Pomerjevalka čevljev

Nikoli mi ne bo jasno, zakaj dajo v trgovini s čevlji kupcu za pomerit vedno samo en čevelj?! Ne spomnim se, da bi se že kdaj zgodilo, da bi mi kje samoiniciativno pod nos pomolili par. Hecno. In vsakič ko mi pod nos pomolijo desnega (ker vedno dajo za pomerit desnega, kot da leva noga ni čevlja vredna), sama pri sebi pomislim, kako hecno je, da prodajalcem čevljev ne pride na misel, da ima večina ljudi dve nogi in da potemtakem tudi uprablja obe. Le kako naj vem kako se v teh čevljih hodi, če obujem samo enega?!

Paris Hilton is alive!

Guardian Angel

Ko si bom omislila tole, ne bo nikomur od neznancev, ki mi slučajno prekrižajo pot, prišlo na misel, da v mimohodu na meni sprošča svojo agresijo!

Še več modelov najdete na Vlieger & Vandam. Tudi tista varianta z nožem mi je všeč!

Balkan express!

Pri SŽ imajo še vedno v uporabi tiste stare rdeče vlake, ki so, ko sem bila še otrok, vozili na relaciji Kamnik-Ljubljana. No, danes smo se peljali s tem, skorajda bi lahko rekli muzejskim primerkom, ki je sopihal da je bilo veselje. Sem že pozabila kakšne tele starine izgledajo od znotraj in nekateri detajli so me tako navdušili, da je bilo potrebno, na sicer veliko začudenje ostalih potnikov, v roke precej vzeti fotoaparat in proizvesti nemalo število snepšotov. Fino sem se zabavala in ene par jih je prav posrečenih!

Ampak okolica železniške, predvsem območje okrog Parmove, se ni pa od tistih let, ko je tale vlak stopil na svojo dolgo pot, čisto nič spremenilo! Balkan express!

Če bi bil Kieslowski še živ, bi na temle vlaku prav gotovo posnel kakšno izmed svojih mojstrovin. No, ali pa pač ne, verjamem da imajo na Poljskem še veliko primerkov podobnih temule!

P.S. Imate srečo, da se fotk ne da vohati!

Kako taksistu razložiti, zakaj je dobra arhitektura draga vredna poštenega honorarja?!

Včeraj nekje v Ljubljani:
taksist: Vi ste pa od unih od tamle iz vrta, a ne?!
jaz: Ja, od tam sem.
taksist: Saj vašega šefa večkrat kam peljem.
jaz: Vem, tudi zdajle vas je on poklical. Ponavadi pokličemo vas.
taksist: Ja, ampak pri vas ste pa dragi! Zadnjič sem ga vprašal koliko bi mi računao za hišo in mi je povedal tako visoko ceno, da nisem mogel verjet! Nisem mogel verjet! Kako ste dragi da to človek ne more verjet!
jaz: mhm...
taksist: No, jast sem pol dobil enga druzga. Mi je čist pocen nardio. Čist pocen. Trikrat cenej mi je nardio. Zelo dobro mi je nardio. Pa saj sem hotel eno čist navadno hišo. Čist navadno. Nič da ima kaj tako vse ven in različitih oblik, eno čist navadno sem hotel. Ne vem zakaj je tako ceno postavil. Men je uni pol zelo fajn nardio in pocen. Sem zadovoljen.
jaz: No fino da ste zadovoljni in da je ponudba na trgu velika, tako si vsak lahko izbere kar mu je všeč. ("na žalost", si mislim, kajti v misli se mi prikradejo nemogoče amorfne gmote s stolpiči in umetelnimi balustri) Veste, glede cene vam bom pa takole rekla: v Portorož se lahko peljete s cliom ali pa z mercedesom (taksist šofira neko bavarsko kračo). V obeh primerih boste sicer prišli v Portorož, a... (Taksist kar naenkrat ni več tako zelo zgovoren, zato obrnem ploščo in ga sprašujem kje ima parcelo, nato pohvalim da je tam res dobra lokacija ter da se bodo z družino tam po vsej verjetnosti krasno imeli. Posloviva se v prijateljskem duhu.)

Ob povratku v službo glavnemu poročam o pogovoru, ki sva ga imela z gospodom taksistom. "Pa si mu povedala, da so izmed vseh taksistov v Ljubljani oni med najdražjimi?!" me vpraša. No, toliko o cenah!

Nauk zgodbe: Če se ukvarjate z umetnostjo (ali pa s kakšno drugo stvarjo, konec koncev panoga niti ni važna) in če imate občutek da je vaše delo podcenjeno (v tej branži je običajno tako) človeku, ki se mu zdi vaša storitev predraga povejte, da se v Portorož lahko pelje v cliu ali pa v mercesezu. V obeh primerih bo sicer prišel tja, a...

Bojim se prijaznih ljudi!

"Bojim se prijaznih ljudi" sem pred nedavnim napisala v G-talkovo vrstico - tja takoj pod svoje ime, kjer človek drugim udeležencem v G-talku vsakodnevno sporoča svoje "globokoumne misli" - in bila takoj "ošteta", češ kaj da mi je?!
Dovolj izkušenj imam z ljudmi, da lahko trdim, da se na prvi vtis zoprni mrakobneži pozneje izkažejo za veliko boljše in zanimivejše od tistih, od katerih se že ob prvem stiku cedi lepljiva sluz. S sluzavci je potrebno biti še posebej previden!
Všeč so mi ljudje, ki jih tekom poznanstva lupim kot čebulo in pod njihovo, na videz večkrat trdo lupino, najdem raznobarvne plašče, ki jih nikoli ne zmanjka. Na splošno so mi zelo všeč ljudje, ki imajo občutek za humor, zaželjeno je celo da so mestoma cinični, ne maram pa pikrih ljudi.
Često se mi zgodi, da me človek, ki se mi hoče hipoma prikupiti (kar se pogosto za kratek čas tudi zgodi - konec koncev smo globoko v sebi vsi malček naivni) v končni fazi pogosto razočara. Všeč so mi ljudje, ki se ne trudijo biti všečni za vsako ceno. Ker poznanstvo potrebuje čas. Potrebujem približno leto dni, da človeka posvojim ali pa se to pač ne zgodi. Zato imam malo pravih prijateljstev in tudi teh se ne trudim negovati za vsako ceno. Ljudje se spreminjamo in včasih je komu potrebno pustiti, da gre svojo pot. To seveda ne pomeni da se zaradi tega kaj manj maramo. Morda se (še vedno) maramo prav zaradi tega, ker smo se pravočasno ločili?!
Vsak se kdaj zmoti, dopusti nepravi osebi da mu zleze pod kožo, pogosto z izjavami "kako superioren da si ti, vsi ostali pa so nemarneži, lenuhi, neumneži in nesposobneži." Ko nekdo pred vami operira s takšnimi izjavami, vam je lahko kaj hitro jasno, da tem "očrnjencem" enako govori o vas. Če poleg vsega opazite, da tem lenuhom, nemarnežem in nesposobnežem pred vašimi očmi dobesedno leze v rit, je to alarm prve stopnje, kar pomeni, da se takega človeka v bodoče ognite v širokem loku! Taki ljudje se često izkažejo za nevarne, še posebno če so izredno inteligentni in prebrisani. S takim človekom se ni dobro bosti. Sama se v primerih kadar obstaja možnost, da s tako osebo pridem v konflikt, raje potegnem nazaj. Potihem preštejem do tri in si mislim svoje, ne rečem pa nič. Včasih je pač modro biti tiho.
Nasprotno pa se mi večkrat zgodi, da se mi človek, katerega določene osebnostne lastnosti me na začetku motijo (motijo zato, ker so pač tako zelo različne mojim - se poskušam odvajati ljudi presojati na tak način!), kasneje prikupi. Pogosto se mi zazdi, da se je tak človek iznenada spremenil in mi kar naenkrat postane všeč, v resnici pa se je (zaradi nekaterih njegovih kvalitet, ki so se skrivale pod na videz nemarno/trdo/čudaško lupino) spremenil le moj pogled nanj. Šele ko sem pri njem našla določene kvalitete, sem bila sposobna odmisliti stvari, ki so me prej motile.
Glede na napisano se vam najbrž zdi kakšen čudak in tečnež od človeka da sem. Pravzaprav imate prav, verjamem, da marsikomu na prvi vtis ne delujem prav nič prisrčno in si za to tudi ne prizadevam kaj posebno. Pač nismo vsi vsem všeč, zakaj bi si morali kaj posebno prizadevati da bi bilo drugače?

P.S. Jasno da ne trdim, da so vsi ljudje tako zelo črno-beli, kot je opisano v temle spisu - seveda se najdejo tudi zoprneži, ki za vedno ostanejo zoprneži kot tudi taki, ki na človeka takoj naredijo prijeten vtis in tega tekom časa tudi ohranijo. Vendar, kot sem že rekla, imam sama v večini primerov ravno obratne izkušnje.

Zvončki in trobentice...

Tale fotografija je bila - kje drugje kot v Kamniku- posneta pred dvema urama!

Broške

Do brošk imam en poseben odnos. Najbrž zato, ker imam rada nakit. Najbrž zato, ker mi je bila kot otroku ena najljubših igric, ki sva se jo šli z babico "pospravljanje nakita", ki pravzaprav ni imela nič skupnega s pospravljanjem. "Pospravljanje" je bil le neke vrste izgovor, da sem babico zvabila v zgornje nadstropje, kjer je odprla svoje omarne depoje, v katerih je bil v šatuljah in starih škatlicah bonbonjer spravljen nakit - med drugim tudi broške. "Pospravljanje" je izgledalo tako, da je otrok odpiral škatle z nakitom, vse zložil na kavč, pregledal in nato zložil nazaj. Do brošk pa imam najbrž en poseben odnos tudi zato, ker sta si moja starša v času gradnje hiše z njimi pomagala do malo boljšega proračuna - no predvsem do tega, da smo imeli kaj za v pisker dat. Spomnim se večerov, ko so se v mali blokovski kuhinji na pladnjih na radiatorjih sušile broške, oblikovane iz neke modre italijanske mase, katere vonja se še danes dobro spominjam. Delo je potekalo tako, da jih je moja roditeljica izrezovala, roditelj pa jih je kasneje pobarval in polakiral. Bile so izredno zanimive broške vseh mogočih oblik: veliki listi, metulji, pikapolonice, nekatere pa so bile bolj abstraktnih oblik. Dve od njih hranim za spomin.

Do pred nedavnim jih nisem nosila. Zdele so se mi primerne bolj za gospe v zrelih letih in bila sem mnenja, da nekako ne pašejo k mojemu načinu oblačenja. Vendar sem lani, ko se mi je zdelo da so badgi že malo preveč izpeti kar naenkrat preklopila na broške. Te lahko (če so pravilno izbrane in pokombinirane) oblačilom dajo poseben karakter, v kombinaciji z ostalimi dodatki (predvsem z raznimi rutami) lahko z enim in istim oblačilom dosežemo več različnih videzov. Nekaj sem jih izdelala sama, nekaj pa jih je kupljenih na posebnih lokacijah - ali v kakšni izmed ljubših mi trgovin, ali pa v mestih, na katere me spominjajo vsakič znova ko si jih pripenjam. No, zadnja in ena ljubših je ogromna broška iz črnega pleksija oblikovalke Olge Košice.

Idejo za današnje pisanje sem dobila tule.

Fičo dan

"Greš na malico?" vpraša sodelavec. "Ma veš kaj, ne da se mi." odgovorim - sem ravnokar pohrustala malo svoje zaloge iz cekarja. "Jaz grem v mesto, ko se vrnem greva na kavo." reče. "Prav." odvrem. Čez cca pol ure odpre vrata in reče: "Pridi hitro!" "Mhm, kam pa greva?" vprašam zaspano. "Hitro, hitro!" me priganja. "Kaj pa mu je?" se sprašujem, pod roke pobašem bundo in stečem ven. No, sredi ulice stoji tale avto - lepo pološčen, z vsemi štirimi prižganimi se blešči v soncu. Nič ne sprašujem, smuknem noter in šele nato začnem zasliševati N-ja: "He, kje si ga pa dobil?!" V roke mi potisne zemljevid mesta z označeno krožno potjo, ki jo morava prevoziti in medtem pojasni, da imajo pri Fiatu danes predstavitev 500-ke za novinarje. Njegova punca je doma (ker je spregledala datum), on pa je šel ravno tam mimo, zagledal avtomobile in se spomnil, da sta onadva pravzaprav povabljena, pa se je odločil da se gre malo peljat. No, in tako se malo peljeva po s soncem obsijanem mestu, občudujeva šajni armaturo, špegle in vse pritikline - italijani so res mojstri dizajna, ni kaj!
Potem vrneva avto, spijeva kafe, pojeva malo futra in na izhodu nama prijazna hostesa v roke potisne lični beli vrečici. Potem takole hodiva in ugibava kaj za vraga je v tistem lepem zavitku. "Nadam se, da je automobilćić! precej otročje izjavi N.
In res je bil: mali rdeči fičko na daljinsko upravljanje! Morali bi videti veselje na obrazu 36.letnika! Upam si trditi, da se 36. letnik, ki v dar dobi avtomobilček na dalinjsko upravljanje (še posebno če je to novi fičko) le-tega ne razveseli nič manj kot 5. letnik. Morda se ga razveseli še toliko bolj, kajti petletnik ga po vsej verjetnosti po petih minutah flikne v kot in nanj kaj hitro pozabi, medtem ko ga 36. letnik po vsej verjetnosti postavi na vitrino, kjer ga potem občudije, tako kot stara mama občuduje difenbahijo, ki se bohoti na okenski polici.
Ampak kmalu zatem je nastala cela panika, kajti 36. letnik je ugotovil, da Fiatovci niso priložili baterij. "Ti, pojdi lepo tjale za vogal v tistole kitajsko trgovino, tam imajo vse kar ti srce poželi (predvsem pa vse, česar ti srce ne poželi), prav gotovo imajo tudi baterije!" ga potolažim. In res se vrne s celo šteko baterij ( ki bodo po vsej verjetnosti delovale točno pet minut) in ves navdušen pojasni, da jih je noter 10 in da so imele koštati samo 1.95 ojra. Potem smo s priročnim izvijačem odprli pokrovček, vstavili baterije in fičko se je že vozil po pisarni. Nič se nismo ozirali na to, da je v drugi sobi pri odprtih vratih (vrat ni) potekal nek sila pomemben sestanek. Fičko je brnel in veselo polagal ovinke med mizami. No, po sestanku pa se je našemu navdušenju pridružil še gospod šef.
Eh, v bistvu smo vsi eni veliki otroci!


P.S. Svojega Fička še nisem odvila. Lepo zavit v papir čaka, da ga podarim "otroku" od 400 mesecev naprej! Res škoda, ker ne praznujem valentinovega, bi prišparala na darilu.

Naive II

... in ne vem kako si lahko dopustim, da me v hohštaplerski trgovini - katere na tem mestu nebi omenjala - nategnejo, da za 100g čaja plačam 15 ojrov (seveda, čaj je zapakiran v jako všečni škatlici, jaz pa sem sužnja svojih oči) in nato doma ugotovim, da se zadevo da naročiti v spletni trgovini in to za samo 6.5 ojra!
Že nekajkrat sem se odločila, da neomenjene hohštaplerske trgovine ne obiščem več, a kaj morem, če se nesrečna trgovina nahaja na takem mestu, da moram iti vsak dan dvakrat tam mimo in potem noga kar sama od sebe stopi noter!

No, vsaj pri skodelici me niso tako zelo nategnili - samo za en euro sem jo preplačala!

Bob leta

"Ne vem kako si lahko dopustim, da me rezultati raznoraznih črednih glasovanj sploh (in vedno znova) še lahko presenetijo?! Stupid me!"
Je moja izjava na zmagovalno izjavo

Kupila sem napačno broško . Namesto "UNIQUE" bi moralo gor pisat "STUPID" ali pa "NAIVE".

Idealen večer

Ko se domov privlečeš ob pol devetih zvečer, potem pa eno uro kleče pod mizo med miljontavžnt kabli od računalnika, visiš na siolovi brezplačni telefonski številki in po navodilu možakarja s konjskimi živci v nedogled pretikaš kable... "Kateri modem pa imate? (Glede na pogovor, ki smo ga pred časom imeli z njegovim kolegom, sem ob navedbi imena prastarega modema pričakovala stavek: "Gospa tega modema pa ne uporablja nihče več!" Ampak ne, človek na ime Callisto 821 niti trznil ni!) "Gospa najprej iztaknite iz električne vtičnice kabel, ki gre iz modema. No gospa kaj se je zgodilo? Mhm nič. No gospa zdaj pa prižgite televizijo. Kaj piše na televiziji? Aha, zdaj pa iz vtičnice iztaknite kabel ki poteka iz komunikatroja. Kaj piše na televiziji? Aha, še vedno nič. Zdaj pa iztaknite kabel ki gre iz računalnika v modem in ga priključite na switch. A dela? Mhm, no gospa zdaj pa naredite novo povezavo (Gospa seveda ne najde siolovega CD-ja). Aha gospa, torej na internet ne morete. Hm, pojdite na settings, network connections in naredite novo povezavo. Zdaj pa iz switcha iztaknite kabel in ga vtaknite v modem" .... in tako naprej Po približno enourni kolobociji s kabli, ko gospa ni več dobro vedela kaj je modem, kaj je switch, kaj je komunikator in kaj je električna vtičnica, smo ugotovili da je šel switch po gobe!! Evo, ajm bek, priključena direkt na modem, kakršnega nihče več ne uporablja. Si morete misliti?!
Jutri pa po nov svič!

Plan

Pred dvema urama sem trikrat zapovrstjo kihnila. Nato me je malček popraskalo po grlu. Potem sem nekaj časa gledala v zrak in premišljevala ali je to morda razlog za alarm?! Nakar mi je bilo malček slabo. Glede na to, da oseba s katero sem bila v zelo bližnjem kontaktu že cel dan smrka in kiha, sem se odločila, da jutri ostanem doma!
Imam plan! Pogledala bom tole in tole, prebrala pa tole. Navsezadnje bom ugotovila, da biti bolan sploh ni tako zelo slabo!

Nasveti za hišo in dom

oziroma: nasveti za vse, ki ste v tem tednu na Tok zavesti zašli preko naslednjih ključnih besed:
"Kako dolg je rok trajanja barv za lase" rok uporabe je ponavadi napisan na škatlici, v kateri se nahaja produkt za katerega nas zanima rok trajanja, v tem primeru je to barva za lase. Seveda je povsem možno, da je namesto roka uporabe na škatli označen rok izdelave artikla, kar pomeni, da je nekje v navodilih napisano koliko dni po datumu izdelave je zadeva še uporabna. Če ste izgubili škatlico v kateri je bil izdelek zapakiran, barvo lahko kljub temu preizkusite in po dobre pol ure vidite ali je bil izdelek še uporaben.
"Gliste pri labradorcih" Kljub temu, da v življenju še nisem videla pasje gliste, si upam trditi, da je glista, ki se naseli v labradorcu povsem enaka glisti, ki domuje v nemškem ovčarju, dobermanu ali kateremukoli psu druge pasme, tudi mešance napadajo enake gliste kot rodovniške pse. Gliste so zelo neselektivne in si svojih gostiteljev ne izbirajo glede na rodovnik ki le-tem pritiče. Tablete proti črevesnim zajedalcem pri psih (katerekoli pasme) lahko kupite v lekarni.

"Zajec - jate" Zajci ne letajo po zraku, torej se ne zbirajo v jatah. V jatah se zbirajo golobi in vse ostale ptice tega sveta.
"Beli tok, ali je lahko nevaren" Ravno toliko je nevaren kot Tok zavesti - se pravi da je povsem nenevaren - s to razliko da od Toka zavesti lahko postanete zasvojeni, od belega toka pa pač ne.
"Brnenje vetrnice v računalniku" če vas brnenje moti, ga lahko odpravite na čisto preprost način: ugasnete računalnik!

Upam da vam bodo tile nasveti zmanjšali količino sivih las, količine meric popitega alkohola in čirov na želodcu!

Izložba meseca

Kandidatka za naj-izložbo meseca. Posneto danes zjutraj pred Maksijem. Se mogoče komu sanja kaj nam želijo sporočiti?! (Btw lutke so z otroškega oddelka)

Golobja ambasadorka

Golobi se mi zdijo malček nagravžni in njihovim preletom nad svojo glavo se, če se le da, izognem. Dasiravno menim, da Ljubljana ne spada ravno med "golobom naklonjena mesta", kajti zdi se mi, da je bilo teh ptic včasih občutno več. Svoje prelete običajno izvajajo na kongresnem trgu, drugod jih v velikih jatah skorajda ni opaziti.
Danes zjutraj pa so se prav počasi v veliki jati spuščali iz strehe glavne pošte na pločnik pri prehodu za pešce ki vodi k Nami. V trenutku ko sem jih zagledala (še preden sem utegnila opaziti vir okoli katerega so se nagnetli in ga skoraj zakrili), mi je na misel prišla vsebina posta, ki sem ga - kakšno naključje - pred dvema dnevoma prebrala na Salonitkinem blogu. Golobarka je bila točno taka, kot sem si jo predstavljala ob branju Natašinega spisa: zanikrno opravljena starejša babnica, ki na glavi nosi frizuro podobno sračjemu (golobjemu) gnezdu, s pvc vrečakami na rokah, za seboj pa je vlekla voziček na kolesih, iz katerega je na pločnik stresala zrnje namenjeno požrešnim golobom. Kakšen bizaren hitchcockovsko strašljiv prizor: ko se je babnica premaknila, se je z njo vred premaknila še cela jata požrešnih ptic.

Če bi imela kakšen euro viška, bi gospe z veseljem kupila enosmerno vozovnico s končno postajo Benetke - Markov trg.

Diši...

...po pomladi!! Tudi dnevi so že občutno daljši. V medijih so danes objavili, da je bil včerajšnji dan najbolj depresiven letošnji. Fino - torej bodo vsi ostali boljši! In včerajšnji niti ni bil tako zelo slab.

Neuvrščeni

oseba A: "Dober dan, vpisala bi se v knjižnico."
oseba B: "Še študentka?!"
oseba A: (potihem: "Hvala za kompliment!") "Em, ne."
oseba B: "Zaposlena torej."
oseba A: "Em, ne. Nikamor ne pašem."
oseba B: (osebo A bi rad na vsak način zbasal v enega izmed svojih okvirčkov) "Aha, potem ste na zavodu za zaposlovanje?"
oseba A: "Ne, tudi tam nisem. Saj vam pravim: jaz ne spadam nikamor."
oseba B: (čudno gleda, najbrž je v vsej svoji bibliotekarski karieri prvič naletel na osebo, ki nikamor ne spada?!) "Dvanajst evrov."
Oseba A (ki ne paše nikamor) plača s kreditno kartico.

Tako je to dandanes. Človek dela "from najn tu fajf" in nikamor ne spada. Med neuvrščene morda?!

Male bizarnosti

Evo, samo še eno na to temo, potem pa ne bom več. Najbrž izgleda kot da je kajenje ena izmed mojih redkih okupacij. No, pa ni. Ravno tako je naneslo, da se tole spet nanaša na kajenje. Listek z naslednjim besedilom je bil priložen v škatlici nekih cigaret. Takole piše:

"Vzemite si trenutek zase. Zazrite se v nebo in si predstavljajte...
Kajenje resno škoduje vam in ljudem okoli vas.
Za nepozabne trenutke v letu, ki prihaja.
Kajenje ubija.
Posebej izbrana mešanica najkakovostnejšega tobaka prinaša prefinjen in značilen okus. Ogljen filter zagotavlja edinstven občutek. Eleganten zavojček in bel filter sta tista, ki naredita vaš izbor enkraten. Ravno tak, kot ste vi.
Kajenje ubija.
Občutite trenutek zadovoljstva.
Kajenje resno škoduje vam in ljudem okoli vas."

Precej bizarno, ne?!

"Tega pa nihče več ne uporablja!"

Včeraj mi je prijatelj prišel uredit računalnik, pa je bilo med drugim potrebno na novo inštalirati internet. Ne, nimam namena pisati o tem, da sem kot nora iskala sto let stare papirje z gesli, in registracijskimi kodami, ne, to niti ni bil največji problem. "Organizirana" oseba kot sem, sem za iskanje papirjev porabila (samo) švoh pol ure, kar si štejem v čast, kajti ponavadi za take podvige porabim malodane cel teden, nazadnje pa se v hudi sili priporočim vsem svetnikom, oz. če smo natančni samo enemu izmed njih: Svetemu Antonu padovanskemu in se potem vsakič tolčem po glavi, češ "kaj se tega nisem domislila že prej?!" ker prošnje pri Antonu vedno zaležejo. Kaj češ, včasih je potrebno stisniti zobe in pozabiti na principe. Toplo vam polagam na srce: kadar boste kaj iskali in te stvari ne boste in ne boste našli, se priporočite svetemu Antonu. Vedno deluje! Tega sem se naučila v prejšnji službi - tam smo se namreč za vse izgubljene fascikle priporočali temu svetniku in vedno je delovalo...
No, ko sem našla vse tiste papirje z gesli in registracijami, je bilo pričakovati da bo ob ponovnem zagonu računalnika zadeva avtomatsko delovala. Ampak ne. Na internet se je potrebno nakonektati manualno in nato počakati par minut, da se zadeva sprovede. Ob klicu na Siol dežurna oseba najprej vpraša kateri modem uporabljam. "Callisto št. nevemkolk" odgovori prijatelj. "Tega modema ne uporablja nihče več in to je vzrok da zadeva ne deluje korektno" odgovori pristojna oseba. "Aaaa?! In kaj naj zdaj storimo?" "Ja, potrebno bo skleniti nov paket" objasni Siolovec. No, krasno čudovito?! Kakšni bebci! Od kje naj jaz vem, da je njihov modem (ki je star tri leta) praktično neuporaben?! Človeku res ne pride na misel, da bi ob množici vseh butastih vsakodnevnih opravkov preverjal ali je dotični modem še uporaben ali pač ne. In potem izpadem kot nek bebec, ki živi nekje sto let pred leseno žlico... Da, vsekakor bo potrebno skleniti nov paket. Ampak ne s Siolovci, temveč s kom drugim, ki je poleg tega da ljudem uturava sto let stare modeme (zadeva deluje tako kot seluje zdaj že od vsega začetka, v internetno omrežje se moram namreč vsakič nakonektati manualno) tudi cenovno veliko bolj ugoden!

Spet sem kršila zakon

OPOZORILO: Vsi ki ste preobčutljivi na nikotin, lahko branje spodnjih vrstic mirno preskočite!

Danes je potekalo še zadnje v verigi novoletnih obdarovanj: obdarovanje med sodelavci. Med darili je bilo daleč najzanimivejše šefovo. Sem kar malo debelo pogledala, ko sem poleg radirke in pisala v svoji najljubši barvi iz paketka izvlekla zavojček cigaret! "Indonezijski so, kupil sem jih na bazarju Sila. Tudi jaz bom enega pokadil!" reče A, ki drugače ne kadi in tudi nikoli ni. Ko je nastopil čas za kavo, se na vprašanje: "Kdo gre na cigareto?" najprej odzove A, nato še N (bivši kadilec), na koncu pa še P (ki ni nikoli kadil cigaret). "Danes kadimo notri!" določi A.

N je iz Srbije privlekel plastični vrček na elektriko (v katerem kavo lahko pomešaš samo s pvc žličko, v nasprotnem primeru lahko povzročiš kratek stik), na katerem skuha pravo turško kavo, P na mizo postavi ratluk z vrtnico - tudi ratluk je N prinesel "od njihovih tam dol". Nato družno posedemo okoli mize in si prižgemo cigarete. Kako fino je takole sedeti na službenem mestu, piti kavo, prigrizovati mehak vrtnični ratluk in kaditi cigareto, katere filter na ustnicah pusti okus po sladkem, dim pa diši po klinčkih. Še bolj lušno je to, da je to početje še toliko slajše, ker je prepovedano. Vsi smo bili blazno navdušeni nad vonjem, ki je prevzel prostor, razen sodelavke, ki je ob prihodu iz malice revsknila: "Kaj pa tako smrdi?! Ste kadili?!"

P.S.: Moja torbica danes diši po klinčkih. Zelo zelo lepo diši!

Male nočne čarovnije

Male nočne čarovnije so fajn. Odkar sem vstopila v skupnost, ki se imenuje delavsko ljudstvo, je malim nočnim veselicam definitivno odklenkalo. Ampak med prazniki me je spet "prijelo" prčkarjenje...

Tole zajkljo sem Lani obljubila pred slabim letom. Malo je trajalo, ampak obljuba dela dolg, zajklja Angelca je zdaj tu in čaka da vzamem pot pod noge in jo odnesem tja nekam na ljubljansko. Upam da bo Lani prismuknjena bio (polnjena je namreč s pirinimi luščinami in jo bo lahko uporabljala tudi kot blazinico) ošpičasta zajklja všeč!

Ko sem bila že ravno v elementu, sem oblekla še iPod. Ker sem preškrta, da bi dala tistih 30 eurov za originalno oblekco. Tale je tudi veliko lepša kot tisti konfekcijski proizvodi večine, ker je unikatna, pa še iz žameta, ki je potiskan z lušnimi motivi dreves in hišic!!

Gedžet za pajke!!

Saj ne da se jih bojim, ampak preveč simpatični mi pa tudi niso. Kadar se kakšen znajde v stanovanju ponavadi poiščem dežurno žrtev, ki mora žuželko odnesti ven, ker jih načeloma ne ubijam (je pa res, da na vsake toliko časa kakšnega posesam). Tole je eden izmed gedžetev katerega definitivno želim posedovati!

Otrok socializma

Slavenka Drakulić v knjigi "Kako smo preživeli socializem in se celo smejali" opisuje ženske iz držav, ki so gojile socializem (države so gojile socializem, ne ženske). Med drugim piše o tem, kako so te ženske spravile vsako najmanjšo stvar, za katero se jim je zdelo, da jim bo enkrat še kako prišla prav: kozarce od marmelade, škatle za čevlje, gumbe, polivinilaste vrečke... Moja babica spravi vsako najmanjšo stvar, za katero se ji zdi, da ji bo nemara enkrat še prišla še kako prav. Moja mati spravi vsako stvar, za katero se ji zdi, da ji enkrat še kako prišla prav. Včasih sem bila tudi sama taka. Zdaj spravim samo še vsako drugo stvar, za katero se mi zdi, da mi bo enkrat še kako prišla prav. Dlje od tega še nisem uspela napredovati.

Moja delovna soba je opremljena minimalistično in v njej VLADA MINIMALIZEM. Tam kjer oko vidi. Tam kjer oko ne vidi so skladišča. V skladiščih (ki jih ni veliko, to so: regal s knjigami in revijami, predali v pisalni mizi ter visok predalnik) je vse organizirano tako, da so napolnjena do zadnjega prostorčka. Nesrečni predalnik je visok meter in pol, širok meter trideset, ima pa šest predalov. Če izmed enega od predalov želim potegniti predmet, ki je spravljen nekje zadaj, moram odmakniti vse kar je spredaj in nato v enakem vrstnem redu zložiti nazaj - neke vrste puzzle, ki zna biti jako zagoneten!

Že dva dni po principu puzzla prestavljam stvari, jih v mislih potehtam, potem pa ali fliknem stran ali položim nazaj. Tistega kar položim nazaj je več. Sem pač otrok socializma, ki je nekje pri dvajsetih padel v kapitalizem. To pa je najbolj ubijalska kombinacija kar si jih lahko predstavljate: socializem, ki ti veleva da moraš vsako stvar spraviti in kapitalizem, ki ti vedno znova veleva da kupuj, dokler ne izkoristiš limita (roko na srce: limita ne koristim če se le da, upam si trditi, da nakupujem kolikor toliko racionalno). Ampak pohištvo se šibi pod težo katalogov, prospektov iz nevemkaterega sejma več (pa kdo še rabi prospekte, saj imamo internet), starih revij, cd-jev katerih že leta in leta ni nihče poslušal, rol neuporabljenega papirja... Najraje bi se napila in potem v trenutku neprištevnosti vso odvečno robo zabrisala v smetnjak. Ker trezna tega enostavno nisem sposobna. Sem pač otrok socializma!

P.S. Na mizi imam kozarec refošeka! ;-)

Novoletni dekor

_

Vem da imate že čez glavo zapisov o novoletnih dekorjih, ki se pojavljajo na tem blogu, še posebno zdaj, ko je novo leto in vsi pripetljaji v zvezi z njim že zdavnaj passe, v trgovinah delajo inventure, na police bašejo pustne kostume (in mlečne izdelke ter pašto, ki bodo za 25% dražji...), v tiskarnah pa tiskajo letake na katerih so namalani pustni krofi in konfeti. No, ampak jaz bi vseeno rekla še eno na temo novoletnega dekorja.
Prejle me je obiskala prijateljica Malči in me opozorila na to, kako lep dekor da imam pred vrati. "Aaaa?! Kakšen dekor?" "Poglej tukaj, no!" reče Malči in s prstom pokaže nekam pod adventni venček, točneje na dno posode, ki je pritrjena na zid in poleti služi namenu ocvetličenja vhodnega portala. Iz dna posode - iz luknjice, ki služi odvodnjavanju, štrli cigaretni ogorek. Res ljubko! Najprej se mi je vse skupaj celo zdelo hecno, ker poznam točno eno osebo pod soncem, ki bi bila sposobna iz heca ustvariti tak domiselen dekor. Ampak ne, edina oseba pod soncem, ki bi bila sposobna ustvariti tako kreativen dekor pravi, da o tem ne ve ničesar. Zanima me sledeče; glede na to, da ljudje ki obiskujejo našo hišo NISO kadilci in da je okoli hiše ograja, na kateri je pritrjena tablica domače izdelave na kateri je narisan velik črn pes, kateremu mu iz gobca teče kri, pod sliko pa je napisano: "Pozor zelo hud pes" je bil nekdo sila pogumen, da se mu je dalo zbasati se v ograjen teritorij samo zato, da je novoletnemu dekorju pridal piko na i. Morda je spregledal grozilno tablo in vstopil s slabimi nameni, pa ga je izpred praga pregnal grozeč lajež, ki se je razlegal iz hiše, lajež pa je proizvajal pes, kateri ni čisto nič podoben tistemu, ki je narisan na tabli. Ne vem, avtor dekorja bo vsekakor ostal neznan... Morda pa naslednje leto na vrata obesim listek z napisom "naj vsak obiskovalec novoletni dekoraciji prida svoj košček" in bo iz tega nastala cela umetniška instalacija!

Mrtve kune, zlata fasada in drsanje

Kuham lahko kjerkoli. V katerokoli kuhinjo me postavite, kuham. Samo da ima le-ta štedilnik, par piskrov in vodo, za katero pa ni nujno da je vedno tekoča oz. izpod pipe. Tudi z vodo iz potočka smo že skuhali raznorazne okusne jedi. A resnica je ta, da ima jed samo v domači hiši točno določen vonj in okus. In ko po nekajdnevni odsotnosti takole sedim za domačo delovno mizo, se nalivam z rooibosem v katerega namakam amarretine, premišljujem ravno o tem. Pa saj je samo čaj! A ta čaj, pa čeprav iz enega in istega zavitka, bo imel povsod drugačen okus. Okus je odvisen od vode iz katere ste ga pripravili, iz posode kjer je bila le-ta zavreta in če mene vprašate, od vonja ki je v prostoru prisoten medtem ko čaj okušate (kot vemo ima vsako stanovanje svoj vonj, pa nebi zdaj po tem, morda kdaj drugič). Seveda je čaj prijetno piti v dobri družbi, a pravkar ga pijem sama in upam si trditi, da je tale najboljši od vseh!

Pravzaprav sploh nisem hotela pisati niti o čaju niti ne o debati, katera se je odvijala na današnje sončno popoldne ob cappucinu na nekem trgu, na katerem stoji hiša, katere zlata fasada se v soncu zavoljo zlatega dekorja zapeljivo lesketa. V tej debati je bilo govora o tem ali je nošenje krzna eden izmed smrtnih grehov ali pač ne (to, da sem med premlevanjem tega sila težkega in delikatnega vprašanja imela na glavo poveznjeno kučmo iz krzna zajca, ki je svojo žalostno smrt storil nekje na Kitajskem niti ni tako nepomemben podatek). Ker sem vam mimogrede vrgla v glodanje vprašanje o legitimnosti nošenja krzna, naj vseeno povem svoje skromno mnenje na to temo: skrajno me nervirajo razni aktivisti, ki s spreji v rokah tekajo po ulicah in preganjajo v pelce odete gospe, katere bi, če nebi bile odete v le-to zadobile gangreno celotnega telesa (če je to sploh mogoče?!). Kar se mene tiče, naj se vsak sam odloči ali bo krzno nosil ali ne, kakor naj se tudi vsak sam odloči ali bo imel za kosilo na krožniku mrtvo žival ali pač ne. Sama ne posedujem pelc manteljna in ga tudi nikoli ne bom, prav tako na tleh nimam govejih kož, je pa res da na svoji betici prenašam mrtvega zajca, ki je svoj žalostni konec storil nekje na Kitajskem in še naprej ga bom z velikim veseljem nosila, če mi le ne bo pot prekrižala kakšna aktivistka iz Jadrankinega plemena. Ker mi je pod kučmo prijetno toplo, naušnike pod brado zavežem in mi izpod krzna kukajo samo nos in usta, oči pa (kadar je sonce, to je bilo danes) zakrijem s sončnimi očali, potem takole namaskirana sedim na soncu v kadilskem raju, v katerega so me pregnali tisti katerih življenja ogrožam s svojimi nikotinskimi izdihi in modrujem o primernosti nošenja krzna, medtem pa mimo mene paradirajo priletne Tržačanke odete v plašče iz nercev in činčil, ki so svojo kratko življenje zaključili neznanokje.

No, zdajle je že pozna ura, takole točem po tipkovnici in vam razdajam svoje globoke misli, prste grejem ob skodelici najboljšega čaja in medtem urejam fotografije posnete med ležerno zabluzenimi prazniki. Kaj sem pravzaprav hotela povedati?! Da so me zgoraj (in spodaj) naštepane fotke spodbudile k premišljevanju, da je končno nastopil čas, da otvorim sezono drsanja (čeprav sem še pred časom tukajle zatrjevala, da si drsanja pravzaprav sploh ne želim).

Si ga res nisem. Vse dokler se nisem včeraj sprehodila po zaledenelem jezeru, občudovala debelo ledeno skorjo in se potem radostila ob zvokih, ki odmevajo v gozd, le-te pa sproducirajo nabrušena rezila, ki drsijo po ledeni skorji. Drsalke sem pred leti kupila zaradi druženja z osebo, ki me je nekajkrat (v takrat še starih in premajhnih drsalkah) držala pod roko in kot medveda vlekla po ledu. Motorika je bila moj problem odkar pomnim, še večji problem pa mi je, od trenutka ko sem si na noge navlekla drsalke, delalo vprašanje "kako za vraga se na drsalkah ustaviti" (postaviti na špico!) ne da bi od tem padel na rit ali (bogobvaruj) na nos! Oseba, ki ji trenutno pritiče vloga vlečenja pod roko, ne poseduje drsalk, niti ne zna drsati, si pa močno želi poizkusiti. V primeru da si ta oseba uspe izposoditi drsalke številka 44, se bova ta vikend družno ubijala po ledu, v nasprotnem primeru bom to najbrž počela sama - glede na vse med prazniki konzumirane dobrote in posledično zadebeljenih določenih delov telesa, me ne bo kaj prida bolelo tudi če usekam po tleh (govorimo o padcu na rit, da ne bo pomote, ker od pretiranega prenajedanja se na srečo ne da zrediti v nos). Dodatno zimsko oblazinjenje bo v tem primeru vsaj imelo nek namen. Dobre duše so mi svetovale naj se grem prizkusit na naše kamniško drsališče, ampak res nebi hotela tvegati da se nasadim na vodnjak (glej sliko) ali pa da fliknem po tleh pred vsemi kamniškimi firbci, ki slonijo ob ograji in se nalivajo s kuhanim vinom. Ne, šla bom na jezero! Poročilo sledi...

Takole pa se na ledu zabava pikast pes.

Odštevam

_

_Za božično-novoletno darilo sem si podarila meglo. Samo še trikrat grem spat...

Slikca sposojena od tule.

Voščilo

_

_

Lepo preživite praznike!

V prihajajočem letu pa bodite čimbolj nahumorjeni, kreativni, zadovoljni, zdravi, zaljubljeni, predvsem pa nikomur ne dovolite da vam hodi po prstih!

_

Zlovoljna

_

No takole je to, ko se človek preveč veseli prostih pred+post+prazničnih dni. Ko ti en dan preden naj bi zaključil svoje letošnje službene obveznosti delodajalec zabiča, naj ti ob tako globokem kašlju niti na misel ne pride, da bi se naslednji dan prikazal na delovnem mestu, ti preostane le še to, da se uležeš v posteljo in nato naslednje dva dni resignirano strmiš v strop, namesto radosti predprazničnega Dunaja okušaš radosti pitja raznoraznih čajnih zvarkov in namesto veselja gojiš cinizem. Ugotovila sem, da je en dan bolščanja v televizijski ekran zame več kot dovolj - najboljše od vsega so kljub vsemu otroške nadaljevanke in filmi, vse ostalo je za bruhat slabo! Danes (tretji dan) sem se celo pustila zvabiti na sprehod v gozd - take vrste sprehod, da se pelješ z avtom - da ne bo pomote. Je pasalo vseeno.

Zdaj grem pečt piškote, morda z njimi celo koga razveselim!

Nostalgično

_

Karmen, slikano posebno zate! Ena izmed meni trenutno najlepših izložb. Ko so bili Miklavž, Dedek Mraz in Božiček še mladi, so kupovali takele igrače in bonbone ter piškote v takihle škatlah...

Fotografija nastala: pred izložbo antike na trubarjevi.

Prekleti kadilci!

Tole bo ena na račun kadilcev iz ust kadilke, ki od včeraj naprej deli mnenje z nekadilci. Nisem si mislila da bom tole kdaj napisala...

Odkar je v lokalih prepovedano kajenje niti ne trpim kaj preveč. Če je opcija sedim zunaj, če je ni sedim notri in pozabim na čik. Malo zoprno je kadar gre človek na žur do jutranjih ur, ker cigareti in alkohol fino plešejo z roko v roki, a kaj češ, človek pač nikoli ne more imeti vsega.

Pa sta me včeraj vražji par odvlekla v nek prostor, ki ima (ne boste verjeli) štiri stene in strop in v tistem prostoru se je kadilo da je bilo veselje. Se usedem, veselo prižgem prvi čik, zraven lokam pivo, prižgem drugi čik, pa nato še tretjega in tako naprej, ampak jih niti bilo tako zelo veliko. Po približno treh urah so me začele peči oči in prav zavoljo tega sem si želela čimprej domov. Pa ne samo zaradi pekočih oči, temveč tudi zaradi smradu za katerega se mi je zdelo da leze v vsako od mojih kožnih por. Ob prihodu domov na balkon odvržem cunje katerih se ne pere za vsak drek (beri: bundo), ostalo pa nemudoma roma v koš za umazano perilo. Nato pa se mi danes dogodi, da medtem ko v trgovini plačujem, zavoham da nekaj neznansko smrdi in še v isti sapi ugotovim, da je vir smradu pravzaprav moja torbica! Ko me je popoldan na Valejinem blogu Hirkani pobarala češ, kako je bilo včeraj na pivu, je bil moj komentar: "Bilo je zanimivo, ampak torbica mi še danes smrdi!"

Da ne omenjam da sem (po dveh pivih in pol!!) danes zjutraj imela mačka - najbrž tudi zaradi pasivnega kajenja, tako da sem se zjutraj v službo privlekla s polovično brzino in s tako brzino tudi "delovala" tekom dneva.

Od danes naprej sem načeloma proti kajenju v zaprtem prostoru - razen če ni prostor primerno prisilno prezračevan. Obenem pa menim, da bi morala biti gostincem vseeno dana pravica, da se odločijo za kadilski ali nekadilski lokal, kadilski seveda pod pogojem, da je smrdljiv zrak primerno odsesan.

Ponaredek!!

_

Očitno je včerajšnji post sprožil apetite po še več jelenčkih v izložbah. No, tale je prav gotovo postavljen "s konceptom", ampak morate priznati da ni pol toliko lep kot njegov gejevski brat!

Dekor ob katerem se oko vzradosti...

_Ljubljana je letos še posebej radodarno okrašena. Ko človek zvečer zavije od mestne hiše proti prešercu, je od vsepovsod slišati radostne vzklike in škljocanje fotoaparatov, ki v svoje objektive lovijo spermije in raznorazne nebesne svode. Piko na i pa urbanemu decemberskemu okrasju dajo umetelno okrašene izložbe in posredno tudi razstavljeni produkti v le-teh (glej spodnjo fotografijo!). In tako se je danes budno kameleonsko oko vzradostilo ob pogledu na simpatičnega jelenčka, ki je z rahlo okrvavljenim gobčkom s svojimi steklenimi očesci izza izložbe neke pekarne strmel v mimoidoče. Morate priznati da je (če odmislimo okrvavljen gobček) res čeden! Če bi ga v velikosti šestnajstih metrov postavili na sredi prešerca, bi prav gotovo presegel lepoto diha jemajoče boksarske boginje Snežke. Verjamem, da si marsikdo izmed vas želi posedovati takle nadvse ljubek in očesu prijeten dekor. Predstavljajte si, kako lepo bi jelenček na božični večer nalegal poleg kamina, v katerem bi tiho prasketala brezova polena, pred kaminom bi bila pogrnjena bela preproga, na preprogi pa dekle v negližeju iz spodnje fotografije (sicer nisem prepričana ali se dotična zadeva res imenuje negliže, ker se na negližeje ne spoznam kaj prida), ki moškemu s katerim deli posteljo (ali pa je tudi ne deli, to na tem mestu ni tako zelo pomembno) nežno zašepeta v uho: "Dragi, bodi moj jelenček!"

Oh ta romantični december!

Včasih se ne prepoznam

_

Človek je kot hiša. Opeke, ki so položene na temelje in zaprte s streho. Na začetku brez fasade in vsebine, tiste vsebine ki se potem sčasoma nabere v njej. Te vsebine je vedno več in vedno bolj raznolika je, nabasana po vseh kotih, tako da sčasoma za nekatere od predmetov pozabiš kje so, pa se potem zgodi da jih kdaj pa kdaj spet najdeš in privlečeš na plano - nekatere od njih je ob redni inventuri potrebno zabrisati proč, ker drugače pač ne gre. Potrebno je biti kolikor toliko selektiven, ker se v nasprotnem primeru lahko kaj hitro dogodi, da stene pod težo vsebine začno pokati. Hiša ima izolacijo in bolj kot je le-ta debela, bolj prijetneje je v hiši kadar hoče vanjo zaglodati potuhnjen mraz. Za razliko od tiste ki obdaja hišo, se ta ki obdaja človeka z leti vedno bolj in bolj debeli. Ujeti smo nekam na toplo, kjer kupčkamo vsebino, jo občasno razstavljamo na prafaktorje, sem ter tja odpremo okno, malo prezračimo in obenem določene fragmente odvržemo na plano. Potem si skuhamo čaj, usedemo se v udoben naslonjač in si sami pri sebi rečemo: "Kako lepo pospravljeno imam danes!" Škoda ker v tv reklamah ne oglašujejo praška za vsakodnevno mentalno higieno. Upam si trditi, da bi omenjeni prašek razprodali še preden bi se pojavil na policah!

"Sem to res jaz?" je rekla A, ko je izvedela, da je njena mama na smrt bolna in da je njeno življenje limitirano na mogoče leto dni in še kak dan več, če bo šlo po sreči - če je to sploh sreča. "Sem to res jaz, ko ob njeni diagnozi pomislim: ja bolna je in umrla bo in ob tem ne čutim ničesar." "Ti nisi taka" ji rečem. "Veš, ne prepoznam se." odvrne. "I-ju sem povedala za svoje misli, pa je rekel, da bo vse to enkrat prišlo za menoj, da se bom lepega dne peljala skozi mesto in bo nekaj v meni eksplodiralo in se bom zjokala." "Morda." odvrnem in ob tem ne vem kaj naj si mislim.

Pa kaj si nismo vsi malo podobni?! Kako me gane, ko na cesti vidim povoženo žival, pa brezdomca, ki spi pod toplimi izpuhi prezračevalnega sistema trgovine, se zjočem ob dobri knjigi ali filmu, medtem pa včasih pozabljam na ljudi ki so mi blizu in me potrebujejo, jaz pa za njih nimam ne časa ne energije. Je to zato, ker sama v obdobjih kadar mi je res hudo ne računam na nikogar in nikogar ne obremenjujem s svojimi problemi?! Je to zato, ker se je moja izolacija tako zelo odebelila? Je postala predebela, da bi me skozi njo zadela bucika iz "zunanjega sveta"?!

Ne prepoznam se, ko na ulici srečam osebo, ki mi je nekoč, kljub temu da živiva in sva že takrat živeli v vzporednih svetovih, pomenila zelo veliko, prijateljico s katero sva zaradi bizarnega naključja in vpletenosti tretje osebe pred časom prekinili stike, pa jo mrtvo hladno pozdravim in povsem mirno odbrzim naprej - pa ne tako, kot na videz "mrtvo hladno" pozdraviš nekoga, ki ti je nekoč nekaj pomenil, pa te ob tem v predelu prsnega koša nekaj čudno zbode in s tem opomni, da srce ni le kos mesa. Ne, v tem primeru mrtvo hladno pomeni dobesedno mrtvo hladno. In potem še nekaj dni premišljujem: "Sem to res jaz? Ne prepoznam se", kljub temu, da vem, da sem se v izolacijski plašč odela zato, ker sem to osebo prizadela, pa tudi zato, ker si je taista oseba na svojo kožo nadela sloj, ki je neprimerno debelejši od mojega, v njegovem varnem zavetju pa pestuje zgodbo kakršno je želela slišati. Ta oseba verjame zgolj v smer enostranskega dialoga - v tem primeru torej monologa. Ko človek zapre svoja okna in vrata, mu preostane samo še monolog...

Moja vrata so načeloma vedno odprta. Kar se pa izolacije tiče, se pa včasih sprašujem naslednje: le kako dolga bi morala biti tista bucika, ki bi se me bila sploh še sposobna dotakniti?

Kosilnica v pisarni

Da, točno tako kot piše v naslovu - ne boste verjeli, ampak v naši pisarni - točneje v sejni sobi (ki je ena taka zelo zelo mini soba, v kateri se nahajajo en regal s policami, ena omara, miza in štirje stoli) imamo kosilnico! Zakaj bi človek v sejni sobi, pa še decembra (če je mesec na tem mestu sploh še relevanten podatek?!), imel spravljeno kosilnico?! Odgovor na vprašanje je še bolj butast kot vprašanje samo. Ne boste verjeli, ampak kosilnico imamo v sejni sobi zato, da je nebi ukradel dimnikar! Kdor ne verjame, naj izvoli prebrati še enkrat!

Na tem mestu je potrebna razlaga: Te dni nas bo obiskal dimnikar. Ker se dostop do dimnika, v katerega bo dimnikar vtaknil svojo firbčno betico, nahaja v prostoru, v katerem ima naša najemodajalka spravljeno kosilnico, je bila le-ta (najemodajalka, ne pa kosilnica) v velikih skrbeh ali naj nam sploh zaupa ključ od dotičnega prostora ali pač ne, saj obstaja možnost, da dimnikar pobaše kosilnico. No, ta problem smo rešili, zato se kosilnica trenutno nahaja v naših službenih prostorih - varno spravljena tako pred dimnikarjevimi črnimi tatinskimi kremplji, kot tudi pred našimi obiskovalci - najbrž ni potrebno posebej razlagati zakaj: kdo od vas pa bi si želel svojim strankam razlagati o tem, da dimnikarji kradejo kosilnice?! Ne vem no, ampak še nikoli nisem videla nobenega dimnikarja, ki bi pod roko nosil kosilnico. Je morda kdo od vas že kdaj slišal, da pri njih obstaja ustaljena praksa, da ob obisku dimnika sunejo tudi kosilnico?! Ker če je to res, potem se v bodoče ob dimnikarjevih obiskih ne bom grabila za gumb, temveč bom raje zagrabila za kosilnico!

5 neprijetnih človeških

Našla pri Pozicionirani.

1. Daleč najbolj neprijetni so mi lažnivci in hinavci.
2. Sledijo jim važiči.
3. Tudi dolgočasneži niso posebno prijetni, ampak so še vedno boljši od zgoraj omenjenih.

Vse ostalo lahko nekako toleriram!

Aja, motijo me ljudje, ki po pločnikih hodijo prepočasi (sem niso vključeni starejši ljudje, da ne bo pomote). Iritirajo me ljudje, ki se po svetu vlečejo "kot megle". Ampak to ne spada v zgoraj omenjeno kategorijo petih naj-neprijetnejših (ker se jih še vseeno da tolerirati). Bi pa včasih kakšnemu počasnežu malo podkurila pod nogami. Posebno me motijo tisti, ki z ogromnimi nakupovalnimi vozički zasanjano tavajo po trgovinah. Brrr!!

Požrtija

Danes smo se s sodelavci po službeni dolžnosti udeležili otvoritve novega - povečanega - trgovskega centra. No, vse je enkrat prvič in zame je bilo danes prvič, ker ponavadi na take pasje procesije ne hodim. Kaj si bom najbolj zapomnila? Ničesar drugega kot gručo "sestradanih" ljudi (recimo da jih je bilo tam okrog 30 - v sklopu enega lokala, ne celega centra, da ne bo pomote), ki so široko razprtih oči in z jeziki do tal (kot psi, ki čakajo na kosti) stali pred natakarjem, ki urno vrtel nož in z velike posušene prašičeve noge rezal koščke, katere je nato polagal v njihove roke. "Jej saj je zastonj! Jej, pa četudi potem bruhaš!"

Odkritje dneva

Tale post je namenjen izključno nosečnicam, ki želijo izgledati šik. Prijateljica Malči (ki je v pričakovanju) mi je pravkar poslala mail z naslovom "Odkritje dneva", za katerega se mi zdi, da ga moram nujno objaviti. Takole gre:

...Rada bi s teboj delila odkritje dneva.
Ob vsej potrošnji in ponudbi je nakup žab v mojem primeru izjemno težak. Lahko kupiš take za stare mame, kajti edino take modele prodajajo za moj tip debelih ljudi (o korenčkastih hlačah in črtastih srajcah pa drugič...), ali pa tvegaš, da ti bo trebuh preščipnilo, pa še slabo ti bo cel dan.
No, danes sem našla rešitev. Kupiš izjemno lepe vzorčaste žabe št. 5 (!!!) in jih oblečeš z ritjo naprej. (Od časa do časa moraš sicer na stranišče, da si popraviš gube, ampak sicer pa lepo zgledaš in ne trpiš).
Ne samo, da sem tvoja najboljša prijateljica, sem tudi najpametnejša med njimi!

Škoda ker Malči ne piše Bloga, prepričana sem, da bi se ob branju le-tega nadvse zabavali!

Marciiiiiipannnn!!

_

Takale je trenutna situacija na moji delovni mizi - zavidljiva. Ždim kot "bubrek u loju", sama samcata, s pravkar načeto čokolado pred nosom. Pardon, pred usti. In to ne s kakršnokoli, temveč z marcipanovo. Situacija pa ne bo dolgo takale, možna sta namreč dva scenarija: po prvem (dober na kratki rok) čokoljado nemudoma pohrustam. Po drugem (ta je boljši na dolgi rok) mi jo pomagajo pohrustati sodelavci. Ker se mi močno dozdeva, da še nekaj časa ne bo nikogar od nikoder, jo bom po vsej verjetnosti morala zdelati sama. Dasiravno ni tako dobra kot kakšne njene sestre, Finessa naprimer ali pa Ritter sport. Najboljša je pa ena, ki ji ne vem imena, v kateri je marcipan pomešan z alkoholom. Kdo bi si mislil da zna biti kombinacija mletih mandljev in cukra tako zelo dobra!!

Prenovljena

_

Wolfova mi je všeč, ker je s prenovo dobila povsem nov karakter. Postala je nekakšna sprehajalnica s prostorčki za postanek. Poseben karakter pa prostoru dajejo na novo zasajena drevesa. Pri novi ureditvi so me malček razočarale edinole "flike" asfalta, ki po mojem mnenju ne spadajo med granitne kocke.

Tudi tile smetnjaki, ki so se razpasli po mestu so mi jako nesimpatični. Kot prvo so preveliki in kar vabijo k "ustvarjanju" smeti. Tudi z oblikovnega stališča niso ravno kakšen masterpiece, vendar bi kljub vsemu človek lahko zamižal na eno oko, dasiravno se pa tehle nagravžno zelenih vrečk pač ne da spregledati. Grdo.

Drugače pa mesto iz dneva v dan dobiva lepšo podobo. Ljubljana je dokaz, da mesto poleg sposobnega župana nujno potrebuje tudi mestnega arhitekta. Res škoda, ker večini slovenskih občin to še ni postalo jasno. Tako imajo namesto da bi imeli zaposlenega mestnega arhitekta zaposlenih "miljon tavžnt" raznoraznih parazitov, ki se v svojih stolčkih redijo zgolj od procentov, katere poberejo pri investicijah, kjer posel dobi najcenejši (največkrat diletantski) ponudnik. Najcenejši?! Zakaj že?!