V petem razredu osnovne šole so nas peljali v Titan. Za vse nepodučene: Titan je bivša kamniška tovarna, kjer so izdelovali ključavnice, vezi za smuči, mesoreznice in kar je še takih reči. Titan, Stol, Kik in Eta, so bili v socializmu paradni konji našega mesta.
Ne vem, če so tisti delavci, ki smo si jih ogledovali, tako, kot si mali otroci v živalskem vrtu ogledujejo opice, pa kamele in ostale živali, vedeli zakaj točno smo tam. Mislim, da tisti trenutek tudi sami nismo čisto dobro vedeli. Vodili so nas naokrog, v livarno, kjer so se delavci potili ob strojih, pa naprej v neke male oddelke, ki so bili od stropa do tal polepljeni s fotografijami pomanjkljuvo oblečenih žensk, s široko razkrečenimi nogami. Ob prihodu v šolo nam je učiteljica rekla: "Zdaj ste videli, kam boste prišli tisti, ki se ne boste učili!" Najverjetneje nas je tisti dan velika večina naredila domače naloge takoj ob povratku iz šole, le kdo izmed nas bi si želel pristati v livarni, vas vprašam?!
Stop! Druga zgodba: predstavljajte si enako situacijo, le da se dogaja dvajset let kasneje. Avtobus poln otrok ustavi pred veliko hišo, ki je kot iz pravljice: v roza pobarvana, z ogromno belimi stebri (imitacija jonskih), betonski levi ob uvozu na posestvo, angleška travica pristrižena na tri centimetre, za hišo pa ogromen bazen, v katerem plavata nasmejana gospod in gospa (gospa sicer ne stanuje v tisti hiši, na obisk pride le kadar gre gospodova žena po nakupih v London, a to ta trenutek niti ni tako zelo važno). Iz hiše pride gospa Fanči, v belem poškrobljenem predpasniku in otrokom postreže limonado ter belgijske praline. Otroci se sprehajajo po veliki hiši, nekateri izmed njih se izgubijo v labirintu sob in potem panično kličejo svojo učiteljico, vendar jim je kljub temu tu zelo všeč. Tudi oni bi si želeli plavati v takem lepem velikem bazenu in se od jutra do večera basati s pregrešno dobro čokolado. Sicer bi po daljšem časovnem obdobju zadobili hudo zapeko, a otroci tega ne vedo, niti jim tega ni potrebno vedeti, saj jim ta trenutek še ni potrebno od jutra do večera jesti čokolade.
Ko se vsi skupaj vrnejo v šolske klopi, učiteljica reče: "Zdaj ste videli, kam boste prišli tisti, ki se ne boste učili!" Ko se otroci vrnejo iz šole, nihče izmed njih ne naredi domače naloge - le zakaj bi jo, saj vendar niso nori!
Ne vem, če so tisti delavci, ki smo si jih ogledovali, tako, kot si mali otroci v živalskem vrtu ogledujejo opice, pa kamele in ostale živali, vedeli zakaj točno smo tam. Mislim, da tisti trenutek tudi sami nismo čisto dobro vedeli. Vodili so nas naokrog, v livarno, kjer so se delavci potili ob strojih, pa naprej v neke male oddelke, ki so bili od stropa do tal polepljeni s fotografijami pomanjkljuvo oblečenih žensk, s široko razkrečenimi nogami. Ob prihodu v šolo nam je učiteljica rekla: "Zdaj ste videli, kam boste prišli tisti, ki se ne boste učili!" Najverjetneje nas je tisti dan velika večina naredila domače naloge takoj ob povratku iz šole, le kdo izmed nas bi si želel pristati v livarni, vas vprašam?!
Stop! Druga zgodba: predstavljajte si enako situacijo, le da se dogaja dvajset let kasneje. Avtobus poln otrok ustavi pred veliko hišo, ki je kot iz pravljice: v roza pobarvana, z ogromno belimi stebri (imitacija jonskih), betonski levi ob uvozu na posestvo, angleška travica pristrižena na tri centimetre, za hišo pa ogromen bazen, v katerem plavata nasmejana gospod in gospa (gospa sicer ne stanuje v tisti hiši, na obisk pride le kadar gre gospodova žena po nakupih v London, a to ta trenutek niti ni tako zelo važno). Iz hiše pride gospa Fanči, v belem poškrobljenem predpasniku in otrokom postreže limonado ter belgijske praline. Otroci se sprehajajo po veliki hiši, nekateri izmed njih se izgubijo v labirintu sob in potem panično kličejo svojo učiteljico, vendar jim je kljub temu tu zelo všeč. Tudi oni bi si želeli plavati v takem lepem velikem bazenu in se od jutra do večera basati s pregrešno dobro čokolado. Sicer bi po daljšem časovnem obdobju zadobili hudo zapeko, a otroci tega ne vedo, niti jim tega ni potrebno vedeti, saj jim ta trenutek še ni potrebno od jutra do večera jesti čokolade.
Ko se vsi skupaj vrnejo v šolske klopi, učiteljica reče: "Zdaj ste videli, kam boste prišli tisti, ki se ne boste učili!" Ko se otroci vrnejo iz šole, nihče izmed njih ne naredi domače naloge - le zakaj bi jo, saj vendar niso nori!
11 komentarjev:
Dodajam še Utok in Svilanit.
V Titanu so nekoč delali tudi smučarske vezi Tyrolia in avtomobilske dele za Citroen. V SŠ sem bila tam na praksi in so imeli v laboratorijih za tisti čas zelo napredne aparature za spektrografijo.
Je pa pred dnevi grdo gorelo v Titanu. Smo imeli na ulici super reality show z gasilci in rešilci.
Ja pa res, še Utok in Svilanit sta bila paradna.
Z ognjem si me spomnila na tiste ognjene zublje, ki so se v tistih časih, ponoči, valili iz dimnika. Izgledalo je scarry, pa še grdo je smrdelo.
v bistvu se ne strinjam. učiteljica bi morala rečt:"Zdaj boste videli, kam boste prišli tisti, ki boste kradli, lastninili, se šli umazane politične igre itd!" ne-učenje samo po sebi še ne prinese hiše z bazenom :-)
Že že, je pa odlična podlaga. Uboga učiteljica, najbrž bi bila ob službo. Potem bi odprla ključavničarstvo in živela na visoki nogi. :)
Že 14 dni hodim na fizioterapijo in pot do fizioterapevtke me vodi mimo Srednje kovinarske šole. Tako vsako jutro opazujem mularijo, ki se v šolo vozi z bemflami, audiji, predelanimi seati, alficami, skratka avtomobili, na katere niti ne pomislim, saj nimam finac, da bi si jih privoščila. Razmišljam pa o vpisu v kovinarsko šolo ...
Ja no, saj pravim. Špela, vidiš?!
haha :) najbrž imajo starše kovinarje?
Ja, ali pa polagalce ploščic, malarje ali kaj sličnega. Morda pa so starši kakšne visoke živine in so tako zelo pametni, da so otroke poslali na to šolo?!
sem ravo mislila pripomnit, pa si me prehitela: malanje, to je biznis! bemfl guarantee
Špela, ne rabiš poslovnega prostora, se pravi ni najemnine, ni ogrevanja, ne rabiš nobenih strojev - samo barvo, mačka in penzl. Pa ene par močnih dedcev. Edino delo, ki ga imaš je, da šteješ denar. Pa da razmišljaš kaj boš kupil, kar je, če imaš veliko pod palcem, najbrž kar težko opravilo. :)
Če bi le tako po malarsko ali keramičarsko razmišljalo več bivših delavcev Mure, pa so večinoma prestrašeni od sprememb, negativnih podjetniških izkušenj (pametnih glav, ki grejo v velike investicije, zaloge ipd.) in ne marajo plačati računovodskega servisa. Samo vidijo, kako jih bo nekdo nekje zopet samo olupil in nasral.(Sorry na izrazu.) Pa bi lahko delali marsikaj tudi samo z OŠ, ker znajo. Žal ne upajo.
Objavite komentar