torek, avgust 29, 2006

Rogljiči na bokih


Najprej so krivi francozi. Potem pekarna Pečjak. Nato D-jeva roditeljica, ki je redna obiskovalka dotične trgovine, nato zamrzovalna skrinja, ki kljub svoji starosti še vedno korektno deluje. Najbolj je kriv D, ki največkrat okoli enih ali dveh zjutraj vpraša: »A bi jedla rogljičke?« Jaz nisem kriva nič. Rečem namreč: »Ne bom rekla, da jih nebi.«

Sem šla danes zjutraj po ulici in čutila svoje boke, kako drgnejo ob kavbojke (ko bi se vsaj znucali! Se bojim da se bodo kavbojke prej.) in me prešine:« D-jevi francoski rogljiči so se mi obesili na boke!« In ker imam probleme s tem, da si včasih kakšne stvari preveč nazorno predstavljam (in ker se mi je malo vrtelo v glavi, saj sem si ponoči odmerila samo enourno dozo spanja - insomnia is back!), se mi ker naenkrat pred oči prikaže podoba same sebe, z na vsakega od bokov pripopanim francoskim rogljičem. Hecno. »A moment on the lips, a lifetime on the hips!« Ampak kljub temu še vedno mislim, da se splača kdaj pa kdaj (če je huda sila) zajesti kakšen frišen rogljič, pa čeprav je to ob dveh zjutraj. Ker enostavno paše. Takrat so najboljši. In D vpraša zelo korektno: Koliko jih boš, tri ali štiri? In potem mi prinese dva. In sem vesela da sta samo dva, ker to je namreč pol manj kot štiri!! In ju zato brez kančka slabe vesti zmažem!

Ni komentarjev: