Kako lepo je bilo s knjigo v roki ležati pod palmo in se pretvarjati, da obstaja samo tisti svet brez ure, datumov in deadlineov, svet brez maskare in pudra, v katerem štirinajst dni nosiš eno in isto krilo in se ne sekiraš, če na rit fašeš en velik in tri majhne oljne fleke … Svet, kjer te za dobro jutro ne pozdravi po računalnikih smrdeča pisarna… Med drugim je bilo fino s prižganim čikom sedeti v lokalu in se pretvarjati da je to nekaj najbolj samoumevnega pod soncem… Sedim na svojem zgonjenem kavču, srkam beli čaj oslajen s sivkinim medom in se končno (po dveh dneh) počutim vsaj rahlo asimilirano. Vtisov mi še ni uspelo uspelo premočrtno razporediti drugega poleg drugega in zjutraj se mi zdi čudno, da se zbudim v svoji postelji in ne v savni (beri: šotoru), z ritjo prilepljena na blazino… Fotke so že naloudane in bodo, ko mi jih bo uspelo spraviti v korekten kolaž, za začetek pa samo ene par postpopotovalnih misli:
Če ste ena izmed oseb, ki se iz tedna v teden po sizifovsko bojuje z nanovo naraščenimi dlakami in vas na dopustu po nogah opeče sonce, je to kvečjemu dobro – kar potrpet in zobe stisnit – koža sicer peče, a dlake postanejo bele in skorajda nevidne!
Spet dobila potrditev, da so Francozi eni izmed najbolj zoprnih narodov na svetu. Če francoza naprimer prosiš ali ti lahko naredi uslugo in zmenja bankovček za kovančke, te pogleda naravnost v oči in skozi zobe povsem mirno sikne: »No!« Ko se ti to zgodi trikrat zapored, stopiš do najbljižjega lokala, kupiš sladoled (do katerega ti trenutno itak ni, a vendar) da potem lahko plačaš park plac. Ampak zoprni francozi ti v bistvu naredijo uslugo, ker med besnim grizljanjem presladke lučke ugotoviš, da bo po končanem dopustu nujno in brezizhodno obiskati zobarja.
Če potujete v deželo kjer govorijo špansko in ne znate niti besedice špansko, se boste brez problema zmenili vse. Če potujete po Franciji in znate malček francosko, se najverjetneje ne boste mogli zmeniti ničesar.
Če pridete pred muzej iz katerega se vije petdesetmetrska vrsta za karte, stopite do nekoga, ki stoji na začetku vrste in sem vam na videz zdi nekako zaupanja vreden ter ga prosite, da poleg svojih kart kupi tudi vaše. Če bo naprošena oseba rekla da se ji to ne zdi fer do ostalih, mu recite da boste s tem itak posledično zmanjšali vrsto, obenem pa mu v roke stisnite dodatnih pet eurov. Vaš sopotnik, ki vas bo čakal nekje ob strani vrste bo presenečen, ker se mu boste s kartami v rokah pokazali pred očmi še preden bo uspel do konca pokaditi cigareto.
Ne vem po kakšni logiki, ampak po mojih izkušnjah so najbolj nagužvani in nagravžni campi ob cesti najdražji (dve osebi + šotor + avto = 37.5 ojra). Luksuzni terasasti, z oljkami pogozdeni camp z bazenom, toplo vodo, kopalnico, v kateri se nahajajo umivalnik, wc in tuš pa vas bo prišel samo deset ojrov na noč!
Če potujete skupaj s človekom, ki ne zna ravnati z denarjem in imate denar v skupni blagajni, katere upravljalec ste vi, mu nikar za božjo voljo ne dajte pet eurov za na kafe, ker bo nazaj prinesel samo euro petdeset, obenem pa trdil, kako dober da je bil kafe popit v najbolj zanikrnem kafiču kar jih premore cela Barcelona. Tako bo trdil vse dokler ne bo ugotovil, da ga je natakar prinesel naokrog – takrat bo kar naenkrat zatrjeval, da je kafe pil v najbolj znikrnem lokalu pod soncem, da pa je sicer bil res dober, saj je konec koncev imel kar 3-kratno aromo!
Če na vratih restavracije piše: »All you can eat«, tega nikar ne vzemite preveč dobesedno. V nasprotnem primeru boste po prihodu ven morali za par minut leči na klopco…
Nikoli ne zaupajte Garminu! Garmin je sicer odličen pripomoček, vendar kdaj pa kdaj tudi zataji in te pelje v kakšen kraj, ki si ga kar sam izbere. Najbolj neugodno je, če se ti ti zgodi ob treh ponoči, ko si že primerno zaspan in pred seboj vidiš samo še »posteljo«. Še bolj neugodno je, če Garmin to stori dvakrat zapored.
Če imate namen obiskati turistično zelo obiskan kraj, ga obiščite dvakrat: pozno ponoči, ko so trgovine in lokali zaprti in na ulicah ni žive duše ter naslednji dan, ko so ulice polne turistov in ko trgovci iz svojih lokalov na ulice privlečejo vso možno kramo tega sveta. Dve popolnoma različni sliki enega in istega kraja. Nočna lepša kajpak.
Spet dobila potrditev, da so Francozi eni izmed najbolj zoprnih narodov na svetu. Če francoza naprimer prosiš ali ti lahko naredi uslugo in zmenja bankovček za kovančke, te pogleda naravnost v oči in skozi zobe povsem mirno sikne: »No!« Ko se ti to zgodi trikrat zapored, stopiš do najbljižjega lokala, kupiš sladoled (do katerega ti trenutno itak ni, a vendar) da potem lahko plačaš park plac. Ampak zoprni francozi ti v bistvu naredijo uslugo, ker med besnim grizljanjem presladke lučke ugotoviš, da bo po končanem dopustu nujno in brezizhodno obiskati zobarja.
Če potujete v deželo kjer govorijo špansko in ne znate niti besedice špansko, se boste brez problema zmenili vse. Če potujete po Franciji in znate malček francosko, se najverjetneje ne boste mogli zmeniti ničesar.
Če pridete pred muzej iz katerega se vije petdesetmetrska vrsta za karte, stopite do nekoga, ki stoji na začetku vrste in sem vam na videz zdi nekako zaupanja vreden ter ga prosite, da poleg svojih kart kupi tudi vaše. Če bo naprošena oseba rekla da se ji to ne zdi fer do ostalih, mu recite da boste s tem itak posledično zmanjšali vrsto, obenem pa mu v roke stisnite dodatnih pet eurov. Vaš sopotnik, ki vas bo čakal nekje ob strani vrste bo presenečen, ker se mu boste s kartami v rokah pokazali pred očmi še preden bo uspel do konca pokaditi cigareto.
Ne vem po kakšni logiki, ampak po mojih izkušnjah so najbolj nagužvani in nagravžni campi ob cesti najdražji (dve osebi + šotor + avto = 37.5 ojra). Luksuzni terasasti, z oljkami pogozdeni camp z bazenom, toplo vodo, kopalnico, v kateri se nahajajo umivalnik, wc in tuš pa vas bo prišel samo deset ojrov na noč!
Če potujete skupaj s človekom, ki ne zna ravnati z denarjem in imate denar v skupni blagajni, katere upravljalec ste vi, mu nikar za božjo voljo ne dajte pet eurov za na kafe, ker bo nazaj prinesel samo euro petdeset, obenem pa trdil, kako dober da je bil kafe popit v najbolj zanikrnem kafiču kar jih premore cela Barcelona. Tako bo trdil vse dokler ne bo ugotovil, da ga je natakar prinesel naokrog – takrat bo kar naenkrat zatrjeval, da je kafe pil v najbolj znikrnem lokalu pod soncem, da pa je sicer bil res dober, saj je konec koncev imel kar 3-kratno aromo!
Če na vratih restavracije piše: »All you can eat«, tega nikar ne vzemite preveč dobesedno. V nasprotnem primeru boste po prihodu ven morali za par minut leči na klopco…
Nikoli ne zaupajte Garminu! Garmin je sicer odličen pripomoček, vendar kdaj pa kdaj tudi zataji in te pelje v kakšen kraj, ki si ga kar sam izbere. Najbolj neugodno je, če se ti ti zgodi ob treh ponoči, ko si že primerno zaspan in pred seboj vidiš samo še »posteljo«. Še bolj neugodno je, če Garmin to stori dvakrat zapored.
Če imate namen obiskati turistično zelo obiskan kraj, ga obiščite dvakrat: pozno ponoči, ko so trgovine in lokali zaprti in na ulicah ni žive duše ter naslednji dan, ko so ulice polne turistov in ko trgovci iz svojih lokalov na ulice privlečejo vso možno kramo tega sveta. Dve popolnoma različni sliki enega in istega kraja. Nočna lepša kajpak.
8 komentarjev:
Ooo si nazaj :-) ... želim ti čim manj boleče prilagajanje v vsakdan ...
Hvala! Danes me bili samo grlo ;-)
Mene pa želodec, čeprav nisem bila na dopustu :-(
Si morda jedla kaj kar ti ne pripada?! Od "ne pripada" dobrot zna boleti želodec...
Nop :-( ... moram poklicat zdravnika in se naročit za goltanje šlauha ... sumim na majhno rano ... bemti, boli
Uf, to pa ni luštno!!
Bo bolje, ko pride dopust :-) ... čez točno uf ... septembra ...
Vale po mojih najnovejših "raziskavah" je treba iti na dopust izven sezone. Se splača potrpet in počakat na zgodnjo jesen - ker vem da si prav taka "ljudomrznica" kot jaz! ;-)
Objavite komentar