... reče se mu TUŠ*.
Nikoli ne nakupujem samo v trgovini določene firme. Mercator, Tuš, Spar ali karkoli drugega - vseeno je. Niti s svojimi pikami, točkami, smrečicami, zvezdicami ali čemerkoli drugim me ne pridobijo. Kupujem tam, kjer sem v trenutku, ko kaj potrebujem najbližje. Tudi njihovi letaki, se mi zdijo pretežno neuporabni, mogoče edinole kot podlaga na katero lupim krompir.
V PNI me vedno kaj ziritira, (predzadnjič naprimer Ne boš ti meni zizike majal, Medley jugoslovanskih priredb ter Siva pot v kvazimadžarščini!!) pa še vedno hodim tja. Predvsem zato, ker je blizu kafiča, kjer si z D-jem občasno privoščiva kakšno kofeinsko potešitev, ali pa zato, ker je blizu utica, na kateri piše Doner kebap in gre D v času, ki ga jaz preživim v trgovskem hramu, tja kupit pregrešno dobro papico.
Petek zgodaj popoldne. Stojim v vrsti pred blagajno - tretja od čakajočih. Glede na količino kupovine v vozičkih, čas čakanja realno ocenim na največ pet minut. Medtem ko prodajalka ob piskih rine blago proti izstopnim vratom, se - kot ponavadi - zabavam z ogledom voluminoznosti vozičkov sokupcev. Vedno znova me presune dejstvo, česa vse ljudje ne kupijo in posledično vtaknejo v svoj kljun. Prehrambene navade večine Slovencev so se ustavile tam nekje v odobju, ko so na mizah po veliki večini kraljevali beli kruh, posebna salama, pašteta in Argo župa. Aja, pa Fant začimbe in Vegeta... Ko smo že pri Vegeti: zanimivo, da je pred časom na našem kulinaričnem portalu (http://www.kulinarika.net/glasovanje/rezultati.asp?id=31) med anketami na temo: "Katero od začimb največkrat uporabljate" častno mesto (42%!!) zasedla legendarna Vegeta!! Bazilika je pristala šele na drugem mestu... Svašta! Mogoče je prav zato toliko ločitev - ker gre ljubezen skozi želodec?!
Aja no, kje smo ostali: Gospa pred mano plača račun in obenem pokasira tiste težko pričakovane zvezdice, nakar se v navalu sreče spomni, da zdaj ima pa ona zadosti zvezdic in da bi jih rada pokoristila, torej bo kupila sesalec. Trgovka: "A zdajle bi ga kupili?" Nakupovalka: "Ja zdajle." Trgovka znaveličano odide. Z bejbo, ki stoji za mano, se spogledava in istočasno zavijeva z očmi. Očitno dejstvo, da bo gospa kupovala sesalec, njo še bolj ziritira kot mene, ker takoj začne pogledovat okoli sebe in v svoj voziček vtakne nekaj produktov, ki se nahajajo na polici pri blagajni, namenjene pa so temu, da človek med dolgočasnim čakanjem pomisli da jih nujno potrebuje (ponavadi so to čigumiji in razne čokoladice, včasih kje tudi kondomi, baterije...) pa jih v bistvu sploh ne. Berem Delovo prilogo. Trgovka po dolgem času priraca nazaj. Nato se zatakne pri potrdilu garancije, potem še z limitom na kartici nakupovalke. Pri naslednji kartici na tihem upam, da gospa ni pozabila svoje PIN kode... Piham čez nos - kot brzoparilnik... D pravi naj stvari pustim tam (kako neki, ko pa se mi sline cedijo po čebati z dimljenim sirom!!). Ko končno pridem na vrsto, se pri četrtem (od štirih) produktov zatakne: Prodajalka ne zna prebrat na roko napisane kode na mojih sendvičih. Pokliče drugo prodajalko. Gledata kodo. Neuspešno. Pokliče še tretjo. Ta tretja se počasi primaje in odmaje z mojimi sendviči. Čakamo. Vrsta za mano vedno daljša. V trgovini imajo pet blagajn. Dela samo ena!
Končno se una s sendviči primaje nazaj. Blagajničarka se nekaj opravičuje. Rečem: "saj niste vi krivi." in se hitro poberem iz PNI. Pa kolikokrat že sem si rekla, da tu me pa res ne bodo videli nikoli več!! Lačna se peljeva proti Bohiju - želje po sendvičih so naju minile!
...Me je pa čez dobro uro ravno prav mrzlo jezero ohladilo na primerno temperaturo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar