne vrtijo muzike, kar je za ušesa (in živčke) strašno blagodejno. Vse kar uho sliši, je čebljanje pivopivcev, ki v lokalu ustvarja prijetno atmosfero.

Belgijci peno svojega piva imenujejo belgijska čipka. In res je nežna in prosojna kot čipka.

Če vas zanima likovna umetnost, potem nikakor ne smete spregledati muzeja Reneja Magritta ter Royal museums of fine arts of Belgium. Magritte je bil že pred ogledom razstave eden izmed mojih najljubših avtorjev, "ljubezen" se je ob ogledu le še dodatno okrepila. Kar me je malček razočaralo, je dejstvo, da tam ni bilo mojega najljubšega dela - možičkov, ki iz neba padajo kot dež (Golconde), sem se pa zato radostila ob pogledu na The empire of light in seveda ostalih. Edino kar mi ni bilo všeč in kar moram malo pošimfat, je dejstvo, da so bila olja, zavarovana s stekli, osvetljena na način, ki je bil (vsaj za človeka moje velikosti) zelo moteč, svetloba se je namreč od šipe odbijala pod takim kotom, da je bilo pri prenekateri od slik potrebno močno razmigati vrat in nožne prstke. Minus.
V Royal museums of fine arts of Belgium sem se radostila ob Boschu (The Fall of the Rebel Angels me je skoraj prikovala na tla) in Brueglu (predvsem ob teh dveh) in seveda tudi ostalih. Ko greste tja noter, ste za tri ure pečeni. Raje več kot tri ure.

Če imate radi glasbo, vsekakor priporočam muzej glasbe (črna secesijska zgradba na predzadnji fotografiji, smetanasto bela na levi pa je Magrittov muzej). V glasbenem muzeju boste prav tako imeli za dobre tri ure "opravkov". Sicer nisem zdržala tako dolgo, vendar to kljub temu ne pomeni, da mi ni bilo všeč, le malo naporno je in v treh urah poslušanja se človek pošteno utrudi in zlakotni, tako da mora ogled predčasno zaključiti in nujno pohiteti ven ter pojesti en vafelj . V muzeju imajo razstavljene inštrumente iz celega sveta. Dajo vam slušalke, nato pa se premikate od točke do točke ter poslušate kako zvenijo določeni inštrumenti. Tale zadnja fotografija je poslikana iz terase Muzeja glasbe, kjer se nahaja nabito polna restavracija, v kateri nismo jedli.

Se nadaljuje...

Tea anyone?!

_

V Združenem kraljestvu so nori na čaj. Pravzaprav so z njim obsedeni. Glavna proizvajalca Tetley in P&G imata čaj pakiran kar v kilskih in polkilskih omotih, stanejo tam okoli funta, če so v akciji, pa recimo okoli dva v regularni prodaji. Govorimo seveda o čisto navadnih pravih čajih, brez kakršnegakoli dodanega okusa - v UK v glavnem pijejo pure tea.
Ko sem bila na Škotskem, sem se s čaji kar dobro založila, ta zaloga pa niti ni pošla, to poletje sem namreč postala nenavadno kofeinska - kakšen dan so bile na dnevnem redu tudi po tri kave. No, kljub vsemu... ker je najbolj navaden P&G še vedno eden izmed mojih najljubših čajev, se mi je zdelo, da bi bilo škoda, če ne bi pokoristila praznega placa v potovalki prijateljice, ki je te dni prišla domov na počitnice. "Mi prosim prineseš ene P&G tips, če boš imela plac v potovalki?!", ji pišem, potem pa me je danes skoraj kap zadela, ko je predme postavila vrečo, v kateri je bil cel kilogram čaja. "Zakaj pa toliko?" "Ker je bila ravno akcija!" odvrne Anja. No, poleg vseh prejšnjih zalog imam zdaj v omari še dodaten kilogram čaja. Razmišljam, da bi odprla čajnico, v nasprotnem primeru me bo namreč od prevelikega uživanja antioksidantov še razneslo! Tea anyone?!