Poročilo

No zdaj pa je že čas, da počasi napišem kaj o letošnjih počitnicah. Glavni cilj roadtripa je bila seveda Barcelona. Obrobne točke pa Saint-Tropez (zaradi legendarnih filmov Luis de Funesa, ki so bili posneti tamkaj, kakopak), Andora (zaradi izleta samega, pa tudi zato, ker je bilo treba nekaj malega kupiti), Figueres (zaradi Dalija) ter Grasse (zaradi vonjav, ki jih tam proizvajajo).

Barcelona me je na začetku razočarala. Malo zato, ker sem imela (iz neznanega vzroka) slab dan, še najbolj pa zato, ker se zaradi množice turistov ni dalo svobodno gibati, niti usesti se na kakšno spodobno mesto in v miru popiti kafeta. Morda me je razočarala predvsem zato, ker sem si v glavi naredila sliko o tem, kako bi moralo vse skupaj izgledati, pa potem ni bilo čisto po mojih pričakovanjih…

Kasneje sem prišla na svoj račun: ko sva odkrila svoje rajone – art uličice okrog gotske četrti in Picassovega muzeja – ravno prav frekventne, svoje omiljene restavracije in kafiče, pa luštne trgce, na katerih posediš in spiješ vrček sangrije…

Seveda si je bilo najprej potrebno ogledati najbolj znane točke mesta, za kar je dokaj prikladen turistični vlak, ki vozi na treh krožnih progah. Ok, prikladen, če se vam da v počasnem tempu voziti po mestu. Na začetku kar paše z vetrom v laseh jadrati skozi mesto, vendar kasneje ugotoviš, da počasni tempo avtobusa utruja in pobere preveč časa. Ampak je pa zadeva kul, če se vam obleganih točk ne da iskati. Potem se pač prepustite avtobusu…

Gaudijeva arhitektura mi je delovala malce zlovešče in v meni zdujala občasne občutke nelagodja. Malo boljše občutke kot pri Casa Milla in Casa Batillo sem imela v parku Guell, a me je vseeno veliko bolj kot sam park prevzel famozen razgled na celotno Barcelono. Gaudi – not my cup of tea really, je pa zanimivo za pogledat…

Ko se raziskovanja mesta končno lotiš na svoj način in povsem naključno, uletiš na staro barcelonsko tržnico (kjer lahko kupiš dobesedno vse kar ti srce poželi), v mini galerije in art shope in takrat veš, da si našel to kar si iskal. Mesto ponuja nešteto možnosti za raziskovanje in tekanje po njegovih labirinih (če bi karejskemu načrtu ureditve mesta sploh laho rekli labirint - najbrž ne) je pravi užitek!

Malo mi je žal, ker mi zaradi preobilice gneče pred vrati ni uspelo videti Picassovega muzeja (kasneje sem izvedela da baje nisem ničesar zamudila), ter Miroja (ravno zato, ker smo trikrat zavili k Picassu), ampak to pride na vrsto drugič… Ko se je bilo od mesta treba posloviti, se mi je (kot vedno kadar se potovanje približuje koncu) malce orosilo oko…

Posebno mesto v tem postu si zasluži kamp, v katerem sva taborila: družinski kamp v Canet de Maru (40 km iz Barce – v mesto potem potuješ z vlakom). Kamp je nastal v začetku šestdesetih let in je še vedno točno tak kot je bil na začetku (V kotu recepcije celo prodajajo prastare razglednice po 0.20 ojra. Na nekaterih izmed njih je fotka kampa, ki je točno tak kot sedaj. Prepričana sem, da pred nama vsaj dvajset let ni nihče kupil nobene izmed teh prastarih porumenelih in zaprašenih razglednic). Upravlja ga cela familija, ki ji kamp čez poletje postane življenje – cele dneve posedajo pred recepcijo, se pahljajo s pahljačami in kramljajo s svojimi gosti, četudi ti niso kaj posebno vešči njihove govorice. Nič odveč jim ni, če jim prineseš telefon za nafilat ali buteljko vina za odpret… V kampu so stalno abonirani starejši ljudje, ki se čez poletje kar preselijo tja. Ko sva šla domov, so nama mahali, kot da se poznamo že leta in leta – odprti ljudje pač. A ne vsiljivi, da se razumemo.

Naslednja postaja je bil Figueres – Dalijev Teatre muzej. Dali mi je bil s svojo bizarnostjo kul že od nekdaj. Ampak ko prideš iz Muzej-teatra, ga imaš za pa nekaj časa čez glavo dovolj. Pika na i je muzej nakita, v katerem se premikajo z briljantki napolnjena zlata srca in zlate lovke kičastega rastlinja. Enkrat je nek kolega rekel, da je bil v Dalijevem muzeju in da ga smatra kot kič. Takrat se mi je njegovo govorjenje zdelo strašno neumno. Ampak kaj pa je surrealizem drugega kot kič?! In muzej je res kič na kvadrat - dober kič, vreden ogleda!

Zadnja postaja je bil Grasse – mesto parfumov. Za dober večer in lahko noč sva šla pogledat Gourdon, staro mesto 12 km oddaljeno od Grassa, ki je nastalo na skali. Zavita pot na hrib je bila po napornem dnevu pravi balzam – sicer je na momente zaradi varovalne ograje, ki je ni bilo in prepada pod njo, delovala malo strašljivo, a nič zato. Mestece je bilo okoli enajste zvečer spokojno tiho in mirno. Res lepo, zato sva se odločila, da si ga zjutraj prideva še enkrat ogledat. No, navsezgodaj je bila slika precej drugačna. Mesto je bilo nabasano z vsem možnim kičem, po ulicah pa je mrgolelo turistov – a tako pač je, nimaš kaj, turizem terja svoj davek. Ampak saj pravim: dve popolnoma različni sliki istega mesta… Razgled iz Gourdona ponuja pogled na neskončne terase parfumskega cvetja (na spodnji fotki boste terase zaman iskali - pogled z napačne strani hriba)…

Grasse: od vsepovsod diši - to je prvo, kar mi ob omembi mesta pride na misel. Seveda je v mestu polno fake štacunic, kjer vam bodo poskusili prodati alkohol pomešan z nekaj cvetlične arome, ki se bo na vaši koži po eni uri razdišal v nič. Če boste šli kdaj v Grasse, se vam vsekakor splača obiskati kakšno od priznanih parfumarskih hiš s tradicijo (v mojem primeru Fragonard), kjer vas bodo zastonj odvlekli skozi svoj muzej in vam poleg tega pokazali, kako so nekdaj izdelovali parfume. Seveda to zastonjsko vodenje ni nič drugega kot fin marketinški trik: na koncu vas bodo peljali v trgovino, vam predstavili svoje štiri najbolj prodajane parfume in vas prepustili v roke svojih svetovalk – prodajalk. Ampak se splača. Parfumi so res pristni in zanimivih vonjev - robo boste plačali po tovarniški ceni. Ste vedeli, da je za liter jasminove esence potrebnih 1000 kilogramov cvetov? Pa da se izdelovalec parfumov (»vonjar«) svojega dela uči tri leta + sedem let prakse?! Da je izučenih vonjarjev-izdelovalcev parfumov na svetu okoli 150, obstajajo pa samo tri šole kjer se da izučiti te obrti: ena v Grassu, ena v Parizu ter tretja hm, pozabila kje?!


To bi bilo nekako to. O Saint-Tropezu in Andori nisem napisala ničesar. Saint-Tropez je lep obmorski kraj, katerega luko zasedajo preogromna morska plovila, ki jemljejo pogled na lične male hiške. Mesto diši prav tako lepo kot Grasse (mi ni uspelo ugotoviti od kod in zakaj). Sredi mesteca za stolpkom je mini plaža, kjer sva se naplavala, pojedla sladoled in se odpravila naprej… Andorra pa: ugnezdena v grapi na vrhu hriba deluje, kot da bi jo tam kdo pozabil. Arhitekturno gledano mesto z razgledne točke vstopa zaradi svoje temne arhitekture (temni kamni v povezavi s črnimi strehami) vzbuja precej negativne občutke (vsaj meni). Je pa raj za shopping freake: »Shop untill you drop!« V mejem primeru ne, ker znam korektno razporejati svoja omejena sredstva. ;-)

Za konec bi rada podala svoja opažanje o razlikah med španci in slovenci: Španci so odprti, glasni in temperamentni, ampak zanimivo - v množici jih ti kot posameznik ne zanimaš, te preprosto ne opazijo. Pred njimi bi se lahko postavil na glavo ali pa se slekel do golega, nihče vas ne bi opazil (oziroma bi se vsaj delal, da vas ne). Vase zaprti Slovenci delujejo/delujemo ravno obratno: smo vase introvertirani – dajemo vtis kot da nam je mar samo zase, v resnici pa nas zanima vsak posameznik, v vsakega se vtaknemo in o vsakemu moramo vse vedeti. K temu prav gotovo v veliki meri prispeva to, da je njih več in nas manj…

P.S. Linkov ni, ker se mi jih ne da delat - sem se predolgo ukvarjala s temle podivjanim bloggerjem, s katerim mi fotk nikoli ne uspe nametati tako, da bi bila na koncu zadovoljna. Ni reda in to me moti! Naj bo tako kot je - spreglejte prosim, da so fotke (in predvsem razmaki med njimi) nametane tako kot zobje v ustih prvošolca, ki se še nikoli v življenju ni srečal z budnim očesom ortodonta. Excuse me, spat grem, lahko noč!