Mlačno mlačno

Zjutraj stopim v biro, za računalnikom sameva sodelavec in kot vsako jutro šari po širnih obzorjih medmrežja. "Živjo!" pozdravim. "Zdravo" odvrne naveličano, ne da bi odlepil pogled od ekrana. "Kako si kaj?" hočem vprašati, a se še zadnji moment ugriznem v jezik. Kot vsako jutro stopim v miniaturno čajno kuhinjo, pristavim vodo, a danes za spremembo ne vprašam: "Boš kavo?" Naredim si čaj, se vsedem za mizo, on še vedno bulji v ekran, sedim, buljim v svoj ekran, nazadnje vprašam: "Je kaj novega?" "Nič" odvrne in še naprej bulji...

Saj ne pričakujem, da mi bo po štirinajstih dneh ne-videnja nekdo, s katerim nimam skupnega ničesar drugega razen tega, da z ramo ob rami na razdalji enega metra vsak teden skupaj preživiva po 45 ur, skočil v objem, a vendar pričakujem vsaj malo enega feelinga ali kaj jast vem česa - nečesa pač. A je tako težko pogledat človeku v oči in reči: "O dobro jutro, si že nazaj?!" ali pa "Kolk fajn je blo, ko te ni bilo!" vsaj nekaj, namesto mlačnega "zdravo" in buljenja v škatlo, v kateri nule in enke plešejo svoj neskončni ples... Drug mimo drugega živimo - kako prazni smo v svoji notranjosti - bi se mi to res moralo zdeti normalno?! Bi bilo bolje, če bi bila tudi jaz taka?! Da me nebi nič prizadelo, da nebi ničesar "porajtala". Najbrž. A kljub vsemu se bom še naprej trudila, da nebi nikoli postala taka.

Sicer pa, kako lahko človek sploh karkoli pričakuje od nekoga, ki še lastnega dreka v sekretu ne poriba?!