sobota, april 25, 2009

Gratinirani šparglji v soboto

_

V sredo kupimo kilogram svežih špargljev. Polovico jih skuhamo in zabelimo z drobtinami, drugo polovico pozabimo v hladilniku. V soboto jih najdemo, sicer že malo uvele, a nič zato. Polomimo jim olesenele betke, jih operemo, v ponev nalijemo vodo, v vodo fliknemo žlico soli, žlico sladkorja ter rezino masla. Ko voda zavre, vanjo položimo šparglje - položimo jih tako, da glavice, naslonjene na rob ponve, kukajo ven. Po šestih minutah jih potopimo v vodo in kuhamo nadaljnjih šest minut. Medtem prikurimo pečico na 180 stopinj celzija, zašprudlamo dve jajci, v kateri naribamo parmezan, ščep muškatnega oreščka, v vse skupaj fliknemo ščep soli, po želji v zmes kanemo malo sladke smetane. Nato si vzamemo približno pet minut časa časa, saj moramo poiskati mali nizki keramični pekač, katerega smo nazadnje uporabili pred približno letom dni. Ko ga končno najdemo, ga pomijemo, ker je rahlo zaprašen (rahlo je precej blaga beseda za stopnjo zaprašenosti kakršna se pojavi po letu dni neuporabe). V opran pekač zložimo šparglje, jih prelijemo z jajčno-sirovo zmesjo in položimo v pečico. Medtem pripravimo kalamare na žaru ali nekaj kar pač želimo pojesti zraven špargljev. Pojemo. Pomijemo. Se stuširamo in lepo oblečemo. Gremo na kozarec vina s prijatelji. Nasvidenje!

sreda, april 22, 2009

Ne čakaj na maj...

_
Tele broškice so počasi nastajale tekom letošnje zime. V petek sem jih naložila v škatlico in nesla v studio Pozitive, kjer čakajo morebitne kupce.

nedelja, april 19, 2009

sobota, april 18, 2009

nedelja, april 12, 2009

Pejmo nekam kjer se kupuje!

Danes pri rojstnodnevno/velikonočnem kosilu:
Moj brat: Babi, če hočeš, gremo lahko enkrat spet v Treviso.
Babi: Ja, v Trevisu mi je bilo všeč, lahko bi šli spet tja.
Brat: Al pa v Benetke, v Benetkah še nisi bila.
Babi: A se tam kupuje?
Brat: V Benetke se ne gre kupovat, tja se gre na izlet - na kavo, na pizzo, pa po mestu se sprehajat. Tam bi ti bilo gotovo všeč.
Babi: Ampak jaz bi šla nekam kjer se kupuje. Pojdimo v Celovec!
Brat: Eh, v Celovcu je dolgočasno.
Babi: Ni, tam se kupuje!

No, pol se pa pejt! Le po kom sem se vrgla, vas vprašam?!

sobota, april 11, 2009

Rdeče

_
Šopek redkvic namesto pušlca - raje jih imam kot cvetje. Dan pa... tako lep, da je bil že kar patetičen: sandali s paščki, kratki rokavi, krema za sončenje, kosilo na terasi, hladno škratovsko pivo in posledično škratovska razposajenost. Rdeč nos imam, pa ne od pijače, temveč od sonca. Zakaj imam vedno znova občutek, da le šest mesecev na leto živim, ostalih šest pa zgolj vegetiram?!
_

četrtek, april 09, 2009

Tošl št.1 in tošl št.2

_

Najprej sem kupila tošl številka ena. Kupila sem ga za darilo. Za Malči, ki je moja zelo ljuba prijateljica in Malči je pred časom praznovala rojstni dan. Ampak te krasne Fensišmensi denarnice imajo eno tako zelo čudno lastnost, da nikakor nočejo iz roke. Čeprav imam Malči zelo rada, denarnica vseeno ni hotela iz roke. Zadnjič sem nekje prebrala, mislim da je bilo v posebni izdaji City magazina, da, točno tam je bilo: "Imam te zelo rada, vendar ne bolj kot obleke!" je oblikovalka svile pri petih letih na list napisala svoji sestrici. No, jaz imam Malči raje kot denarnico, a sem vseeno ponovila vajo, šla v Lolo in kupila tošl številka dve. Tako je Malči zdaj ponosna lastnica zelenega plišastega tošlna s pikami, jaz pa zelenega svilenega s pomladanskimi travicami. Minimalči pa je delna lastnica rdeče vetrnice z belimi pikami, ki jo je prijateljica od mene dobila namesto rože - bo dalj časa gviralo, pa še otrok bo imel kaj od tega. Komaj čakam, da gremo z Malči in Minimalči v Trst - paradirale bomo po štarcunah in z Malči bova non-stop odpirali vsaka svoj tošl. Vmes bomo posedale na kafetkih, jaz bom morda jedla nesramno dober sladoled, ki v kotičkih ust pusti črno sled, Malči bo pila kapučin, Minimalči pa se bo zbavala z vetrnico. Ko bosta tošlna prazna, bomo pa ubrale pot proti domu!

torek, april 07, 2009

Pomladni čofotalčki II.

_
Le kje so bili do zdaj vsi ti ljudje, ki se zadnje dni gnetejo na ulicah?! So sedeli doma, za zastrtimi zavesami in čakali na tople, po magnolijah dišeče dneve?! Neverjetno, kar naenkrat taka koncentracija gomazečih subjektov - v kratkih rokavih, poletnih sandalih, nekateri pa celo bosi stopicljajo naokrog. Sicer pa, kaj se vendar čudim, sama sem pa včeraj ob desetih zvečer stala na balkonu v sami spalni srajci s kratkimi rokavi in prav nič me ni zeblo, medtem ko sem se naslajala nad pomladjo. Na gumijaste škornje sem že čisto pozabila! Zjutraj so mi, v sicer zalepljene oči, padli dvobarvni Kartellovi čofotalčki. Namesto škornjev bi bili čisto v redu. No ja, če nič drugega, so vsaj fotogenični. Čeprav... če dobro pogledate fotografijo, boste opazili, da tele balerinke na tačkah prav fino izgledajo. Kljub vsemu jih ne bi nosila - fej, preveč imam rada svoje noge, da bi jih tlačila v gumo, pa čeprav tako za sto evrov!

P.S. Še za v dež niso, pravkar sem opazila, da imajo na podplatih luknjice!
P.S.S. So pa zanimivi tudi tile, malo posebni, čeveljci - za prave koze: devil's hooves shoes!

sobota, april 04, 2009

Celulitične piške

_

Recept za ta bele piške najdete pri Poloni. Kakor tudi recept za led, s katerim se potem kraca po keksih. Polnozrnati so pa narejeni po receptu ene izmed sester (Nikolina, Klementina, Vendelina oziroma ene izmed njih pač, saj to niti ni tako zelo važno), ampak ni vreden prepisa. Da me ne bi prekleli, ker jih je tako svinjsko težko delat.
Pri "ta svetlih" (Nigelinih) sem sicer malo zafrknila - ker pri roki ni bilo bele moke, sem namesto te v skledo fliknila navadno belo. Rezultat so celulitične piške. Pa nič hudega, zakaj ne bi bili piškoti malo celulitični, saj so tudi čiks v človeški podobi celulitične. Sem opazila, da nas zadnje čase, kot že vsako pomlad doslej, bombandirajo z reklamami o anticelulitičnimih preparatih. Kakopak pomlad je, slaba vest zaradi celulita naj bi po pravilih menda pasala k letnim časom. Pozimi kosmate in debele s celulitom, poleti 90-60-90, brez ene same dlake na telesu in brez kančka celulita. Nič, še en piškot bom!


Vijolice me spomnijo na parfum z vonjem po vijolicah. Jeseni je pa ravno obratno: parfum me spomni na vonj vijolic.

četrtek, april 02, 2009

Nenadomestljiva?

_

Moja trenutna preokupacija je predvsem namakanje čajnih vrečk v vrelo vodo. Žajbelj, lipa, indijska bazilika, sladki koren zmešan z limonino lupino, kamilice, pa spet lipa, pa žajbelj... Ker pa kljub vsemu namakanje čajnih vrečk le ni tako zelo naporno opravilo, se vmes - danes celo brez slabe vesti - potapljam med knjige, revije, muziko in filme, pa še na hitro kaj nakracam v beležnico - ko ideje pobezljajo, jih je treba precej uloviti in prenesti na papir, sicer lahko kaj hitro spolzijo daleč stran in potem je konec - človek jih, naj se še tako zelo trudi, nikoli več ne prikliče nazaj.
Slaba vest. Zakaj bi morala imeti slabo vest, ker ležim doma - z bolečinami v grlu in glavi, medtem pa v službi dve osebi dokončujeta moje polletno delo, ki ga je treba zaključiti do jutri. Morda pa mi je odpornost padla ravno zato, ker sem bila zadnjih 14 dni preobremenjena z delom?! Ker sem domov prihajala tako izmučena, da sem se zvečer samo še zavalila na kavč in zaspala, pa lahko rečem, da sem v tej preobremenjenosti na trenutke celo uživala! Le zakaj bi morala misliti, da sem nenadomestljiva, čeprav temu ni tako. Prav nič nenadomestljiva nisem in to, da mene točno zdaj ni tam, se ne bo nikjer poznalo. Ampak ne, dva dni sem z Lekadolom in zamahom z roko, odganjala bolezen in sama sebe prepričevala, da mi nič ni. Zakaj le?! Predvčerajšnjim zvečer sem glavnemu sporočila, da me naslednji dan ne bo, nato pa odspala dvanajst ur v kosu. Pa danes začuda svet še vedno stoji! Uh, kako sovražim ta neutemeljen občutek slabe vesti, to, da se moram en cel dan pogovarjati sama s seboj, da ugotovim, da nimam prav.
Zdaj, ko vem, da nisem imela prav, lahko končno uživam. V posteljo sem si privlekla živopisano kvačkano odejo v katero se zavijem da mi je toplo, pa termosko s čajem in obilico čtiva - leposlovje, pa pa tudi ene par strokovnih knjig, čeprav se mi zdi, da bi mi morda celo pasala kakšna šund literatura, zakaj pa ne?! Glede na to, da sem se v nedeljo (med odganjanjem slabosti) ob ogledu filma Sex and the city strašno zabavala, morda na tovrstne zadeve le nisem tako zelo imuna kot sem bila mislila. Resno, Sex and the city sem si ogedala iz čistega firbca. Od filma nisem kaj dosti pričakovala, predvsem zato ne, ker so ga navdušenci nad nanizanko tako zelo spljuvali, češ da je dolgočasen. No, meni je na deževni nedeljski večer prav pasal. Predvsem mi je bilo fino za kratek čas potopiti se v imaginarni svet, kjer babnicam (od katerih nobena še zdaleč ni popolna, pravzaprav vsaki nekaj fali, predvsem pa zaradi svoje koščenosti, če izvzamemo tisto živahno petdesetletnico s precej širokim hrbtom, vsaka od njih izgleda par let starejša kot dejansko je) ni treba kaj dosti delati in dajejo vtis, da je (poleg ljubezenskih pizdarij) njihov glavni življenjski problem le to, kaj bodo oblekle. Film je barvit, kreacije (od katerih sicer nobene ne bi oblekla) pa prava paša za oči. Danes s šundom ne bo nič. Name čaka Bralec, ki sem ga v kinu zamudila, pa si ga bom ogledala zavita v kvačkano odejo. Tudi prav. Glede na to, da sem knjigo prebrala na dušek, pa da je Winsletova za film prejela oskarja in da je ena izmed igralk, ki se mi dopade, ne dvomim da bom ob ogledu filma uživala!
No, kakšen dan bomo še takole ležali, potem pa se, brez slabe vesti, spravim k peki velikonočnih zajcev. Velika noč mi je bila od nekdaj nadvse ljub praznik. Zato, ker je v najlepšem pomladnem času, v času ko je pomlad še v popkih, ko je vse v pričakovanju in zato najlepše. No ja, pogled skozi okno človeka kaj hitro odvrne od kakršnih koli romantičnih pomladnih misli, a nič zato, s fantaziranjem, v ravno pravšnji meri, ni pravzaprav nič narobe.
So me pa prejle poklicali iz trgovine in sporočili, da je naročeno prispelo. Super bo, za pisane rojstnodnevne muffine gor naložit. Belo, ah... klasika!