Zadnji dan Artmarketa. Artmarket je sobotni ritual, ki ni sam sebi namen - tja ne greš z namenom kupovat (čeprav se potem vedno zgodi, da človek nabavi kakšno malenkost, če ne drugega pa za darilo), ampak gre bolj za druženje. Tam vedno srečaš koga, ki te pocuka za rokav in odvleče na kavo, ali pa ti koga pocukaš in odvlečeš. Današnji dan je bil kot naročen za posedanje in pogovor o rečeh, ki sploh niso pomembne, ampak so, brez njih pa bi bilo življenje zgolj črno-bel kolaž. Zanimivo je bilo enkrat za spremembo opazovati iz druge strani stojnice. In kar naenkrat se nas je na tej drugi strani nabralo toliko, da je obstajala resna nevarnost, da prikličemo dež. Pa ga nismo.
Barve poletja se nikakor ne morejo primerjati z jesenskimi. Te so veliko bolj intenzivne, dodaten učinek pa naredita jesenska svetloba in dolge sence. Današnja svetloba je bila za fotografiranje naravnost idealna.
Še malo modre. Že napol suhe fige, ki se v ustih kar stopijo. V petih minutah jih pojem pol kilograma, brez problema!
Na fige naložim rižoto z jurčki, brez problema! Ker se kuhanje za enega se ne splača, se združimo in kuhamo skupaj. Kar pa ni nujno dobro, saj to za sabo potegne ure in ure trajajoče pogovore in kar naenkrat se zaveš, da je dan praktično pri koncu, da v celem dnevu nisi počel drugega kot posedal in pohajkoval in da je že čas za večerjo. Delo počaka, vsaj to.
Na rižoto paše kofe...
Na vse to pa sladoled. Dovolj modre, barv imamo dovolj, za konec še malo črno-bele:
Šef balkona
19 komentarjev:
Tole je pa res en tak lep jesenski post, kakor nalasc za sobotni vecer! Edino, cesar na webu 2.0 se niso pogruntali, je, kako poleg zvoka in slike dati na blog se vonj. Tega pri teh cudovitih fotkah najbolj pogresam!
Kot bi rekli nasi prijatelji Irci, Brilliant, luv!
Oh, vesel bodi, da ni vonja, veš kako bi se ti cedile sline po rižoti, bi bila cela tipkovnica pokapljana. :))
P.S. Če se ti zahoče finih vonjev, so pa MUJI svečke kot naročene! ...Za sobotni večer. :)
o, krasno!
krasen dan, pravzaprav innjega fotoreportaža. jaz sem včeraj s košarco v roki in gobarskimi škornji na nogah iskala marele. in jih našla kar precej, še mladih. in paniranje marel pri meni uradno otvori jesen. (:
Kolibri, mi smo pa kar jurčke na tržnici kupili. Tudi slepa kura zrno najde. :)
Ohh, lepi utrinki! Uršini copati so kot jesenko lestje in Anine muce so odšle na toplo. In fauš sem ti za skodelice za sladoled. Močno fouš.
Ko smo že pri kuhanju. Zakaj ljudje, ki so dobri v svojem poslu (beri imajo nos kaj izdati ob pravem času) mislijo, da so lahko tudi oni kuharji. Zakaj jim voh ne pove, da ne morejo oponašati Jamia in Nigello, ker se onesnaževanje prične že pri afektiranem kričanju v kamero...Ja, ja saj obračam kanal.
Matilda, skodelice za sladoled niso moje - tudi jaz sem fouš! :)
Me prav zanima koga si gledala - televizije namreč ne gledam, tako da pojma nimam kdo oponaša tista dva kuharja.
Podobne skodelice sem pred časom uzrla v treh muhah in se še danes bičam, ker jih nisem pograbila. Ahhh, tiso je bil samo klic na pomoč ker sem popldan preživela v postelji s prižgano TV, računalnikom, kupom revij in eno prekrasno slikanico...in sem enostavno morala pljunit, če že ne morem žvajznit. Gospod pretendent za župana in kolmnistka "petršiljček" aka tamlada Vale-Novakova. Saj v bistvu ne oponašata Jejmija in Nigelle, ker je njuno nastopanje pred kamerami vredno nastopa tretješolkov v šolski predstavi konec leta. Naj se držita knjig in mode, kjer delata v dobro človeštva.Mahhh, je že mimo...never mind.
hm, kameleonka, a se nisi ravno ti zadnjič v službi pritoževala, kako ju je grozno poslušat? al je pa bila katera druga, morebiti... no, tudi meni so bili tovrstni užitki zaenkrat še prihranjeni.
na, pa spet šimfam! :o
Matilda, sem doumela za kateri par gre, še preden sem prebrala tvoj komentar - namreč, ko sem včeraj zvečer zalistala Mladino, sem se nasmejala ob prispevku o srečnih zakoncih Novak, ki kuhata pred kameri. Oh, kamen se mi je odvalil od srca: ničesar nisem zamudila, niti si ne želim preverjati kako ta oddaja (ki mora biti najbrž precej grozna) izgleda.
Ne Špela, to nisem bila jaz. Bi se pa prav gotovo pritoževala, če bi ju bila gledala, ker mi gresta že brez tega, da bi ju gledala kako kuhata, precej na živce.
kakšna lepa kavna šalka. Kokoška?
ok. ok. sem prebrala komentarje in ugotovila, da šalčke očitno niso tvoje. Nekaj podobnega je imela Tanja v Kokoški, ampak so bile tiste njene šalčke pervezno drago ročno delo, verni posnetek porcelana Luisa nevemkaterega Francoskega. Božansko lepe in presenetljivo lahke.
ok. ok. sem prebrala komentarje in ugotovila, da šalčke očitno niso tvoje. Nekaj podobnega je imela Tanja v Kokoški, ampak so bile tiste njene šalčke pervezno drago ročno delo, verni posnetek porcelana Luisa nevemkaterega Francoskega. Božansko lepe in presenetljivo lahke.
Polona, vem o katerih šalčkah govoriš - pred cca. 7 leti je ENA koštala 12.000 sit. Takrat ko sem jih gledala, sem spregovorila par besed z gospo mamo Kokoško in od takrat je preteklo 5 let, preden sem spet stopila v tisti kokošnjak. Zoprna gospa, zoprna zelo.
Tele šalčke so iz Nizozemske. :( Ja, tudi jaz bi jih imela.
Šalčke za sladoled so Made in Japan in sem jih prinesla iz Holandije. Tam je to japonsko posodje zelo popularno. Tudi skodelice za kavo sem kupila na severu, so pa po moje iz Francije. Na njih piše Appletree ampak na netu ne najdem nobenega linka, ki bi lahko kaj pomagal.Kaj podobnega bi se po moje res dobilo v Treh muhah ali v čajni hiši.
Ovca, veš kaj, jaz se ne bom kaj posebej trudila z iskanjem tehle šalčk, ampak bom raje še naprej k tebi na kavo hodila! :)) Seveda bom tudi jaz kupila kakšne luštne, da boš lahko tudi ti k meni na kofe prišla! :)
super fotke si naredila!
res ja, super fotke.
Objavite komentar