Preden se župca čisto ohladi...

Najbrž bi se pa zdaj že skoraj spodobilo, da končno rečem eno konkretno o Belgiji, deželi piva, fritesa (kot ga oni imenujejo) in prelestno dobrih pralin. Skratka, če ne pijete piva, potem Belgije ne boste okusili tako kot jo je treba. No ja, tudi če mislite, da piva ne marate, boste tam ugotovili, da se močno motite. Če ne drugega, vas bodo navdušili razni sadni okusi, dasiravno pravi pivoljubci te sadne brozge nekako ne umeščajo pod pivo, ampak mene to prav malo briga. V enem tednu sem vase zlila hektolitre malinovih in višnjevih piv in prav nič ni pomagalo prepričevanje moje popotniške, pivske in blogerske prijateljice, naj za božjo voljo probam še kaj drugega. Moj odgovor je bil vedno znova enak: "Če mi je to všeč, bom to tudi pila." "Kako si čudna," me je vedno znova prepričevala Vale, "saj to boš še drugič pila, probaj še kaj drugega." "Ne, to bom!" sem še naprej trmarila kot petleten otrok. Jasno da sem poleg tega pila tudi tista piva, ki jim ime pivo pristoji tako kot je treba, ampak sadna so bila pač na prvem mestu.

Prvi večer sva zavili v posebno pivnico. Zakaj posebno?! Preden povem, naj poudarim, da so tam vse pivnice malo posebne - vsaka zase ima svojo zgodbo, večina njih zgodovino in vse pivovski šarm, če to lahko tako imenujem. No, ampak ta prva, imenuje se Delirium, je posebna zato, ker v njej ponujajo 2000 vrst piva. Na zgornji sliki vidite zajeten katalog, kjer so piva razvrščena po vseh mogočih kategorijah. Pravilo (vedno in povsod) je, da se pivo postreže v pripadajočem in ne v kateremkoli kozarcu, kot je to žal prepogosta navada naših diletantskih oštirjev. Ko naročite pivo iz kataloga, vam ga gredo iskat v skladišče in postrežejo v pripadajočem kozarcu. Zdajle mi je padlo na misel, da bi kakšnega izmed naših nadrkanih in mrkogledih natakarjev, katerim je prepogosto tako odveč postrežt že samo ti dve vrsti piva, ki ju imamo v Sloveniji, za kazen poslala tja. Ja, to se mi zdi, bi bila kar dobra kazen.

Moja prva izbira je bilo pasijonkino pivo, ki je, točeno, (kot tudi ostala točena) precej boljše kot tisto iz steklenice. No, ob omembi pivnice Delirium moram vsekakor izpostaviti njihovo pivo Delirium Tremens, ki se počasi prebija tudi na mize naših lokalov. Več o tem pivu si lahko preberete tukaj.

Drugi dan je bil na sporedu Gent - prijetno, malo bolj turistično mestece, ki naj bi po cenah precej prekašal Bruselj (nisem opazila), na splošno pa ljudje iz Genta menda veljajo za ljudi iz vasi, po domače rečeno "kmetavze". Meni se je mesto zelo dopadlo, edina pomanjkljivost je bila, da je bilo na veliko mestih zelo razrito, ker so obnavljali (še bolj razrito je bilo kot Ljubljana, si morete misliti?!), tako da ga zaradi tega nisem doživela tako, kot bi ga lahko. Pa drugič...

Imena lokala od kjer so zgornja ter spodnji dve fotografiji se ne spomnim, ampak če bo koga posebno zanimalo kje to je, bomo podatek zagotovo izbrskali v komentarjih. Na zgornji fotografiji kozarčka mojega najbolj omiljenega piva - sicer prisegam na temni McChouffe, vendar je tudi tale svetli LaChouffe zelo dober - tu so imeli točenega.

Skratka, hotela sem povedati, da je tale prijetna beznička poznana po tem, da vas ob tem, ko vam postrežejo določeno pivo, sezujejo, ampak na tem mestu vam te čudaške zgodbe še ne smem razkriti, kajti o tem bomo v bližnji prihodnosti pisali (in ugibali) nekje drugje. Zaenkrat zgolj fotografiji bose noge in košare s čevlji pod stropom, zgodbico si poskušajte namisliti sami...

Spodaj pa še ena taka malo bolj turistična fotografija Genta - za lažjo predstavo o čem govorim, ko pravim da je mestece simpatično.

Belgija med drugim slovi tudi po stripih. Sem izgleda res morala iti v Muzej stripov, da sem izvedela, da je slavne Smrkce (Smurfs) narisal belgijski ilustrator Peyo. Na veliko fasadah lahko vidite namalane stripovske junake, kar izgleda nadvse zabavno in mesto dodatno popestri. No, kljub temu upam, da vrli Slovenci, ki tako radi ozaljšajo prenekatero fasado, ne bodo posnemali Belgijcev. Bogobvaruj, ne smem pomisliti kaj vse bi lahko nastalo, če bi se lotili risanja stripovskih junakov, že samo tiste raznobarvne (trenutno modne) črte na fasadah so cel horror.

Pa ne samo fasade, tudi kakšno stripovsko skulpturo utegnete videti, tale mačka (ne vem iz katerega stripa je), stoji pred znano pivnico Mort Subite (na fotografiji desno od prometnega znaka).

Mort Subite (nenadna smrt) je stara pivnica s tradicijo. Nasplošno gre pri belgijskih pivnicah skoraj vedno in povsod za tradicijo in ravno to je tisto, kar tako pogrešam tu pri nas. Ampak nimaš kaj, mi take močne tradicije nimamo in zato jo je treba nafejkat, ni druge. Škoda le, ker niti nafejkat ne znano.

Mort Subite je bolj kot pivnici podobna kakšni stari kavarni. Nabasana do zadnjega kotička, človek bi kar posedal tam, prav nikamor se mu ne mudi. Aja, da ne pozabim povedati: v Belgiji se v lokalih lahko še vedno lahko kadi. Kar je za nekatere ob uživanju piva še posebno dobrodošlo. V Mort Subite (in večina drugih pivnic) ne vrtijo muzike, kar je za ušesa (in živčke) strašno blagodejno. Vse kar uho sliši, je čebljanje pivopivcev, ki v lokalu ustvarja prijetno atmosfero.

Belgijci peno svojega piva imenujejo belgijska čipka. In res je nežna in prosojna kot čipka.

Če vas zanima likovna umetnost, potem nikakor ne smete spregledati muzeja Reneja Magritta ter Royal museums of fine arts of Belgium. Magritte je bil že pred ogledom razstave eden izmed mojih najljubših avtorjev, "ljubezen" se je ob ogledu le še dodatno okrepila. Kar me je malček razočaralo, je dejstvo, da tam ni bilo mojega najljubšega dela - možičkov, ki iz neba padajo kot dež (Golconde), sem se pa zato radostila ob pogledu na The empire of light in seveda ostalih. Edino kar mi ni bilo všeč in kar moram malo pošimfat, je dejstvo, da so bila olja, zavarovana s stekli, osvetljena na način, ki je bil (vsaj za človeka moje velikosti) zelo moteč, svetloba se je namreč od šipe odbijala pod takim kotom, da je bilo pri prenekateri od slik potrebno močno razmigati vrat in nožne prstke. Minus.
V Royal museums of fine arts of Belgium sem se radostila ob Boschu (The Fall of the Rebel Angels me je skoraj prikovala na tla) in Brueglu (predvsem ob teh dveh) in seveda tudi ostalih. Ko greste tja noter, ste za tri ure pečeni. Raje več kot tri ure.

Če imate radi glasbo, vsekakor priporočam muzej glasbe (črna secesijska zgradba na predzadnji fotografiji, smetanasto bela na levi pa je Magrittov muzej). V glasbenem muzeju boste prav tako imeli za dobre tri ure "opravkov". Sicer nisem zdržala tako dolgo, vendar to kljub temu ne pomeni, da mi ni bilo všeč, le malo naporno je in v treh urah poslušanja se človek pošteno utrudi in zlakotni, tako da mora ogled predčasno zaključiti in nujno pohiteti ven ter pojesti en vafelj . V muzeju imajo razstavljene inštrumente iz celega sveta. Dajo vam slušalke, nato pa se premikate od točke do točke ter poslušate kako zvenijo določeni inštrumenti. Tale zadnja fotografija je poslikana iz terase Muzeja glasbe, kjer se nahaja nabito polna restavracija, v kateri nismo jedli.

Se nadaljuje...