torek, december 29, 2009

Plešoče mačke in divji merjasci


Plesen na zidu lahko mirno spregledate, verjemite, da je v petih urah, kolikor sem jih preživela v temle čošku nekega precej nobel lokala z nobel cenami (in nobel plesnijo na zidu), nisem opazila. Le kako naj bi človek opazil zidno plesen, če pa mora non stop segati v besedo, se pogovarjati o lovu na divje živali, pa o divjih merjascih, ki se parijo s tistimi kloniranimi iz neke farme na Siciliji, pa o jelenih, ki plavajo po Ljubljanici, o natečajih, sitotisku, o pijanih profesorjih, ki se v deliriju oklepajo svojih katedrov na faksu, pa o tem, da ima nekdo tako velike roke, da mora, kadar si plete rokavice, namesto 25 na pletilko nasnuti 40 zank in razne take reči. Toliko je bilo za povedati, da skoraj ni bilo časa za opravljanje. Skoraj.
Hm, moram reči, da se že dolgo nisem tako nasmejala. Hvala vam za prijetno druženje, pa za luštna mala darilca, ki niso tako zelo trivialna, kot bi se marsikomu zdelo na prvi pogled. Naj živi trivialno!

P.S. Karirasta reč na fotografiji je mačka, ki pleše na Jennifer Lopez. Ne vprašte zakaj, ker ne vem.

ponedeljek, december 28, 2009

Broško dobi Majata


Majata, prosim javi se na mail.

četrtek, december 24, 2009

Džinglbels

_

Snežinke že letijo k naslovnikom, piškoti so napečeni in darila zavita. Težko je biti Božiček. Zvečer se uležem na kavč in se dva dni ne premaknem.


Božiček (v tem primeru sem to jaz), nekomu izmed uč mečečih na Tok zavesti, podarja broško iz pleksija. Serija brošk je bila zasnovana kot poskusna ter darilo za prijatelje in ni naprodaj. Za tale kos pleksija se lahko grebete do nedelje 27.12..


Fajn se imejte čez praznike!

torek, december 22, 2009

Bi zamenjali?

_

Darilnico na Gornjem trgu sem opazila zaradi bogate jelke, ki se bohoti pred oknom. V Darilnico prinesete darilo, ki vam ni povšeči in ga zamenjate za katerokoli drugo darilo izpod jelke.


Na polaroidnih fotografijah so slike oštevilčenih daril, ki so na voljo pod smrekico, tista z modrimi pikami so že oddana. Zanimiv koncept, sploh v časih, ko predmeti vedno bolj izgubljajo na vrednosti. Takole je zapisano na flajerju: "Bi se radi znebili dolgočasnih daril, ki ste jih prejelei od različnih priložnostih, pa ne veste kaj bi z njimi? Prinesite jih v darilnico, kjer si boste izbrali novo darilo s katerega ne bo več treba brisati prahu!


Moram malo pobrskati po predalih, gotovo je v njih kaj, kar bi lahko odnesla tja. Porcelanastega laboda mogoče?! Hm, če se ni medtem že "po nesreči" razbil.

Pure white

_

Najprej sta prišla dva obiska. Potem je prišel tretji. Nato je prišel četrti, ki je izgledal kot trgovec iz turškega bazarja, na rami je namreč nosil velik zvitek, za katerega se je kaj kmalu izkazalo, da je tepih. In to ne kakršenkoli temveč BEL tepih. Za vselitveno darilo sem dobila bel tepih!
Že razvijam obsesivno kompulzivno motnjo pobiranja drobtinic, pa malih in malo večjih smetk, delam sezname "no go" gostov, ki so potencialni polivalci malinovcev, rdečega vina, čaja, kofeta ali kakšne druge barvaste lepljive substance, kukam skozi kukalo, če pred vrati morda stoji akviziter, ki ima pod roko knjigo z naslovom "Seznam prvih pomoči za bele tepihe v primeru naravnih katastrof" in po tepihu, kot vojake v vrste, polagam najnovejše kolekcije Limited edition broškic.

Pravite, da želite priti na obisk?! Ne, ne bo šlo, danes me ni doma, ne morete k meni, nikakor!

nedelja, december 20, 2009

Zimske radosti

_

Uh, tako težko se je spraviti ven na mraz. Ampak se splača, kljub temu, da je treba nase navleči ta debele štumfe, pa podkrilo, nato nadkrilo, pa šal ovit čez vrat in okoli ušes, tako da le oči ven gledajo. Oziroma eno oko - tisto fotografsko.



Tudi pes je bil izredno zadovoljen, veliko bolj kot če mora ležati pod mizo, vohati moje piškote in cediti sline. Saj mu pravim, da medenjaki niso za pse, ampak on misli da lažem.

sreda, december 16, 2009

Gumbki, bedži, značke, priponke, broške...

_

Ninalena mi je poslala kuverto z bedži. Srčki, mucki, drevesa... lušno!

torek, december 15, 2009

Air

_

Njiju sem si pa že od nekdaj želela slišat. Še en izmed krasnih koncertov. Večina pesmi seveda iz novega albuma ter, kakopak klasike iz Moon Safari - največja poslastica pa La Femme D'Argent.

Se pozna, da so ljudje finančno limitirani, saj je bila dvorana napolnjena le do polovične kapacitete. Kar se mene tiče, čisto fajn, se je vsaj dalo dihati.



Domov pa čez Tivoli, po koncertu v preogrevani dvorani paše sprehod po frišnem zraku.

ponedeljek, december 14, 2009

Pod njenim oknom

_

pa ledene rože cveto...

nedelja, december 13, 2009

Nore gobe

_

Sem hotela ujeti sneg, pa mi je ušel, še preden sem naredila pet korakov. Iz sprehoda sem se vrnila z eno mušnico, ki sem jo "ujela" na bolšjaku. Malo nenavaden božični okras se zdi mušnica, potegnjena iz naftalina. Se še spomnite tistih voščilnic z dimnikarji?! Vedno je bila v kakšnem kotu narisana mušnica ali dve, pa kakšna deteljica in podkev zraven. Mušnica naj bi pomenila srečo, ker... Po eni definiciji naj bi pod njenim klobukom bivali škrati in naj bi bila zato srečonosilna, blabla... Po drugi razlagi, katero sem pred časom prebrala v neki knjigi o praznikih (avtor ali Ovsec ali pa Bogataj, ne spomnim se), pa mušnica prinaša srečo zato, ker je halucinogena. Poješ mušnico in si srečen. Več o tem si lahko preberete na tejle strani: Kult.

sobota, december 12, 2009

Bonboniera

_

Vsak dan hodimo po istih ulicah, mimo istih trgovin in izložb, v nekater izmed njih redno zahajamo, v druge pa nikoli. Ne boste verjeli, ampak v Bonbonieri sem bila danes prvič!
"Glej, Bajadere!" zavpijeva s prijateljicov en glas. "Pojdiva noter!" Uh... še en ostanek preteklosti, ena izmed nostalgij, ki niso le blede slike, ampak dejansko obstajajo. Tam kjer bonbone kupiš na kilo... Prijateljica že narekuje: "En kilogram marcipanovih, pa kilogram bajader, pa še en kilogram tehle mareličnih." Sama kupim le eno miceno škatlico bajader za darilo gostitelju popoldanske čajanke. Glede redizajna še nimam mnenja (morda malo preveč očiščeno za mojo nostalgično dušico), mi je pa strašno všeč, da so uvedli te male bonbonierice. "Z bajadero ne moreš zgrešiti." komentiram, "Mislim da ga ni človeka, ki se ne bi razveselil bajadere (razen, če ti je ne pusti neznani zalezovalec)" komentiram. "Ja, to je res," se strinja N.


"Oooo, pa tele s pikicami, tehle se pa dobro spomnim!" Pri babici so bili redno na mizi ti marelični čokoladni bonbončki.


Tudi prodajalke so še tiste iz stare šole - v takih malo "soc" haljah (morda imajo na nogah borosanke?!) in zelo prijazne. Obisk Bonboniere v teh decemberskih dneh vsekakor priporočam.

petek, december 11, 2009

Ekskurzija

V petem razredu osnovne šole so nas peljali v Titan. Za vse nepodučene: Titan je bivša kamniška tovarna, kjer so izdelovali ključavnice, vezi za smuči, mesoreznice in kar je še takih reči. Titan, Stol, Kik in Eta, so bili v socializmu paradni konji našega mesta.
Ne vem, če so tisti delavci, ki smo si jih ogledovali, tako, kot si mali otroci v živalskem vrtu ogledujejo opice, pa kamele in ostale živali, vedeli zakaj točno smo tam. Mislim, da tisti trenutek tudi sami nismo čisto dobro vedeli. Vodili so nas naokrog, v livarno, kjer so se delavci potili ob strojih, pa naprej v neke male oddelke, ki so bili od stropa do tal polepljeni s fotografijami pomanjkljuvo oblečenih žensk, s široko razkrečenimi nogami. Ob prihodu v šolo nam je učiteljica rekla: "Zdaj ste videli, kam boste prišli tisti, ki se ne boste učili!" Najverjetneje nas je tisti dan velika večina naredila domače naloge takoj ob povratku iz šole, le kdo izmed nas bi si želel pristati v livarni, vas vprašam?!
Stop! Druga zgodba: predstavljajte si enako situacijo, le da se dogaja dvajset let kasneje. Avtobus poln otrok ustavi pred veliko hišo, ki je kot iz pravljice: v roza pobarvana, z ogromno belimi stebri (imitacija jonskih), betonski levi ob uvozu na posestvo, angleška travica pristrižena na tri centimetre, za hišo pa ogromen bazen, v katerem plavata nasmejana gospod in gospa (gospa sicer ne stanuje v tisti hiši, na obisk pride le kadar gre gospodova žena po nakupih v London, a to ta trenutek niti ni tako zelo važno). Iz hiše pride gospa Fanči, v belem poškrobljenem predpasniku in otrokom postreže limonado ter belgijske praline. Otroci se sprehajajo po veliki hiši, nekateri izmed njih se izgubijo v labirintu sob in potem panično kličejo svojo učiteljico, vendar jim je kljub temu tu zelo všeč. Tudi oni bi si želeli plavati v takem lepem velikem bazenu in se od jutra do večera basati s pregrešno dobro čokolado. Sicer bi po daljšem časovnem obdobju zadobili hudo zapeko, a otroci tega ne vedo, niti jim tega ni potrebno vedeti, saj jim ta trenutek še ni potrebno od jutra do večera jesti čokolade.
Ko se vsi skupaj vrnejo v šolske klopi, učiteljica reče: "Zdaj ste videli, kam boste prišli tisti, ki se ne boste učili!" Ko se otroci vrnejo iz šole, nihče izmed njih ne naredi domače naloge - le zakaj bi jo, saj vendar niso nori!

Za posrat

Ponavadi na wc-ju ne berem. Ponavadi. Kadar pa mi tekom dneva ne uspe odpreti kupljene revije, jo, tako kot danes, izjemoma zalistam na sekretu.
V uvodniku piše takole: "In mi, pripadniki izumirajočega srednjega razreda, bomo kmalu delali le še za preživetje. Kolikokrat ste ta mesec šli na koncert, v kino, v gledališče? Koliko revij ste si privoščili? Sprašujem se ali res ni druge poti. In mi zmanjkuje optimizma." Zalistam par strani naprej, buljim v neko zofo, svečnik, tepih, reklamo, kristal (pustimo ob strani dejstvo, da mi nič od videnega ni všeč), zaprem revijo (preventivno - preden pridem do sanjskega Vezjakovega lofta) in razmišljam: kino trikrat, koncert enkrat (naslednji ponedeljek najbrž tudi šteje?!), gledališče ničkrat, revije petkrat, knjiga en komad. Za posrat! To tudi storim - še dobro da sem tisti trenutek ravno na sekretu!
Pa vi? Kolikokrat v zadnjem mesecu ste bili v kinu, v gledališču, na koncertu? Kupujete trislojni ali dvoslojni wc papir, si roke umivate s karbonskim milom ali morda z dišečim milom Le Compagnie de Provence?! Še niste slišali za to milo?! Ja kje pa živite?! Aja, pravite da uporabljate milo trgovske blagovne znamke Mercator?! Tudi prav.
Naslednjič bom bolj previdna in takihle reči ne bom brala pred spanjem. Sicer pa, kdaj pa je pravi čas?! Tega ne vem, vem pa kje je pravi kraj!

P.S. Svoje ročice perem s temle. Kupila sem ga na razprodaji!

P.S.S. Vsi tisti, ki trdite, da imate dobro plačane službe, pa si ne morete privoščiti pofukanega iPhonea, obenem pa menite, da pišoča nekaj delam narobe, prosim pustite prostor za komentiranje drugim.

petek, december 04, 2009

Kič, aj lov ju!

_

Malo je izložb, ki v decembru pritegnejo pozornost mimoidočega. Utripanje razno raznih lučk že, drugače je pa vse bolj ali manj eno in isto sranje. Naštancane snežinke iz skorajda prosojnega filca, ki to ni, so zamenjale tiste iz stiropora, ofucane severne medvede v Maksiju pa... niti ne vem kaj, ne spomnim se. Vidite, nič posebnega, saj pravim! Če že moram kaj pohvaliti, bi rekla, da mi je letos še posebej všeč izložba Konzorcija - na eni strani izložbenega okna luči "bunke", "seštrikane" iz naštancanih pvc lističev, ki se med seboj spajajo na zanimiv način, na drugi strani pa večplastna "maketa" belega mesta, med plastmi pa utripajoče lučke. Nežno, lepo.

Včeraj je, medtem ko sem hitela po pasaži stavbe, ki se drži nebotičnika, mojo pozornost ujela izložba na vogalu. Kar naenkrat se je pojavila tam. No, ni se pojavila tisti trenutek, najbrž je že bila tam, hočem reči, da je pred štirinajstimi dnevi, kolikor je minilo od takrat ko sem najbrž nazadnje hitela tam mimo, še ni bilo.

Domiselne dekoracije izven ustaljenih kalupov cvetličarske prakse. Če moda že mora biti, potem naj bo tudi v cvetličarstvu! Vredno ogleda, če že drugega ne - s tem mislim na cene, le-teh si nisem ogledala, si pa mislim, da nemara prav nizke najbrž niso. Če je temu res tako, potem vsaj upravičeno.


Pravijo, da je mesto letos še posebej raznorodno nakrancljano. Ne vem, dan D prižiganja luči sem izpustila, je pa res, da sem se zadnjič, ko sem na čopovi ugledala tistega bradatega moškega, ki ima zadnja leta na puklju okraševanje, le-tega kar malo ustrašila - najbrž se še spomnite zamazanih stiroporastih krogel, ki so vsako leto nakazovale, da bodo tam kraljevale večno. Letos jih ni, očitno so šle rakom žvižgat - je bil že čas.




Pa saj ni slab ta decembrski čas: obilo lepega patetičnega kiča, pogovorov, objemčkov - letos se bomo malo manj lupčkali in malo več alkohola konzumirali, da pomorimo bacile, pa bo!


Cvetličarsko šavje me je impresioniralo do te mere, da sem potem zvečer bunke, za vmesni čas, preden se podstopim postaviti smreko, umetelno zložila na pladenj, ki je za nekaj časa postal svečnik. Sveč pa itak toliko pokurim, da bi si že skoraj zaslužila kakšno voščeno lutko v Madame Tussaud!

sobota, november 28, 2009

Ko je ženska kurba, Ko je moški peder

_

Dve osebi v moji glavi:
Oseba A: Dobro bi bilo ujeti Knjižni sejem.
Oseba B: Neee, preveč "tempting" je.
Oseba A: Ja tempting je res, človek kaj hitro preveč zapravi, lani sem tam pustila kar zajetno vsoto. Ma ja, saj grem lahko v knjižnico. V težkih časih se človek najprej odpove kulturi (kako zelo žalostno).
Oseba B: Ma ja, v knjižnico greš, ne moreš imeti vsega.
oseba A: Ja, prav imaš.

Čez slabih deset minut:
SMS
"Zdravo Vanja, a si kaj na sejmu?"
SMS
"Hm, namenoma nisem šla - zaradi skušnjav. Ampak mi ne rabiš dvakrat rečt da pritečem."
SMS
"Ja, pol pa pridi! Če boš hitra boš ujela Pavčka in Kreslina."

Če bi čez pet minut pogledali skozi okno, bi videli nekoga, ki z zelo velikimi koraki hodi proti Cankarjevemu domu. To sem bila jaz. Veni, vidi, vici: mimohod ob stojnicah in postanek pri založbi Goga: "Dober večer, imate morda kakšno novo knjigo od Vedrane Rudan? " "Ja, tale, ki jo držim v roki je njena nova." "O krasno, vzela jo bom!" Sledi mimohod mimo vseh štantov, do bankomata in nazaj. Nato s prijateljico na kavo v Bi-ja, debatirat o knjigah in ostalih luštnih rečeh. Knjižni sejem?! Ne vem, nisem bila tam. Na mizici čaka nova knjiga. Vedrana, ostra kot najbolj nabrušen nož!!

Ikeiziranje

_

Moj brlog počasi dobiva pravo obliko. Ko se zvečer vrnem domov in odprem vhodna vrata, vame butne vonj po mojem stanovanju in ne po katerem koli stanovanju, kamor bi bila morda prišla na obisk. Če sem do še pred nedavnim prisegala na dejatvo, da "moje stanovanje pa že ne bo eden izmed IKEA klonov", sem si nato po dobrih dveh mesecih bivanja v njem, končno priznala, da brez Ikeiziranja ne bo šlo. Roko na srce: Ikea je krasen odgovor na stavek: "Rada bi imela kolikor toliko lepo, brez da bi v stanovanje vložila preveč sredstev, saj ne vem kako dolgo bom tu. Po domače povedano: z malo denarja želim veliko muske.
Ko sem se pred časom začela razgledovati za duplinami, je bil moj pogoj za najem stanovanja precej nerealen: dobra lokacija, ugodna najemnina in NEOPREMLJENOST. Da pa bi poleg tega imela še prijazne najemodajalce, ne tega si niti v sanjah nisem upala predstavljati. Po desetih mesecih (zmerno do pretežno aktivnega) iskanja, sem dobila vse v paketu. Tudi prijazne lastnike, kateri ti, ko jih, po neprespani noči, pokličeš in rečeš, da hladilnik preveč ropota, odvrnejo: "Ah, ni problema, bomo kupili drugega, to pa res ni noben strošek!" Hm, še so normalni ljudje na svetu!
Stanovanje je bilo, ko sem ga prišla pogledat, sicer opremljeno. Me je skoraj kap zadela, pohištva je bilo namreč skoraj toliko kot meri celotna uporabna površina bivalnega dela: visoka omara na levi, pa visoka omara na desni, vmes kavč, nad kavčem most iz omar, pa potem še cel niz omar vse do vrat. Pol sobe samih omar torej! Preden sem uspela odpreti usta in izustiti vprašanje, je lastnica rekla: "Če vas omare motijo, jih lahko vržete proč." "O ja, z veseljem!" sem si mislila, rekla pa: "Ja, to bi pa morda res." Pa mi jih niti ni bilo treba, ko sem namreč naslednjič prišla v stanovanje, o nadležnih omarah ni bilo ne duha in sluha. Ni lepšega kot soba z deviško belimi stenami, v kateri odmeva. No ja, v tistem trenutku so bile še v barvi jajčnega rumenjaka iz jajca, kakršnega znese kokoš iz talne reje (to dejstvo poudarjam zato, ker je rumena barva tega rumenjaka veliko bolj intenzivna, kot pa barva tistega ki ga znese kokoš, ki svoje kratko in nesrečno življenje preživi pod baterijo), a ta trenutek o tej barvi priča le še packa na stranski fronti kuhinjske viseče omarice.
Skratka, namen "Ikea projekta" je bil: dve beli komodi, roloji za na okna in nekaj drobnjarij. Bolezen iz rubrike "neprištevni nakupi" smo preboleli že pred časom, zato tokrat le: spisek, kalkulator in gremo!
Za vse nepodučene moram na tem mestu omeniti, da se cene v avstrijski in italijanski Ikei pri določenih kosih lahko zelo razlikujejo (Živi gre zahvala za opozorilo), komoda katero sem si omislila, namreč v Avstriji košta 70, v Italiji pa zgolj 55 eurov in kot naročeno, je bila le-ta za imetnike kartice Ikea family znižana za dodatnih 10 eurov. Tako sem dobila dve za 88 eurov, medtem ko bi v Avstriji za eno odštela 70.
Vas zanima, zakaj sem kar naenkrat "podlegla", če pa sem še do pred nedavnim vihala nos in zatrjevala, da moje stanovanje pa že ne bo Ikea stanovanje?! No, saj to tudi zdaj, ob povratku od tam ni. Malo, kot sem že omenila, zaradi cen, malo tudi zato, ker je Ikea sinonim za besedo "praktično". Pa tudi zato, ker lahko na enem mestu izberem vse - od omar do lupilca za krompir. Ko potem človek vse skupaj pritovori domov in začne trgati nalepke (nasvet: preden jih začnete trgati, pod mrzlo vodo, pa bodo šle same od sebe), pomivati kar se pomiti da in zlagati v omare, se spet počuti kot majhen otrok, ki je dobil novo igračo. Morda ta moja navada meji že malček na obsesijo, ampak zelo rada imam v omarah vse zelo lepo in pregledno urejeno. Ne vem, morda mi urejene omare dajejo lažen občutek, da je, če je tam vse pregledno urejeno, urejeno tudi moje življenje?! Morda. Skratka, ko je govora o redu v omarah, takrat Ikea definitivno zmaga. Vsi tisti plastični koši in koški: eden za v kopalnico, pa eden za v kuhinjo, pa mali koški za v kuhinjske omare, pa plastične posodice za hrano, vrečke za hrano z ljubkimi potiski in praktičnim zapiralom, sponke za omote s hrano... Ko potem iz vreče vlečeš neke brezoblične kose lepenke, ovite v plastificiran pvc, besno vlečeš za, po diagonali všite, zadrge na dnu, ko brezoblični kosi dobijo svojo kvadratasto obliko, ko dobljeno veselo spravljaš na kup, potem pa v le-to zložiš gatke, pa štumfke, pa modrčke, v tavelik razdelek pa kape in rokavice in nato vse skupaj pospraviš v omaro, takrat se ti kar naenkrat zazdi, da si dobil veliko bitko. Zmagovalec, ponosno stojiš na vrhu omarinega drobovja, se tolčeš po prsih in mahaš z modro/rumeno zastavo z Ikeinim logotipom.
Spisek pomaga. Kalkulator v roki tudi. In samo en greh imam: komplet dišečih svečk. Kar v redu.

nedelja, november 22, 2009

Nenavaden predmet

_

Prijateljica mi je z besedami: "Ti boš pa gotovo vedela kaj je tole!", podala škatlico, v kateri je bil predmet s slike. V trenutku ko sem iz škatle potegnila žvilco, se mi je pred očmi namalala šalca juhe v japonski, pa slika mene, ki se ukvarjam, nekaj časa z nakladanjem nudlov, pa nekaj časa z nakladanjem župe - je res problem, da v tisti preklemani restavraciji nikoli ne moreš jesti vsega naenkrat, ampak moraš nudle pojesti posebej in župo posebej. Takole japonci rešijo problem. Očitno imajo tudi oni poln kufer svojih palčk, pa so si rekli: "Nič, žvilica bo!"
Enkrat sem nekje prebrala, da je Japonec, ob tem, ko je Evropejec na vse pretege hvalil njihov dizajn in njihove produkte, "ki delajo kot švicarske urce", skromno rekel: "Mi ničesar ne izumimo na novo. Mi samo vzameno pri vas in izboljšamo. Bom jutri preverila, če ta stavek velja tudi za žvilco.

sobota, november 21, 2009

D(r)ekoracija

_

Takole žalostno, ofucano smreko bomo imeli letos na prešercu. Mnja... vsaj nekako simbolično paše v te ubožne recesijske čase - revna ofucana smreka.
Kljub temu, da vsako leto tulim, da ne maram praznikov, me je že zajelo decembrsko vzdušje. Včeraj sem šla v nabavo, upam si trditi, da sem kupila skoraj najbolj kičasto plastično smreko pod soncem - za dvanajst eurov (saj več itak vredna ni, kvečjemu manj), za nameček vzela še dva kompleta bunk v divje roza odtenku (po evro in pol vsak) - da bo res lepo, kot se za december spodobi. Boste videli, trust me! Pa danes si nisem mogla kaj, da ne bi kupila dveh darilnih steklenih posod za piškote. Mmmm, komaj čakam, da izberem recepte!
Zdaj premišljujem o tem, kakšno leto je za mano?! Dobro, slabo?! Vsakega nekaj, ampak bolj dobro kot slabo. V redu.

sobota, november 07, 2009

Petek, izpod pajčevin potegnjen

_

Petkov večer: najprej na Pepermintkino čajanko, potem jo ucvrem naprej , v mesto, na pivo ali dve... Pogovori dolgo v noč, pred že zaprtim lokalom, do, lahko bi rekli, jutranje ure. Oh, pozabila sem že, kako fini znajo biti petkovi večeri. In kako lepo je zaspati z nasmehom na obrazu...

torek, november 03, 2009

Poročilo iz Meseca oblikovanja


Ker smo bile ravno v bližini (na Pohištvenem), smo zavile še v Slovenijales, pogledat kaj razstavljajo na Mesecu oblikovanja.


Postavitev je dobro zasnovana, fino se je sprehajati v labirintu (bolj ali manj) lepih predmetov.


Dom design predstavlja zanimivo "strip" omaro Capo d'Opera. Tako omaro bi imela namesto slike. Ubiješ dve muhi na en mah!


Še posebej prisrčni so mucki, na frontah predalov, v notranjosti.


Pri Vitri so naredili krasne pručke za otroke. Ob takih predmetih mi vedno postane žal, da nimam otrok, da bi jim kupovala takele fine reči. Ampak pručka najbrž vseeno ne more biti razlog, da bi človek imel otroke, kajne?!


Pri Flatu ponujajo ogromno reči, katerih človek sploh ne potrebuje, ampak so tako zelo fajn. Še posebej takrat ko, takole nagnetene skupaj, postanejo strašansko fotogenične.


Mislim da nujno potrebujem nekaj novih škatel. Ah, ne nekaj, točno šest jih potrebujem!


Tole bi pasalo v kuhinjo za arhitekte iz prejšnjega posta. Ni zame, ne bi hotela jesti iz stavbe.


Pohištvo iz lepenke. Ko se ga otrok naveliča, ga preprosto skurite ali pa ga razdrete in uporabite kot talno oblogo pri beljenju.