Zadnje čase me vedno znova, zgolj in samo, vleče na sever. In vsakič znova se vračam polna vtisov in z z malček grenkega priokusa v želodcu, ker se pač vedno znova zalotim ob razmišljanju, kako, za razliko od nas, drugi narodi spoštujejo in negujejo svojo tradicijo. Na vseh področjih.
Slovenci tako radi poudarjamo dejstvo kako lepa da je naša dežela, pri tem pa pozabljamo, da jo vsak dan znova svinjamo – svinjamo z nemogočimi arhitekturnimi zmazki, ki nimajo nobene veze z našo tradicijo, podiramo tisto kar je lepo, postavljamo pa nemogoče zmazke v nebroj odtenkih marelično oranžne (od barve še nezrele marelice, pa tja do nagnite in nikakor ne smemo pozabiti na vse vmesne odtenke, ki jih dobimo, če le-tem primešamo belo), potem so tu še, zadnje čase tako zelo modne, sive/bele črte, ki na eni sami zgradbi med seboj ločujejo po tri različne odtenke horizontalno nabarvanih odtenkov marelične (ali katere koli že barve). Končni rezultat takšnih diletantskih eksperimentiranj so hiše, ki dejansko izgledajo, kot da bi pleskar na njihovih fasadah preizkušal ali bo našel pravi barvni odtenek ali pač ne. Kar je še posebej v oko vpijajoče, pa je sama velikost teh zmazkov – želja po obvladovanju prostora z zidanjem spomenikov lastni nečimrnosti. Nikakor ne smemo pozabiti na oblike, ki jih sestavljajo razno razni stolpiči in več-kotne izbokline, v katerih notranjosti se največkrat nahajajo ceneni ponaredeki stilno oblikovanih ovalnih miz s pripadajočimi stoli. Takšna (ne)arhitektura izkazuje željo po posnemanju neke kulture, ki je na našem teritoriju sploh nikoli ni bilo. Ni obstajala in pika.
Samo pomislimo kakšna so naša stara mestna jedra?! Naša stara mestna jedra, s katerimi se (spet) tako radi pohvalimo, so kot prvo prazna, kot drugo: razpadajo in kot tretje: marsikatero leseno okno ali vrata je/so zamenjano/a s cenejšo različico iz PVC-ja. Kje so lični kovani izveski, domače obrti, ki so nakazovali kam naj gremo kupit sveže meso ali kam naj gremo, če hočemo dati čevlje v popravilo?! Zamenjali so jih plastični, v nemogočih, kričečih barvnih odtenkih.
Majhni smo. Narod hlapcev, kot nas je imenoval Cankar. Čeprav smo majhni in čeprav smo bili v zgodovini vedno znova v podrejeni vlogi, imamo močno zgodovino. Imamo svoje slikarje, imamo bogato ljudsko glasbo, imamo gradove, majhno število objektov z nazivom »industrijska arhitektura« (pa še te so po večini že ali pa jih bodo podrli) in imamo primorsko, kraško, bovško, alpsko ter prekmursko hišo. (Naj na tem mestu poudarim, da naziv »slovenska hiša« ne obstaja.) Zatiramo svojo kulturo, še tisto malo kar je imamo in povzemamo tuje vzorce: dober primer sta (zgoraj opisana) arhitektura in glasba – jodlarske poskočnice, na katere Francl in Marija poskakujeta na vaški veselici, nimajo namreč z našim kulturnim izročilom prav nobene povezave. Na to, kako lepa je naša tradicionalna slovenska glasba nas na primer opomni interpretacija le-te v izvedbi skupine Katalena.
Slovenci imamo dobro hrano, ki sta jo v marsikateri gostilni zamenjala prirejeni weiner šnicl in tenstan krompir, ki to ni. Na tem mestu ne bomo posebej opisovali kako se pripravi tenstan krompir, destvo pa je, da marsikateri gostinec še ni slišal, da se krompir za pripravo te jedi reže mlačen, kajti le tak da jedi pravo konsistenco. Imamo dobra vina in imamo dve vrsti piva. Pustimo ob strani kvaliteto piva, dejstvo je, da ga niti postreči ne znamo.
V bistvu sem hotela pisati o popotovanju po Belgiji, pa mi uvod ni in ni stekel. Potem je nastal tale sestavek. Nisem razpoložena za pisanje o lepih stvareh, odneslo me je v melanholično smer. Pa drugič…
P.S. Se opravičujem za zmešnjavo s fonti - tale blogger je včasih neukrotljiv.
45 komentarjev:
Morebiti, bi lahko zbrali vse te Jupolove presežke: v moji vasi je hiša ki izvrstno kombinira vse dosežke v barvni tehnologiji: prizidek je rdeč (kar NAČELOM, ni hudo narobe, ampak žal, ne v tem primeru, kjer je tragično), stari del pa so poživili z florescenčno oranžno IN floresenčno rumeno.
Bi ti bilo všeč, ker so uporabili drzno črtno kombinacijo.
Polonoa, sem te hotela vprašat, če morebiti stanuješ nekje v okolici Brezovice, pa mi je koj zatem prišlo na misel, da je takih primerov najbrž polno še vsepovsod, le da jih moje oko še ni videlo. Skratka, ob povratku domov sem v Lj potovala z vlakom in nekje pri Brezovici ugledala "čudež" kakršnega opisuješ - v hipu me je prešinila misel: "Oh, doma sem!"
P.S. Očitno najhujše šele pride. In ne vem kako da ljudem ni jasno, da če nekaj grdega "popestriš" z barvo, le-to postane še grše!
Moje misli prav od včeraj, ko sem se peljala po stari cesti od Vrhnike proti Ljubljani. Za eno hišo, me še posebej zanima, kako bi človek v takem odtenku fasade mirno sedel pred hišo na vrtu in spočil misli.
P.S. bila je modra. hladno živo modra
Ana preprosto: usedeš se tako, da si s hrbtom obrnjen proti hiši.
Zame so te gravžarije primerljive s posilstvom. Evo: "očesno posilstvo" bi jaz imenovala take zgradbe.
P.S. Modra ja, vem kakšno misliš. Zelo "lepi" so tudi odtenki strupeno mentolsko zelene. Najbrž naši vrli mojstri še nikoli niso slišali, da svetlo zelene (modre ali kakršne koli) ne dobiš zgolj z dodajanjem bele, temveč tudi z dodajanjem beige odtenka, ki ni tako nepomembna barva, ko bi si bil človek mislil. Ampak to modrost vtakniti v šolski sistem je očitno nemogoče.
jao jao jao. še vedno trdim, da je postavljanje takšnih hiš enako odlaganju kosovnih odpadkov sredi gozda. onesnaževanje okolja, ki bi morali biti mastno kaznovano. ampak kaj, ko ni zakonov, ki bi to preprečevali? namesto tega te zakoni silijo, da mora imeti nadstrešek za avto na gorenjskem dvokapnico :o
No ja, še vedno lahko postaviš leseno nadstrešnico z ravno streho in če te kdo kaj vpraša, rečeš, da je dvokapnico odnesel veter. :))
v naši vasici so hiše vseh sort. tudi ena skoraj sto let stara je že skoraj sto let pobarvana z rumeno. pa je prav lepa ta rumena in hiški prav pristoji. je pa na začetku naše lepe male vasice en vikendaš svojo lepo staro hiško ofasadil v oči-boleče-rumeno. še zdaj zamižim, ko pridem okoli ovinka. imamo pa tudi en svetlo roza vikend, eno mentol zeleno in eno marelično hišo. ampak so to blage, nežne barve, me nič ne zmotijo. in so brez teh črt, ok, bele črte okoli oken in vrat, to se pri kateri najde. no, tudi naša fasada ni bela, ampak umazano roza-rjavega odtenka. seveda na tistem mini vzorčku in računalniški animaciji ni izgledala taka. ampak smo se hitro navadili in zdaj nam je vsem res všeč. gre tako k lesu, kot kamnu, kot okolju - in to je bil pogoj.
se skoraj tedensko vozim na relaciji rakek - lj. grozovitosti se začnejo že na martinj hribu v logatcu. hiške lepe, fasade malo manj. v borovnici sredi doline kraljuje živo oranžen blok. potem se pa začne ja. brezovica je pa za posladek. AMPAK, še hujše je, če se pelješ proti štajerski. še dobro, da je toliko tunelov zdaj tam. (: ker tam, tam bi bilo pa res treba kazni pisat zaradi fasad.
Mene pa ne motijo barve. Vsaj ne take kot so na tejle fotki :traram traram - uvertura za linčanje:
Prazaprav mi je všeč, kadar so stavbe pisane in ne sive. Barve me motijo samo takrat, kadar so kričeče, od živo rdeče do flourescentnih odtenkov naprej. Da potem hiša izgleda kot cenena torta.
Ne bi hotela živet v sivi okolici, ki ne odraža nobene živahnosti. Se pa globoko strinjam, da bi za vsako področje lahko obstajala neka splošna krajinska arhitekturna zamisel (sej mogoče clo obstaja), ki bi jo bilo treba upoštevat.
Kar pomeni, da ne morejo bit vse stavbe zelene in potem vmes tri kričeče rdeče. In v tem stilu dalje
Cherry, dobro razumem o čem govoriš, pa ti Kolibri tudi. Poglejmo stare hiše, ki so bile tudi raznobarvne, vendar v bolj "naravnih" odtenkih: v raznih ubito rumenih, pa nežno zelenih. Se strinjam, živeti v pustem sivem okolju ne bi bilo prav nič prijetno, vendar pa: nekje so meje. In vsaka oblika pač ne prenese močnih odtenkov. Le-te je treba izbirati skrajno previdno. Stare pisane hiške so lepe zato, ker so majhne in so pobarvane v odtenkih, ki sem jih zgoraj opisala. Hiše, ki jih opisujem so PREVELIKE in nabarvane s preveč intenzivnimi odtenki (da ne omenjamo kombinacij večih odtenkov).
V Sloveniji imamo predpise, ki pa ne pomagajo prav nič, kvečjemu škodujejo, kot smo v temle razglabljanju že ugotovili. Če meni nekdo predpiše, da mora imeti moja hiša sivo dvokapnico v naklonu od 30 do 45 stopinj, to še nič ne pomeni. Da ne omenjam, da je med drugim pomembno tudi kam je sleme take hiše obrnjeno, ampak to je že spet druga zgodba...
Se strinjam s tabo glede nemogočih hiš, ki se gradijo v Sloveniji. Načeloma ne dam kaj dosti na to in tudi nerada kritiziram, ampak že takoj čez mejo od Gorice do Udin sem videla toliko luštnih, nizkih, preprostih hišk, da se res vprašaš, kaj nas v SLO žene k tej načičkanosti.
Bi bilo pa zelo fajn, če bi kdaj objavila kaj v drugo smer - hiško, ki ti je bila res všeč, kaj, kar se je zgradilo in je lepo.
Nataša, vsekakor bi bilo lepo, če bi lahko objavila kaj takega, vendar bi morala iti prav v ta namen v lov na teren. Zgrajenih je kar nekaj luštnih primerov hišk, vendar o njih ne pišem zato, ker jih največkrat videvam zgolj v strokovnih revijah. Bom pa pobrskala po netu in magari objavila kakšne linke, če ne drugače.
Tudi sama živim v slovensko dozidani in nadzidani hiši, s čudnimi okni ter že eno leto prepričujem sostanovalce, da ne bi imeli marelične fasade s sivimi črtami. Še dobro, da se lotevamo prenove, da bo vsaj malo popravljeno, kar je bilo prej zagrešeno.
Je pa tako, da ljudje želijo tisto, kar je njim všeč. Problem pa je, ker je okus množice slab in ker želimo čim več narediti sami, ker si ordinary Joe pač ne more privoščiti dragih arhitekturnih rešitev in strokovnih gradbenih posegov. Potem pa ratajo skrpucala, Valjda, saj Joe, poleg tega da nima denarja, tudi nima pojma o proporcih in vpetosti v okolje, on samo ve, da bi rad imel teraso z rimskimi stebrički. In jih gre kupit v Baumax.
Kameleonka, tvoj je odličen, vendar bi želela videti na koncu še npr. konkretne primere dobre prakse v Sloveniji, da bi bil tako smiselno zaokrožen v celoto in spodbudo ter podal ne samo kritiko ampak neko novo znanje.
Karmen, z vsem povedanim se strinjam. O tem, zakaj nisem podala primerov pozitivne prakse, sem odgovorila že Nataši.
Niso problem arhitekti, katerih se večina ljudi boji kot hudič križa, ker naj bi bili le-ti predragi. Problem je miselnost v smislu: "saj lahko sam." Če se ti pokvari avto, ga pelješ k mehaniku, če te boli, zob greš k zobozdravniku, če te kaj boli greš k zdravniku in če rabiš načrt, greš k arhitektu. Bolje manjša in bolj racionalno zasnovana hiša izdelana po malo dražjem načrtu, kot pa prevelika nefunkcionalna, narejena po poceni načrtu. Suma sumarum stroškov je enak. Da ne omenjam, da ljudje, ki razmišljajo "saj lahko sam" v končni fazi, ko vidijo da ne bo šlo drugače, pridejo do arhitekta da bi ta rešil "zavoženo zgodbo", pa jih na koncu cela zadeva stane več, kot če bi že v izhodiščni fazi naročili dober projekt. Je pa res, da ni problem toliko v ljudeh, kot v državnih institucijah in tam ždečih "sovah", ki vse to kar se dogaja dopuščajo.
Evo, tu je nekaj primerov pozitivne prakse, ki bi lahko služili kot vzor:
-Primer dobre in funkcionalne arhitekture so naprimer Ivanjškove hiše v Murglah - vprašaj kogarkoli, ki živi tam, vsakdo ti bo povedal da se ljudje v tistih malih hišah zelo dobro počutijo.
-Riko iz ribnice dela krasne hiše
-Pogooglaj Abiro in njihovo Družinsko hišo H
- pa hišo R, ki sta jo v Bohinju zasnovala arhitekta Bevk - Perovič
- krasen primer upoštevanja tradicionalne tipologije s primesmi sodobnega je tudi alpska hiša v Stari fužini pri Bohinju biroja Ofis arhitekti.
Vidite, saj se da!
Sorry za podvajanje, nisem prej brala ostalih komentarjev.
Vse, ki jih naštevaš, sem videla na Deezenu, ja.
Vidim pa jih tudi v naši okolici, npr. dvojčki v/na Škrjančevem pri Radomljah, so meni zelo všečne hiške, čeprav dvojčkov ponavadi ne maram.
Moj okus za hiše je verjetno malo specifičen: všeč so mi simetrično kockaste enokapnice, z lesenimi deli. Se pa zavedam, da takšna hiša v Kamnik ne paše spljoh.
Najlepša hiša pa je zame v Rovah: obnovljena stara kmečka hiša, nekaj like Škrabčeva domačija.
Ja, dobrih primerov je tako malo, da jih žal videvamo le v revijah in na medmrežju. Žalostno
Moram objaviti fotografijo ene hiše iz mojih krajev. Juuuuuj ;))
Kolega se je ustavil. Ugasnil motor in občudoval stvarino. Ogledna vredno. Pridite v majhno vas ravnic, ki se imejuje Mostje. ;))
Ruth, sem že večkrat slišala da imate v vaših krajih prave umetnine ob katerih "se oko orosi". objavi prosim.
Ruth, tudi jaz bi rada vidla slike. da si malo oči spočijem :D od vsega hudega ;)
Ne bi kaj dosti razpredala o okusih in tistem, kar kot njihova posledica ''zraste'' (bodisi v obliki stavb ali videzih ljudi*). Oboje je enako žaljivo za tiste, katerih oko išče estetiko. Naša zakonodaja je glede graditve objektov, žal, še preveč v otroških letih, več ali manj pa so arhitekturni bruhi vse tiste hiše, ki ''krasijo'' slovensko pokrajino 20, 30 let. In - ker lahko sosed, lahko tudi jaz - to se prenaša tudi v sedanji čas. Ja, smiselno bi bilo, da bi vsi zasledovali nek isti cilj – bivanjsko in prijetno okolje za vse, a pogosto so prav arhitekti tisti, ki do skrajnosti forsirajo svoje ideje, ki so naročnikom všečne, ne pa nujno tudi stanovalcem okoliških stavb. Tipično: vasica Voge pri Kranju. Marsikatera tamkajšnja hiša bi vsaka zase morda bila deležna pozitivne ocene, a končni rezultat, torej naselje kot celota, je grozljiva podoba neurejenega podstrešja načrtovalcev prostora… Osebno me bolj zmotijo okusi ljudi pri njihovem oblačenju… *Debeluškasta mladenka, v družbi prav takih prijateljic, ki se s prekratko majico in za tri številke premajhnimi kavbojkami sprehodi po ulicah slovenskih mest, moj estetski čut veliko bolj zločinsko rani, kakor pa električno modra fasada…, ker vem, da si lahko kot podaljšek okusa za oblačenje, obetam še veliko ''lepega''. Razvrednotenje vrednot je pač na naših tleh vseprisotno in želim si, da bi bile tvoja, njena, njegova in tudi moja hiška navdušujoče in navdihujoče.
Gola, saj je vseeno o čem govorimo – interier, eksterier ali pa tisto kar ljudje navesijo nase – vse je posledica pomanjkanja estetskega čuta. Večkrat se sprašujem zakaj je temu tako – morda zato, ker tako dolgo nismo imeli možnosti izbire, pa so nas preveč na hitro zbombandirali s ponudbo (največkrat) cenenega kiča. Ljudje si želijo glamur, za katerega so bili v socializmu prikrajšani – vse izhaja iz nekih prikritih frustracij in želje po dokazovanju. Ne vem, lahko da se motim, tako pač razmišljam…
Glede mladenk na ulicah pa: počakaj pet let, da severnjaški trend pride sem dol. Do takrat pa zamiži na eno oko, pa bo! :)
Vcasih smo poznali prevec sivih odtenkov. Zelo me je veselilo ko so koncno zaceli obnavljati npr. fasade starih his ob Ljubljanici...
Ampak to, kar tudi sama opazam zadnje case, je pa vcasih res... bolecina za oci... Tudi sama sem se ze sprasevala, ce je Jupol imel zadnja leta kaksne posebna znizanja pri nakupu (kricece) oranzne in (citronasto) rumene barve...
Poleg tega, da imamo povsod veliko plasticnih napisov, mene motijo tudi pre-stevilni oglasni plakati... vsepovsod. Posiljevanje, onesnazevanje lepih pogledov...kmalu bomo podobni Cehom...grr
Mmmm, si me spomnila na tenstan krompir... Takoj glasujem zanj in proti ponfriju...hehhe
Ja, tudi jaz upam, da privrsi z nasega severa umirjenost, skladnost, preprostost, funkcionalnost... Lp! Svea
Svea, z velikimi oglasnimi panoji so na severu že nehali. V belgijskih podzemnih nisem opazila ene same reklame, niti kje drugje tudi ne. Enako spomladi na Škotskem - nobenih obcestnih plakatov. Ta napad z oglasi je naravnost grozljiv. Zadnjič sem v Črnučah zapazila jumbo plakat s fotografijo nekega dekleta, na njem pa je pisalo " X, vse najboljše za 30!" še zdaj ne vem ali je šlo za kakšno reklamo, ali je zdaj to kakšna nova moda rojstnodnevnih čestitk?! grozljivo. Ja, čas bo, da počasi zapiha severni veter in prinese s seboj nekaj preprostosti.
O kakovosti hrane, ki se streže v naših povprečnih oštarijah, sem že pisala na svojem blogu. O kakovosti pitja, pa ne samo piva, tudi drugih alkoholnih pijač, pišemo veliko in objavljamo v našem novo ustanovljenm društvo, se bojujemo z mlini na veter, se uspešno branimo vsega, kar nam mečejo v hrbet in upamo, da se bodo ljudje nekega dne zavedali, da ni vseeno kaj pijemo v oštarijah in kako nam to postrežejo. Slovenci smo z osamosvojitvijo izgubil vse kar je slovenskega in dobili vse kar ni. Verjetno je to posledica bivšega sistema, ki je določene stvari rigorozno prepovedoval, pa jih zdaj nekateri toliko bolj obožujejo. Vsekakor pa nam manjka povsod kulture in higienskega minimuma.
V Mostah pri Kamniku je en tak đambo z izražanjem sreče mladoporočencema. Predvidevam, da sta se peljala tam mimo na občino, ko je bila poroka. Namesto mlajev, se zdaj modno vesijo napisi na đambe.
Pomanjkanje estetskega čuta? V OŠ imamo pouk likovne vzgoje, dve uri tedensko, to pa je tudi vse. Kot otroci spoznamo nekaj likovnih tehnik in potem je konec. Mislim, da bi bilo potrebno ta področja tudi učiti in vzgajati že v najzgodnejšem otrokovem obdobju.
Kako si človek odpočije misli, ko sedi na verandi pred strupenomodro fasado. Kaj na bi si pa odpočil???????
Piši o Belgiji. Pliiiiz. P.s. včasih si grem na živce, ker samo in samo in samo kritiziram...kadar se vozim ti dve uri i bakšiš, kolikor traja popotovanje od Pirana do Murske...Mah, nima smisla.
Vale, glede postrežbe je pa tako, da kdor je nezahteven, dobi kar si zasluži.
Karmen, ravno tega sem se bala, da bo zdaj takšno izražanje čestitk postalo ustaljena praksa. Za kozlat, nimam drugega komentarja kot to.
Matilda, veš da bi veliko raje pisala o Belgiji, kot pa da prestavljam pohištvo levo in desno, navzdol in navzgor... Je treba tud delat - delovni vikend, delovni teden, do sobote imam črno pred očmi - potem pa morda celo napišem kaj o Belgiji. No, ali pa napišem malo po delih, vsak dan malo, da boste potešene, dušice bralske. :)
Hej,
Dobra fora, tale post! Najprej dol pademo od hudega pri barviti fasadi na sliki, pol pa tok pademo v zveniment, da v komentarjih sfasiramo se moderno hrano, glasbo, samo se estrade in drzavne uprave bi se lahko lotili ;)
Mojih 5c: moji starsi so pravkar prenovili hiso. Nacrte je naredil arhitekt. Izbral je zunanji in notranji dizajn. Na podstrehi so podrli neke nosilne stene in namestili eno ogromno zelezno traverzo. Znotraj zgleda kul. Ampak od zunaj, je pa ummm, mensezdi, pastelno rumeno (lepo prosim, si umijem roke, nisam ja odavde). Ja, je tm pri Brezovici. In ne, ni Made in Doma Spacano. @K, ce pustimo vrednostne sodbe, a si ZIHER, da pri teh odbitih barvnih hisah ni zadaj tko ena taka podtalna struja, renegejd mafin brigejd, ki na AGRFT umm pardon Arhitekturi poucuje lepote barvitosti zivljenja? Kako zahudimana nenadoma tud eni diplomirani kard kerijing arhitekti *za dober denar* predpisujejo barvite fasade nic hudega slutecim in 'nimam jest pojma o dizajnu, nej strokovnjak pove' investitorjem? Ker za inzenirja je vsaka moka skrob, okusi so pa sekundarnega pomena. Da o barvi hise ne govorimo.
Dej razsvetli nas pliz!
V naši bližini pa lahko občodujemo kar nekaj Barbi hiš - kot da so ušle iz nekega kičastega zabaviščnega parka. Kako so se ravno tu ustalile, šmenta!
http://emetadindon.wordpress.com
uh ah, -onka vidim, da se vedno znas dobro sprovocirati z zapisom in potem s komentarji. :))) Bravo.
tokrat se bom strinjal s Karmen. Dajmo kdaj pa kdaj tudi kaj nalimat gor kar je dobrega in to tudi pohvalit. resno. Vse prevec je pluvanja povprek in jamranja. OK, vem, da so tezki casi, but than again ....
Ni treba 'prostituirat' samo une projekte k so na deezenu (ker niso vedno créme de la créme kot bi si slehernik lahko mislil (IMNSHO) in ki so roko na srce prav njim blazno grdi in cudni in predvsem nerazumljivi (zaradi te zadnje lastnosti jih namrec ne marajo in se zatekajo k tistim kvalitetam, ki jih poznajo - beri, ki je je ogromno povsod in vedno, za kar krivim tudi malo stroko, pa pustimo sedaj to ...), tudi manjsi projekti, tisti od navadnih arhitektov so kje.
Pogresam neko pozitivnost. Malo entuziazma. Tisto anonimnost, tiste male detajle, tisto ... nekaj, ki jo premore tudi nasa uboga Republika.
Uh, sedaj mi pa le pomagaj in povej kje hudica stoji tale hisa na zacetku zapisa. Tako prekleto znana mi je. Pa ves kaj, mene v tem primeru barvna (ne)kombinacija sploh ne moti (popravek je mozen in preporst), moti me predvsem oblikovna komponenta , khm, poslopja. Tu bi bil pa potreben en manjsi potres. zal.
pa brez zamere.
-sv3
p.s. ampak, hej, dobili pa so pokrito teraso ;) za nagle ... oh, yeah.
Uh kako mi je všeč ko se takole razpisarite... Bom nalašč še malo počakala s postom o Bruslju. :D
Pegaz, v vsakem profilu poklicev imaš miljavžn sort ljudi. Eni nimajo pojma, drugi pa se prostituirajo z "instant" rešitvami, všečnimi širši, neuki populaciji. Enkrat sem se peljala s taksistom, ki je o moji bivši firmi rekel: "Sem vašemu šefu rekel za predračun, pa ste predragi. Mi bo en lepo nardio za veliko ceneje." Kaj sem odgovorila na to?! "Me veseli, upam da boste na koncu zadovoljni. Sicer je pa takole veste: v Portorož se lahko peljete s fičkom ali pa z mercedezom. Sicer boste v vsakem primeru prišli tja, a vendar...
Sv3der hvala, se trudim! :) Sem se potrudila izbrat nekaj, kar bi bilo sleherniku všeč: našteto ima prvine tradicionalnega, pomešane s sodobnim. Ljudem mora biti jasno, da ne živimo več tako, kot so ljudje živeli pred petdesetimi leti, pa da je poleg tega tudi tehnologija napredovala. Ja, se strinjam da je treba objavit pozitivne primere, ampak poglej: moj delovni dan traja skoraj 24 ur, v tem času delam to za kar sem usposobljena, poleg tega delam to kar me veseli, ostali čas porabim za to da kaj preberem, se s kom podružim ali kaj napišem na blog. Ves ta čas v svoji torbici prenašam fotoaparat in nanj lovim kar pač lovim in objavljam tukaj gor ali hranim zase. Ko bom/če bi našla kaj pozitivnega, bi to objavila. Ampak ne morem si privoščit tekat naokoli in iskati primere dobre arhitekturne prakse, preprosto nimam časa. Veš o čem govorim?! Da je tega kar pričakujete od mene tako malo, da bi bilo iskanje le-tega podobno iskanju šivanke v senu. Bom pa vesela, če me bo kso od bralcev razsvetlil s podatkom o tem, da v bližini njegovoega doma ali kjerkoli drugje stoji kaj lepega in omembe vrednega.
Aja, ta gravžarija na fotki se imenuje Vila Mengeš - ne vem kaj je bolj ogabno, barvna kombinacija ali skupek oblik - bajta izgleda kot da bi jo napadel kvadratni rakasti tumor.
tale z manjšim potresom me je pa nasmejala. mogoče se ga da priklicat na točno določene lokacije s kakšnim, hm, plesom?
Ja Špela, ta s potresom je tudi meni všeč - žal je to edino zdravilo za prenekateri baročno nabuhnjeni stvor in ravno to me skrbi in od tod tudi tale žolčni zapis. Saj barva se da popravit, ampak vse ostalo...
V bližini nape hiše je pa hiša, ki je rumeno siva. Že samo to je obupno grdo. Potem je pa še narejena tako, da so stari (70ta leta) hiši odprli streho in nazidali še eno hišo gor. Hiša v hiši. AAAAAAAAA!
V Mengšu (ali tam nekje) je hiša z ZLATO fasado!
LP, Polona
Anonimni, teh "hiš v hiši" je toliko, da smo (na žalost) na ta pojav postali že imuni. Vem o kateri hiši z zlato fasado govoriš, nahaja se v Šmarci. Sama ideja fasade je zanimiva, vendar pa so gabariti dotične hiše za moje pojme preveliki in le-ta daje vtis nasedle ladje.
Tudi mene te živopisane hiše vsak dan bolj motijo. V Novem svetu pri Hotedršici je en kotiček novih hiš, ki so že vsaka po sebi grde, skupaj so pa za bruhat. Potem jih pa lastniki še nakičijo, sploh pozimi, z vsemi možnimi lučkami in okraski in bruh, bruh, bruh, dvometrskim napihljivim sneženim možem, zaradi katerega si želim biti ponosna lastnica zračne puške.
Kameleonka, ko se boš kdaj kaj peljala čez Križ, proti Mostam, je tam odličen primer:
a) čudovito z okoljem usklajene hiše, res krasen zgled, ob cesti, ki zavije desno, po hribu navzgor. Je pa skoraj neopazna, ker je tako lepo umeščena v okolje.
b) Še malo pred njo, pa je, na vrhu hriba, odbita lesena hiša, ki ni dokončana in žal že propada, če jo vidiš od blizu. Ima pa čudno streho in sploh ne paše v okolje.
Karmen, vem o katerih dveh hišah govoriš. Ta prvoopisana je res precej neškodljiva, dasiravno ni nek arhitekturni presežek, ta druga pa je skarpucalo, se strinjam.
Onka, imaš nalogo (to rečem, ker sem hrabra in predvsem, ker sem daleč) ajde, pofotkaj kaj všečnega, pozitivnega, odštekanega kar absolutno paše v rauralno-provincialni ambinet naše Republike...pa, da ne bomo samo kritizirali, ker to je tako s-l-o-v-e-n-s-k-o. Težka bo (evo zakaj nimam bloga, ker bi v glavnem piz....). Ajde mislim, mislim, mislim, iščem, mislim...ajde meni je recimo zelo všeč umestitev prizidka Univerze na Primorskem, ki so ga ugurali zadaj za Armerijo-Foresterijo (Titov trg) v Kopru. P.s. po mojih "službenih" izkušnjah vse te barve zelo hitro zbledijo, kar ni nujno da je dobro, ker potem dobimo sladoledne hišice v Mengšu. In bajdevej v CroIstri so tudi fliknjeni na fluo- sorbet barve. Človek se kot nedolžno jagnje vozi po stranpoteh Ljepe naše Obmorske, se relaksira, občuduje fantastične škarpe (ki na srečo nikogar ne zanimajo), posluša čričke, boža oljke in Aaahhhhgggrr, sredi jase kučica Janka i Metke, ki ubija oko in van+bi,da odtrgaš košček. Pravzabrav je zabavno in morda smo mi Izbranci in Ne Vemo!
Oh moja draga Matilda, želim si, da bi lahko vsak dan fotkala to kar si tvoje oko želi in objavljala na blogu. Pustimo se presenetiti. Če pa ti, kaj najdeš, pa kar pošlji. ;)
Prvopopisana res ni arhitekturni presežek, je pa odličen primer, kako lahko novo hišo zgradiš s slovenskimi starostavbnimi značilnostmi in zelo lepo postaviš v okolje.
Karmen, res je, arhitekturni elementi so tradicionalni in lepo uporabljeni - ničesar premalo in ničesar preveč. Velikost tiste hiše je tudi povsem primerna. Najbrž pa marsikomu ne bi bila všeč, ker ni prav nič bahava. :)
Objavite komentar