nedelja, september 27, 2009

Še za tri žlice župce...

_

Takole pa izgleda festival Beer weekend, ki se vsako jesen dogaja na Grand Placeu. Moram reči, da je vse skupaj zelo kultivirano, nobenih pijanskih ekscesov ali česa podobnega ni bilo videti. Sicer pa se zadeva zapre že ob desetih zvečer, s tem po mojem tudi preprečijo razne množične pijanske dilirije. V soboto dopoldne je imela mimohod pleh muska, medtem ko sem stala pred čokoladnico Godiva in čakala Vale, so šli ravno mimo in igrali, ne boste verjeli, Avsenikovo Na Golici. Hecno je bilo stati sredi Grand Placa in poslušati Na Golici. So me skoraj malo patriotska čustva preplavila, kakopak.


No, v soboto popoldne sva šli za nosom po napotkih, ki mi jih je dala Lili, pa le streljaj od Grand placea našli zelo prijeten becirk, kjer skorajda ni bilo turistov. Becirk sam pa kot neka mešanica Berlina, Pariza in Amsterdama. Tu sva se potem utaborili v senco drevoreda in uživali na soncu ob pivu. Začuda je cel teden (z izjemo enega dopldneva) sijalo sonce - kljub dokaj črnogledi napovedi vremenoslovcev. No, tiledve teti na zgornji fotografiji sta se tudi prišli malo okrepčat. Z Vale sva si bili edini, da se kaj takega pri nas skorajda ne bi moglo zgoditi. Ne spomnim se namreč, da bi bila kdajkoli videla dve starejši gospe, ki bi si naročili pivo - ponavadi takele gospe pijejo kavico ali kvečjemu čaj. No, tile dve sta dokaz, da je treba premagati stereotipe o pitju piva, češ, da je le-to le za dedce, pa še to le za "ravšeljne", ker naj bi pravi intelektualci pač pili vino. Not true.


Tale na novo zgrajeni blokovski kompleks sem poslikala zato, ker je dokaz, kako se lahko sodobno na nevsiljiv način umesti v historični prostor. Novo posnema staro tlorisno obliko (v gabaritih, v notranjosti po vsej verjetnosti ne), okenske odprtine se prilagajajo modernemu tlorisu, fasada pa je izvedena iz tradicionalne fasadne opeke. Nikjer nobenih plastičnih oken, nikjer nobene nepotrebne barve.


Iz becirka kjer sva ležerno uživali v senci dreves, sva počasi pripuzali do na Place SaintGerry - je že tako naneslo, da je bila sobota nenamenoma namenjena spoznavanju luštnih kafičev. No, na temle vogalu (zgornja slika) se nama je prikazal Bog (če smo bolj natančni, je bilo za tole zgradbo). Tale stara stavba bolj kot na kaj drugega spominja na tržnico, pa sem potem ugotovila (po stari fotografiji na steni), da je prostor pravzaprav že od nekdaj kafič. Prijetna notranjost - okrog in okrog balkon, ki je pravzaprav razstavni prostor, kateri se nadaljuje tudi pod balkonom in v kleti, v osrednjem delu pa prijetna kavarnica. Všeč so mi taki placi, ki se ne trudijo biti za vsako ceno všečni, pa so všečni ravno iz tega razloga.

Skratka, potem ko sva vse skupaj stopedesetkrat pofotkali, sva se odpravili za nosom in naleteli na Zebro. Pa ne na pravo Zebro, temveč na lokal po imenu Zebra. Ko sem prejle napisala, da se nama je prikazal Bog, sem imela v mislih Zebro.


Nepretenciozen kafič, morda malo v stilu našega Bi-Kofe-ja, vendar še boljši. Lokal igleda malo bolj alter, a vendar to ni, tam najdete zelo različne ljudi. Prijetna atmosfera, dobra glasba (od elektronike do jazza) - eden takih lokalov, kamor človek lahko pride zjutraj, s knjigo pod pazduho in potem tam ostane cel dan. Dasiravno tega nismo prakticirali, pa bi, če bi tam ostali dalj časa ali če bi naprimer tam živeli.

Takole v Zebri postrežejo čaj: čisto navadni kozarci, čisto navadno cedilo in "ta visoka" žlica. Pa kljub temu posebno. Všeč mi je, ko ljudje uporabljajo svojo domišljijo. Piko na i seveda da belgijska čokoladka. Kako malo je treba, a ne?!

Evo, čisto navaden kafič, ki pa vseeno ni navaden, je daleč od tega.

V Belgiji skoraj ne morete kupiti slabega vaflja. Kvečjemu na kakšni postaji, kjer imajo že napečene, drugače pa z nakupom kjerkoli, skoraj ne morete zgrešiti. Meni so se najbolj dopadli vaflji naturel - brez dodatkov, samo narahlo z medom pomazani. Kakšna smetana in jagode neki, to vse pokvari! Če je vafelj res vafelj, mora biti na ugriz hrustljav, znotraj pa prijetno mehko pocast. In zmotno je splošno prepričanje, da jih izdelujejo iz mase podobne tisti za palačinke. Ne, testo je lepo konsistentno - ob "vafelj mašini" imajo pripravljene krogljice testa, ki jih potem polagajo noter in lepo zapečejo. In ta vonj po vafljih, ki se vije po celem Bruslju je nekaj, česar človek nikoli ne pozabi. Zavohaš, prideš okoli vogala, greš za nosom, nekam tja, kjer ne bi mislil da sploh kaj je, pa glej ga zlomka: za vogalom stoji mali kombi v katerem striček peče vaflje. Zna pa biti precej zagonetno kadar piha veter, takrat pa človek seveda sploh ne ve kam iti za nosom. Ampak brez panike, kotički kjer lahko kupite vafelj so na vsakem vogalu. Meni najljubše so prodajali "Pri Avstralcu". Tako sem namreč poimenovala lokalček, kjer so imeli v logotipu kengurujčka (zeleno-rumen logotip, če morda koga izmed vas zanimajo podrobnosti).

Bolj kot same praline in posledično ugriz vanje, so me zanimale izložbene dekoracije. Tudi če ne požreš vsega kar vidiš, že oko ima veliko od tega, da se napase na razno raznih čokoladnih presežkih. V dokaz prilagam spodnje fotografije.





Sploh tale čokoladnica deluje kot pravi čokoladni laboratorij, ob pogledu nanj človeka skoraj popade strahospoštovanje do "kemikov", ki imajo opravka s čokoladno zmesjo. Lahko si mislite, da si niti nisem upala stopiti noter, pofotkala sem kar izpred vhoda.


V nedeljo opoldne sem, medtem ko sem za eno uro smuknila iz muzeja, na poti na kosilo naletela na bolšjak. Bolšjaki se mi po defaultu sicer rahlo gravžajo in v nasprotju z veliko večino ljudi si ne želim da bi od tam kaj imela (razen srebrnih žlic za čaj), ampak opazovati vso tisto kramo (in ne-kramo) je pa prijetno, to pa vedno z veseljem počnem.

Tale stripovska skodelica je prav posrečena. Če jih doma ne bi imela že preveč, bi jo zagotovo kupila. No, pa sem ravnokar negirala zgoraj napisano trditev, češ da ne maram reči z bolšjaka.

Šalce šalčke do koder seže oko...



Ponedeljek je bil dan za Antwerpen. Ne, nisva šli kupit diamantov, niti nisva videli nobenega ortodoksnega žida, najbrž sva se premalo smukali okoli becirka pri glavni postaji. Tudi Antwerpen je prijetno mesto, cene so malo nižje kor v Bruslju, sva razmišljali o tem, da bi se morda naslednjič raje utaborili tam.

Yamamotova trgovina je skorajda podobna muzeju. Visoki stropovi in nedolžna belina vsepovsod. Razstavljena oblačila tako v tem ambientu delujejo skorajda kot razstavni eksponati. Fotografirati pa so mi dovolili le izza glavnega vhoda, iz ulice torej. Imajo pa zelo prijazne in zgovorne prodajalce, prav nič "posh", kot bi bil človek pričakoval v takile trgovini. Cene pa Yamamotovsko japonske, raje ne sprašujte... Kljub vsemu vredno ogleda.


V Antwerpnu je vse polno takihle majhnih zelenih trgcev. Tule sva se počili na klopco pred cerkvijo in poslušali violinista. Lušno.


Antwerpenska želežniška postaja je krasen primer, kako povezati staro in novo - zelo dober način, kako v staro lupino umestiti nov program. Če se boste kdaj mudili tam, bodite pozorni na kombinacijo stare steklene lupine ter novih betonskih plošč.


Pa za konec skočimo še nazaj v Bruselj: če se s podzemno železnico odpeljete do postaje Roodebeek, prečkate cesto, greste do nakupovalnega centra in nato še enkrat prečkate (kar skozi nakupovalni center in naprej čez cesto), pridete v lep park z jezerčki in potkami za tek in sprehode, lahko pa se preprosto uležete na travo in berete ali pač ne počnete ničesar. Sama sem, v iskanju skulpture Railway art, park dvakrat neuspešno prečesala po dolgem in počez.
To bi bilo, precej na dolgo, vse. Lahko si mislite, da vam nisem zaupala vseh skrivnosti. Predvsem te ne, kaj sva nazaj grede trogali na sebi in v svojih potovalkah. Ni da bi človek vse delil z drugimi. Če boste hoteli v šoping, boste morali kar za svojim nosom, moj namreč skrivnosti skrbno varuje.

13 komentarjev:

Mojca pravi ...

Ojla, hvala za lepe slike. V teh lokalih na Saint-Geryu, ki so bli le streljaj od hiše, kjer sem stanovala v Bruslju, smo preživeli največ časa.

Šuši pravi ...

čudovito. Bo treba malo tja ...

Kameleonka pravi ...

Mojca, me veseli da sem ti malo nostalhije zvabila iz dušice! :)
Šuši, definitivno.

Vale pravi ...

Prepovedujem ti nadaljne pisanje o najinem dopustu in potepanju po Belgiji iz čisto preprostega razloga, preveč dobro je bilo in potem mi delaš skomine in rada šla nazaj ... oh Zebra ...
BTW, moram na tem mestu napisat, da je z Onko fajn vandrat okoli, če si človek, ko ti včasih paše cel dan bit sam, zvečer pa se ti zopet prileže čvek s prijateljico. Takšnih je malo ...

matilda pravi ...

Pa dobro, a tebi čokolada smrdi??? Nisi vstopila v superkul-laboratorijsko-čokoladnico?!?! No, hvala za fotke. Ja;-)
Vidim, da tudi tebi predstavlja kafičkanje pomemben del pri raziskovanju kulturno-antropološkega dela vandarnja. To je v bistvu kot en koncentrat vsega;-)

Kameleonka pravi ...

Vale, saj ne bom več. :) Ja, Vale, malo je takih in vesela sem da sva obe na enaki valovni kar se tega tiče. Si predstavljaš, da bi se morali 7 dni gledati vsak dan 24 ur?! :)) Ne, resno: meni so zelo všeč trenutki, ko se čisto sama počim na kak kofetek, pa nima to nobene veze s tem, da bi mi šel kdorkoli na živce, taka pač sem.
Matilda, smrdi mi. še posebej takrat ko sem sita - čokolade in vafljev. In tista čokoladnica ni izgledala kot zgolj čokoladnica za firbce, če stopiš noter moraš tudi kaj kupit. :)
ja, kafičkanje je kul. Ko pomislim na vsa mesta kjer sem bila, se mi pred očmi namalajo kafiči (in seveda vse kar jih je v danem trenutku obdajalo), vonji in svetloba - občutki pač... Mmmm...

matilda pravi ...

Mah, veš kaj včasih sem imela ta občutek, da če nekam (kjer je kao strašno finozo) vstopim in nimam nobenega namena karkoli kupiti, mi to piše na čelu. Pa kaj potem, oni prodajajo in vsak je potencialni kupec, tudi če ne kupi nič, pa bo drugič, pa bo kaj napisal na blog, pa bo naredil megastično naročilo po netu, moreda je skrivni kupec ali pa piše za NY Times, morda jih bo kupil......No, to je samo tako (za vmes)... Seveda pa je povsem opravičljivo, če je bil želodček prenatrpan:-D. Moje načelo je, da ne vstopam v trgovine, kjer imajo zvonec in tega imajo ponavadi v drguljarnah. Tja pa ne grem nikoli;-). Več so vredni tisti barvni čokoladni makaroni...

storyteller pravi ...

Ti pa znaš gušte delat!! :P

Aha, očitno bi se tudi midve ujeli kot sopotnice. Ni nas veliko, res ne :)

Emeta pravi ...

Lušte delaš, ja! Pa saj že veš. Jaz bi kdaj šla v kak muzej, a Mojga ne dobim tja. Moj karakter je pa tak, da sem bolj zapečkarske sorte in bi rabila spremstvo do vrat muzeja (ali parka ali cerkve ali...), potem me pa 3 ure ne bi našli - takrat ne rabim več nikogar. Definitivno pa rabim navigacijo skozi labirint ulic, sicer me ne najdejo nikoli več. Slaba sopotnica, kaj? :D
Super, da sta se tako ujeli in krasno foto poročilo si pripravila. Četudi se je juhica morda že malce ohladila, je sedaj prijetno pogreta!

Vale pravi ...

Hehe Emeta, naj ti Onka pove kako sva se prvi dan družno izgubili in morda kako sva tretji dan ugotovili, da obstaja tudi deep underground :-)

Kameleonka pravi ...

Vale, takrat ko sva se izgubili sem ti slepo sledila, ker pri meni je tako: ko sem sama se čisto dobro znajdem, ko pa imam nekoga zraven (sploh ko ta oseba v roki drži zemljevid), se jaz odklopim in nič kaj dosti ne gledam kam je treba it.Pa še rekla sem si: Vale je bila že tukaj, saj vse pozna. :) Brrr, ne smem se spomnit na tisti smrdljivi tramvaj. Fuj!
Aja, deep underground je pa bilo odkritje, ja! :))

Dijana pravi ...

Z uzitkom prebrano!
Ne samo tale post, ampak celi blog nasploh.

Kameleonka pravi ...

Dijana, hvala!