ponedeljek, maj 21, 2012

Vrtnice, vonj morja in okus po bezgu



Ker so babičini turški nageljni, ki krasijo našo mizo, preveč rdeči, da bi se spoprijateljili s fotografskim objektivom, semkaj pripenjam piranske vrtnice. Vrtnice so najlepše v naravi, posebej te stare sorte, ki krasijo fasade hiš iz davnih časov. Za tiste generične v vazi mi nikoli ni bilo kaj dosti mar.


Ti dolgi, sveži pozno-majski in zgodnje-junajski dnevi so, vsaj zame, zame eni najlepših v letu. Na tržnici se pojavijo prve jagode in češnje, hladilnik je poln špargljev in solate, namesto redilnih sladic pa je na mizi rabarbarin kompot. Da ne omenjam dišečih bezgovih grmov, ki me vsakič ko grem mimo, prikujejo podse in kar ne morem se upreti, da ne natrgam šopka cvetov. V soboto zjutraj sem v čutaro z vodo fliknila bezgovo socvetje, dodala malo limoninega soka in nastala je prav fina osvežilna pijača za na izlet.


Eden izmed največjih podvigov preteklega vikenda je na sveže pospravljena garderobna omara, kjer so po novem oblačila zložena v skorajda vojaškem redu. Najpomembnejša pridobitev pa je vsekakor ogromen klobuk s širokimi krajci, ki zdaj zaseda zelo velik del majhnega prostora v tej, lepo pospravljeni, garderobni omari. Ampak danes dežuje in menda bo deževalo še cel teden, nič priložnosti za klobuke torej, kvečjemu za kakšen dežnik. Zakaj si ni še nihče izmislil dežnika-klobuka?!
Še ena zelo pomembna stvar se je zgodila: premagala sem odpor do umetnega usnja in si kupila zenf rumeno torbo v imitaciji usnja, ki pa ne izgleda kot skaj. Kar seveda ne pomeni, da izgleda kot usnje. Ampak to ni važno, važno je, da ne izgleda kot skaj. Potrebovala sem nekaj poletnega, štrapacnega, boršastega, nekaj kar si lahko navesiš na ramo, oprtaš "po poštarsko", damsko navesiš na pregib roke ali pa preprosto nosiš v roki. Da to "nekaj" na listku ni imelo trimestne ali celo štirimestne številke, tudi ni tako zelo nepomemben podatek. V seriji vseh ogledanih torbic v zadnjih nekaj mesecih, se je z všečnostjo, v soboto kupljenega izdelka, lahko primerjala le črna usnjača v beneškem outletu, ki pa je bila znižana iz ene štirimestne na drugo, prav tako štirimestno cifro. Perverzno ponosno, bi človek rekel.

petek, maj 18, 2012

Solata, ki bi hotela biti hummus, pa to ni

-

Tole smo, za današnjo malico, sčarali včeraj pred spanjem. Porabiti je bilo treba gomoljno zeleno, dodali smo čičeriko in nastala je nadvse okusna solata.

Sestavine za dve porciji:
1 srednje velik gomolj zelene (skuhan, narezan na kose)
1 mala pločevinka čičerike
šopek drobnjaka in peteršilja
črni sezam
ščep kurkume
žlica tahina
poper
oljčno olje po okusu
sol
limonin sok

Če to zmešate, bo nastala fina solata.

Zdaj pa hitro spat, da bo čim prej jutri, v hladilniku namreč za zajtrk čakata bivolja mocarela in paradižnik. In danes sem kupila nov zavojček earl greya. Lahko noč!

Daleč potujejo oblaki

-



Razmršeni oblaki. Hecna je, predzadnja fotografija. Še nikoli prej nisem na nebu videla videla takega mavričnega pojava.

nedelja, maj 13, 2012

Run, baby run!

Tek trojk neguje tradicijo in spomni na tisto, na kar bi marsikateri želeli pozabiti. Včasih so ga tekli v vojaških uniformah ter s puškami na rami, začetek in cilj pa nista bila v centru mesta, kot danes, temveč pod Orlami. Zanimivo bi bilo videti fotografije iz tistih časov. Na ta dan mesto vsakič znova prevzame posebna atmosfera, v zraku namreč diši po prijateljstvu in povezanosti ter močni volji. Naš skupinski protokol je vsakič posebej enak, v sicer vedno različnem vrstnem redu: Odtečeš dvanajstko, potem pa na trg, na pivo, na pizzo v Trto. Uh, kako sem zavidala ženski s štartno številko na prsih, ki nam je na Krakovskem nasipu nasproti prihajala z vrečo solate v rokah, medtem ko sem sama mislila, da bom ali spustial dušo ali pa skočila v Ljubljanico. Pa se ni zgodilo nič od tega, moja sotekmovalca sta me namreč lepo "pripeljala" do cilja.
Zatečene noge in prijetna splošna utrujenost, sta rezultat moje današnje udeležbe, tretje po vrsti. Sem si rekla, da se na tek nikoli več ne podam  tako zelo nepripravljena - vsaj štirinajst dni  priprav mi je manjkalo. Na zadnjih dveh kilometrih namreč nisem več vedela, ali si bolj želim vode ali sence. Kombinacija peklenske vročine, kolena z opornico, zatečenih prstov in splošne nepripravljenosti res ni najbolj posrečena in blagodejna kombinacija. Ampak rezultat je bil za minuto slabši kot lanski, kar je precej proti mojim pričakovanjem. Tako, zdaj pa veselo naprej ...

torek, maj 08, 2012

Toskanske

-








"Za nosom", po toskanskih gričih ... Po prihodu domov je shrambna omara polna raznovrstnih testenin, v kuhinji pa čaka nov polmetrski valjar, ki bo pod seboj zmlel semolino in jo spremenil v testenine. "Life is good!"