_
Moj brlog počasi dobiva pravo obliko. Ko se zvečer vrnem domov in odprem vhodna vrata, vame butne vonj po mojem stanovanju in ne po katerem koli stanovanju, kamor bi bila morda prišla na obisk. Če sem do še pred nedavnim prisegala na dejatvo, da "moje stanovanje pa že ne bo eden izmed IKEA klonov", sem si nato po dobrih dveh mesecih bivanja v njem, končno priznala, da brez Ikeiziranja ne bo šlo. Roko na srce: Ikea je krasen odgovor na stavek: "Rada bi imela kolikor toliko lepo, brez da bi v stanovanje vložila preveč sredstev, saj ne vem kako dolgo bom tu. Po domače povedano: z malo denarja želim veliko muske.
Ko sem se pred časom začela razgledovati za duplinami, je bil moj pogoj za najem stanovanja precej nerealen: dobra lokacija, ugodna najemnina in NEOPREMLJENOST. Da pa bi poleg tega imela še prijazne najemodajalce, ne tega si niti v sanjah nisem upala predstavljati. Po desetih mesecih (zmerno do pretežno aktivnega) iskanja, sem dobila vse v paketu. Tudi prijazne lastnike, kateri ti, ko jih, po neprespani noči, pokličeš in rečeš, da hladilnik preveč ropota, odvrnejo: "Ah, ni problema, bomo kupili drugega, to pa res ni noben strošek!" Hm, še so normalni ljudje na svetu!
Stanovanje je bilo, ko sem ga prišla pogledat, sicer opremljeno. Me je skoraj kap zadela, pohištva je bilo namreč skoraj toliko kot meri celotna uporabna površina bivalnega dela: visoka omara na levi, pa visoka omara na desni, vmes kavč, nad kavčem most iz omar, pa potem še cel niz omar vse do vrat. Pol sobe samih omar torej! Preden sem uspela odpreti usta in izustiti vprašanje, je lastnica rekla: "Če vas omare motijo, jih lahko vržete proč." "O ja, z veseljem!" sem si mislila, rekla pa: "Ja, to bi pa morda res." Pa mi jih niti ni bilo treba, ko sem namreč naslednjič prišla v stanovanje, o nadležnih omarah ni bilo ne duha in sluha. Ni lepšega kot soba z deviško belimi stenami, v kateri odmeva. No ja, v tistem trenutku so bile še v barvi jajčnega rumenjaka iz jajca, kakršnega znese kokoš iz talne reje (to dejstvo poudarjam zato, ker je rumena barva tega rumenjaka veliko bolj intenzivna, kot pa barva tistega ki ga znese kokoš, ki svoje kratko in nesrečno življenje preživi pod baterijo), a ta trenutek o tej barvi priča le še packa na stranski fronti kuhinjske viseče omarice.
Skratka, namen "Ikea projekta" je bil: dve beli komodi, roloji za na okna in nekaj drobnjarij. Bolezen iz rubrike "neprištevni nakupi" smo preboleli že pred časom, zato tokrat le: spisek, kalkulator in gremo!
Za vse nepodučene moram na tem mestu omeniti, da se cene v avstrijski in italijanski Ikei pri določenih kosih lahko zelo razlikujejo (Živi gre zahvala za opozorilo), komoda katero sem si omislila, namreč v Avstriji košta 70, v Italiji pa zgolj 55 eurov in kot naročeno, je bila le-ta za imetnike kartice Ikea family znižana za dodatnih 10 eurov. Tako sem dobila dve za 88 eurov, medtem ko bi v Avstriji za eno odštela 70.
Vas zanima, zakaj sem kar naenkrat "podlegla", če pa sem še do pred nedavnim vihala nos in zatrjevala, da moje stanovanje pa že ne bo Ikea stanovanje?! No, saj to tudi zdaj, ob povratku od tam ni. Malo, kot sem že omenila, zaradi cen, malo tudi zato, ker je Ikea sinonim za besedo "praktično". Pa tudi zato, ker lahko na enem mestu izberem vse - od omar do lupilca za krompir. Ko potem človek vse skupaj pritovori domov in začne trgati nalepke (nasvet: preden jih začnete trgati, pod mrzlo vodo, pa bodo šle same od sebe), pomivati kar se pomiti da in zlagati v omare, se spet počuti kot majhen otrok, ki je dobil novo igračo. Morda ta moja navada meji že malček na obsesijo, ampak zelo rada imam v omarah vse zelo lepo in pregledno urejeno. Ne vem, morda mi urejene omare dajejo lažen občutek, da je, če je tam vse pregledno urejeno, urejeno tudi moje življenje?! Morda. Skratka, ko je govora o redu v omarah, takrat Ikea definitivno zmaga. Vsi tisti plastični koši in koški: eden za v kopalnico, pa eden za v kuhinjo, pa mali koški za v kuhinjske omare, pa plastične posodice za hrano, vrečke za hrano z ljubkimi potiski in praktičnim zapiralom, sponke za omote s hrano... Ko potem iz vreče vlečeš neke brezoblične kose lepenke, ovite v plastificiran pvc, besno vlečeš za, po diagonali všite, zadrge na dnu, ko brezoblični kosi dobijo svojo kvadratasto obliko, ko dobljeno veselo spravljaš na kup, potem pa v le-to zložiš gatke, pa štumfke, pa modrčke, v tavelik razdelek pa kape in rokavice in nato vse skupaj pospraviš v omaro, takrat se ti kar naenkrat zazdi, da si dobil veliko bitko. Zmagovalec, ponosno stojiš na vrhu omarinega drobovja, se tolčeš po prsih in mahaš z modro/rumeno zastavo z Ikeinim logotipom.
Spisek pomaga. Kalkulator v roki tudi. In samo en greh imam: komplet dišečih svečk. Kar v redu.
