Problemi urbanega človeka ali: nakup zimske obutve - kako potešena oditi iz trgovine

Ljudje imamo sami s sabo oz. s svojim izgledom veliko problemov. Eni so predebeli, drugi presuhi, eni imajo velike kljukaste nosove, drugi majhne potlačene, nekomu niso všeč njegove spuščene veke, spet drugi se pritožuje zavoljo podočnjakov ali izbuljenih oči, nekateri niso zadovoljni s svojimi intimnimi organi, so ljudje, ki imajo stopali različnih velikosti, eni so preveč poraščeni, spet drugi bi bili radi bolj, eni imajo kratke klobasičaste prste, drugi se lahko pohvalimo z lepimi dlanmi…
Jaz imam naprimer široka meča. In tega ne spremeni niti sto shujševalnih kur ali telovadnih vaj tega sveta. Tako pač je. Poleti me to načeloma ne moti. Pozimi pa zelo. Ker zima je čas za škornje. In dimenzije škornjev so umerjene po tisti čudni krivulji, ki se najprej dvigne in nato spet spusti. In oni na tisti graf postavijo dve točki in se orientirajo po merah, ki so tam vmes. That's it. Vsi drugi, ki nismo po DIN odpademo.
Pa ni problem samo z dimenzijami, problem je tudi z všečnostjo. Ker, če ti nobeno zimsko obuvalo ni všeč, potem pač par zim, če imaš srečo, da ne zapade preveč snega, naokrog hodiš v letnem obuvalu, v katerega po možnosti obuješ debeljše štumfe – na tak način sem do sedaj reševala problematiko zimskih obuval…
Pa sem se včeraj spet spopadla z obuvalno problematiko. Tokrat uspešno. Za kar so krivi profesionalni italijanski prodajalci obutve, ki se človeku posvetijo in dosežejo, da iz trgovine odide potešen. Nakup je izgledal takole: pridem v trgovino, oči zapičim v dva para škornjev in prodajalko zaprosim za ustrezno številko. Ko na nogo nataknem prvi par in boječe zapenjam zadrgo, se (po pričakovanjih) le-ta nekaj centimetrov pred koncem ustavi. Prodajalka takoj priskoči na pomoč in vleče in vleče tisto zadrgo, jaz ji govorim da ne bo šlo, ker pač nikoli ne gre in ona še kar vleče in na koncu se vda. Nakar s kislim ksihtom obuvam nazaj svoje stare Le coq sportif, ona pa predlaga naj še malo počakam, da mi bo prinesla ene take, ki so veliko bolj fleksibilni. Vrne se z nekimi – meni na prvi trenutek ne tako zelo všečnimi škornji na vezalke – in mi jih ponudi v obuvanje. In nato mi vezalke potegne fejst skupi in zadeva uspe! Ko se pogledam v ogledalo ugotovim, da sploh niso tako zelo slabi – nasprotno, super so in zelo lepo nogo naredijo! Kljub temu rečem, da bom še malo premislila in pogledala še drugod – da nebi po nepotrebnem sproducirala neprištevnega nakupa. Za premislek potrebujem slabe pol ure. Po pol ure se namreč obrnem in jo ucvrem nazaj do trgovine. Med hojo opazujem noge vitkih italijank, ki povečinoma tičijo v preširokih obuvalih. Kljub temu jim ne zavidam, ker če so preveliki spet ne izgleda ravno lepo. No, ker preveč pogledujem naokrog, medtem potoma stopim direkt v sredino svežega pasjega produkta, kar pa je dober znak: še en razlog več, da res potrebujem novo obutev! Ko stopim v trgovino, se mi sivolasi prodajalec, ki ga poprej zavoljo zaposlenosti s pomerjanjem sploh nisem opazila, na široko zasmeji: »O, a si prišla po škornje – tiste z vezalkami, kajne!« »Hh,« si mislim, »Najbrž v to trgovino pred mojo še ni stopila debelejša noga, če si me je takole zapomnil?!« Še enkrat jih pomerim, naredim dva koraka naprej in dva nazaj, plačam ter nato z novo pridobitvijo navdušeno odhitim iz trgovine!