sreda, december 28, 2011

Well well well...

-

Ni še konec sveta, čeprav se mi je v zadnjem času kar nekajkrat zdelo, da morda prav malo manjka. Še vedno mi ni uspelo prilesti do kina (ki je za vogalom), čeprav se že cel mesec namenjam tja, nisem spekla piškotov, poslala nisem niti ene voščilnice (niti elektronske ne), nisem kupila daril in pojma nimam kaj bomo jedli za silvestra. Sem pa kupila en božični okrasek po znižani ceni. Opisano je ves moj prispevek k noremu decembru.
Popoldne me je, medtem ko sem dobrih deset minut čakala na avtobus, z Jarrettom v slušalkah, prešinilo, da mi prav nič ne manjka.

Life is good. Škoda le, ker se premalokrat opomnim, da je temu tako.

Da ne boste rekli, da nič ne pišem...

sobota, december 24, 2011

Voščilo

-

Z željo po lepih praznikih, prav vsem!

četrtek, december 22, 2011

Nič, prav nič

Ah ja... Menda nič ne pišem. So me obvestili v mailu. Ne pišem, ker nimam osnovnih pogojev za to. Z dva dni starim mejkapom krevsam naokoli, v hladilniku pa imam nedotaknjeno zelenjavo od sobote.
Včerajšnjega dne se, z izjemo prijetne večerne "dolžnosti", v smislu druženja ne spomnim več. Današnji se je začel ob sedmih zjutraj, ko sem se za silo pokrpala, se v naglici usedla na kolo in v najhujšem mrazu odbrzela na drugi konec mesta, kjer sem imela ob osmih sestanek. Prišla sem dve minuti do. Oseba, s katero sem imela sestanek ni prišla. Sem se usedla spet na kolo in preklela vse svetnike. In tudi vse nesvetnike. Od jeze mi je šlo čisto malo na jok. Sledi odhod v pisarno in delo do pol tretje. Ob treh se privlečem domov, opravim nujne telefonske pogovore, odgovorim na maile, klicarim po telefonu, medtem čakam A, ki naj bi prišla in nekaj prinesla ter nekaj odnesla. Izmenjava nekaj besed in predmetov, ona odide, namenim se v mesto - ura je dvajset čez štiri, pred peto moram biti v Tobačni. Naročim taksi, da bo hitreje. Taksija ni. Taksi zamuja. Taksi pride. Taksi obtiči v prometnem zamašku. V taksiju sedi jezen kup nesreče. V Tobačno prispem deset do pete in malo mi gre na jok. Skuhajo mi kavo, s prijateljico rečeva par besed in že je treba odhiteti. Kava mi reši življenje. In misel na litrsko marelično marmelado v torbici tudi. Hitim nazaj domov, na poti zazvoni telefon, H. sprašuje, če lahko pridem pol ure prej na koncert. Lahko. Spotoma grem po blago za obleko, za katero rokave je zmanjkalo blaga. Ga nimajo več. Nič zato, bo obleka brez rokavov, spodaj bom oblekla puli, poleti pa bo to poletna obleka. Hitim domov. Pridem, se preoblečem, pojem malo solate, tri koščke krompirja in spet odidem. Koncert na gradu. Mia Žnidarič. Jazzovske klasike in nekaj božičnih vmes. "Day and night, night and day..." "Let it snow, let it snow..." še nikoli ni bil tako nekičast kot danes. Na odru so snežile melodije, iz male disko krogle pa je snežilo po stenah. Ljudje vzklikajo: "bravo Mia!" Na izhodu sem se srečamo in izmenjamo par besed. Prijetna oseba je, močno stisne roko, njena dlan je topla. "Srečno!" reče.


Lačni ne zdržimo več, sama že dva dni nisem jedla ničesar konkretnega, prijatelj je danes pojedel le grahovo juho, prijateljica pa je nazadnje jedla ob dvanajstih. Je to normalno?! Sledi miren prijeten večer ob dobri hrani, vožnja proti domu. Mojemu telefonu v avtu uspe pobeg na sedež, kar sem na srečo ugotovila šele doma in kar malo se mi je dobro zdelo, da se je izgubil, hudič vseskozi zvoneči. Sem mu hvaležna, ker sem si danes v enem delu dneva rekla, da bi ga najraje izklopila. Zdaj naj bo tam kjer je, malo naj počiva, ko pa se mi bo spet zahotelo njegove družbe, ga pojdem iskat.

Pravite, da nič ne pišem. Med sedmo zjutraj in eno naslednjega jutra zjutraj je veliko časa, ampak... kdaj naj človek piše?!

torek, december 13, 2011

December

-

Sličice iz Berlina že cel teden čakajo na objavo. Pa saj ni kaj napisati - kdor se je že potepal po berlinskih ulicah, ve, kakšen fin čudaški šarm premore to mesto, tisti, ki tega še ni storil, pa naj čim prej teče tja in preveri. Fotografije govorijo same zase, dasiravno se tokrat niti nisem preveč trudila s fotografiranjem.



Tokrat me je zaneslo v muzej Bauhaus, katerega dizajna lačnim toplo priporočam. Ima pa ta muzej eno precej čudno logiko odpiralnega časa - ob ponedeljkih, ko je večina muzejev zaprta, je namreč ta odprt, v torek pa zaprt. S to precej neposrečeno logiko odpiranja po mojem mnenju več ljudi izgubijo kot pa pridobijo. Ne vem, zanimivo bi bilo preveriti, če jim tak deloven čas res poveča obisk ali pa ljudi le preveč zmede?! Iz muzeja sem odkorakala s setom šestih kozarcev, ki sem jih potem v ročni prtljagi odtrogala na letalo in z velikim veseljem cele privlekla domov. Kako bi se temu reklo norost ali strast?!
Omeniti moram še obisk fundacije Helmuta Newtona in ogled razstave Helmut Newton polaroids, čeprav sem potem v muzejski trgovinici ugotovila, da so mi fotografije njegove June aka Alice Springs precej bolj všeč kot njegove. Še ena v nizu zgodb žena, ki ustvarjajo ali pa so ustvarjale v moževi senci. Kakorkoli že, zelo bi si želela videti njun projekt z naslovom Us and them, ker sta morala biti, po stalni razstavi sodeč, prav posrečen par, ki je življenje zajemal z veliko žlico. Lepo.



Lepo se je vsakič znova vrniti v belo Ljubljano in rek, da rek "povsod lepo, a doma najlepše" še kako drži, si rečem vsakič ko se vrnem domov. Pa čeprav v mislih še tam in obenem že kje drugje.Decembrska norija me ni okužila in ko ob večerih opazujem lučke na drevesih, se mi vse skupaj ne zdi prav nič romantično. Dokler smo imeli sneg, je zadeva nekako imela smisel, ko pa lučke kraljujejo na žalobno mokrotnih vejah, vse skupaj izgleda rahlo "za lase privlečeno".

Kar si v decembru zares želim, je kakšen dober koncert, pa večeri, ki bodo dišali po prijetni družbi in kakšen hipno-impulziven nenačrtovan večerni potep okoli vogala - v kino... Pa malo več časa si želim. Ampak, "Das leben ist kein pony hof" pravijo nemci.