Nek uvodnik v neki reviji

Danes sem bila opozorjena na uvodnik, ki ga je gospa Obolnarjeva spisala za današnjo edicijo One. Kot sem že nekajkrat omenila in vedno znova z veseljem ponavljam: Dela že nekaj časa ne kupujem več, sem pa prejle, medtem ko sem čakala v vrsti pred blagajno, prebrala omenjeni žolčni izliv. Obolnarjeva se usaja nad blogerji, češ da so to ljudje, ki so dolgočasni in odvisni od interneta, med drugim pravi, da cele dneve in noči presedijo pred ekrani... Svoje misli sklene s stavkom, da bi moral končno že nekdo blogerjem prepovedati blogati. Posredno izvemo, da ji gredo blogerji na živce predvsem zato, ker po medbložju razpravljajo o MM in njenem nedavno razkritem plagiatorskem kiksu. No, o tem se pač razpravlja. In vseeno je ali se o teh stvareh razpravlja na medbložju, v trgovini ali na klopci v parku - medij tu ni pomemben. Na blogerski sceni je pa tako kot v običajnem življenju: na tej sceni so različni ljudje z različnimi interesi, tozadevno se tudi blogi med seboj močno razlikujejo - prav gotovo je med pišočimi tudi kakšen internetni odvisnik, neumno pa je posploševati in vse blogerje označiti za odvisnike.

Na njeno mnenje ne dam nič, pa vendar se mi zdi, da sem se morala oglasiti: blogerje označuje kot dolgočasne in nevešče jezika v katerem pišejo (pišemo). Oboje ni res, ker vsi vemo da: Kdor je dolgočasen, nima o ničemer pisati. Kdor ni vešč jezika, ne bo pisal. Seveda nismo vsi novinarji in slavisti, zato je odveč pričakovati, da nihče od nas, ki pišemo nikoli ne bo naredil nobene slovnične napake. Se pa trudimo. Vsaj tako se mi zdi.

Kar se mene tiče, bi bila raje odvisna od bloganja, kot pa od branja neke torkove priloge, ki v uvodniku govori o obsedenosti ljudi s hujšanjem, pet strani naprej pa objavlja v photoshopu strechane manekenke in recepte, v katerih so glavna sestavina trije pereščki solate...

Mi je pa všeč, ko je napisala, da ne bo več brala blogov. Čestitam in pozdravljam to modro odločitev!