četrtek, november 02, 2006

A taste of blueberry frappe...

Prejšnji teden se je povsem nepričakovano zgodila prenova moje delovne sobe. Povod so bile stare fotke v "holcarskih" okvirčkih, ki so mi šle (poleg ostale krame!!) že pošteno na živce. Zaradi osmih lesenih okvirčkov sem se odločila, da bom prebarvala celo sobo. Ker namreč, ko daš okvirčke stran, v steni ostanejo žeblji. In ko izvlečeš žeblje, so v steni luknje. In ko pokitaš luknje, nastanejo veliki beli fleki - temu logično sledi, da je potrebno prebarvat celo sobo! In ker je bila barvna karta ravno pri roki, smo kar takoj izbrali barvo. In to ne kakršnokoli, temveč barvo borovničevega frapeja. Ne me vprašat zakaj, ker ne vem. Trenutni navdih pač. Ki se je na mojo tiho bojazen izkazal za pravo izbiro! No, ko smo začeli barvat, me je bilo malo strah, da nebi vse skupaj izpadlo kot otroška soba, ali pa nekaj v stilu pocukrane Laure Ashley , a sem si naslednji dan, ko se je barva posušila oddahnila (no, preden se je posušila, je bila pa približno takele barve kot tele črke). Kar je nastalo deluje zelo pomirjujoče, se pravi da je prostor zelo stimulativen - upam, da bo končni produkt stimulativnega okolja kmalu viden, zadeva zaenkrat deluje. (Aja, če koga zanima, barve smo kupili pri Jubu.)
Prenova je potekala hitro in efektivno: prvi dan sem zmetala stran vse, kar se je pač zmetati dalo - ob koncu dneva sem že poželjivo pogledovala k sosedovemu smetnjaku. In v smetnjak je letela vsa krama, ki se je imela nabrati v desetih letih - stari bloki z besedili iz srednje šole, tube polne zasušenih akrilov, zvrhan koš kaset, ki so zasedle cel predal, neposlušani - z neposrečeno glasbo prežgani CD-ji, Komplet prastarih vinilk z vajami iz angleščine (nisem vedela da jih sploh imam), pa katalogi, ki jim je potekel rok prebavljivosti, stare revije Art & Decoration, ki so bile preživete že takrat ko so izšle, vsi plakati ki so viseli po stenah, razne vazice, medvedki, slončki in ptički, ki so zasedali police - že nekaj časa sem se jih poskušala znebiti, a se mi je vedno zdelo, da se bo zgodila strašanska škoda, če jih fliknem stran - priznam: včasih se mi tudi predmeti smilijo. A pri prenovi ni časa in predvsem prostora za patetiko in usmiljenje do glinenih slončkov. Treba je biti radikalen, če ne, ne prideš nikamor. No, pa ne gre samo za usmiljenje do predmetov - v meni je nemara ostalo še malo duha socialističnih časov, ko smo spravili "vsak drek", češ da nam bo še prav prišel. Poleg bolezni povezane s socializmom, sem za kratek čas podlegla tudi kapitalistični (ikea and stuff!) - lahko si mislite kakšen rezultat je skupek obeh - a tudi te se zaenkrat uspešno otepam. Težko bi rekla katera je hujša, sta pa obe kar precej trdovratni. No torej, kje smo ostali: pri stranmetanju - za to dejavnost (ki je tudi malo terapevtska) sem porabila en švoh dan, naslednji dan za beljenje, pri katerem mi je požrtvovalno pomagal M (moje bratovje), medtem ko se je soba sušila sem šla na zaslužene "počitnice". Ko sem se po dveh dneh vrnila, je bila barva že suha, torej smo lahko pohištvo, ki je bilo nagneteno sredi sobe (med pohištvom je bil tudi komp v svoji začasni časopisni srajčki - delujoč je bil ves čas, ker med prenovo mora človek včasih skočit tudi na net - smo kar malo odvisni, a ne?!) porinili nazaj do sten, potem sem pa do pol petih zjutraj šlihtala stvari po predalih.
Realno ocenjen čas porabljen za prenovo: švoh tri dni dela in mojih 25m2 ima prepucane vse čakre in spet normalno diha!! In nikjer ni niti ene stvari, ki bi bila postavljena "za brezveze". Vse kar potrebujem in uporabljam je v predalih - ti so tako polni, da bi še šivanko težko spravil noter. Minimalizem brez primere. Še en velik (prazen) okvir od slike manjka, rdečo mizico zamenjam z belo in stvar opravljena. Naj bo po fengšuju ali nevemčem, manj je več in LAKŠE SE DIŠE! In ni bronhi, ampak borovničev frape z majhnim deležem borovnic - če bi bilo več, bi bilo že kičasto...
Edina slaba stvar vsega tega je, da trenutno še ničesar ne najdem, ter da moram vsako stvar, ki jo uporabim takoj pospraviti nazaj, ker v nasprotnem primeru je že razmetano. Me prav zanima, koliko časa mi bo uspevalo negovati minimalizem in red?

5 komentarjev:

widra wanda pravi ...

lepo borovničasto. vrečo za sedenje pa ti zavidam:)

Vanja pravi ...

Vreča je pa bolj lepa kot praktična (smo sami zašili, pa mislim da blago ni ravno najprimernejše - premehko je in vreča "ne stoji")človek se vanjo bolj ugnezdi bolj s težavo in z veliko predpripravami. Mogoče bi se vidra lažje?!

widra wanda pravi ...

hm, enkrat sem se v eno tako doma zašito vrečo prav fajn namestila, tako da bi mogoče šlo tudi s to. vidre smo prilagodljive živali (menda, no:))

nta pravi ...

Sej usest se verjetn da, sam vstat bolj težko...tko da ko pridem na obisk, me ne posadit v ta stol, če hočeš, da še isti teden grem :-)

Vanja pravi ...

Glede na to, da se že celo večnost nisva videli, nemara nebi bilo napak ako bi ostala cel teden. Ti bi risala artizame, jaz pa bi ti nosila pomaranče.
Kdaj pa prideš? :-)