petek, januar 04, 2008

Otrok socializma

Slavenka Drakulić v knjigi "Kako smo preživeli socializem in se celo smejali" opisuje ženske iz držav, ki so gojile socializem (države so gojile socializem, ne ženske). Med drugim piše o tem, kako so te ženske spravile vsako najmanjšo stvar, za katero se jim je zdelo, da jim bo enkrat še kako prišla prav: kozarce od marmelade, škatle za čevlje, gumbe, polivinilaste vrečke... Moja babica spravi vsako najmanjšo stvar, za katero se ji zdi, da ji bo nemara enkrat še prišla še kako prav. Moja mati spravi vsako stvar, za katero se ji zdi, da ji enkrat še kako prišla prav. Včasih sem bila tudi sama taka. Zdaj spravim samo še vsako drugo stvar, za katero se mi zdi, da mi bo enkrat še kako prišla prav. Dlje od tega še nisem uspela napredovati.
Moja delovna soba je opremljena minimalistično in v njej VLADA MINIMALIZEM. Tam kjer oko vidi. Tam kjer oko ne vidi so skladišča. V skladiščih (ki jih ni veliko, to so: regal s knjigami in revijami, predali v pisalni mizi ter visok predalnik) je vse organizirano tako, da so napolnjena do zadnjega prostorčka. Nesrečni predalnik je visok meter in pol, širok meter trideset, ima pa šest predalov. Če izmed enega od predalov želim potegniti predmet, ki je spravljen nekje zadaj, moram odmakniti vse kar je spredaj in nato v enakem vrstnem redu zložiti nazaj - neke vrste puzzle, ki zna biti jako zagoneten!
Že dva dni po principu puzzla prestavljam stvari, jih v mislih potehtam, potem pa ali fliknem stran ali položim nazaj. Tistega kar položim nazaj je več. Sem pač otrok socializma, ki je nekje pri dvajsetih padel v kapitalizem. To pa je najbolj ubijalska kombinacija kar si jih lahko predstavljate: socializem, ki ti veleva da moraš vsako stvar spraviti in kapitalizem, ki ti vedno znova veleva da kupuj, dokler ne izkoristiš limita (roko na srce: limita ne koristim če se le da, upam si trditi, da nakupujem kolikor toliko racionalno). Ampak pohištvo se šibi pod težo katalogov, prospektov iz nevemkaterega sejma več (pa kdo še rabi prospekte, saj imamo internet), starih revij, cd-jev katerih že leta in leta ni nihče poslušal, rol neuporabljenega papirja... Najraje bi se napila in potem v trenutku neprištevnosti vso odvečno robo zabrisala v smetnjak. Ker trezna tega enostavno nisem sposobna. Sem pač otrok socializma!
P.S. Na mizi imam kozarec refošeka! ;-)

7 komentarjev:

lili pravi ...

i hear ya sista.
sva v istem zosu.
jaz se enostavno skušam sprijazniti.

Vanja pravi ...

He, ti tudi?! :-) Meni je včeraj uspelo za silo pošlihtat, sem pa imela dela do dveh zjutraj!

Vale pravi ...

Ne se ga napijat in metat stran, ker boš naslednje jutro jokala :-)

Axa pravi ...

Vsaj refoška ne zavrzi. ;-)

Vanja pravi ...

Vale nič mi ni bilo žal. Soba je skoraj za v revijo, samo še posesat je treba! :-)
Axa, po tehtnem premisleku ga nisem zavrgla! :-)

Anonimni pravi ...

o, groza, pri meni je isto!!!
Zgražam se, ko vidim, kako je hiša moje none nastlana s šaro, sama pa grem po isti poti; povsod škatle z raznoraznimi vrvicami, gumbi, sponkami, nalepkami, časopisnimi izrezki itd. itd. polni predali, zabasane omare, balkon se duši pod kupi časopisja, steklenic, rožnih lončkov...

Anonimni pravi ...

Jaz pa sem pretentala tole našo socialistično vzgojo. Vse mečem stran...direkt v garažo. Lepo sortirano.

Moja stara mama je vse šparala, moja mama vse špara in parv zaradi tega sem imela zelo kul in boho garderobo v gimnazijskih letih. Če vse te cunje prištejem še z vsemi, ki sem si jih naprosula okoli, zašila in zadnja leta nakupila je to tvorilo en tak lep gledališki fond (ok podeželsko gledališče). In pol mi je bilo v eni fazi vsega dovolj in sem se odoličila za minimalizem, kar pomeni, da sem pol garderobe pustila naši amaterski skupini, pol pa je romalo na RK (ej so se mogli smejati). In kaj se zgodi??? Moja 11 letna nečakinja je strašno razočarana, ker nima nič pametnega iz 70-ih in 80-ih.. Šit.