nedelja, avgust 28, 2011

Čudoviti potop v Sijajni pop

-





Ob obilici vizualnega včasih zastanejo besede. Ne tiste neizgovorjene, temveč tiste, za katere si predstavljam, da bi jih bilo nekako treba zapisati. Nikakor niso nepotrebne, vendar se kljub temu izgubljajo v nekih čudnih breznih nepovratka - morda zato, ker sem ta trenutek na tem, da se jih grem najest tja, kamor jih je natrosil nekdo drug - v knjigo, ki potrpežljivo čaka name.
Včeraj se sicer nisem potapljala v morje, saj za kaj takega enostavno ni bilo časa, sem se pa potopila v Čudoviti pop, ki je na ogled v palači Trevisini v Piranu. Vsem pop navdušencem obisk vsekakor priporočam.

P.S. Mesto je bilo včeraj še posebno lepo. Ožarjeno s prekrasno svetlobo, ki je bila posledica muhastega vremena, je dobesedno zahtevalo, da sem iz torbe nenehno vlekla fotoaparat in vanj "pospravila" vse, kar se je "pospraviti" dalo.

torek, avgust 23, 2011

Odkrito o teku - izpoved amaterske tekačice

Zadnjič sem bila v komentarjih izzvana, naj zapišem kaj na temo o teku. Ampak iz teka nikoli nisem delala neke hude znanosti: pač, obuješ superge in tečeš - to je vsa filozofija. Kaj potemtakem napisati?
Pa mi je po nekem naključju naslednji dan v knjigarni pod roke prišla Murakamijeva knjižica z naslovom "What I talk about when I talk about running". Ker obožujem Murakamijevo pisanje in ker me je zanimalo, kako lahko nekdo misli o teku razgrne na 170 straneh, sem knjižico kupila in zdaj jo počasi prebiram, vmes pa vlečem vzporednice s svojim razmišljanjem ter odnosom do teka.
Že na začetku želim povedati, da se tega športa lotevam zelo amatersko - ta trenutek namreč nimam prav nobene potrebe po študiranju raznih priročnikov, po merjenju srčnega utripa, ne da se mi delati na hitrosti in ostalih rečeh, katere imajo zapovedane "pravi" tekači. Ti "pravi" tekači imajo itak ogromno nekih čudnih "pravil", katerih se nisem nikoli kaj dosti trudila razumeti. Nekdo od njih je menda izjavil, da bi morali vsem, ki za polmaraton porabijo več kot 2,10 ure, prepovedati, da ga tečejo. Precej drzna izjava, bi človek rekel. Bo morda njega kaj manj, če na cilj prilezem po treh urah?!
Nisem kaj prida športnice. Nikoli nisem uživala v nobenem od tekmovalnih športov, pravzaprav so mi bili, odkar pomnim, vsi po vrsti neizmerno zoprni, kot mi je tudi na splošno zoprno tekmovanje kakršne koli vrste. Nekako ne razumem zakaj bi se morali ljudje med seboj nenehno dokazovati ter primerjati. Tako, v tekmovalnih športih nisem uživala, v netekmovalnih pa tudi ne. Najbolj srečna sem bila, če sem lahko živela svojo "statičnost" (zelo primeren izraz za lenobo, da).
S tekom sem začela pred približno desetimi leti, razlogu zanj je botrovala želja po zmanjšanju telesne teže. Zdaj na te stvari gledam precej drugače kot takrat. Zdi se mi, da sem, ker sem tekla zgolj zaradi želje po izgubi kilogramov, tek na nek način zlorabila, zato mi verjetno nikoli ni bil v užitek, jemala sem ga kot prisilo ter ga vsako leto (kljub zavidljivim rezultatom na teleščku), po nekaj mesecih opustila. Vsakič ko sem obuvala superge, mi je v glavi že zvenela misel "komaj čakam, da pridem nazaj". Tekla sem zgodaj zjutraj, se po vrnitvi domov precej grdo najedla in od silne utrujenosti odsmrčala dve uri. Ne preveč vzpodbudno...
Lansko leto sem kar veliko tekla in v teku tudi začela uživati. Pomenil mi je sprostitev po napornem sedenju za pisalno mizo, v času športne aktivnosti sem v glavi razpucala marsikatero dilemo, katero bi morda drugače potisnila vstran. Pretekla sem svoj prvi Tek trojk ter si spomladi na Dunaju, na petih kilometrih kot "tekačica na črno", na tekmovalni progi ogledala kako izgleda polmaraton.
Na tem polmaratonu se je moja draga prijateljica N. odločila, da bom letos na tej tekmi tekla tudi jaz. Če ne bi bilo njenega prigovarjanja, se najbrž ne bi nikoli prijavila. Po drugi strani se mi je zdelo, da bi si morala zajtrk v muzejski četrti (umešana jajca z drobnjakom in bučnim oljem), katerega sva lani po njeni tekmi z velikim užitkom pomlatili, letos prislužiti s tekom. Strašno dober razlog za prijavo, kajne?!
Trenirati sem začela v začetku februarja. Trikrat na teden po sedem kilometrov, nato pa sem razdaljo počasi podaljševala. Moji občutki ob teku so bili precej drugačni od tistih prej, saj sem tekla iz povsem drugega razloga kot običajno, v glavi je nenehno odzvanjala kombinacija datuma tekme ter števila kilometrov, ki naj bi jih pretekla. V nekem trenutku si rečeš: "Če bom tam morala preteči enaindvajsetko, potem desetka zdaj ni nič." In brez problema stečeš desetko. In nato petnajstko... O krasni dunajski izkušnji ne bom pisala, saj sem jo podrobno opisala v objavi namenjeni prav dunajskem polmaratonu (aprilski arhiv). Ta enaindvajsetka je bila iztočnica za nadaljevanje, dala mi je nov zagon in s tem povezano veselje do teka, po tekmi sem namreč še vedno tekla enako kot prej - trikrat na teden od 7-10 kilometrov. V maju sem tekla Tek trojk, nekako v istem času odkrila radosti teka v hrib, Rožnik je tako postal moja najljubša trasa, katere se še vedno nisem uspela naveličati.
Prirojena statičnost je v mojem telesu tako močno zakoreninjena, da bi lagala, če bi rekla, da mi brez teka živeti ni. Če moja glava iz kakršnega koli razloga telesu ne bi vsak dan zapovedala naj gre tečt, se to telo ne bi prav nič dosti sekiralo. In tudi z glavo imava včasih probleme, saj ji vztrajno dopovedujem naj se pomeni s telesom in ga nažene tečt, ona pa se temu želi na vsak način izmakniti in si izmišlja vse mogoče razloge za proti. Tek ljubim izključno takrat kadar tečem. Tečem pa v zadnjem času prav vsak dan. Izmenično tečem dolge in kratke proge, se pravi vsak drugi dan deset km, vmes pa polovičko, se pravi pet. Kot že rečeno, sem prej tekla manj, zdaj tečem več. Iz "trikrat na teden" sem v juliju pristala na "dvakrat", potem pa kar naenkrat na "en teden nič". Po tistem tednu abstinence sem ugotovila, da postajam mlahava in zoprna, da sem sama sebi odveč ter da se spet preveč ukvarjam s prehrano. Drugače rečeno: v tistem tednu nenamerne abstinence sem ugotovila, da je s tekom moje življenje veliko enostavnejše in kvalitetnejše. Naj se sliši še tako čudno, vendar tek človeka umiri, misli postavi na pravo mesto, telo napolni z endrofini (ne vedno), koža je bolj napeta, predvsem koža na obrazu opazno lepša in bolj sijoča, telo se preoblikuje, je v formi, človek se ne ukvarja več tako zelo z mislijo na to kaj bo ter česa ne bo pojedel. Meni osebno rutiniran tek, kakršnega izvajam v zadnjem času, da občutek, da je moje, sicer na momente kaotično življenje, kanček bolj urejeno. Nisem človek rutine, kar pa še ne pomeni, da je ne potrebujem in tek je nekaj, kar me na nek način "prizemlji v vsakdan".
Tistim, ki pravijo, da med tekom ne mislijo na nič, močno zavidam. Meni ni to še nikoli uspelo, saj namreč ves čas nekaj mislim. Veliko pomembnih idej sem razdelala med tekom, veliko reči domislila in namislila. Ampak kar si resnično želim je to, da ne bi mislila na nič. Murakami v svoji knjigi trdi, da ne misli na nič. To mora biti pravi balzam.
Včasih sem vedno tekla v paru, zdaj najraje v ednini. Vedno poslušam glasbo, petje ptic ter šumenje listja me namreč pri teku dolgočasita. Ponavadi poslušam kaj elektonskega - Daniela Wanga, Morgana Geista, Kraftwerke ali pop - Depeche Mode, Kleerup, Ladytron, La Roux. S tekaško glasbo imam v bistvu probleme, saj se je dokaj hitro naveličam in potem nikakor ne uspem najti česa novega, kar bi pasalo na tekaški ritem. Murakami mi je dal idejo s CCR-i, obenem bom poskusila s hiti Rollingov iz albuma Jump back, novi na seznamu so U2 z Achtung baby. Tisti, ki tečete, na katero glasbo najraje tečete?

Tisti, ki tečete, zakaj tečete? In tisti, ki ne - zakaj ne?





nedelja, avgust 21, 2011

Melanzane parmigiana brez parmigiana

-

Ob nadvse obetajočem kulinaričnem naslovu bi človek pričakoval vse kaj drugega kot fotografijo rož. Ampak stvar je taka, da nesrečna jed ni bila prav nič fotogenična, rože pa zelo. No, pa sem se odločila, da objavim to. Ali bi raje post brez fotografije?! Kdor želi videti, kako izgleda melanzane parmigiana, si jo lahko ogleda na tem linku, kogar pa zanima kako izgleda melanzane parmigiana brez parmezana (ter brez mozzarelle), saj obojega nismo imeli, v hladilniku pa smo imeli skuto, naj jed naredi in poskusi.

Potrebujete:
pekač v velikosti cca. 20x30cm
2 velika paradižnika
2 velika melancana
4 stroke česna
rjavi sladkor (približno žlička)
sol po okusu
svežo baziliko
lonček skute (mislim da je to približno 250g)
pol malega lončka kisle smetane
2 jajci

Melancana narežete na slab centimeter debele rezine, jih posolite, naoljite, fliknete na ta velik pekač ter približno pol ure pečete na 200 stopinj celzija.
Vmes naredite omako - paradižnika narežete na srednje velike kose, nasekljate česen ter skupaj s sladkorjem, polovico bazilike in ščepom soli pokuhate dokler tekočina ne izpari.
Eno jajce ubijete v smetano, drugega v skuto, oboje posolite (lahko tudi poporate ali dodate muškatni orešček).
Prva plast v pekaču naj bo paradižnikova omaka, v katero fliknete še malo sveže bazilike, to premažete z mešanico skute in jajca, vse skupaj prekrijete s pečenimi melancanami. Dvakrat ponovite. Po vrhu polijete kislo smetano z jajcem in zapečete. Dobre pol ure na 200 stopinj celzija. Pustite, da se malo ohladi, s tem bo jed tudi dobila primerno konsistenco in šele nato postrežete.

Sicer sem kolebala med gazpachom, parmigiano ter bruscettami, ampak tisto dvoje pride na vrsto enkrat drugič v prihajajočem tednu.


torek, avgust 16, 2011

Sew, baby sew!

-



Mačka je utrujena, jaz tudi. Sem pa ponosna, da sem uspela blago za 5€ oplemenititi vsaj na 60€, če že ne na več. No, ja izdelek je itak namenjen interni uporabi in z veseljem ga bom nosila. Letos namreč prisegam na belo, če je pa v igri tekstura "belo na belo", je pa še toliko bolje.

"Domačinski" teden se zaključuje, jutri se vračam v mesto, z novo tekstilno pridobitvijo na teleščku, s košaro zelenjave za v hladilnik ter z micenimi belimi pikicami na nogah (ostanek zaščitne barve za les - bele, kakopak). Naj bodo tudi noge pikaste, da bodo lepo pasale k bluzici!

ponedeljek, avgust 15, 2011

petek, avgust 12, 2011

Paradižnikova nebesa

-




Vzameš 2 velika, pravkar odtrgana dišeča paradižnika, en sladek feferon, vejico bazilike, šluk olja, ščep soli in ščep sladkorja. Paradižnika in feferon narežeš, zmešaš z oljem, soliš in posuješ s sladkorjem. Pečico prižgeš na 200, vanjo flikneš pekač in dobre pol ure pečeš. Ko je pečeno, vsebino speštaš z vilico, dodaš svežo baziliko, malo čilija v prahu in flikneš na testenine. Se oblizuješ in vzdihuješ. Čez tri ure še enkrat skuhaš testenine in nanje zliješ preostanek omake. Se oblizuješ in vzdihuješ... Zvečer greš odtečt 10 kilometrov.


četrtek, avgust 11, 2011

Obisk...

-


Pri babici. Kavica, dve merici v šnopsu namočenih robid in debata o aktualnih političnih dogodkih... :)

ponedeljek, avgust 01, 2011

Daleč potujejo oblaki

-

Eden tistih dni, ko si človek skoraj ne upa iti v šlapah iz hiše. Ampak ravno to sem storila, iz hiše sem šla v šlapah ter celo brez dežnika, predvidevajoč, da se ne bom stopila, če prehodim 500 metrov v dežju. Je bil tiste sorte grozeči dež, ki si potem tik pred zdajci premisli. In tako sta Nina in Klara svojo stojničico pod papirnatimi dežnimi kapljami na Caffeine hours kar nekajkrat premaknili "iz dežja pod kap", dokler ni veter dežja dokončno odnesel s seboj.
Na moji strani je bil danes en tak rahlo hektičen dan, ki pa se je končal s prijetnim spokojem ob krasni muziki (vsaj zame), kajti iz metelkove smo ušli še preden so zadoneli "milozvočni" zvoki v dvorani. "Reši se kdor se more" je rekla Eva, pa smo šli, kajti vaja kasneje nastopajočih muzikalcev ni zvenela kot nekaj, kar bi bil človek s povprečno natreniranim ušesnim drobovjem želel slišati.


Večeri in noči so moj najljubši del dneva. Ko se v prostoru razteza spokoj, iz zvočnikov pa pritajeno šepeta muzika. Danes Hindi Zahra, ki mi je pred dnevi zlezla v uho in se tam zasidrala do nadaljnjega. Ploščo kupim res in zgolj takrat, ko se to izplača - ko se mi zdi, da je večina pesmi na njej vrednih večkratnega poslušanja in na Hindijini je že tako. Ta trenutek na mini sobni jakosti Don't forget.


In nov srčni bedž imam, tako da bom zdaj končno malo bolj srčna. Bodite srčni tudi vi in če slučajno še niste, predlagam, da si pri NiniLeni kupite bedž!