petek, december 31, 2010

četrtek, december 30, 2010

Dublin


Nekako tako je naneslo, čisto po naključju, da v zadnjem času bolj ali manj obiskujem Anglosaksonske dežele. Na Irskem tokrat prvič in tridnevno potepanje je za prvi vtis o deželi čisto dovolj.


Potepanje po mestu je bilo v predbožičnem času tolikanj bolj zanimivo, milozvočne božične melodije slišane 1001 krat tokrat niti niso bile tako zelo moteče. Irske zime so mile, tako da je bila opremljenost s puhom, debelimi rokavicami (tistimi izgubljenimi in potem najdenimi) in kapucasto kapo skorajda odveč. Neee, malo pretiravam, kar želim povedati je to, da sva bili z N. verjetno najdebelejše opravljeni. Irce namreč prav nič ne zebe. Pri 7°C jih vidiš kako jo mahajo skozi park v kratkih rokavih in prav nič ne nakazuje na to, da bi koga zeblo. Ali pa dekleta v šolskih uniformah, v dokolenkah in krilih, z golimi koleni - mene je zeblo že ko sem jih gledala.


Mesto nizkih stavb je nadvse prijazno, obvladljivo peš, ljudje so izredno "well behaved". Nazaj grede sva se na avtobusu zaklepetali s šoferjem, za katerega se je izkazalo da je Slovenec, ki je šel na Irsko na počitnice za tri dni ter nato ostal tam osem let in nič kaj ga ne mika, da bi se vrnil nazaj. Na najin stavek, da so ljudje prijetni in prijazni je odvrnil: "To ni še nič v primerjavi s podeželjem. Ni primerjave s Slovenci! Na irskem te bo sosed, če ti ne bo mogel pomagati, pustil pri miru."


Predbožični čas sproducira nebroj zanimivih izložbenih oken in tole je bilo definitivno eno izmed njih.


Na zgornji fotografiji utrinek iz Avoca cafeja, kjer sem jedla najslabšo korenčkovo torto ever ter obenem tudi edino slabo jed na irskem nasploh. Človek bi od tvrdke, ki izdaja čarobne kuharske knjige in ima nasploh izredno dodelan koncept, pričakoval kaj drugega kot rezino suhe, drobeče se zadeve, katero neupravičeno imenujejo carrot cake. Je pa trgovina paša za oči.


Kot rečeno, smo v Avoci jedli slabo, kar pa ne pomeni, da hrana in pijača drugod nista bili odlični. Še vedno ne morem pozabiti slastne lečine juhe, pojedene nekje na poti v Guinness storehouse, večerje v libanonski restavraciji, krepčilne juhe iz Wagamame, rabarbarine pite iz prijetnega lokala kjer sem jim sunila desertni žlički, zmaga vseh zmag pa so bile školjke in rakci v Howthu. Pa kuhano vino - od sedaj naprej bom pripravljala le še kuhano vino na irski način!!
Zgornja fotografija je bila posneta pred Guinness storehouse, kjer te preko sedmih nadstropij vodijo skozi prikaz priprave tega zveličavnega napitka. Ogled se zaključi v sedmem nadstropju, kjer vam (z razgledom na mesto) postrežejo s kozarcem Guinnessa. Kozarec je dovolj da se človek potem skoraj odkotali nazaj dol. Ogled Guinness storehousa toplo priporočam!


Le kako sem lahko pozabila omeniti irsko kavo?! Z viskijem res ne skoparijo, tale je bila nenavadno močna.


V Wagamami se čaka. Medtem ko stojiš na stopnicah, cediš sline in zreš v mnogoštevilno množico pod seboj, ti prijazna natakarica v roke porine meni in s tem čakajoči čas naredi krajši, obenem pa s tem prepreči, da bi gostje predolgo po nepotrebnem sedeli ob praznih mizah. Barbari in Andreju hvala za priporočilo za obisk Wagamame (kot tudi vsa ostala priporočila, ki so se izkazala za izredno dobra)!


Na spisku priporočil je bilo med drugim tudi Prašičevo uho, za katerega je zmanjkalo časa. Prašičevo uho bo, skupaj s sconsi, prišlo na vrsto ob naslednjem obisku. Če bo seveda še tam.


Takole je izgledal pogled skozi okno na petek 17.12. medtem ko so iz cele Evrope, Anglije in severne Irske poročali o sneženju in zastojih na letališčih. Na takle sončen dan človeku ne preostane drugega kot da nase navleče bundo, se usede na vlak in odpelje na izlet! V Howth (zadnjič so me podučili, da je menda Bono iz Howtha), na morske dobrote in na sprehod po klifih.


Howth ju lušno malo ribiško mesto (vasica?!), ki je od Dublina oddaljeno slabih 20 minut vožnje z vlakom. Ob pomolu se raztezajo male gostilnice in prodajalne s sveže ulovljenimi morskimi dobrotami.


Sprehod po klifu je bil prijetno opravilo, fino je da se človek lepo zlakotni in potem ves lačen napade morske dobrote.

Tako jasno je bilo, da se je videlo na angleško obalo.


Tako nekako, pa smo prišli do konca. Zadnje čase bolj malo pišem, saj nehote dajem prednost drugim stvarem in potem traja malo morje časa, preden spravim v red nekaj vsaj približno spodobnega.

nedelja, december 26, 2010

Praznina...

_

Nastopi takrat, ko obkljukam vse sezname in se privlečem v svojo duplino, kjer potem nekaj dni ždim in ližem rane. Ta neznanska praznina, v obdobju katere me izmenično sili na smeh in jok, sicer hitro mine, je pa definitivno močno opozorilo, da nekaj ni v redu - opozorilo, da bi morala nekaj spremeniti. Nekoč, morda... pred naslednjo praznino.
V duplini je toplo. Kvačkam grelčke za "moje", pečem dišeče piškote in berem revije, ki so izšle februarja, pa so šele zdaj prišle na vrsto da jih zalistam. Bi rekla, da glede na zadnje povedano v prejšnjem stavku, foto poročilo iz Dublina lahko pričakujete enkrat oktobra naslednje leto.
Pa nikar ne skrbite zavljo moje praznine, trenutno jo je že zamenjal prijeten nemir.

P.S. Dublin v naslednji objavi! :)

torek, december 14, 2010

Sveti Anton, kam si skril preklemane rokavice?!

Jutri potujem. Ne, danes potujem. Za vas, ki zdajle sladko spite je že danes, zame še včeraj, ker moram do konca postoriti včerajšnje stvari. Zame bo včeraj nekako do tretje ure zjutraj - zaključiti moram z delom, napisati dva nujna in en manj nujen mail. Poleg tega moram najti rokavice.
Včeraj (za vas včeraj) zjutraj sem opazila, da nimam rokavic. Ni v moji navadi izgubljati rokavice, ne pomnim kdaj sem nazadnje kakšne izgubila. Tako sem potem cel dan lazila naokoli brez rokavic. Mislila sem, da se mi bo zanohtalo in vseskozi premišljevala kje bi utegnile biti moje nesrečne rokavice.
Na poti domov (ura je bila devet zvečer) sem se spomnila, da jih za na pot v mrzlo severno deželo nujno potrebujem. Pa je bilo že malo prepozno da bi vkorakala v kakšno izmed trgovin in jih nabavila. Sklenem vprašati prijateljico sopotnico (imam jo namreč na sumu, da poseduje nebroj razno raznih rokavic), če bi morda v kufer fliknila še ene dodatne zame. Kličem in kličem, pa na drugi strani nihče ne dvigne. Nato odnesem oba mačka v "hotel", telefon pa pozabim doma in potem ko se vrnem, v telefonu najdem naslednje sporočilo: "Upam da se umirja na tvoji strani. Mini potovalka je nared, drv ne bo, rokavice so izpuhtele neznano kam. Sv. Anton na pomoč. Lahko noč."
13.12. 2010 se bo v zgodovino očitno zapisal kot dan izgubljanja rokavic. Pa ne le to, zapisal se bo tudi kot "dan neskončnih opravil"! Upam, da se Sveti Anton podviza in mi do jutra namigne kje se skrivajo moje tople, podložene lopataste rokavice. Če pa bi Sveti Anton še spakiral namesto mene, potem bi njemu na čast vsak večer odrecitirala eno Zdravamarijo. Eh...

sobota, december 11, 2010

Svetloba


Tinini cantuccini, sladko vino, svetloba volnenega "kamna", bogato omizje v Celici, topli ljudje, popoldansko sonce na južni strani hiše, trobarvni zahod, vrček iz skrivnih depojev umetnice, katere močno izpovedno keramiko sem od občudovala že odkar pomnim, sladoled iz kot noč črne čokolade z malinami, v kombinaciji s kuhanim vinom na nabrežju Ljubljanice, gratiniran ohrovt iz pečice, listanje revij, mali paketki, ki so/bodo kmalu našli pot na prodajne police, knjiga iz Miklavževe bisage, napol prazna potovalka, ki obljublja nove dogodivščine...
December mi je, če nič drugega, všeč že samo zaradi močnega čustvenega naboja, ki ga prinaša s seboj. Če je to patetika, potem je fajn. Če ni, prav tako.

nedelja, december 05, 2010

sobota, december 04, 2010

V belo...


"Sneg" je bila v zadnjih treh dneh najpogostejše izgovorjena in napisana beseda. Zna biti zoprn ta sneg, če je človek na poti, pa če stanuje v hiši in si mora zjutraj skidat dvorišče, da lahko sploh kam pride. Če živiš v mestu, potem teh problemov ni. Skidajo ti drugi, s primerno zimsko opremo (beri: puhovka in tople skibucke) pa pririneš povsod.


Mesto je bilo danes še posebej čarobno. Vedno na istih poteh, vedno z istimi ljudmi, vedno kava s smetano, vedno iste misli in vedno je fajn. Fotografska družba je dobro dela in potegnila v akcijo, motivov pa je bilo danes več kot dovolj.


Stojnice so letos postavljene na Bregu. Škoda, ker so pogoji najema taki, da si štante po večini lahko omislijo le kramarji s crapom. Estetsko dovršene postavitve in dobro ponudbo, ki pritiče obdarovalnem decembrskemu času, bi lahko prešteli na prste ene roke. Kaj čmo, masovnost obvladuje maso.


Na štantku, ki si ga delijo Nika Stupica, UršaNina ter Irena Nose, me je, varno spravljena, počakala Nikina skodelica. Všeč mi je prosojnost porcelana in male bele reliefno izbočene pikice so prijetna masaža za dlani.


Esteticizem gor ali dol, ampak novoletni okraski morajo biti nostalgično kičasti, drugače ne gre! Tile na fotografiji so obešeni v izložbi trgovine Sisi.

Me pa prav zanima, če ptiči vedno, da je tukaj njihov dom?! Je okras le sam sebi namen ali ima kakšno funkcijo?! Kakorkoli, lepo je.

Po prihodu v toplo zavetje skuham ješprenovo juho. No, tej jedi se je včasih reklo ješprenj, skuhali smo ga en velik pisker in potem jedli še tri dni. Bolj ko si ga jedel, več ga je bilo. Ješprenj zdaj ni več ješprenj ali ričet, dandanes je dobil malo bolj nobel naziv, ješprenova juhica se mu reče. Fine gospe ga srebajo v nobel gostilnah. "Ješprenovo juhico prosim" naročajo z našobljenimi ustnicami. Skratka, tega hudiča imam zdaj cel pisker, po dolgem času mi je zapasala jed na žlico in omislila sem si velik pisker ješprenove juhice. Z našobljenimi usteci, pomazanimi s Chanelovim lip glossom sem jo kuhala, odtod ji tudi tako imeniten naziv.

nedelja, november 28, 2010

On (-) off


Tišino nedeljskega jutra zmoti le metla na stopnišču in mačji predež. Slednje ne moti, temveč le opominja na dejstvo, da znajo mačke neprimerno bolj uživati kot mi. Če bi znala, bi zdajle zapredla tudi sama.
Gledam v belo in nikamor me ne vleče, kljub dejstvu, da mi 25km stran obljubljajo pečenko in pražen krompir (endivjo prinesem s sabo). Bela barva na drugi strani okenskega stekla neverjetno pomirja, ostala bi tu, odrezana od sveta in se učila presti... Pa vi, kaj predete?

četrtek, november 18, 2010

Noč





Ponoči so misli bolj bistre. Nekdo, katerega sem nekoč poznala, je enkrat napisal, da sarkazem ponoči dobi barve. Ponoči največ naredim, največ domislim, največ dokončam. Lahko noč!

petek, november 12, 2010

Sejem bil je živ...


Sejem Dom se je preimenoval v Ambient Ljubljana. Letos z nekaj intervencijami, ki so lepo popestrile predvidljivo. Morda je bilo, v primerjavi s preteklim leti, malo več ogleda vrednih razstavljenih stvari. Ali pa se je samo meni zdelo tako?!

Zanimiv projekt, katerega so ga pripravili v sodelovanju z osmimi ustvarjalci (arhitekti, industrijskimi ter tekstilnimi oblikovalci) ter štirimi trgovinami (Sisi, Status, 1001 dar ter Dom), se imenuje Namizne pokrajine.

Med drugim nas popeljejo v svet finske pokrajine (Iittalla),

pa v svet večne črno bele klasike,


in v sodobno namizno postavitev, kjer ni prostora za romantiko.


Novost na sejmu so tudi Top ideje. V Top idejah nagrajujejo 10 mladih oblikovalcev inovativnih proizvodov. Obešalniki na zgornji fotografiji so dobili malo drugačno funkcijo - obešalnik, ki je lahko - obešalnik!


Zanimiva je ideja z držalom za zobne krtčke, kjer je odvečna voda, ki kaplja iz ščetin hrana za rastlinice. Bolj si boste umivali zobe, bolj bodo rastlinice rasle! In obratno. Zanima me, če zadeva v praksi res deluje. Najbrž odvisno od tega kaj posadite v podstavek.

Nas so navdušile kuhinje mizarstva Pobles.


Zanimiv je tudi razstavni prostor mizarstva Urbanija. V oči so nam padla korita-luči. Za dom sicer neprimerno, za kakšne javne prostore pa bi takšna zadeva znala biti zanimiva popestritev.


Kolpa nadaljujejo tradicijo lepo urejenega razstavnega prostora in ponudbo dodelanih izdelkov.


Pri Bolčiču znajo z lesom. Preprosto in lepo. Oreh me vedno znova navdušuje.

Razstavljalca iz predzadnjih dveh fotografij (mizarstvo Urbanija in Kolpa d.d.) sta prejela priznanji za najlepši razstavni prostor. Sejem je odprt do 14. novembra.

petek, november 05, 2010

Zgodba o tem, kako sem popackana z jogurtom ter z oškrbljenim lakom na nohtih vkorakala v Galerijo Emporium

Vsak dan hodim tam mimo. Ogledujem rdečo preprogo, ki vabi v, za nekatere, sveti hram ter minimalistično, lepo osvetljeno notranjost in si mislim, da moram enkrat pošpegati tja noter. Nikoli se mi ni zdel pravi čas - ob večerih sem utrujena od dela, ob vikendih mi je škoda časa, da bi postavala med štenderji z oblačili, katerih ne bom nikoli imela, ko dobim plačilo za delo, plačam položnice, vzamem apaurin, istočasno pa me želja po obisku nobel trgovin mine.
Današnji dan sem preživela ob priprtem oknu, za računalnikom, sonce mi je prijazno pripekalo na hrbet, tišino sta občasno zmotila mačka, ki sta se ravsala za oslovo senco. Vmes se mi je uspelo popackati z jogurtom, ni pa mi uspelo urediti poškrabanih nohtov, ki so vsled včerajšnjega pucanja pleksija lepo zacveteli in se oluščili. Če dobiš poziv na udeležbo na sprehodu po sončnem mestu, si čez popackano jopico oblečeš jakno, neurejene roke zarineš v žepe in s štrenastimi lasmi strumno odkorakaš skozi vrata v jesenski veter.
"Mislim, da je danšnji dan kot nalašč za obisk galerije Emporium!" reče N., ko korakava tam mimo. Ne bi se mogla bolj strinjati, v bistvu sem se prav zabavala ob misli na ta dogodek. Torej zakorakava v notranjost (jaz z rokami v žepih, kakopak). Bivši Centromerkur so lepo spucali, secesijska notranjost se lepo sveti in grdoglede trgovke, ki so postavale ob policah z metražnim blagom in odštevale ure do odhoda domov, so le še bled spomin. Vse skupaj me kljub vsemu ni pretirano impresioniralo - temu je bilo najbrž krivo sonce, ki je vabilo v svoj objem, poleg tega sem imela občutek, da se bom skuhala v svoji jakni. No, našla celo dve polici, ki bi lahko bili moji "potencialni", ostalo pa je res ranga "galerija". Po svoje je fajn, ko pravijo, da bomo kose, ki smo jih do sedaj lahko videli le na kakšnih izletih, ogledovali v centru Ljubljane. Ampak ko sem v drugem nadstropju stopila do vogalnega okna in pogledala na Prešernov trg ter okoliške strehe, sem v mislih spet objokovala enega najlepših pogledov v Ljubljani, ki ni postal kavarna. Baje da so kavarne blazno drage ter da se jih ne splača imeti, kljub vsemu: na tistem mestu bi si želela kavarno. Sedela bi tam, kot v dunajskem Haas housu (le da je ta razgled neprimetno lepši), za kavo bi morda plačala toliko kot stane majčka v Zari, ampak kupila bi si razgled. Ko sem potem krožila po drugem nadstropju, sem pozabila na poškrabane prstke in jih že veselo raztegovala v smeri videnega, potem pa me je spet prijela želja po pobegu. Z N. sva se zmenili, da zopet prideva enkrat pozimi, ko bo snežilo. Postavili se bova pred vogalno okno v drugem nadstropju in opazovali ljudi, ki hitijo skozi Prešernov trg. Glede kofeta še oklevam - naj vzamem termovko s seboj?!


sobota, oktober 30, 2010

Sobotni mačji zen...

Hotela sem nekaj napisat in nič nisem hotela napisat. V bistvu ne vem o čem sem sploh hotela pisat. Ne pišem, ne fotografiram, nimam časa. Če me kdo vpraša kaj počnem, odvrnem da ne vem, Pravzaprav nimam česa pokazat.

Danes je bil en prav lep ležeren jesenski dan. Že dolgo si nisem privoščila prostega dne in tole je bil res pravi balzam. Zjutraj sem postorila najnujnejše, poslala urgentni mail, da se je prijateljica lahko lotila dela, nato pa, v tveganju da se skuham, oblekla novo izolacijsko pridobitev in odkorakala v mesto. Prodajno razstavo Smer jug - jugovzhod smo ujeli za rep. Lepo za oči napasti, prav vesela sem, da ni šla (kot toliko drugih reči) mimo mene. Prav veseli me, da je zadnja leta vzhodnjaški dizajn postal cenjen in tudi oblikovalci iz vzhoda iskani. Ne glede na to, da sem iz trgovine odkorakala brez nakupovalne vrečke v roki, je bil obisk osvobajajoč. Nekako tako kot takrat, ko se človek naužije vonjav že med kuhanjem in mu na koncu niti ni do tega da bi jedel.

Drugače pa sem se dni sem se prelevila v krotilko mačk. Prvič v življenju imam žival, ki je čisto čisto moja. In ta žival, ki je čisto čisto moja, si mora svoj novi dom deliti z živaljo, ki jo imam za pol leta v varstvu (krvni sorodnik bo še slabega pol leta odsoten). Se mi je zdelo, da sta varovanje stanovanja in mačka mačji kašelj. Al sem se zmotila! Domorodec ni prav nič navdušen nad prihodom vsiljivke. Borbe za prostor na postelji, borbe za prevlado na moji delovni mizi (beri: kdor je višje je glavni). Edino pri skodelicah s hrano ni borbe: prvi obožuje atlantsko tuno, druga piščanca. Hvalabogu, vsaj to! Medtem ko kličem v Mercator na slovenski in preverjam, če imajo čičeriko v konzervi, tulim: "Kasper, Kasper, pusti Lu!" Gospa na drugi strani "telefonske žice" si je najbrž mislila, da so pa nekateri ljudje res čudaki, ko dajo otrokom taka čudna imena.
Večer je zato, da se človek umiri. Umirili sta se tudi živali. Velika žival leži na stolu, mala si je izborila hierarhijo in leži na delovni mizi. Pijem najboljšo kavo, ravnam perilo, z enim učem škilim Umore na podeželju, vmes še malo tipkljam po tipkovnici. Čakam obiske, ki bodo prišli in skuhali večerjo. Danes kuhamo v ta velikem piskru, da bomo jutri lahko pogreli, tudi obiski bodo prišli s prazno menažko v roki. Mmm, curry night!

P.S. Kot ste nemara opazili, danes ni fotografij. Bodo drugič! Hvala za razumevanje, ne, res nimam sto rok!

Glasba za sobotni večer: Madeleine Peyroux

sobota, oktober 23, 2010

Polna luna


Če se ne ustavim sama od sebe, potem me ustavi prehlad in tale je res napredoval tako, kot se za prehlad spodobi. Barva produkta, ki je navsezgodaj priletel iz nosu in se ujel v robec, vas najverjetneje ne interesira tako zelo, da bi jo morala na tem mestu navesti, je pa zadostovala, da sem sprejela sklep, da se danes ne premaknem iz kavča. No ja, preden sem se zavlekla na kavč, sem skočila dol in se oskrbela z zalogami, s kakršnimi se morajo oskrbeti ljudje, ki sklenejo cel ljubi dan preždeti na kavču. Sadje, ogromno sadja, ter črna redkev, katero sem potem izdolbla in napolnila z medom - to je namreč dobra mešanica za preganjanje prehlada.


Enkrat sem nekje prebrala intervju z Bernardo Jeklin, ki je razliko med socializmom in kapitalizmom opisala nekako takole: Razlika je v tem, da sem včasih kupila čevlje, jih še nove postavila poleg postelje in jih nato še cel teden ogledovala. Ko danes kupim čevlje, vrečko vržem v kot in jih ponavadi sploh ne vzamem iž škatle, skorajda pozabim nanje." Name kapitalizem ne deluje tako. Kupim malo, preden kupim močno premislim in ponavadi kupim dobro. Zadevo potem ponavadi, preden jo prvič uporabim, še nekaj časa ogledujem. Tako danes ogledujem prekrasno volneno taško, ki sem jo včeraj kupila od simpatične Michele - Michela je ena od sester, ki se podpisuje pod blagovno znamko TinaKela. V Ljubljano je prišla z ogromno torbo, iz katere je potem zlagala stvar za stvarjo, eno lepšo od druge, dokler jih ni bila polna miza. Pa kaj miza, še vsi stoli in klopi tam okoli! Smo jo kar dobro "izropale", preostanek pa je potem nesla prodat v Pozitive.
Tako zdaj tale torbica, ki malo spominja na luno (ki je danes polna) visi na kljuki in se sprašuje kam jo bom premierno peljala. Ne vem še, se pa že vidim, kako z njo v roki v mrzlem zimskem dnevu, med naletavanjem snega hitim skozi mesto.


Sem morda že kdaj omenila, da obožujem fige?! :)