Zavist

Sadjarji so zelo zanimivi ljudje. Skoraj vedno te nasmejejo. Seveda je to vračunano v ceno - je pri njih občutno dražje kot pa v supermarketih...
Mmm, so se mi zacedile sline ob za slona velikih umetnih jagodah iz Italije. In potem prav naivno vprašam sadjarja če so dobre. In on pravi: "Ko so kle so dobre. Ja dobre so!" "Aha", si mislim, "potem pa, ko jih prineseš domov, pa niso več dobre al kaj?!" Sem bila prepričana da so ziher slabega okusa, ker so tako lepe velike in svetleče pološčene. Potem rečem: "Če ne bodo dobre, jih drugič ne bom več kupila." "Boš pa kaj drugega kupila". Ha, to pa pomeni da čisto zares res niso dobre. Kljub temu vzamem celo gajbico za 900 sit. In potem reče: "A ti dam v vrečko, da novjo sosedi gledal?" "Ma ja, dejte mi v vrečko, da nebo kdo skoz okno padel." V pogovor se vmeša starejša gospa z glavico radiča v roki in vpraša: "A živite v bloku?" "Ne, v hiši." In gospa reče: "Potem pa ne bo nihče padel." In sadjar; "tudi v hiši lahko pade skoz okno, zakaj ne?!" In spet gospa: "Sosedje vedno radi gledajo druge skozi okno." "Ja, " rečem, "radi gledajo kaj kdo ima." In sadjar: "Preveč imajo časa!"
Preden stopim iz avta, snamem vrečko. Naj sosedje vidijo!! Na moje razočaranje ni nihče padel skozi okno...
Čez pol ure skozi okno zagledam svoje sosede. (Preveč imam časa!!) Oni se radi razkazujejo, zato se ponavadi trudim, da skozi okno ne gledam preveč. Ampak nič ne pomaga, ker če ne gledam, jih pa itak slišim. Ne opaziti jih, je ponavadi neizbežno. Je podobno, kot če bi ti nekdo z bormašino vrtal skozi možgansko skorjo. Kako za vraga naj človek tega nebi opazil?! Poleti naprimer decibeli tako mnarastejo, da ne pomaga več niti če prižgeš radio, če pa pozimi sediš v zaprtem prostoru in imaš prižgano televizijo ni nič boljše.
No, pogledam skozi okno in kaj vidim: gospod in gospa sta sredi največjega vetra sedela na sredi vrta - na taki točki kjer ju lahko poleg nas opazijo tudi drugi sosedje - in pila pivo. Sta se mi zelo zasmilila, ker ju je gotovo kar pošteno zeblo na tistem močnem vetru. Ampak za dober družinski vtis mora človek tudi malo potrpeti, pa magari če faše vnetje srednjega ušesa!! Skoraj bi se imelo zgoditi, da bi organizirala našo familijo in bi šli tudi mi na sredino našega vrta z gajbico jagod in bi potem sosedje videli, da se imamo tudi pri nas lahko fino... Od zavisti bi gospod in gospa padla iz gugalnice. No, ampak to se ni zgodilo, ker sem se uspešno zadržala. Predvsem zaradi tega, ker nas bolj malo briga kaj si sosedje o nas mislijo. Mi se namreč bolj malo lovimo okoli hiše, jeseni ne pospravimo z vrta, ne hodimo na skupinske sprehode, ob nedeljah nimamo kosila točno ob dvanajstih, na dan nimamo opranih treh žeht in se ne smejimo točno od pol štirih do pol petih. Moji starši nimajo 15 vnukov s katerimi bi se postavljali. In jaz nisem poštena žena poročena, niti ni moj brat poročen gospod... Kako grozno mora biti, če imaš za sosede take divjake kot smo mi!


P.S. Jagode se bile pa zelo okusne. Moram narediti malo reklame za tega sadjarja. To je tisti s kamniške tržnice. Pa pazite da nebo kakšen sosed padel skozi okno! Še posebej pazite tisti ki živite v bloku!