Zaokroževanje

Nekaj na to temo je pred dnevi povedal Ambala ter obenem tudi obelodanil svojo namero, da bo naredil primerjalno košarico izdelkov na Nizozemskem in v Sloveniji, kar toplo pozdravljam.
Zavod za varstvo potrošnikov je še pred uvedbo eura opozarjal, naj bomo pozorni na zaokroževanje ter da naj nepravilnosti vestno beležimo ter prijavljamo. Ta pobuda se mi je že takrat zdela zelo za lase privlečena in jasno je bilo, da to v praksi ne bo delovalo. Japajade, komu se pa da preverjati, kakšna je bila cena poprej in zdaj in kako je ali ni zaokrožena… Na splošno so se ob uvedbi eura vse cene kar "lepo" zaokrožile in povečinoma stvari stanejo tam nekje od eura naprej… In priznam, včasih me cene dobesedno na rit vržejo. Tako kot je bilo naprimer v petek. Grem v trgovino, nakupim za solidno vrečko izdelkov in plačam solidnih 5 ojrov. Vse lepo in prav. Nakar grem mimo naše kamniške Eko tržnice, ki deluje ob petkih. Čudim se, kako da je na njej tako malo ljudi (ok, mogoče zato, ker je bilo tik pred nevihto) in sklenem, da grem malo pošpegat kaj imajo, pa da mogoče še kaj kupim in pripomorem k prodaji lokalnih bio/eko ali kakor že hočete izdelkov ter na splošno k nadaljnjem obratovanju tržnice – lokalne akcije je treba pač podpirati. Medtem ko se smukam med tistimi parimi štanti se spomnim, da bi v paradižnik-paprikasto omako, ki jo imam namen narediti zvečer zraven čičerike s curryem, pasala tudi bučka. Grem torej k štantu kjer imajo bučke, na katerem prodaja bližnja soseda, pri kateri naša mati dvakrat tedensko jemljejo mleko in izberem eno bučko. Flikne jo na tehtnico, nekaj časa potihem preračunava, nakar pa kot iz topa ustreli: »En euro!« Skoraj me je kap. Za celo vrečko živeža, ki ga imam v roki sem dala 5 eurov, za tole bio bučko pa naj dam 1 euro?! Malodane me je že imelo, da bi ji rekla: "Ma veš kaj, dej obdrži tole bučko in si jo zaradi mene … (vstavi poljubno)!" Ker pa sem strašno uglajena oseba in ker poleg tega gospo osebno poznam, ne rečem ničesar, dam ji torej en evro in se odpravim domov. Med potjo se sama pri sebi hudujem, češ zakaj se vedno, ampak res čisto vedno pustim nategnit. Saj mi ni nihče na vrat tiščal pištole, še vedno bi lahko rekla: »No veste kaj, tole je pa malček predrago! Sicer pa, mi lahko prosim poveste, koliko stane kilogram? No, tudi cene nimate nikjer napisane…« Evo, sama sem si kriva. Ko pridem domov, dragoceni sadež stetam in ugotovim, da tehta 40dag. Se pravi, da bi kilogram znašal točno 2.5 ojra. Kasneje govorim z bratom, ki mi reče: »Eh, bom šel zjutraj na trg k moji branjevki, katere bučke so prav tako bio kot od tele tvoje, pa ti jih popoldne pošljem po starših!« In res, dobila sem tri buče, poleg tega mi je poslal še košarico fig, katere tako zelo obožujem.« Za štiri buče je odštel en euro, ter dobil še dve za povrh. No tako je to. Hočem reči tole: kako samozavestni so nekateri pri postavljanju cen. In seveda jim uspe, če pri njih kupujejo taki osli kot sem jaz!

P.S. Fige so pa pregrešno dobre! Prav počasi jih jem, da bo dalj časa luštno...