HejtNedelo!!

Najbolj butast dan v tednu je nedela!! Že samo ime je butasto. Nikoli ne veš kaj bi počel in kamorkoli greš, povsod mrgoli ljudi. Najbolje prideš čez, če v nedelo delaš. Potem ta nedela bolj hitro mine. In obenem pozabiš, da moraš jest ribezove mafine ter marcipanovo čokolado. Zatorej sem se spravila k zelo zoprnemu opravilu - peglanju ogromnega kupa cunj. To je, kar se mene tiče, jako naporno opravilo, ker namreč peglam namreč s filigransko natančnostjo! Za eno lepo krojeno bluzo s kratkimi rokavi naprimer porabim debele pol ure! Peglam namreč z napravo, ki si po mojem mnenju sploh ne zasluži naziva likalnik. Za povprečnega likarja/likarico mogoče čisto uporabna mašinca, zame pa docela neuporabna. Kadar kupujem cunje, itak selektivno izbiram take, ki ne rabijo posebne toplotne obdelave, vendar me kljub temu včasih še vedno zanese in vsled dopadljivega kroja pozabim na svoja načela in praktičnost, pa mi je potem vedno žal...

V glavnem, kaj sem hotla povedat; Aja, ko sem končala, sem bila tako utrujena, da sem kar planila po svežedišečem pehtranovem kolaču! Kakorkoli obrneš - nedelja je dan za nažiranje. In to mi gre še vedno dobro od rok!!

En "tip" za poročno darilo: magic peglezn.

Še raje pa časovno nelimitiran bon za peglanje v čistilnici!!

Minimal

Spremenila sem template. Zdaj bo minimal in basta. Brez ugovarjanja!

Zajtrk

Borovničevi hlebčki

za zajtrk

za dober začetek dneva.

Prostor negativne izkušnje

... reče se mu TUŠ*.

Nikoli ne nakupujem samo v trgovini določene firme. Mercator, Tuš, Spar ali karkoli drugega - vseeno je. Niti s svojimi pikami, točkami, smrečicami, zvezdicami ali čemerkoli drugim me ne pridobijo. Kupujem tam, kjer sem v trenutku, ko kaj potrebujem najbližje. Tudi njihovi letaki, se mi zdijo pretežno neuporabni, mogoče edinole kot podlaga na katero lupim krompir.
V PNI me vedno kaj ziritira, (predzadnjič naprimer Ne boš ti meni zizike majal, Medley jugoslovanskih priredb ter Siva pot v kvazimadžarščini!!) pa še vedno hodim tja. Predvsem zato, ker je blizu kafiča, kjer si z D-jem občasno privoščiva kakšno kofeinsko potešitev, ali pa zato, ker je blizu utica, na kateri piše Doner kebap in gre D v času, ki ga jaz preživim v trgovskem hramu, tja kupit pregrešno dobro papico.
Petek zgodaj popoldne. Stojim v vrsti pred blagajno - tretja od čakajočih. Glede na količino kupovine v vozičkih, čas čakanja realno ocenim na največ pet minut. Medtem ko prodajalka ob piskih rine blago proti izstopnim vratom, se - kot ponavadi - zabavam z ogledom voluminoznosti vozičkov sokupcev. Vedno znova me presune dejstvo, česa vse ljudje ne kupijo in posledično vtaknejo v svoj kljun. Prehrambene navade večine Slovencev so se ustavile tam nekje v odobju, ko so na mizah po veliki večini kraljevali beli kruh, posebna salama, pašteta in Argo župa. Aja, pa Fant začimbe in Vegeta... Ko smo že pri Vegeti: zanimivo, da je pred časom na našem kulinaričnem portalu (http://www.kulinarika.net/glasovanje/rezultati.asp?id=31) med anketami na temo: "Katero od začimb največkrat uporabljate" častno mesto (42%!!) zasedla legendarna Vegeta!! Bazilika je pristala šele na drugem mestu... Svašta! Mogoče je prav zato toliko ločitev - ker gre ljubezen skozi želodec?!
Aja no, kje smo ostali: Gospa pred mano plača račun in obenem pokasira tiste težko pričakovane zvezdice, nakar se v navalu sreče spomni, da zdaj ima pa ona zadosti zvezdic in da bi jih rada pokoristila, torej bo kupila sesalec. Trgovka: "A zdajle bi ga kupili?" Nakupovalka: "Ja zdajle." Trgovka znaveličano odide. Z bejbo, ki stoji za mano, se spogledava in istočasno zavijeva z očmi. Očitno dejstvo, da bo gospa kupovala sesalec, njo še bolj ziritira kot mene, ker takoj začne pogledovat okoli sebe in v svoj voziček vtakne nekaj produktov, ki se nahajajo na polici pri blagajni, namenjene pa so temu, da človek med dolgočasnim čakanjem pomisli da jih nujno potrebuje (ponavadi so to čigumiji in razne čokoladice, včasih kje tudi kondomi, baterije...) pa jih v bistvu sploh ne. Berem Delovo prilogo. Trgovka po dolgem času priraca nazaj. Nato se zatakne pri potrdilu garancije, potem še z limitom na kartici nakupovalke. Pri naslednji kartici na tihem upam, da gospa ni pozabila svoje PIN kode... Piham čez nos - kot brzoparilnik... D pravi naj stvari pustim tam (kako neki, ko pa se mi sline cedijo po čebati z dimljenim sirom!!). Ko končno pridem na vrsto, se pri četrtem (od štirih) produktov zatakne: Prodajalka ne zna prebrat na roko napisane kode na mojih sendvičih. Pokliče drugo prodajalko. Gledata kodo. Neuspešno. Pokliče še tretjo. Ta tretja se počasi primaje in odmaje z mojimi sendviči. Čakamo. Vrsta za mano vedno daljša. V trgovini imajo pet blagajn. Dela samo ena!
Končno se una s sendviči primaje nazaj. Blagajničarka se nekaj opravičuje. Rečem: "saj niste vi krivi." in se hitro poberem iz PNI. Pa kolikokrat že sem si rekla, da tu me pa res ne bodo videli nikoli več!! Lačna se peljeva proti Bohiju - želje po sendvičih so naju minile!
...Me je pa čez dobro uro ravno prav mrzlo jezero ohladilo na primerno temperaturo...

Fuzbal

Ena na to temo, prva in zadnja na tem mestu:
Ne ločim koša od gola. Zadnji mesec sem parkrat visela ob tv-ju, ko je D buljil nogomet. Včasih sem se nalašč usedla zraven in spraševala: Kaj je to enajstmetrovka? Kaj je to prosti strel? Kaj je to polčas? Koliko časa traja igra? Kaj je podaljšek? Zakaj je podaljšek? Kaj je rumeni karton? Zakaj je še vedno 1:1 kljub temu da že tako dogo igrajo?
Včeraj sedim zraven, berem knjigo in zaslišim da nekdo igra brez roke. Revež se mi takoj zasmili. Mora biti pa že prekleto dober, da gre na svetovno prvenstvo, kljub temu da nima roke. Takoj dvignem pogled in začnem spraševat kdo je to, v kateri ekipi je in kakšne barve so dresi te ekipe? Nato počekiram vse od prvega do zadnjega in celo zapazim nekoga, ki bi lahko bil brez roke, a ta kar naenkrat roko iztegne... Potem vidim D-ja ki se mi smeji... in objasni da seveda rok sploh ne rabijo... Sledi vprašanje: zakaj potemtakem niso vsi brez rok?!

Moje želje

V naslednjem življenju bi se rada rodila kot ligenj!

Baje da se jim ni treba depilirat!!

Space tourism

Recept za nedeljske radosti:
1. Napakiraš home made štručke + hladen melisin čaj + sebe + še nekoga dovolj dopadljivega da ga boš brez škodljivih posledic lahko prenašal cel dan
2. V avtoradio vstaviš album Music for space tourism - Visit venus. (Kot že naslov pove: zelo v stilu spejs popotovanj!!)
3. Zavlečeš se na (sicer) turistično obljuden kraj, kjer je dovolj maneverskega prostora za okupacijo mini zalivčka ob kristalno čistem zelenomodrem jezercu
4. pokadiš smotko ali dve, noge nastavljaš udomačenim ribicam, telesce pa prihuljenim sončnim žarkom, ki kukajo izpod debelih koprenastih oblakov
5. Zadnje koščke kruha podeliš s požrešnimi ribicami (to je med drugim tudi razlog zakaj so udomačene!), kakšno rečeš s kačjim pastirjem, ki se pride posončit - kam drugam kot na zavihek tvojih kavbojk - narediš par (neuspelih) fotk s fototelefonom - ne pozabit kakšnega konkretnega fotkića sabo vzet... in se počasi odvlečeš domov
6. Recept za uspešen zaključek dneva: PO PRIHODU DOMOV NITI SLUČAJNO NE VKLJUČITE TELEVIZORJA!! Jaz sem namreč ga. :(

Četrtkov večer (domačih) pesmi in napevov

Dolgcajt!

tv ne dela,
časopis je (na srečo) namočil dež, tako da ga ne morem brat,
knjigi pozabila pri tamalmu v flatu,
stanovanje je pospravljeno v piko,
junijski plani glede faksa opravljeni,
za povrh vsega še D spi...

Preostane mi:
gledanje filma na kompjutru
peka cookijev.

Najbrž bom izbrala slednje. Mogoče zraven celo lahko gledam film po delih.

Sodobna umetnost

Ko sva se včeraj z našim labradorcem vračala iz večernega kopanja, je moj pogled pritegnila nenavadna umetniška inštalacija na eni izmed skoro podirajočih se hiš. Ne bi mogla ravno trditi, da inštalacija bistveno pripomore k lepšemu izgledu hiše, a vendar se mi je zdela dokaj posrečena, čeprav si njene sporočilnosti (kot pri večini del sodobne umetnosti) ne znam čisto dobro razložiti.

Tule je nekaj možnih interpretacij:
V tej hiši živi nekdo, ki vedno vozi 40km/h
Ko greste mimo hiše ne smete voziti več kot 40km/h
Če boste peljali več kot 40km/h, se bo hiša podrla
Mimo hiše se je peljal nekdo, ki je vozil veliko več kot 40km/h, zato mlaj rahlo visi in je brez iglic

Še kakšna interpretacija?

...kot riba na suhem!

"oooooo ooo oooo oo o ooo oooo ooo."

Beri: "Na suhem se zelo slabo počutim".

Le zakaj se tudi jaz danes (spet) počutim kot riba na suhem? Mogoče se bo treba pa kam premaknit?!

Za Mahajlo!

Pejstam:
dej že napiš kaj novega na blog, nimam česa brat orkaduš!lp ;-) Mahajla

Draga Mahajla!
Nimam kej pisat, ker mam tko dolgočasen lajf. :)
Vročina mi je paralizirala možgane, prste in celo tipke na tastaturi. Tko da sva se zdajle z D-jem povabila v goste na bazenček k njegovi sestri - bomo vidl če bo pomagla (evo, celo dislektična sem postala), če bo ohladitev uspešna, bomo šli pa mogoče celo kam naprej - baje da so the Stroj v Železniškem muzeju.

Se močno zavedam, da verjetno nisem potešila tvoje blogobralske sle, tako da ti svetujem, da za intermezzo pokukaš na kakšen bolj produktiven blog - jih je kar nekaj takih. :)

Lep pozdrav od mene!

Soulmates

Pred leti mi je M za rojstni dan z besedami: "Ko bova dalj časa prijateljici in ko bodo zacvetele, ti bom povedala zakaj sem ti dala ravno potonke!"podarila dve korenini mojih najljubših rož.

Prav posebej so mi všeč tiste škrlatne s "toplt" cvetovi. Vedno jih občudujem, ko se s svojimi kobulastimi cvetovi bohotijo na dvoriščih starih vaških hiš in nemalokrat me prime, da bi se v temi splazila na dvorišče in si kakšno utrgala.

Včeraj sem v čakalnici pri zobozdravniku srečala M in ji povedala, da so me spet prehitele ter odcvetele, še preden sem jo uspela obiskat in ji prinest kakšen cvet. Nato ji prišepnem, da me večkrat prime da bi jih šla ponoči rabutat in nato ona reče: "A veš da mene tut! Zadnjič sem šla mimo ene hiše na Žalah in so imeli tako lepe, sem kar eno utrgala!"Potem že, ko sem prišla domov, sem se spomnila, da sem jo spet pozabila vprašat zakaj ravno potonke?

Kola mamo...

Finaliziranje mi gre že od nekdaj na jetra. Naporno je. Vedno gre na koncu vse narobe. Tudi tokrat. Ko misliš da imaš že vse narejeno in da rabiš še slabi dve urci do konca, se tidve urci vedno razvlečata na dvakratno dolžino. Printer prepričujem, naj vendarle korektno izpljune sadove mojega dela. Pa ne gre ne zlepa ne zgrda. Nekaj časa mu govorim lepe besede, potem pa, ko ne gre, uporabim vse besede na P in K, a nič ne pomaga. Prede kot mucek, izpljune pa neke čudne zmazke. V hudi sili naj bi bila strašno uporabna funkcija cleaning - btw, dokaj neuporabna, pa še barve se veliko porabi. Mislim da bo moral iti EpsonStylusPhoto v bolnico za printerje. Nič ne pomaga!

Poslušam: zvoke iz printerjevega drobovja in veternico od kompjutra. Drugače pa Client - City, dovolj jezna glasba da me pomirja.

Piki

Dve piki na pikastem ozadju bloga.

Full moon rising...

Brez koledarja in pogleda v večerno nebo sem sposobna napovedati polno luno! In to že dva dni prej. Polna luna je v fazi vstajejna (Ntica a sem pravilno napisala?) takrat, ko imam v glavi vse polno scenarijev - za katere drugi seveda ne vedo da jih imam, jaz pa od nevemkje pričakujem, da imajo oni v svojih glavah enake scenarije... Potem sem jezna, ker se stvari ne odvijajo po mojem planu . Od kje naj drugi vedo, o čem razmišljam, če ne povem?! In potem: crash boom bang...
Rezultat: Na začetku dokaj žolčen pogovor je na koncu začinjen s smehcem. Hvalabogu, vse je v redu!!


Hudiča, mislim da je res že čas za novo tipkovnico, ker moram, ko pritisnem backspace, tipko s palcem in kazalcem potegnit nazaj ven. Mogoče polna luna vpliva tudi na backspace?! Glede na to, da je tale računalnik res že malce starinski, predvidevam, da najbrž ne gre za vpliv polne lune... Mi je že neka znanka vsa zgrožena rekla, da so tipke na moji predpotopni tastaturi "trde" in da ropotajo. Njene seveda ne ropotajo tako zelo. Ja bejbi, tebi res kaj drugega bolj ropota - na tvojem mestu bi raje poslušala topotanje tipk, kot pa nerganje zoprnega dedca. A ti posodim tipkovnico!! :)


Poslušam: Marianne Faithfull - Who will take my dreams away (iz La fille sur le pont)

P.S. Kičurji

Tale palček se ne smehlja hinavsko. To je gozdni palček, ki v prostem času rad izdeluje mlinčke. Kar nekaj jih ima... Jih lahko pridete pogledat pod Stari Grad.

Kičurji

Zjutraj me je nemarno zbudil sosedov pes, ki se je spet spomnil, da bo ne vem zakaj oponašal volka (btw, na tako idejo pride večkrat na dan!)... Se mi še sedaj v glavi vrti od šoka - najbrž me je začopatil v kakšni REM fazi ali kaj jast vem. Kakšna škoda, da si ne morem izbrati svojih sosedov vključno z njihovimi psi. No, sicer pa tudi če bi si jih človek lahko izbiral, je bolj malo takih, ki pridejo v poštev. Najbolje bi bilo ako nebi imela nobenega. Na prste mizarjeve roke lahko preštejem, koliko normalnih sosedov imam - takih da kdajpakdaj skupaj spiješ kakšno kavico in si ob polnoči sposodiš jajce za palačinke. Eno. (ne jajce, eno tako sosedo imam. Jajc si lahko sposodim tudi več).

Pa nisem imela namena o tem pisat, nekaj drugega sem hotela reči; Kar si res želim je, da bi imela sosede, ki imajo vsaj malo, ampak res vsaj malo okusa. Ta želja je, se mi zdi, ne preveč uresničljiva.
Sosedje me posiljujejo na povsem legalen način, posiljujejo me vizualno!! Dan za dnem moram gledati njihove ogabne balkone, ki se šibijo pod goro balkonskega cvetja, njihove palčke, ki se mi hinavsko smehljajo, vohati smrdljive ciprese, ki so jih naflancali okoli svojih haciend (a se lahko ne počutim kot na britofu, prosim?!), ko jem kosilo, mi apetit kvari pogled na umetelno bavarsko izrezljano balkonsko ograjo, pa kvazikroparske izdelke razpostavljene po vrtu. Poleg vizualnega trpljenja moram vsak teden obvezno poslušati friziranje njihove angleške travice - ampak to je že druga zgodba.
Ta svet se mi zdi zelo nepravičen. Miljon butastih zakonov si izmislijo vsak dan - ne bom smela kaditi na javnih mestih, ne morem kupit piva po deveti, kadar se mi to slučajno zahoče, ne smem si s sredincem povrtat po nosu (kadar imam umazan kazalec), ker je tudi iztegovanje tega prsta prepovedano... Mene pa lahko dan za dnem posiljejejo in to še na povsem legalen način!
Zakaj se ne more nek vrli trebušasti politik ob tem, ko si po obilnem kosilu z zobotrebcem šari po porcelanastih prevlekah in razmišlja o tem kdaj in kje bo naslednjič naskočil svojo ljubico, razmišljati raje o tem, da bi predlagal zakon, ki omejuje pristojnost ljudi, da druge posiljejejo s svojo kičursko kramo?!

Ne bom se čudila, če mi bo nekega dne na očeh zrastla siva mrena. Čudno da mi že ni!!

Spet je jutro...

Ura je 3.40, o sončnem vzhodu ni ne duha ne sluha, zato se bom razbolenih ramen in vratu odpravila v zaslužene mižale.

Zihr se mi bo sanjalo o masaži vratnih vretenc... Ejej!

Jutro z vonjem po melisi in medu

Danes se mi je zgodilo jutro!! Tisti, ki me poznajo vedo, da je to pri meni dokaj neobičajno, oziroma precej redko, lahko bi se celo reklo neverjetno (P. bi rekla: "A se hecaš?!"). Ponavadi proti jutru šele odhajam spat. Potem seveda pozno vstajam, resnično zaživim šele tam okoli osmih zvečer, ko so tisti, ki gredo s putkami spat že na poti v svoje pernate mižale...
Ker pa je bil predvčerajšnjim dan umerjen z adrenalinskim tempom, spanja sploh nisem pogrešala - ne ponoči, ne tekom dneva, tako da sem se včeraj - s termoforjem pod roko (A lahko ni junij, prosim?!!) - spravila v posteljo že ob pol enajstih. In oči odprla ob petih!! Ugotovila, da so sončni vzhodi mnogo lepši od zahodov - kako da tega nisem vedela že prej?!
Potem pa čajček v najljubši šalci in Delova priloga (btw, četrtkovo imam veliko raje, kot tisto torkovo, ki je prvenstveno namenjena (kao meni?!), v resnici pa debelim in celulitičnim okosmatenim babam) - fina kombinacija za prebujanje!! Polet je meni zelo všečna priloga - če seveda preskočiš njuedžersko osljadne članke V. Kališnik - a se mi lahko ne zaleti čaj, prosim?!! Ne, tokrat se mi ni zaletel, ker sem tako hitro obrnila list, da mi niti naslova ni uspelo prebrati... Zanimiv je članek o Depechih - baje da so imeli v devetdesetih redno zaposlena psihiatra in dilerja! He...


Ura je osem in čajno naphana v polnem zagonu začenjam dan! DOBRO JUTRO!


Poslušam: Cassandra Wilson - Closer To You

Junijski detajl :)

Miklošičeva...

"Jer sve prolazi, ostaje samo u nama U srcima , u umu, I foto albumu Priča svaka slika, da ne zaboravin nikad Nasmijana lica nekih starih prika Nekih nema više, ostale su sjene Mora bit da je s njima nesta I dio mene Al vrate ga kiše, I vitar s juga Neka stara pisma, nostalgija I tuga."
TBF - Nostalgija


Sem se spomnila na tale komad - najbrž zato ker je pozna nočna ura, ker zunaj dežije in ker se mi toži po sladoledu. Včasih, kadar mi je zelo lušno, si v možganih delam foto albume - poskušam si zapomnit posamezne "kadre", vonje, zvoke... In tale Nostalgija je ena izmed scen v tem albumu.


Poslušam: Nostalgija + dež

Medžik kufr

Hehe, vlečem stvari iz svojega medžik kufra - to je tisti stari rjavi kufer, ki je stacioniran v moji delovni sobi - na njem sedijo medvedi iz mojega otroštva in varujejo njegovo vsebino. Po njem sem se spravila brskat zato, ker iščem neko staro novoletno voščilnico made by me pri predmetu Grafika za arhitekte. Btw, sem se spomnila - pol k je nisem najdla - da mi jo je enkrat iz rok iztrgala Kovačeva in jo vtaknila v svoj medžik boks za idejo, tko da bom morala zdaj izdelati duplikat, da ga poskeniram za diplomsko mapo.

Torej, voščilnice nisem našla, sem pa izbrskala cel kup drugih zanimivih stvari: grmade starih kartic (poslanih z morja, s potovanj, izobraževanj...), cele kupe novoletnih voščilnic z lepimi željami, raznorazne (bolj ali manj posrečene) artizme, pisma napisana v hieroglifih (+dešifrant!!), sliko neke glave izrezane iz šolske fotografije 4.letnika, patetične pesnitve iztrgane iz trpečega srca zavoljo neuslišane ljubezni iz srednješolskih let, dve mini izdaji novoletnih pravljic o Bernard-Vinku, slikce Janis ter Jima, fotko petih udeležencev izleta po Franciji - posneto v "la fotomato" kabini, karto za Bombe iz Palme, pokracane listke z bolj ali manj bizarnimi reki in izreki...
Ene par cvetk je prav prisrčnih. Naprimer:

* Če se stegnem danes, povej vsem, da nimam nikjer skritega denarja, naj se torej preveč ne trudijo!

* Dedek Mraz ti prdne v obraz (Beri: Srečno novo leto 2000)

* Da t nkol nbena čakra neb crkniva, da b bla zmerom kozmično pruzdignena... (Muhajla)

* ... da človeka svojih sanj ne bi spoznala v lifetu, da bi že enkrat kupila stolp...

* Bejbi!!! Kdaj prideš??? Takole me zapustiš brez kam, kako, s kom!?!?! A se tako ravna s prijateljico na dieti? Mal te pogrešam!!! Da ti mal jamram kako sem lačna, pa povem da sem bila danes pridna in sem šla na fitness. Pa take bedarije. No, javi se, ko prideš nazaj od kjerkoli že si. Pa glej da napišeš vse podrobnosti, ker sem firbec!! Nekdo te mora imeti rad heh, heh. Da ne omenim kako sem strpna!!!

* Popila sem že 7 viljamovk in tri jagodne vodke. Vseeno sem se spomnila na tebe, zato ti pošiljam en lep velik pozdravček! Bodi pridna!

* "Ful čudno hojo ima. Lase ima zdele spuščene, ful umazane in skuštrane. Kul izgleda, čisto po mojem okusu."

To zadnje sem napisala jaz - pred dvanajstimi leti. Bljak, kako se človeku okus spremeni!! Zdaj so mi všeč taki, ki nimajo dolgih skuštranih umazanih las. V bistvu so mi všeč taki, ki imajo bolj malo las. :)

Ej, hvala vsem, ki pomagate napolnjevati moj medžik kufer!


P.S. Se mi zdi da kufru zavoljo digitalne dobe trda prede!! Kam naj spravim SMS sporočila, mejle in fotke?!!


Poslušam: Labradorca, ki pri vratih zvit v klobčič smrči.
Skrbi me: ker še vedno nisem zaspana.
Razmišljam: Da nemara še ne bom kandidirala za županjo, tko da draga prijateljica P., zaenkrat še ne boš mogla bit vodja mojega volilnega štaba. Mogoče bi se odločili za izpeljavo plana B, pa čeprav je nelegalen?!

Obletnice

Najprej sem hotela pisat o obletnicah. O tistih žalostnih. Pa ne znam pisat o žalostnih stvareh, zato sem se odločila da raje ne bom.
Napisala bom samo tole: Danes je bil res lep dan in vesela sem, da sem ga preživela tako lepo, da so ob meni krasni ljudje in da se imam fino.

Kr neki tko...

Ob dolgočasnem skeniranju kadim nočno cigareto za urejanje prebave, z mislimi pa sem že dva dni naprej; Premišljujem kaj bi rada počela v petek zvečer. Začel se bo festival pomladi, pa se kljub temu nagibam k rezervni opciji - ležanju v postelji in ogledu ene izmed Squachi trilogij. Se morda staram?! Mogoče si pa želim le spočiti se od napornih praznovanj, ki jih je bilo te dni spet kar precej. Nekatera so bila kar utrudljiva. Piknik v kombinaciji s peko kruha naprimer. (Mislim da bi imel Medved Pu k temu prav gotovo za pridati kakšno mnenje?!!) Da zna biti peka kruha tako naporna, da človek potem še dva dni ne pride k sebi!! Kljub temu, da je ob mesenju testa popil le dva švoh kozarčka vina in bil deležen VELIKO nasvetov... Ko bom izdala svojo kuharico, bo notri pisalo, da mora biti čas vzhajanja največ 30 minut!!
Drugače pa sem si včeraj izmislila še en dober recept za pomladanske polnozrnate špagete s čemažem. Sem ga že dvakrat preizkusila in je res krasen in kar je najvažneje - enostaven. (Recept bo prav tako objavljen v moji kuharici.)
Sem sem se pa danes omamljala s hlapi čemaža tako dolgo, da me je začela boleti glava. Rezultat: štirje majhni kozarčki namaza iz ene polne vreče listov!! Mislim da čemaževo eterično olje podaljšuje čas budnosti.

Poslušam: Philip Glass - Solo Piano

Striptiz in gumijasti škorenjčki

Hehe, ena bizarna štorija, tokrat z nočnega potepanja po Ljubljani.
Včeraj sem prišla na svoj račun - ker je deževalo sem lahko preizkusila mojo berlinsko pridobitev - štrahaste gumijaste škornje. So se izkazali za jako priročne pri preskakovanju luž na metelkovi in na komenskega strasse. In potem, kot da nebi blo dovolj da sva se do štirih zjutraj vlačila okrog (res da sva se od doma odpravila šele ob enih!!) greva še v Orta na eno pjačko. Itak brezveze - neka rokenrol scena, edina stvar ki je tam dobra je točeno pivo (pa seveda ambient od Vezjaka (??)). In pol ko se vračava proti avtu, v bivši Propagandi nekaj doni in skleneva pogledat kaj se dogaja, stopiva v lokal in se skoraj zaletiva v bejbo, ki je po lokalu paradirala v samih tangicah... In pol zagledava drogove, po katerih se je zvijalo meso in ostrmiva najprej v meso na drogu, nato drug v drugega in tako kakšno minuto stojiva, nakar spet oba naenkrat obrneva glave proti šanku in tam postrojeni v ravni vrsti sedijo sami temni dedci in bulijo v tiste drogove in midva spet drug v drugega - izbuljenih oči - kot takrat na Warschauer strasse, ko je vlak peljal v napačno smer - in jo samo ucvreva ven. En sam smeh naju je bil, ko sva pred očmi obnavljala sceno: Poleg nastopajočih sem bila jaz edina predstavnica ženskega spola IN TO V ŠTRAHASTIH GUMJASTIH ŠKORENJČKIH!!
Zdajle se pa odpravljamo na piknik v deževne Tuhinjske alpe. Mi že želodec zelo kruli!! Škoda ker D-ja ne bo zraven. Mi bo mičkeno dolgčas po njemu.


Poslušam: brnenje vetrnice v računalniku
Razmišljam: da je težko pisati, če je možganska skorja še malce prepojena z alkoholom, če je želodec prazen in če tipka Backspace ne dela korektno.

Pomladna racionalizacija

Nekateri bi rekli spomladansko čiščenje. Ampak ni to. Imam itak vse zgledno počiščeno (?!!), samo ene pol stvari imam za odmetat. In to ni samo čiščenje sobe, temveč je tud za psiho dobro. Da na vsake toliko časa fizično delo zamenja mentalno. Poslušam ABBO, skačem po sobi in mečem stvari v koš, ki je na moje veselje premajhen.
Poskušam se držati načela, da vsako stvar, ki je vsaj dve leti nisem prijela v roke odvržem. Našla sem cel kup zasušenih barv, neko staro sliko, ki mi ni preveč všeč in jo bom nesla tipu v Muzej premoderne umetnosti, pa izpiske iz banke, ki so že dovolj obledeli da jih lahko vržem stran, prazne plastične lončke za rože, tri torbe s pokvarjenimi zadrgami, tri frnikule in še polno podobnih butastih stvari... Opažam da imam preveč revij in CD-jev in premalo polic.
Mislim da se bo tukaj jutri veliko lažje dihalo!

Poslušam:
ABBA - The day before you came

Pogrešam in iščem:
Katalog Velux
Katalog Knauf
Knjigo Pojdi kamor te vodi srce
CD Complete Billie Holiday
Album slik iz obdobja 2000 - 2004

Če je kdo katero izmed pogrešanih stvari zapazil pri sebi doma, lepo prosim da mi vrne.

Low energy

Uh, skrajni čas je že bil da se je življenje vrnilo na stare tire!! Razni meseni, jajčni, potičarski in ponočevalski užitki znajo biti kar ubijalski.
In vsled vseh teh pomladnih praznovanj tridesetletnic in vstajenj in nevemčesa še, sem se danes odločila, da je treba naredit eno radikalno potezo in izpostavit svoje telesce šoku, tako da sva se z L družno odločili da se udeleživa poprazničnega teka. Zelo je pasalo!! Jutri greva spet.

Poslušam: Wish - Thomas D
Razmišljam: da bom šla pod tuš, pol pa en čaj zvarit

Nehvaležnost...

Vsa sem zgarana!! Kako naporno je biti tridesetletnica!! In potem poleg dveh nadvse okusnih tort za slepe in slabovidne nekateri od tebe zahtevajo še makovo torto s čipko in nevemkajševse... Kot da ni bila postrežba par exellence?! Nekateri ljudje so kot vreča brez dna!!
Anonymous vsaj ti si zadovoljna in znaš pohvalit, ne pa tako kot nekateri, saj vemo kdo...
Eni so bili celo tako nesramni da so danes poklicali in rekli: "Nikoli več ne pridem na tvoj 30. rojstni dan!" Sam si si kriv, saj ni treba da vse spiješ kar vidiš! Sicer pa na tridesetega res ne bo več možno prit! Pa na kakšnega drugega...
Takole bi rekel naš ata: "Nehvaležnost je plačilo sveta!"

Ntica za danes prepozno - sem šele zdaj prebrala da bi me rada videla - bom pa v petek v tvojem okolišu, se lahko vidiva če češ - te bom zabavala na svoj razsmehljeni način!


+ dneva: Včerajšnje izdaje One ni videl nihče, tako da je ne morem prelistavat. Hvaljen bodi sveti Anton padovanski ker nisi pomagal pri iskanju butaste priloge!!
- dneva: D leži doma in tam kjer je bil prej zob ima luknjo (Mogoče je pojedel preveč torte za slepe in slabovidne?!)
Izgubila zadnji kafič na spisku pogojno užitnih kamniških pajzlov
Zbolela za mešanico hormonskega neravnovesja - babje jeze - vpliva polne lune in krize srednjih let.


Poslušam: Etta James - Stormy weather. Pa še res je!

Vsesortetorte

Sam tolk, da novte rekl da nisem prej povedala; torti bosta dve - torta nutella in jagodna (Makova torta s čipko pride na vrsto drugič).
Vabljeni!

P.S. Kdor bo med prvimi, bo lahko še izbiral (ali seveda po želji zajedel obe), če pa se bo prikazal prepozno, bo dobil samo riževe drekce s pomarančno čokolado, ki sicer lepo izgledajo, niso pa kdovekako dobri. You have been warned!

Zavist

Sadjarji so zelo zanimivi ljudje. Skoraj vedno te nasmejejo. Seveda je to vračunano v ceno - je pri njih občutno dražje kot pa v supermarketih...
Mmm, so se mi zacedile sline ob za slona velikih umetnih jagodah iz Italije. In potem prav naivno vprašam sadjarja če so dobre. In on pravi: "Ko so kle so dobre. Ja dobre so!" "Aha", si mislim, "potem pa, ko jih prineseš domov, pa niso več dobre al kaj?!" Sem bila prepričana da so ziher slabega okusa, ker so tako lepe velike in svetleče pološčene. Potem rečem: "Če ne bodo dobre, jih drugič ne bom več kupila." "Boš pa kaj drugega kupila". Ha, to pa pomeni da čisto zares res niso dobre. Kljub temu vzamem celo gajbico za 900 sit. In potem reče: "A ti dam v vrečko, da novjo sosedi gledal?" "Ma ja, dejte mi v vrečko, da nebo kdo skoz okno padel." V pogovor se vmeša starejša gospa z glavico radiča v roki in vpraša: "A živite v bloku?" "Ne, v hiši." In gospa reče: "Potem pa ne bo nihče padel." In sadjar; "tudi v hiši lahko pade skoz okno, zakaj ne?!" In spet gospa: "Sosedje vedno radi gledajo druge skozi okno." "Ja, " rečem, "radi gledajo kaj kdo ima." In sadjar: "Preveč imajo časa!"
Preden stopim iz avta, snamem vrečko. Naj sosedje vidijo!! Na moje razočaranje ni nihče padel skozi okno...
Čez pol ure skozi okno zagledam svoje sosede. (Preveč imam časa!!) Oni se radi razkazujejo, zato se ponavadi trudim, da skozi okno ne gledam preveč. Ampak nič ne pomaga, ker če ne gledam, jih pa itak slišim. Ne opaziti jih, je ponavadi neizbežno. Je podobno, kot če bi ti nekdo z bormašino vrtal skozi možgansko skorjo. Kako za vraga naj človek tega nebi opazil?! Poleti naprimer decibeli tako mnarastejo, da ne pomaga več niti če prižgeš radio, če pa pozimi sediš v zaprtem prostoru in imaš prižgano televizijo ni nič boljše.
No, pogledam skozi okno in kaj vidim: gospod in gospa sta sredi največjega vetra sedela na sredi vrta - na taki točki kjer ju lahko poleg nas opazijo tudi drugi sosedje - in pila pivo. Sta se mi zelo zasmilila, ker ju je gotovo kar pošteno zeblo na tistem močnem vetru. Ampak za dober družinski vtis mora človek tudi malo potrpeti, pa magari če faše vnetje srednjega ušesa!! Skoraj bi se imelo zgoditi, da bi organizirala našo familijo in bi šli tudi mi na sredino našega vrta z gajbico jagod in bi potem sosedje videli, da se imamo tudi pri nas lahko fino... Od zavisti bi gospod in gospa padla iz gugalnice. No, ampak to se ni zgodilo, ker sem se uspešno zadržala. Predvsem zaradi tega, ker nas bolj malo briga kaj si sosedje o nas mislijo. Mi se namreč bolj malo lovimo okoli hiše, jeseni ne pospravimo z vrta, ne hodimo na skupinske sprehode, ob nedeljah nimamo kosila točno ob dvanajstih, na dan nimamo opranih treh žeht in se ne smejimo točno od pol štirih do pol petih. Moji starši nimajo 15 vnukov s katerimi bi se postavljali. In jaz nisem poštena žena poročena, niti ni moj brat poročen gospod... Kako grozno mora biti, če imaš za sosede take divjake kot smo mi!


P.S. Jagode se bile pa zelo okusne. Moram narediti malo reklame za tega sadjarja. To je tisti s kamniške tržnice. Pa pazite da nebo kakšen sosed padel skozi okno! Še posebej pazite tisti ki živite v bloku!

Priznam...

... da sem gledala Sanjsko žensko. Kh kh... In se nasmejala kot že dolgo ne. Človeška neumnost res ne pozna meja!!

Čvrste obline!!

Kar je bil včeraj plus, je danes minus. V oči mi je namreš skočila priloga Dela, kateri sem včeraj uspešno ubežala, danes pa mi je hop skočila v oči in nato še v roke. Škoda.
Lahko bi namreč vedela - še preden sem jo zalistala - da je vsebina v tem času vsako leto enaka, čeprav se mi zdi, da letos morda z enotedenskim zamikom.
Ko glavna urednica dotične priloge pomisli na pomlad, se ji pred očmi nemara prikažejo dlake, celulit in shirani teleščki, okleščeni vsake ženstvenosti.
V prilogi sem med drugim našla nasvet, kako naj si naprimer obrijem svoje med zimo zarasle noge!! Zanima me, zakaj za vraga bi morali o britju nog razmišljati vsako leto ob istem času - v začetku aprila namreč?! Enako vprašanje sem si zastavljala že lani. Če bo šlo tako naprej, bomo morali vsakega četrtega aprila praznovati dan britja nog. In vsakega petega aprila dan boja proti celulitu. In vsakega šestega dan boja proti butastim prilogam Dela. Aha, potemtakem mora biti človek urejen samo spomladi. V začetku aprila kupiš dotično prilogo in tam te razsvetlijo z nasveti o britju nog in podobnih stvareh, katere imamo urejene ženske vsakodnevno na svojih urnikih. Mogoče si pa prezaposlene urednice in novinarke prilog brijejo svoje noge samo na pomlad?!
In potem je na zadnji strani slika neke bejbe, ki so jo poslali na nevemkakšno tekmovanje. Po mojem mnenju bi bilo najbolj primerno, da bi jo namesto na neko lepotno tekmovanje poslali na prisilno hranjenje. Me zanima, če bo revica sploh prišla do tja. Da se ne bo prej "razšraufala".

Edina dobra stvar v tej reviji je reklama za Dove. In ko smo že ravno pri všečnih reklamah. V smeri Mengeš - Kamnik je na začetku mengeškega polja (na levi strani ceste) še ena reklama ki mi je zelo všeč.

Poslušam: Koln concert
Kadim: cigareto
+ dneva: moje noge so trendy


P.S: Hehe, zanimiva je tudi reklama za laser: "Nekatera dekleta se skrivajo celo pred starši, včasih jih stiske privedejo celo do misli na samomor." Zanima me koliko ljudi letno v Sloveniji umre zavoljo dlak?

Kameleonski dan

Prav fina je tale pomlad... Kameleon je končno odspal zimsko spanje in zlezel iz svojega brloga. Danes je spet nabiral regrat, nakar ga je ene pol ure pral. Ko je končal z delom, je zlezel v kopalke in se namočil v džakuziju. Fino je bilo, ker je sijalo sonce in so se žarki odbijali od vodne gladine proti obrazu in se je obenem še malce posončil. Ko je prilezel iz džakuzija, se je zmasiral z oljem iz sandalovine in grozdnih pečk, nato popil kavico in obenem mimogrede zajedel skoraj celo karamelno čokolado - ob tem ko je jedel čokolado je sklenil, da danes ne bo jedel ničesar več, razen regrat za večerjo. Potem je šel rožice sadit, nakar se je skregal s kameleonom starejšim, ki nima estetskega feelinga glede sajenja rož. Kameleon mlajši je protestno zapustil delovno območje in šel sedet za računalnik, kjer sedaj piše.
Ko bo končal s pisnjem bloga, bo dimenzioniral lepljen strešni nosilec in ga obložil s pločevino. Vmes bo večkrat počekiral kaj je nakradel na muli. Nemara si bo skuhal še kakšen čaj, mogoče še prej zajedel regrat, okoli 23h bo malo potelefoniral, ob recimo 24h prižgal eno cigareto za zaključek dneva. Spat bo šel okoli pol dveh. Plana za to, kaj naj bi počel jutri še nima (ker mora biti življenje včasih tudi nepredvidljivo), ima pa plan za četrtek, soboto in ponedeljek. No, potem se pa pritožujemo da teden hitro mine...

Meni se zdi življenje kameleona strašno razburljivo!

Kameleon posluša: ko nekdo trobi in neznanega psa ki laja
Drugače posluša: Cocorosie
Razmišlja: Kje je letos spomladanska utrujenost?
V branju: Strojepisje za moške
+ dneva: Kameleonu ni uspelo prebrati One, kaj šele prelistati jo!!
- dneva: Ocvetličenje ni šlo po planu - še dobro da nismo v Mengšu, kjer vsako leto podeljujejo plakete za najlepše ocvetličen balkon. Aja, itak nimamo balkona. Hvalabogu!!

- pomladi: zbudile so se tudi neke žuželke ki jim ne vem imena in pičijo. Me zelo srbi

Estetika nelepega

Nič takega se ni dogodilo, kar bi imelo klicati po tem, da se ta nedogodek zapiše.
V teh dneh se večkrat sprašujem, zakaj morajo hiše imeti strehe, termo in hidroizolacije, pa zakaj ne smejo imeti toplotnih mostov, zakaj morajo fasade imeti lep izgled - take stvari naprimer. Potem pa se peljem po steletovi proti sosedu in ugotovim, da se drugi zavoljo takih stvari ne obremenjujejo tako zelo (in poleg tega še mastno zaslužijo). No ja, iskreno upam da ne bom nikoli taka!! Od sedaj naprej bom k sosedu hodila iz zgornje strani - od tam se malo manj vidi tega monstruma od arhitekture... Bo bolj varno. Če bi hodila po spodnji poti bi se lahko še česa nalezla...
Sicer sem pa včeraj prebrala v časopisu, da bomo dobili še več novogradenj v takem estetsko neobremenjenem stilu. In še več nakupovalnih hramov. Kako lepo bo to naše starodavno mesto šele takrat!! Ko bomo vse pozidali z bloki in nakupovalnimi centri, bomo nemara ugotovili, da mestu do popolnosti manjka le še en velik nogometni stadion. Ker ne bo več praznih parcel, bomo podrli Šutno - ki je itak prazna in se poseda sama vase - in bomo zgradili stadion. Ko ga bodo vrli občinarji otvorili, bo eden izmed njih - vsi vemo kdo to je - zastonj delil kranjske klobase. No ampak to je že druga zgodba...

Hm, kadar se slučajno ne obremenjujem z estetskimi in inženirskimi problemi in namišljenimi zgodbicami ter s pisanjem bloga katerega nihče ne bere, nabiram regrat in hodim na sprehode, obuta v krasne nove gumijaste škornje, ki niso iz Kuric (beri: Ko ko ko......ška) in (predvsem!!) niso koštali 25.000 sit!! So iz Berlina. Koštali so 8 eurov. Škornji so tudi edini razlog zaradi katerega se veselim aprilskega dežja.

Nihče me ne povabi na kebap. Nihče (z izjemo nebistrega medveda) ne napiše komentarjev na moj Blog.

Poslušam: avtobus ki pelje na progi Tuhinj - Kamnik
Razmišljam: o vrsti senčil ki jih bom uporabila pri leseni hiški

Apel podobo na ogled postavi...

Taka je tale reč, da se trudim in klele že en mesec ustvarjam razne umotvorine, zdaj pa je že čas, da vam vržem kost in vas povabim k branju. Sem si tale prvi mesec pisanja zastavila poskusno. Ko sem naredila blog, seveda nisem vedela o čem bi pisala, če sploh... Ampak na svetu je na miljone stvari in dogodkov, ki kar kličejo po tem da nekdo o njih nekaj napiše!

Veselim se vaših komentarjev, upam da ne boste vsi "anonymous" - Anonymous, zate to ne velja, ker si bila do nedavnega ti edini (nevštevši enega naključnega) gost mojega bloga, zato je ta vzdevek rezerviran zate in ti dovolim da ga lahko do nadaljnjega uporabljaš.

Ko gremo (greva) babe ven...

Petek 17.3.
Babe gresta zvečer ven in pijeta vino iz pecljatih kozarcev v nekem dokaj nobel lokalu (ki pa spet ni tako zelo nobel da bi bil omembe vreden, še zdaleč od tega) in se pogovarjata razno... Svašta se pogovarjata. No pa saj to itak že veste, nisem hotela tega pisat. Ko gresta babe domov, ena od njiju (guess who!) reče: "Lačna sem." in pol druga reče: "Greva na kebab?" In prva začudeno (kao: A ti bi šla na kebab?) "Pejva." In pol druga: "Ampak jaz bom čisto malo pojedla. Pojedla bom pol. Ne, pojedla bom četrt." In prva spet: "Ornk boš jedla al pa nč!" Una tadruga si zdaj ne upa več ugovarjat, obrne avto in pelje proti kraju bodočega nesrečnega zločina - leseni kebab utici na obvoznici, zdaj že skoraj odločena da bo pojedla celega. Prideta babe tja, pride kelnar in ju vpraša kaj bi pili. Ta druga reče nevemkaj, prva pa reče, da hoče kebab in da nov nč pila. Kelnar presliš. Končno jima uspe naročit pri unmu tadrugmu, ki ima hrano čez. Očitno sta skregana med seboj, ta ki nos pjačo in un tadrug, ki reže meske in jih skupaj z zelenjavo in omakco polaga v kruhke. Babe kaj hitro dobita kebab in zajesta, omaka se jima pregrešno cedi po prstih - le ni tako lahko jesti kot doma, ko lahko vse sproti poližeš da ne gre v nič... Taprva si, ne ozirajoč na to da ni v nobel lokalu, oblizuje vseh deset prstov. Če bi bila bosa, bi nemara obliznila tudi tiste na nogi... Pojesta. Druga se obrne k prvi in reče: "Vanja, tole je blo pa dobr!!"
Ko prva pride domov, pošlje Specialist junkfood eater-ju sporočilo z naslednjo vsebino: "Ugani po čem dišim!?"

ponedeljek 20.3.
Druga pokliče prvo in reče: "V soboto se mi ni dal kuhat in sem šla iskat ugani kaj! Dva kebaba!! Ko sva jedla, se je vse cedil po krožniku in sem sproti pivnala da ne bi šlo v nič. Pol sem se spomnila nate, kako naprimer tudi ti to doma ješ in se ti omaka cedi po krožniku...

V glavnem, kaj je sporočilo vsega tega; imam novo kompanjonko žretja kebaba, ki bo od sedaj naprej ob petkih zvečer z menoj delila hedonistične občutke na kamniški obvoznici.

Poslušam: Hooverphonic
Ugotavljam: da me boli želodec ker je prazen.
Razmišljam: da bo treba it spat.

Sonček balonček

O sonček smo dobili!! Se mi zdi, da vsled tega dejstva čisto drugače funkcioniram. Še tipke na tipkovnici bolj veselo poskakujejo. Aja, itak je danes (pardon, jutri) baje prvi pomladanski dan, tako da se že skoraj spodobi da nam je vreme naklonjeno. Pa toliko slabe volje je bilo zadnje čase zaradi te kao dolge zime. Jaz se pa zaradi vremena nikoli ne sekiram. Itak vedno vse pride ob svojem času...

Poslušam: Visit Venus
Razmišljam: da bom šla na sprehod

Zimska idila sredi marca

Potešila svoje estetske, gurmanske in predvsem potovalne feelinge...
Neznansko fino je jesti kebap pri turku za 2 evra. Pri turku te ne moti če je prt umazan, lokal zakajen, če je turkova žena ki te streže prepita in predihana in če je na mizi kakšna dlaka dvomljivega izvora. Na dlako postaviš pepelnik in ješ naprej. Po treh obiskih te sicer to mogoče začne malo motiti, ampak nič hudega - takrat greš na kosilo k japoncem. Če ješ kebap za 2 evra, se pač ne kaže pretirano razburjati zaradi ene majhne črne dlake... Pri japancih pa je čisto druga zgodba. Razvajajo te preprost minimal dizajn lokala, prijaznost "gejš" ki te strežejo in raznovrstnost okusov... Naslednji dan nadaljuješ gurmansko ekskurzijo v italjanski pizzeriji, v ponedeljek zaviješ k indijcem - tam imajo poleg mamljivega curry riža tudi najboljši indijski čaj kar sem jih pila doslej. Zvečer pa na wok sendvič v Kreuzberg, predzadnji dan na postaji zaješ lasagno in ugotoviš da je celo boljša kot pri Tončki... Vmes pa razni snacki - sendvički, krofi, čebate s popečeno zelenjavo... Da ne omenjam zeljarice pri "Che Gvarri"... Adijo vse shujševalne kure tega sveta!!
Nočno življenje je pestra zmes dogajanj v skvoterskih placih, pa v raznih kletnih pajzlih, v katerih nastopajo unknown domači bendi, easy posedanja v zapohanem lokalu, kjer rola lokalna dj-jka, pa žuranje do jutranjih ur v opuščeni tovarni... Splača se potruditi in dvakrat preplezati dvometrsko ograjo da prideš noter - v Panoramo namreč. No, če naju nebi taksist narobe informiral, bi lezenje čez ograjo in jokec stokec lahko preskočili, ampak to je že druga zgodba... Fina scena, muska super - dva stagea... Glede na to, da je bil procent heteroseksulnih v Panorami cca. 20% sva bila z D neznansko vesela da imava drug drugega. Malo drugačna scena pač...
Berlin je prijazno mesto kjer se lahko po praznem mestu sprehajaš celo noč, brez kakršnegakoli slabega občutka.
Estetski feelingi: Zakupla par dizajnerskih kosov - moja mala obsesija, ki meji na bolezen, hehe. D pravi da Koziolova torba ni preveč praktična. Se strinjam - pvc vrečka ki lahko nosi do 5 kg iz Azia markta je mogoče res bolj praktična, a vendar...
Arhitektura: Spreminjajoča se iz predela v predel - Sterilno obnovljene fasade v Mitteju, moderna arhitektura v predelu Brandemburških vrat in Rajchstaga, socialistične kocke na Karl-Marx alee... Kamorkoli greš pa te vedno spremlja TV-tower...
Imam zaloge za nekaj časa. Potem pa bo spet treba kam it... Ljubo doma, kdor ga ima - z rahlimi pomisleki, kar se mene tiče...

Grem...

No samo tolk da vam povem, če me boste slučajno pogrešali, me do 15.03. ne bo. Grem malo preverjat letalski promet. Če je res enosmeren (in upam tudi povraten). Si bom mal štofa nabrala in vam pol kej lepga povedala...
Lepo se imejte in uživajte, jaz zagotovo bom.

P.S. Kje boste jutri jedli kebab ne vem, jaz ga bom jedla v Berlinu.

Vzajemna D.V.Z. - Dreka Vredna Zavarovalnica

Dragi moji,
Z današnjim dnem ustanavljam Društvo sovražnikov birokracije.
Zdravstvena zavarovalnica Vzajemna d.v.z. mi je namreč danes neznansko polepšala dan!!
...V primeru da se naprimer v soboto odpravljate v tujino in si že v sredo želite urediti zdravstveno zavarovanje z asistenco v tujini - pred tem pa ste spremenili naslov stalnega bivališča - potem vam to zagotovo ne bo uspelo.
Če si mesečno premijo plačal v torek in greš na samopostrežni terminal v sredo popoldne in ti ne uspe urediti zz z asist. v tujini (in če poleg tega v časopisu prebereš, da v začetku marca avtomati ne bodo korektno obratovali - si pač prepričan da gre za neko napako v sistemu), v četrtek greš na dotično izpostavo Vzajemne, nakar ugotoviš da je poslovalnica ob četrtkih zaprta, ponoviš vajo v petek dopoldne, pa te prijazne tete pošljejo v Lj na Miklošičevo (povedo ti da imaš btw eno uro časa da prideš tja) , na miklošičevi te pošljejo naprej na Dalmatinovo ter na Mali trg(obenem ti arogantno povedo da je tvoj problem če si živel v nevednosti in da se to njih ne tiče). Na mali ulici me hočejo poslat nazaj v Kamnik, pa tudi na Dalmatinovo. No, na dalmatinovi pa imajo uradne ure do 12h, ura pa je bila pravkar ena!
Kasneje moja mati vse uredi po telefonu - pokliče najprej na Vzajemno dreka vredno zavarovalnico v Kamnik (teta se spomni mojega primera in se ne more načuditi, kako za vraga mi ni uspelo ničesar urediti), pove pa da bi me načeloma moja prvotna občina (kamnišla) lahko zavarovala za 8 dni nazaj, ampak ker ima vsaka občina svoje predpise (!!) ne ve kako je s tem v Ljubljani. Nakar mati pokliče na Dalmatinovo, kjer ji povedo da se lahko takoj v ponedeljek zavarujem za osem dni nazaj. MI JE MOGOČE TO KDO POVEDAL!!
Tri mesece sem namreč živela v nevednosti. Vzajemna ni kriva za mojo nevednost - s spremembo bivališča me je domača občina (ne da bi me o tem obvestila) odjavila od obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker Vzajemna ni kriva za mojo nevednost, mi je še naprej pošiljala položnice, ki sem jih v dobri veri (+ nevednosti) da imam zz urejeno plačevala. Če me spomin ne vara, je bilo ravno sklenitev obveznega zz na občini pogoj za sklenitev dodatnega zavarovanja pri Dreka vredni zavarovalnici. Hm, in ne obratno... Res čudno.
No ja, tolaži me edino to, da je bil dnašnji dan nadvse primeren za "letanje" po pisarnah - bil je namreč usran...
Dunaj prihajam!! Nezavarovana in nezaščitena - kot vedno...