Moj brlog počasi dobiva pravo obliko. Ko se zvečer vrnem domov in odprem vhodna vrata, vame butne vonj po mojem stanovanju in ne po katerem koli stanovanju, kamor bi bila morda prišla na obisk. Če sem do še pred nedavnim prisegala na dejatvo, da "moje stanovanje pa že ne bo eden izmed IKEA klonov", sem si nato po dobrih dveh mesecih bivanja v njem, končno priznala, da brez Ikeiziranja ne bo šlo. Roko na srce: Ikea je krasen odgovor na stavek: "Rada bi imela kolikor toliko lepo, brez da bi v stanovanje vložila preveč sredstev, saj ne vem kako dolgo bom tu. Po domače povedano: z malo denarja želim veliko muske.
Ko sem se pred časom začela razgledovati za duplinami, je bil moj pogoj za najem stanovanja precej nerealen: dobra lokacija, ugodna najemnina in NEOPREMLJENOST. Da pa bi poleg tega imela še prijazne najemodajalce, ne tega si niti v sanjah nisem upala predstavljati. Po desetih mesecih (zmerno do pretežno aktivnega) iskanja, sem dobila vse v paketu. Tudi prijazne lastnike, kateri ti, ko jih, po neprespani noči, pokličeš in rečeš, da hladilnik preveč ropota, odvrnejo: "Ah, ni problema, bomo kupili drugega, to pa res ni noben strošek!" Hm, še so normalni ljudje na svetu!
Stanovanje je bilo, ko sem ga prišla pogledat, sicer opremljeno. Me je skoraj kap zadela, pohištva je bilo namreč skoraj toliko kot meri celotna uporabna površina bivalnega dela: visoka omara na levi, pa visoka omara na desni, vmes kavč, nad kavčem most iz omar, pa potem še cel niz omar vse do vrat. Pol sobe samih omar torej! Preden sem uspela odpreti usta in izustiti vprašanje, je lastnica rekla: "Če vas omare motijo, jih lahko vržete proč." "O ja, z veseljem!" sem si mislila, rekla pa: "Ja, to bi pa morda res." Pa mi jih niti ni bilo treba, ko sem namreč naslednjič prišla v stanovanje, o nadležnih omarah ni bilo ne duha in sluha. Ni lepšega kot soba z deviško belimi stenami, v kateri odmeva. No ja, v tistem trenutku so bile še v barvi jajčnega rumenjaka iz jajca, kakršnega znese kokoš iz talne reje (to dejstvo poudarjam zato, ker je rumena barva tega rumenjaka veliko bolj intenzivna, kot pa barva tistega ki ga znese kokoš, ki svoje kratko in nesrečno življenje preživi pod baterijo), a ta trenutek o tej barvi priča le še packa na stranski fronti kuhinjske viseče omarice.
Skratka, namen "Ikea projekta" je bil: dve beli komodi, roloji za na okna in nekaj drobnjarij. Bolezen iz rubrike "neprištevni nakupi" smo preboleli že pred časom, zato tokrat le: spisek, kalkulator in gremo!
Za vse nepodučene moram na tem mestu omeniti, da se cene v avstrijski in italijanski Ikei pri določenih kosih lahko zelo razlikujejo (Živi gre zahvala za opozorilo), komoda katero sem si omislila, namreč v Avstriji košta 70, v Italiji pa zgolj 55 eurov in kot naročeno, je bila le-ta za imetnike kartice Ikea family znižana za dodatnih 10 eurov. Tako sem dobila dve za 88 eurov, medtem ko bi v Avstriji za eno odštela 70.
Vas zanima, zakaj sem kar naenkrat "podlegla", če pa sem še do pred nedavnim vihala nos in zatrjevala, da moje stanovanje pa že ne bo Ikea stanovanje?! No, saj to tudi zdaj, ob povratku od tam ni. Malo, kot sem že omenila, zaradi cen, malo tudi zato, ker je Ikea sinonim za besedo "praktično". Pa tudi zato, ker lahko na enem mestu izberem vse - od omar do lupilca za krompir. Ko potem človek vse skupaj pritovori domov in začne trgati nalepke (nasvet: preden jih začnete trgati, pod mrzlo vodo, pa bodo šle same od sebe), pomivati kar se pomiti da in zlagati v omare, se spet počuti kot majhen otrok, ki je dobil novo igračo. Morda ta moja navada meji že malček na obsesijo, ampak zelo rada imam v omarah vse zelo lepo in pregledno urejeno. Ne vem, morda mi urejene omare dajejo lažen občutek, da je, če je tam vse pregledno urejeno, urejeno tudi moje življenje?! Morda. Skratka, ko je govora o redu v omarah, takrat Ikea definitivno zmaga. Vsi tisti plastični koši in koški: eden za v kopalnico, pa eden za v kuhinjo, pa mali koški za v kuhinjske omare, pa plastične posodice za hrano, vrečke za hrano z ljubkimi potiski in praktičnim zapiralom, sponke za omote s hrano... Ko potem iz vreče vlečeš neke brezoblične kose lepenke, ovite v plastificiran pvc, besno vlečeš za, po diagonali všite, zadrge na dnu, ko brezoblični kosi dobijo svojo kvadratasto obliko, ko dobljeno veselo spravljaš na kup, potem pa v le-to zložiš gatke, pa štumfke, pa modrčke, v tavelik razdelek pa kape in rokavice in nato vse skupaj pospraviš v omaro, takrat se ti kar naenkrat zazdi, da si dobil veliko bitko. Zmagovalec, ponosno stojiš na vrhu omarinega drobovja, se tolčeš po prsih in mahaš z modro/rumeno zastavo z Ikeinim logotipom.
Spisek pomaga. Kalkulator v roki tudi. In samo en greh imam: komplet dišečih svečk. Kar v redu.
Ko sem se pred časom začela razgledovati za duplinami, je bil moj pogoj za najem stanovanja precej nerealen: dobra lokacija, ugodna najemnina in NEOPREMLJENOST. Da pa bi poleg tega imela še prijazne najemodajalce, ne tega si niti v sanjah nisem upala predstavljati. Po desetih mesecih (zmerno do pretežno aktivnega) iskanja, sem dobila vse v paketu. Tudi prijazne lastnike, kateri ti, ko jih, po neprespani noči, pokličeš in rečeš, da hladilnik preveč ropota, odvrnejo: "Ah, ni problema, bomo kupili drugega, to pa res ni noben strošek!" Hm, še so normalni ljudje na svetu!
Stanovanje je bilo, ko sem ga prišla pogledat, sicer opremljeno. Me je skoraj kap zadela, pohištva je bilo namreč skoraj toliko kot meri celotna uporabna površina bivalnega dela: visoka omara na levi, pa visoka omara na desni, vmes kavč, nad kavčem most iz omar, pa potem še cel niz omar vse do vrat. Pol sobe samih omar torej! Preden sem uspela odpreti usta in izustiti vprašanje, je lastnica rekla: "Če vas omare motijo, jih lahko vržete proč." "O ja, z veseljem!" sem si mislila, rekla pa: "Ja, to bi pa morda res." Pa mi jih niti ni bilo treba, ko sem namreč naslednjič prišla v stanovanje, o nadležnih omarah ni bilo ne duha in sluha. Ni lepšega kot soba z deviško belimi stenami, v kateri odmeva. No ja, v tistem trenutku so bile še v barvi jajčnega rumenjaka iz jajca, kakršnega znese kokoš iz talne reje (to dejstvo poudarjam zato, ker je rumena barva tega rumenjaka veliko bolj intenzivna, kot pa barva tistega ki ga znese kokoš, ki svoje kratko in nesrečno življenje preživi pod baterijo), a ta trenutek o tej barvi priča le še packa na stranski fronti kuhinjske viseče omarice.
Skratka, namen "Ikea projekta" je bil: dve beli komodi, roloji za na okna in nekaj drobnjarij. Bolezen iz rubrike "neprištevni nakupi" smo preboleli že pred časom, zato tokrat le: spisek, kalkulator in gremo!
Za vse nepodučene moram na tem mestu omeniti, da se cene v avstrijski in italijanski Ikei pri določenih kosih lahko zelo razlikujejo (Živi gre zahvala za opozorilo), komoda katero sem si omislila, namreč v Avstriji košta 70, v Italiji pa zgolj 55 eurov in kot naročeno, je bila le-ta za imetnike kartice Ikea family znižana za dodatnih 10 eurov. Tako sem dobila dve za 88 eurov, medtem ko bi v Avstriji za eno odštela 70.
Vas zanima, zakaj sem kar naenkrat "podlegla", če pa sem še do pred nedavnim vihala nos in zatrjevala, da moje stanovanje pa že ne bo Ikea stanovanje?! No, saj to tudi zdaj, ob povratku od tam ni. Malo, kot sem že omenila, zaradi cen, malo tudi zato, ker je Ikea sinonim za besedo "praktično". Pa tudi zato, ker lahko na enem mestu izberem vse - od omar do lupilca za krompir. Ko potem človek vse skupaj pritovori domov in začne trgati nalepke (nasvet: preden jih začnete trgati, pod mrzlo vodo, pa bodo šle same od sebe), pomivati kar se pomiti da in zlagati v omare, se spet počuti kot majhen otrok, ki je dobil novo igračo. Morda ta moja navada meji že malček na obsesijo, ampak zelo rada imam v omarah vse zelo lepo in pregledno urejeno. Ne vem, morda mi urejene omare dajejo lažen občutek, da je, če je tam vse pregledno urejeno, urejeno tudi moje življenje?! Morda. Skratka, ko je govora o redu v omarah, takrat Ikea definitivno zmaga. Vsi tisti plastični koši in koški: eden za v kopalnico, pa eden za v kuhinjo, pa mali koški za v kuhinjske omare, pa plastične posodice za hrano, vrečke za hrano z ljubkimi potiski in praktičnim zapiralom, sponke za omote s hrano... Ko potem iz vreče vlečeš neke brezoblične kose lepenke, ovite v plastificiran pvc, besno vlečeš za, po diagonali všite, zadrge na dnu, ko brezoblični kosi dobijo svojo kvadratasto obliko, ko dobljeno veselo spravljaš na kup, potem pa v le-to zložiš gatke, pa štumfke, pa modrčke, v tavelik razdelek pa kape in rokavice in nato vse skupaj pospraviš v omaro, takrat se ti kar naenkrat zazdi, da si dobil veliko bitko. Zmagovalec, ponosno stojiš na vrhu omarinega drobovja, se tolčeš po prsih in mahaš z modro/rumeno zastavo z Ikeinim logotipom.
Spisek pomaga. Kalkulator v roki tudi. In samo en greh imam: komplet dišečih svečk. Kar v redu.
15 komentarjev:
Hihi, ja, tudi jaz v Ikei podležem prav tem luštnim stvarem za delanje reda v omarah :) Luštne in poceni stvari pa še ... ko se naveličaš, vržeš stran in kupiš novo :)
Zadnjič mi je prijateljica rekla, da je vodila adaptacijo ene punce, ki je ves stanovanje opremila v Ikei. Ko sem zajela sapo, da bi odvrnila, eeeehh, pa ja ne, so druge že izustile, a reess, waawwww. Ostala sem le pri zajeti sapi.
včasih se mi je zdelo to res tak ideal in standard, zdaj se pa počutim, da sem to prerasla. užitke našla v drugih kosih, čeprav se ikei nikakor ne moreš izogniti. Če za celo kuhinjo potrebuješ samo 3 elemente, se ti res ne splača iti drugam, okvirji za slike so idealni, floating shelves tudi, čeprav sem jih zadnjič zasledila v merkurju. in ko ti domači ponudijo, da bi kuhinjo naredili kar sami doma, je poceni ikea še kako dober izgovor, da se rešiš pred dvomesečnim-do-nikoli-končanim projektom.
js mam precej ikee v stanovanju, dejansko celo dnevno / jedilnico, pa je folk ful presenečen, da je to iz ikee.
moraš mal znat izbrat, pa se recimo mal izogibat tistih stvari iz naslovnic in reklam.
kar se pa kuhinjskih pripomočkov, kozarcev in priprav za shranjevanje tiče pa ikea itak zmaga.
za mene tudi glede kovtrov, povštrov in postelnine..
jaz mislim, da je ikea pravi blagoslov, če si najel stanovanje in vanj ne misliš vlagat celega premoženja, kaj šele, ko si ga kupil, se zakreditiral, zdaj ga je pa potrebno še opremit. si predstavljaš, da bi morala z malo denarja v žepu lazit po raznih Dipo-tih (ceneje ne gre?) in si ogledovat pohištvo iz iverala v imitaciji bukve, razne prelestne nabuhnjene sedežne iz mikrofibre v kletnih prostorih hal v BTCju itd itd. in na koncu bi te to stalo več, kot eden ali dva, resda naporna shoppinga v Ikei. je pa res, da je malo hecen občutek, ko prideš na obisk in ugledaš svojo preprogo, svoj kavč... uniformiranost kakor Zara ali H&M, le da je to za moje pojme vseeno bolje, saj vsak svojega kavča ne osi po cesti in jih ne videvaš na vsakem koraku.
midva sva v novo stanovanje z veseljem preselila garderobni sistem iz Ikee (je veliko lepši, kot od mizarja), imam namen dokupit še kakšne praktične škatle, kot jih omenjaš, dekce, pa me kljub temu mika še en barski stol...
moje mnenje o uniformiranosti: vse je odvisno kako nosiš, kombiniraš, postavis. obleke, miza, police so samo nevidna osnova za mojo nadgradnjo. potem si pa lahko ovčka al pa volk
se zelo strinjam z matildo...
kar se pa garderobnih sistemov tiče: ne vem, meni se je zdel naročen od venge boljsi, predvsem je do stropa in čisto prirejen parim posebnostim prostora
Se tudi jaz strinjam z matildo. Ikea je kulisa, vsak pa ji da nek svoj pečat. Je pa tudi meni hecno, ko pridem kam na obisk in na steni visi moja slika. Pa v resnici pride do izraza na čisto drug način.
Kakor obrneš, razmerje cena kvaliteta je več kot ustrezno. Pa še to je, ko se ene omare naveličaš, jo z lahkim srcem daš od hiše, nek po meri narejen stvor te pa spremlja pol življenja, ker je bil taaaako drag. Naveličaš se ga pa ravno tako ali pa še prej.
O celem kupu "nujnih" malenkosti in dišečih svečkah pa rajši ne bi, he he. Imam doma cel arzenal. V glavnem, Ikea je fajn.
sicer na tem mestu ni prostora za razpravljanje, ampak tudi Ikein garderobi sistem je do stropa ;)
venge ima pa z aluminijastimi nosilci enega lepega in precej dražjega, drugi pa so pač iveral deske, za katere bi težko rekla, da je kaj lepega na njih :)
meni se pa Ikea zdi zelo brezosebna. ponaredki vsega, kar je ljudem lahko všeč na prvo žogo.
tudi sama sem preseljena, v stanovanje polno omar, čeprav mi je ljubše oz. lepše kot praviš bolj prazno, ampak omare so alibi za marsikaj. so podaljšani izgovori za najrazličnejše človeške muhe in kramo. tudi če jih ne rabiš, se dajo napolnit. stare, majhne, velike, ne pašejo skupaj, pa kaj. če bi bilo stanovanje moje, bi jih prebravala, prosto po mavrici, tako pa se mi ne zdi smiselno. sem samo gost, vendarle - kot najemnik, ki se prilagodi ravno toliko, da včasih zavzdihne, da se počuti kot doma. doma pa itak sami, otroci, ne opremljamo.
se pa zelo veselim dneva, ko (če) bom enkrat lahko popolnoma neodvisno sama opremila svoje bivališče. prav moje. ne najemniško.
Ana, za nas je ta sistem še vedno nekaj relativno novega in odtod tudi ta splošna navdušenost nad instant rešitvami. Takih situacij raje ne komentiram. Tako kot praviš: "užitke našla v drugih kosih", se strinjam. Še vedno boljša Ikea kuhinja kot doma narejena ali pri mizarju. Zadnjič sem videla ene par lušnih - se jih ne bi branila.
Jaka, res je, treba je znati pravilno izbirati in izbrati neke klasične in nevpadljive kose, ki jih zlahka pokombiniraš s čim novim ali žr obstoječim. Se da. Njihova posteljnina je sploh super, opereš, obesiš in pospraviš v omaro - brez nepotrebnega likanja.
Špela, ja dokaj lepe reči (tudi ponaredki, česar načeloma ne zagovarjam in se jim poskušam izogibat) in vse na enem mestu - tudi jaz si ne predstavljam, da bi morala laziti po Dipo-tih in Rutarjih in izbirati "juhuhu bruhuhu" pohištvo iz iverala v imitaciji bukve.Aja, dekc pa ni bilo nobenih lepih. Lani sem imela eno ugledano, pa je ni več v programu.
Matilda, točno tako: osnova, primerna nadgradnja in umetnost kombiniranja. Meni je to v užitek, si pa predstavljam, da je marsikomu lahko velik napor, takrat je najlažje izbrati vse kar ti pride pod roko.
Avena, ja, po meri narejeno pohištvo zna biti sčasoma prava nadloga. Obstajajo sicer večne izjeme, brezčasni kosi, ampak le-teh je malo.
Špiklja, zanimivo - kako smo si različni. Sem mnenja, da ne glede na to koliko časa nekje sem, želim, da je bovalno okolje pisano meni na kožo in da s sabo ne nosi nekih starih zgodb (in tudi vonjev, če smo bolj natančni). Krama pa... če jo imaš kam za zbasat jo imaš, v nasprotnem primeru si malo bolj selektiven, kar se po mojem mnenju in izkušnjah, na dolgi rok kar obrestuje. Brezosebno je dokler je v trgovini, ko prineseš domov in vkomponiraš v svoje bivalno okolje, potem je drugače.
Tudi jaz imam večino iz Ikee in sem velik navdušenec. Vse lahko spremeniš, prilagodiš, če ti ni več všeč pa prodaš ali podariš.
Je pa res, da če bi delala hišo, v kateri bi želela preživeti celo življenje verjetno ne bi izbrala Ikeeine kuhinje. Zaenkrat je pa super.
Smo pa ravno zadnjič razmišljali, zakaj je Ikea tako popularna, ali je res vse toliko ceneje ko drugje?
Pa smo prišli do odgovora, da se ob nakupovanju v Ikei ne počutiš kot revež. Lahko si privoščiš najdražjo stvar, ker je pač izbira omejena. Medtem ko moraš v npr Harvey Normanu vedno delati kompromise med tem kaj si želiš in kaj si lahko privoščiš.
Pa še vse skupi paše. :)
Ikea Rulz!!
mal pozno se javljam, a po današnji Ikejini izkušnji, sem rekla, da se javim. enihu, za rojstni dan sem dobila v celovcu kupljen stol z dvemi levimi nogami. ker se mi res ne da vozit po tistih avstrijskih serpentinah in sem od villesseja oddaljena 43min v dežju, sem šla probat srečoz mnejavanjem kar v italijo. zelo prijazna gospodična mi je rekla, da žal ne, da z avstrijo se ne menjuje, da je že par ljudi odslovila. vsa poklapna sem se vlekla med tistimi opremljenimi stanovanji, v katerih vedno posedim in si v vsakem posebeje zmislim nov poklic, drugo ime za moža, in psa. in potem pri stolih vprašam spet prijaznega prodajlaca, če lahko kupim samo nogo in mi svetuje, da naj kr cel stol zamenjam. mu razložim, da ne morem, ampak on vztraja, da bo vseeno poklical. in ravno takrat se mimo pripelje Ulf, store manager, šarmantni šved, ki mi odvrne 'yes, you can'. ko vsa srečna rečem, da je Ikea my favourite shop, me potreplja po rami in.. nee, nisem dobila nobenega artikla zastonj, ampak sem se res fanj počutila. enihu, Ikeja je res kul.
ps: kameleonka, ribezove svečke rulz...
Ha, kakšno izčrpno poročilo! :) Najbolj mi je všeč tista z različnimi poklici ter različnimi imeni za psa. Ribezove svečke?! Očitno sem nekaj zamudila in bo treba spet tja. Ampak nimam izgovora, nihče mi namreč ni poklonil stola z dvema levima nogama. :)
Kameleonka lahko greva skupaj po ribezove svečke ;) Hehe. Meni je Ikea všeč, pa še prijazna je mojemu žepu :)))
Objavite komentar