petek, marec 30, 2012

Niti spanec, kaj šele žganec!

-

Pozna ura je (ali morda zgodnja?!) in nimam pljučnice. Hočem reči, želim povedati, da nimam pljučnice. Hkratno omenjanje pozne ure seveda nima prav nič skupnega s pljučnico temveč s tem, da je zdajle taka ura, ob kateri večina ljudi ponavadi spi, jaz pa zdajle očigledno ne spim, saj sem to počela podnevi.
V bistvu sem že dober teden priraščena na posteljo. Posledično je postelja cel dan razrita in razmetana, kar je menda grozno. Ampak meni se ne zdi, ker ne gledam iz druge strani. Gledam iz zornega kota človeka, ki cel dan preždi na postelji in odtod ne izgleda prav nič grozno. Če ima razmetana postelja belo posteljnino, se ji razmetanost oprosti. Bela barva je tudi sicer najbolj optimalna barva za vse predmete. Če bi ljudje to vedeli, bi bil svet veliko lepši.
Popila sem stekleničko sirupa proti kašlju, ki ima okus po dobrem starem sirupu proti kašlju, ki je, mimogrede, zelo nostalgičen okus, če že hočete vedeti. Je lahko okus sirupa nostalgičen?! Kar se mene tiče, lahko. Panatus ima okus po Sinecodu. Zanima me, če Sinecod še obstaja?! Panatus ne pomaga prav nič, vendar sem se, zaradi njegovega imenitnega okusa ves čas držala priporočila o treh žličkah štirikrat na dan. Če ste bolni in vam je okus dobrega starega sirupa proti kašlju všeč, potem si kupite Panatus. Vendar ne pričakujte, da bo zaustavil kašelj. Kljub jemanju sirupa boste še naprej kašljali kot slon. Nekaj časa boste kašljali, potem se boste davili, nato boste v prsih čutili topo bolečino in imeli boste občutek, da imate namesto desne polovice pljuč v prsnem košu kamen. Ko bo vsebina sirupa pri koncu, vi pa boste prepričani, da ste z eno nogo že v grobu, se boste morda končno odvlekli do zdravnika.
Vsaj pri meni je bilo tako. Škoda bi bilo, da me pokoplje ena navadna pljučnica (pa tudi če bi bila virusna, gnojna ali kakršna koli že, ne bi bilo nič drugače), zato sem glede tega želela nekaj ukreniti, torej sem se odpravila na Metelkovo. Ko rečem "Metelkova", morate vedeti, da s tem ne mislim na Metelkovo, kamor se ljudje ponavadi odpravijo ponoči in tam ostanejo do zgodnjih jutranjih ur, temveč v zdravstveni dom na Metelkovi, kjer vas natančno pregledajo in vam tako lepo vzamejo kri, kot vam je še niso vzeli nikjer na svetu. Moram povedati, da sem, odkar sem šla pred leti na testiranje za HIV, trajno ozdravljena strahu pred jemanjem krvi. Ne vem zakaj, morda zato, ker me je bilo takrat bolj kot odvzema krvi, strah rezultatov. Skratka, od tistega časa naprej celo vsakič posebej gledam kako to naredijo. In ta gospod v belem je bil res mojster jemanja krvi. Če bi bila poprej vedela, da bo tako, bi mu nesla čokoladne bombone. Ali kavo. Po vseh mesarjenjih in kasnejših modricah, ki smo jih bili svoj čas deležni ... Dobri jemalci krvi bi morali vsako leto dobiti uokvirjene pisne pohvale in dodatek pri plači. Potem bi se morda tudi tisti "ta šintarski" morda malo bolj potrudili. Mislim, da sem morda končno godna za na krvodajalsko akcijo. Ste vi že šli?
Skratka, moja kri in vsi levkociti v njej so super, kar pomeni, da nimam pljučnice, imam pa eno precej čudno virozo. Vam povem, za vsak slučaj, če vas je po napisanem slučajno le malček zaskrbelo kaj je z mano in če morda ne bom več pisala. Še bom.
Ko sem prišla domov, sem se počutila 80% bolje kot takrat, ko sem odšla od doma, čeprav mi niso dali medikamentov. Zanimivo, kako lahko odhod k zdravniku, ne da bi ti ta predpisal zdravila, spremeni zdravstveno stanje na bolje. Po prihodu domov sem se v bistvu počutila kot prevarantka. Še huje. Kot pravi hipohonder. Ampak ne, še noč poprej sem bila prepričana, da bom izbljuvala pljuča ali pa se zadušila, z zatlačenimi pljuči v grlu.
Tako, ždenje v postelji ali poležavanje z Andyem Warholom in opazovanje cvetoče češnje pod oknom, je torej že drugi teden moje dnevno opravilo. Saj Andy je kar zabaven, no, ampak bolj zabavno bi bilo sesti na kolo in se odpeljati v mesto, posedati v bližnjem parku ali odteči en krog okrog Žal. Bojim se, da bom zamudila najlepše - olistavanje vrb ob Ljubljanici in razne take reči. Edino po okusu Panatusa se mi bo verjetno, ko bo vsega tega ždenja konec, malo tožilo. Škoda res, ker ne obstajajo žele bonboni z okusom Panatusa, takoj bi jih kupila. Ampak ... glede na to, da sirup ne pomaga prav nič, verjetno ni škodljiv, če ga piješ v zdravem stanju?! Lahko ga kupim še eno stekleničko in ga vsak dan po kosilu zaužijem namesto sladice.
Lahko noč!

ponedeljek, marec 26, 2012

Dobro jutro, prestrašena Slovenija!

-

Tako, vsi strahovi in strahci so včeraj ob sedmih zvečer prišli na svoj račun. Rezultati včerajšnjega referenduma so potrditev, da še obstaja pravica na tem svetu, zaščitili smo namreč Družino - svetinjo vseh svetinj. Naših otrok ne bodo rojevale nadomestne matere in v šoli jih ne bodo vzgajali kako naj postanejo homoseksualci. Nevarni pedri in lezbe ter njihov lobij le niso dosegli svojega, tako bosta Micka in Janez še naprej živela svoje srečno življenje, brez pomirjeval in uspavalnih tablet.
Če je med tistimi, ki tole berete, kdo, ki misli tako, potem vam iz srca želim, da bi vsi vaši otroci postali homoseksualci, se preselili izven meja zaplankane Slovenije kjer bi si lahko ustvarili družine in mirno živeli svoje življenje, vas pa pustili, da zgnijete v lastnem dreku.
Še enkrat, kot že tolikokrat v zadnjem času, me je postalo sram namesto tistih, ki bi jih moralo biti sram. Res je, so stvari, na katere nimamo vpliva, sploh pa se menda človek ne bi smel pretirano sekirati, če se zgodi nekaj, kar se ga ne tiče. Ampak ... družba, v kateri živim, se me presneto tiče. Tudi jaz diham ta vaš, s pritlehnostjo, strahom in neumnostjo osmrajeni zrak in povem vam, strah me je!

sreda, marec 14, 2012

Smetiščna glasba


Ne le ločevanje odpadkov, temveč tudi in predvsem zavedanje o pretirani količini in ravnanje v smeri zmanjšanja teh ali pa reciklaža v spremembi namembnosti, vsekakor lahko pripomore k izboljšanju stanja onesnaženosti sveta.
No ja, o reciklaži v religijah pa nas je včeraj, v svojem uvodnem nagovoru na sklepnem dogodku Kulturnega bazarja v Cankarjevem domu, podučil Aleksander Zorn. V krščanstvu sicer le iz prahu v prah, ampak tudi to je nekaj, kajne?! Kako zelo praktično - v teh časih človeku zato, da sliši verske puhlice, sploh ni treba v cerkev. Zadostuje že obisk Cankarjevega doma ali poslušanje kakšne od sej nove vlade. Za Zornom je na oder prikorakala Mojca Škrinjar in nas razsvetlila z mislijo, da so tudi učitelji in vzgojitelji umetniki. Obenem se jim je zdelo, da je pričujoči dogodek pravo mesto za to, da nas, predstave željne gledalce, podučijo s prepričevanjem o smiselnosti združitve kulturnega ministrstva v ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Kako zelo predrzno in nekulturno, bi človek rekel. Ko je Škrinjarjeva zapustila oder, se je začela kultura - gledališki koncert POSLUH! Recikliramo, zaradi katerega smo pravzaprav prišli sedet v Linhartovo dvorano.
Ste se kdaj vprašali, kaj nastane, ko se trije glasbeniki zakopljejo v odpadke? Glasba! Boštjan Gombač, Žiga Golob in Blaž Celarec ter seveda ekipa, ki stoji za njimi, so pripravili izvrstno predstavo na temo reciklaže, ki je vključevala zvoke iz inštrumentov narejenih iz odpadnih materialov. Tako so se v inštrumente spremenile inštalacijske cevi, steklenice, odslužene ponve, deže za mast, škatle za piškote in ostala, na videz nekoristna šara. S humornimi in domiselnimi teksti so poskrbeli, da smo se vprašali o smiselnosti nekaterih reči, ki jih v vsakodnevnem življenju počnemo prav vsi. Se bomo, ko bomo šli naslednjič v mesto, namesto v avto raje usedli na kolo?! Moja včerajšnja odločitev, da se v mesto podam s kolesom, se je, če ne drugega, med ogledom predstave izkazala za pravilno. Kaj boste jedli za večerjo? Gotovo hrano v pločevinki, ki je za to, da je prišla do vas, prepotovala na tisoče kilometrov ali si boste odrezali kos kruha iz moke od kmeta iz bližnje kmetije, ki ste ga spekli sami?! Je res pametno kupovati poceni?!

"Lepota ni nujno vedno v materialnih stvareh in sreča ni nujno vedno v novem. Potrebujemo lepoto, srečo, glasbo, umetnost in ... drug drugega."

Predstava prihaja na redni spored Cankarjevega doma. Najbrž ni potrebno posebej poudariti, da ogled toplo priporočam.


ponedeljek, marec 12, 2012

Ograje - skrite meje mojega sveta

-
Izgubljam občutek za čas. Zdi se mi, da je zima trajala neskončno dolgo, medtem ko imam po drugi strani občutek, kot da je bilo še pravkar poletje. Tisti, ki me poznajo, vedo, da se, silom prilik, nekako na pol leta preselim. Vsakič ko se na novo prestavim, v trenutku pozabim na prejšnji kraj in zdi se, kot da sem že od nekdaj tukaj kjer sem. Dom je tam, kjer si ti. Da, ta trenutek spet hodim (tečem) po istih poteh kot pred dvema letoma, čeprav sem nastanjena le streljaj stran. Zdi se mi, kot da že od nekdaj ob jutrih postiljam posteljo in takoj po jedi pomijem posodo. Pa ni čisto tako. Glede na povedano ugotavljam, da sem verjetno kljub vsemu zgledno prilagodljivo bitje, čeprav po drugi strani posedujem nešteto prepričanj in navad, glede katerih bi se bila, v primeru morebitnih prepričevanj o nesmiselnosti in potrebni spremembi, pripravljena pustiti tudi ubiti.

Zdaj, ko je spet nastopil priljubljeni opevani letni čas po imenu pomlad, je čas za spremembe - čas za brkljanje okoli hiš, čas ko bodo zadonele kosilnice in ostale naprave, ki spomladi kratijo mir nam, "lenuhom". Tako sem prejšnji teden, ko sem bila pri starših, ob pogledu skozi okno opazila soseda, ki sta si, na improviziranem družabnem shajališču pred vhodom v hišo "slovenko", postavila umetelno pregradico tipa "Bauhaus-Baumax". Gospod je ograjico pobarval s sandolinom in vneto razlagal, da bodo ob ograjici "na dol" rasle rože. Gledam in si mislim: "Od kje neki takšne močne želje po nenehnen ograjevanju?!" Včeraj, ob vračanju iz pohoda, skozi Tacensko naselje, me je ob pogledu na "vilo", obdano z betonskim zidom, spreletelo podobno vprašanje. Se tudi vam zdi, da je potreba po nenehnem ograjevanju in spuščanju rolet nekakšna vsesplošna slovenska bolezen?!

Prestavim se za tri leta nazaj, pred seboj vidim Nino, ki svojemu, v pretiran idealizem zapadlemu prijatelju, ki misli, da bo spremenil svet, razlaga: "Poglej, sveta ne moremo spremeniti. Pomembno se mi zdi, da si v tem velikem svetu zgradim svoj mali svet - svoj milni mehurček, v katerem živim z ljudmi, ki jih imam rada. To je to, kar šteje, vse ostalo mi ni pomembno." Prijatelj jo debelo gleda in vpraša: "Pa ti imaš tak mehurček?" "Imam." odvrne Nina.

Te nevidne ograje in ne tiste visoke betonske in spuščene rolete na oknih, nas varujejo pred svetom. Sami določamo kaj, koga in koliko bomo spustili v svoje milne mehurčke. Ne vedno, določenim rečem se pač ne da izogniti, večini njih pa. Sama sem se pred časom odločila, da bom (ne po lastni želji temveč bolj iz nuje) postala informacijski debil. Nočem in ne bom se obremenjevala s stvarmi, na katere nimam vpliva in nasprotno bom čas, ki bi ga porabila v ta namen, raje porabila za kaj pomembnejšega - za šivanje krila, branje, tek, magari za ležanje v postelji, nekaj pač, od česa bom kaj imela. Namesto Mladine kupim Global, namesto dnevnih časopisov preberem naslove na internetnih portalih časopisnih hiš. Moj svet je dokaj majhen, skrčen je na nekaj bornih kvadratov bivalne površine in nekaj malega ljudi, katerim pustim blizu. Marsikomuj bi se morda zdel celo dolgočasen, ampak meni se ne zdi tako. Če bi me nekdo pred leti vprašal, kakšno življenje si želim, bi s prstom pokazala na to, kar živim ta trenutek in brez oklevanja rekla: "Tako."

četrtek, marec 08, 2012

Črnobela pomlad

-

Večna črnobela klasika. Črnobela pomlad. Vmes pa neskončna paleta sivine. In nekaj barvnih poudarkov.

nedelja, marec 04, 2012

(Prirejena) Waldorfska solata

-

Tale je brez majoneze in grozdja. Brez "majo", ker je ne vidim v taki solati ter brez grozdja, ker se trudim jesti sezonsko hrano.

V srednje veliko skledico je skočilo našteto:

1 dcl kisle smetane iz pokrite tržnice (v originalu naj bi bila sladka, vendar je meni ljubša kisla)
1 srednje velika gomoljna zelena (surova, naribana)
10 dkg orehov (sesekljanih)
1 jabolko (topaz, naribano)
sok polovice limone
sol
oljčno olje
poper


Jed sicer ni fotogenična, je pa kljub temu odlična. Solato smo pojedli kot samostojno jed, ker je izredno nasitna. Razmišljam, kaj vse bi šlo zraven - kakšna ideja?!