Testeni zajčki dopetajčki

Tile na zgornji sliki so bili fotkani pred mesecem dni pred neko pekarno v Villachu. Tile spodaj so moj wanna be približek. Malce neenakomerno kosmati so (se vidi da po profesiji nisem pek-arica) - ofucani, ker so imeli naporne praznike in namesto rozin imajo za oči klinčke, kar jih naredi malo čudaške, ampak kaj čmo, če pa ni bilo nič drugega pri roki. Recept je sila preprost: umesite testo za kruh, po prvem hajanju naredite kačice, ki jih zvijete tako da nastane zajčja glava, pomažete z jajcem, posujete s sezamom in to je to!

Nekaj smo jih razdali danes, nekaj jih še čaka na jutri. Namesto modrih pirhov. ;)

Velikonočni fruštek in ostale jajčarske zadeve

Kot sem že omenila v predprejšnjem postu, velikonočni fruštek ni več to kar je nekoč bil. Babica se je rahlo postarala, vedno manj volje ima za pedenanje svojih dveh vsega preobžrtih vnukov, danes nama je z bratom precej povedala, da pravzaprav ne ve kaj bova jedla, ker itak ničesar ne jeva (da, res je, ne jeva velikonočne šunke in ne, nisem vegetarjanka, zakaj vprašate?!). Ponudila nama je potico, katero smo ji prinesli, pa sva jo prijazno odklonila, saj jo lahko jeva doma. Vse kar mi je uspelo pohrustati, je bilo pol 200 gramskega Lindtovega zajca, zategadelj mi je bilo potem malček slabo. Se je pa fino že navsezgodaj nabasati s čokolado, ker posledično človek izgubi tek za cel dan. Morda bi bila to dobra shujševalna?!
Velika ugotovitev današnjega jutra je bilo dejstvo, da hrana nima več takega okusa kot bi ga morala imeti. Kupljena jajca (baje) nimajo okusa po jajcih, kupljeno meso tudi nima okusa po prekajenem mesu. Ob (kupljeni) potici, ki jo je babica dobila v dar od sosede, so naša mati pripomnili, da bi bilo vseeno, če bi namesto le-te na mizi imeli fotografijo le-te. Lepo za videt, a brez okusa. Ob njeni pripombi mi je na misel prišla podoba velikonočnega fruštka čez recimo 20 let: na mizi fotografije velikonočnih jedi, ob vsaki fotki pa skodelica s prgiščem kapsul z okusom jedi s fotografije. Da, zavedam se, moja domišljija od časa do časa zaide v precej bizarne loge...
Za popoldansko malico (kosilo smo danes izpustili) si bom privoščila jajčno solatko z drobnjakom, ki je prva reč, ki spomladi zraste na vrtu. Cel keč omenjene jedi je ravno v drobnjaku. A lots of njega + kis, olje in sol!

Narastek

Hecno, bejba na škatli od barve za lase ima na glavi narastek!

Prazniki

Ljudi slišim (in berem) jamrati glede praznikov. Vsi imajo preveč dela, posledično so razdražljivi, zato se često spričkajo. Gospodinje obvezno en dan prej vzamejo dopust, pa še vseeno jamrajo da so same za vse, potrebno je namreč presesati bajto, pomiti šipe, prepoditi pajke, zamesiti potico, skuhati meso in nevemkajševse. Nekaterim dela velik problem obpraznično druženje s sorodniki kateri jim niso povšeči; Hoditi morajo na obiske ali pa (kar je morda še huje) obiski pridejo k njim.
Najbolj hecno pri vsej stvari je to, da ljudje drug drugemu prinašajo jajca in pomaranče, te izmenjave se dogajajo v nedogled, tako da najbrž obstaja velika možnost, da po treh dneh dobiš nazaj svoje jajce in pomarančo, torej bi bilo vseeno če bi že v štartu obdržal vsak svojo gajbico pomaranč in pehar jajc - brez kakršnihkoli naporov bi bil končen rezultat isti.
V naši hiši je navada da se barva jajca, katerih pa kot brezverci nikoli ne nesemo v žegen. Včasih kateri od obiskov (ki ni sorodnik katerega ne želimo videti) v menjavo prinese kakšnega žegnanega, tako da potem tudi v naši hiši zaveje Kristusov duh. Ob nedeljah sledi tradicionalni velikonočni fruštek pri babici, ki pa, odkar dedija ni več, ni več to kar je bil, a tradicijo je vseeno potrebno negovati.
Mene tozadevno prazniki ne frustrirajo. Mirno sedim v svoji duplini, lasišče imam pomazano z nečim na čigar škatlici je pisalo blond (upam da produkt ne bo modre barve!), po monitorju pa razporejam postelje, omare, kavče, regale, sekrete in umivalnike - ob tem si govorim, da nič ni nemogoče. Tega sem se navadila od bivše sodelavke M. M., čeprav tegale po vsej verjetnosti ne bereš, hvala za moto, kateri mi pri vsakdanjem delu pride še kako prav!

iFeelBlue

Sem že kdaj omenila da ne maram modre barve?! Najbrž že. Modre ne maram, posledično, z izjemo kavbojk, ne posedujem modrih zadev.
Najbrž vsi razen slepih in slabovidnih ter barvno slepih (za katere pa ne verjamem da so lastniki tovarn, ki proizvajajo barve za pirhe) prepoznamo razliko med modro in vijolično. Torej: če kupim dva paketka vijolične (dva zato, ker je bil en od ovitkov roza barve, na njem pa je napis vijola) pričakujem, da bodo pirhi obarvani v teh dveh barvah (različnih proizvajalcev!!) vijolični. Napak! Pirhi pobarvani v barvi iz prvega paketka so temnomodri. Zato sem odprla še drugi paketek. Pirhi pobarvani z barvo iz paketka številka dve so enake barve kot tisti iz paketka ena. Posledično imamo doma en pehar jajc, od katerih jih je polovica temno modre barve. Počutim se nategnjeno!

Ti si moja čokolada...

Če v Google odtipkate besedno zvezo kakavova zrnca, boste med drugim izvedeli, da je bilo okoli leta 1500 100 kakavovih zrn vrednih enega sužnja, 10 zrn pa uslogo prostitutke ali enega zajca. No, danes sem za 10 dekagramov zrnc odštela 2.30 eura, kar se mi v primerjavi s sužnji in prostituiranjem zdi zelo ugodno.
Ob odhodu iz službe je želodec požrešno krulil, seveda sem ga poskušala ignorirati (ponavadi mi uspe in jem šele doma), tokrat pa sem bila namenjena v neko bio trgovinico, kamor sem šla firbcat, če imajo kakšne natur barve za pirhe. Barv niso imeli, so pa imeli na prodajnem pultu veliko skledo nečesa fižolu podobnega, ta fižolčkasta zrnca so oddajala sila zanimiv vonj. Prijazna trgovka mi je razložila, da so to kakavova zrna, ki človeku dajo energijo, obenem pa so tudi odličen antioksidant. Ne vem če bi lahko trdila da mi je bil začetni okus ravno všeč, ker je zadeva kar precej grenka. Ampak bolj ko si zadevo žvečil, bolj se je razvijal okus. Pa sem jih vzela deset dekagramov. Med potjo domov sem tako lakoto premagovala izmenično z jabolki topaz in kakavovimi zrni, slednja so res zelo hranljiva - že po nekaj zrnih čutiš občutek sitosti.
Kar hočem povedati je to, da ima kakav res neko posebno moč in da je kot droga, ki te zaziblje v prijeten občutek. Kako bi sicer drugače razložila neustavljivo željo po še, če pa je zadeva precej grenka, pa že ko si zmerno do pretežno sit, še kar segaš po njej?!
Imam novo drogo, jutri jo grem spet iskat!!

Nasveti za hišo in dom II.

Vem da se ponavljam, ampak spet hočem povedati, kako dober vir zabave zna biti Statcounter - no, v mislih imam ključne besede, preko katerih ste/so naključni prejšnji teden vstopili semkaj:
"Zakaj fant ne pokliče?" Fant ne pokliče, ker je navaden pizdun - to vam lahko povem brez da bi vedela kako vaš fant izgleda, ali ima ušesa tesno ob glavi ali pač ne. Jutri vam bo skušal naplesti zgodbico o tem da je spal, da je njegova mama zbolela in jo je moral peljati v bolnico ali kaj podobnega. To seveda ni res. Takega fanta se je potrebno čimprej odkrižati!
"Kako prerezati žile?" (o tem smo v rubriki Nasveti za hišo in dom že govorili) Podolgem, vsekakor. Baje je blagodejno, če se ob tem dejanju uležeš v toplo vodo. Ampak sama tega ne bom nikoli izvedela. Se imam preveč rada. Namesto da si prerežete žile, raje komu zavijte vrat!
"Kako pozdraviti otroške gliste?" (podoben problem smo v rubriki Nasveti za hišo in dom že obravnavali) Najprej pozdravite otroka, ki je gostitelj bolnih glist. Ko bo zdrav gostitelj, se bodo tudi gliste pozdravile.
"Bolečina". Tu ni kaj dosti za povedati. Pride in je. Je kot velik težak balon, ki se prisesa nekam tja kjer imamo srce. Bukowski je o bolečini dejal takole: "Bolečina je čudna stvar. Mačka, ki ujame ptico, prometna nesreča, požar... Bolečina se natihoma prikrade - BUM - in že je tu, nekje globoko v tebi. Neznansko resnična je. In če te nekdo opazuje, se mu s to svojo bolečino v sebi zazdiš malo premaknjen. Kot da bi se iznenada spremenil v popolnega idiota. Nobenega zdravila ni za to bolečino. Izginila bo šele tedaj, ko boš srečala nekoga, ki te bo razumel in zato tudi vedel kako naj ti pomaga."

Glede na napisano v zadnjem odstavku svetujem, da z rezanjem žil zaenkrat še malo počakate. Preden pa na vrata potrka Zdravilec bolečine, se lahko kratkočasite z branjem Toka zavesti, pijete melisin čaj (pomirja), gledate mehiške nadaljevanke in se sprašujete o tem, kaj pravkar počne vaš Zdravilec bolečine, katerega utegnete kaj kmalu spoznati.

Zmačkano rdeče

Ob zgodnji jutranji uri (zame) drugače pa ob popoldanski, zazvoni telefon. Glas na drugi strani sprašuje po mojem splošnem počutju, odgovarjam zaspano, kot se spodobi za nekoga, ki je ob zgodnji jutranji uri prilezel v spalno duplino, kjer je potem dosanjal za 9 ur odmerjenih sanj. Glas na drugi strani pravi, da tako dolgo poležavanje nima smisla, ter da naj vzamem pot pod noge in se odvlečem proti tržnici, kjer naj kupim cvet amarilisa. Naroči mi k točno kateri prodajalki cvetja moram iti, kaj moram reči ter da cvet stane 6 eurov in da se morda lahko pogodim za 4. Da jo morda še ujamem, ampak da je treba precej vzeti pot pod noge, pa da se gre na tržnico lahko tudi brez make-upa. Slednjega imam na sebi še od prejšnjega dne - zmerno do pretežno razpackanega sicer.
Ko mi po dolgem času uspe po polžje prilesti do tržnice, branjevci že pospravljajo svoje štante. Ekspresno kupim pol kile bučk ter kilogram rdečih pomaranč, potem pa krenem proti stojnicam z rožami. Takoj najdem gospo h kateri sem bila usmerjena in ji povem da me pošilja brat, ki je sicer njena stalna stranka. "A res, kakšen pa je?" "Velik, suh, svetlolas..." "Ne spomnim se, imam veliko strank, veš! Kako mu je ime?" povem ime in ona: "Aha!", ob tem iz vaze izvleče tri amarilise. "Ne ne, enega mi je naročil" se branim. "Veš kaj, dala ti jih bom šest za dobro ceno: 10 eurov!" "Ne ne!" se spet branim "vzela bom samo enega, saj jih ne rabim šest." "No poglej, eden stane 7 eurov, jaz ti jih dam šest za 10, če nimaš denarja, boš drugič dala. Moje ime je Marina, ko boš naslednjič prišla po rože, pridi vedno k meni." Ob tem se brani denarja, skoraj na silo ji v roke potisnem tistih pet eurov, ki so mi še ostali. "Boš drugič dala, boš drugič dala." Cvetje je tako težko, da mi ga komaj uspe pritovoriti do stanovanja.
Popoldne preživim na balkonu, z rdečimi pomarančami odganjam mačka, na mizi pa imam rdeče rože gospe Marine, ki je od danes naprej ena izmed "mojih" branjevk.

Maraton

15 ur na delovnem mestu! In še vedno ima trajati...

Vrnite mi televizijo!

Televizije ne gledam kaj dosti. Na sporedu imam podčrtanega Hri-barja, občasno gledam Studio city in pa kakšen sredin film. Zadnjič (v sredo) je bilo na sporedu Omizje, s sila zanimivo temo in prav tako zanimivimi gosti. Tema oddaje je bila podoba Ljubljane leta 2025, gostje so bili podžupan Koželj, profesor Vodopivec, Boštjan Vuga, Podrecca in mislim da Ovsec (a me ne držat za besedo). Ko sem naslednjega dne kolegom razlagala, kako dobra oddaja da je to bila, so me vprašali o čem so govorili, pa sem zmrznila, kajti spomnila se nisem ničesar, oziroma spomnila sem se samo določenih fragmentov. Zakaj neki?! Utrujena kot sem bila, sem zraven povečini spala, se občasno zbudila, poslušala z enim ušesom in gledala z enim očesom. Še pred koncem oddaje sem ugotovila, da tako gledanje ne pelje nikamor in tako sem jezna odjadrala proti postelji. Zadeva je bila na sporedu okoli pol polnoči in je ob pol enih še vedno imela trajati. Mi lahko prosim nekdo pove, kdo od potencialnih gledalcev take oddaje v sredo ob pol enih ponoči sedi pred televizijo?! Če mene vprašate, v sredo ob pol enih ponoči pred televizijo sedijo upokojenci, katere muči nespečnost, njih pa prav nič ne zanima ali bo leta 2025 v Ljubljani stalo petnajst nebotičnikov ali pa pač nobeden.
Enako je z oddajo Hri-bar. Oddaja ima izbran tako neposrečen termin, da mi je zadnje čase skoraj ne uspe gledati, ker mi uspe zaspati še preden se v studiu prikaže gost.
Ob nedeljah je na sporedu dokaj zanimiva oddaja o umetnosti, z naslovom Ars 360. Na sporedu je okoli enajstih zvečer. Ob petkih je na sporedu Polnočni klub. Na sporedu je prav tako ob enajstih zvečer.
Pred dobrim mesecem sem na nek petkov večer, pardon: noč, naletela na sila zanimiv italijanski film, katerega sem spet prespala, saj je bil na sporedu okoli polnoči. Zadnjič sem uspela pogledati ponovitev, a tudi ta je bil na sporedu tako pozno, da se je zaključil tam okoli enih zjutraj.
Kaj pa imamo na sporedu v prime-timeu?! Ob petkih lahko gledamo oddajo Na zdravje , v nedeljo Zvezde pojejo, ob torkih ob osmih je na sporedu Piramida...
Jasno je, da oblast, ki si je podredila javni zavod, želi narod čimbolj podebiliti, zato komaj čakam volitve, da tej desničarski drhali končno odnese stolčke izpod mesnatih riti in da se bodo na teh stolčkih nekaj časa (upam da dolgo) lahko redili drugi, za katere sicer trdim, da niso dosti boljši, jim pa štejem v plus da so inteligentni, razgledani, da se znajo obnašat, se znajo oblečt, da znajo kaj povedat in da imajo posluh za umetnost.
Vrnite mi televizijo!

Izlagalnica

"Izlagalnica" - zanimiva arhaična beseda, na katero sem pravar naletela ob prelistavanju neke niti ne tako zelo zanimive knjige. Ugibajte!

Psihološki profili uporabnikov bazenov

- Packi. Packi v bazen, ki je namenjen odraslim plavalcem, vlačijo nekajmesečne dojenčke - brez plenic seveda. Čeprav me ne bo nihče prepričal, da bi bilo kaj bolj apetitlih, če bi dojenček imel pleničke, ker le-te v vodi ne zadržijo drekca pekca in lulanja. Ga ne. Ker so pleničke. Otroci sodijo v bazen za otroke in basta.
- Egoisti. Egoisti plavajo zadenjski ali pa kravl, ne ozirajo se na ostale kopalce, saj vedo da se jim bodo le-ti sami odmaknili.
- Zavistneži. Zavistnež se, medtem ko stojite pod slapom ki vas masira po hrbtu, postavi pred vas, ter s tem da vedeti da se čimprej odstranite z masažne točke.
- Ljudomrzneži. To sem jaz in še nekaj mojih somišljenikov.

P.S. Ko bom frizerka, si bom omislila svoj bazen. 500m2! ;)

Volga

Če vam je všeč mešanica elektronske glasbe in etna, potem v ponedeljek vsekakor ne smete zamuditi nastopa ruske skupine Volga. 03.03 ob 22h V Channel Zero!

Ko bom velika bom frizerka!

V ponedeljek imamo službeni foto šuting. Kar pomeni, da si res ne morem privoščit, da bi imela na glavi sračje gnezdo, katerega bi naši potencialni naročniki ugledali ob kliku na stran našega biroja - zavoljo mojega sračjega gnezda bi mi imeli manj naročnikov, kar pomeni manj dobička, stagnacija podjetja, čemur bi sledilo "odpuščanje" pogodbenih sodelavcev. To je bilo treba na vsak način preprečiti!
Zato sem šla k frizerju špičke postrižt. Spičke postrižt pomeni, da sem približno pet minut sedela na stolu za pranje glave + dodatnih pet na stolu za strižbo, za kar sem plačala 20 ojrov! No, to glede na splošne frizerseke cene niti ni tako zelo veliko. A meni se vseeno zdi veliko. Izračunala sem, da bi kot frizerka zaslužila veliko več kot pa zaslužim v svojem poklicu. Ko bom velika bom frizerka!

P.S. Pred petimi minutami me je brat obvestil, da njegova prijateljica, kateri sem pred meseci postrigla špičke sprašuje, če bi se lahko zmenili da ji spet malo skrajšam lase. No, jaz špičke postrižem za tablico čokolade iz Rustike...

Pomerjevalka čevljev

Nikoli mi ne bo jasno, zakaj dajo v trgovini s čevlji kupcu za pomerit vedno samo en čevelj?! Ne spomnim se, da bi se že kdaj zgodilo, da bi mi kje samoiniciativno pod nos pomolili par. Hecno. In vsakič ko mi pod nos pomolijo desnega (ker vedno dajo za pomerit desnega, kot da leva noga ni čevlja vredna), sama pri sebi pomislim, kako hecno je, da prodajalcem čevljev ne pride na misel, da ima večina ljudi dve nogi in da potemtakem tudi uprablja obe. Le kako naj vem kako se v teh čevljih hodi, če obujem samo enega?!

Paris Hilton is alive!

Guardian Angel

Ko si bom omislila tole, ne bo nikomur od neznancev, ki mi slučajno prekrižajo pot, prišlo na misel, da v mimohodu na meni sprošča svojo agresijo!

Še več modelov najdete na Vlieger & Vandam. Tudi tista varianta z nožem mi je všeč!

Balkan express!

Pri SŽ imajo še vedno v uporabi tiste stare rdeče vlake, ki so, ko sem bila še otrok, vozili na relaciji Kamnik-Ljubljana. No, danes smo se peljali s tem, skorajda bi lahko rekli muzejskim primerkom, ki je sopihal da je bilo veselje. Sem že pozabila kakšne tele starine izgledajo od znotraj in nekateri detajli so me tako navdušili, da je bilo potrebno, na sicer veliko začudenje ostalih potnikov, v roke precej vzeti fotoaparat in proizvesti nemalo število snepšotov. Fino sem se zabavala in ene par jih je prav posrečenih!

Ampak okolica železniške, predvsem območje okrog Parmove, se ni pa od tistih let, ko je tale vlak stopil na svojo dolgo pot, čisto nič spremenilo! Balkan express!

Če bi bil Kieslowski še živ, bi na temle vlaku prav gotovo posnel kakšno izmed svojih mojstrovin. No, ali pa pač ne, verjamem da imajo na Poljskem še veliko primerkov podobnih temule!

P.S. Imate srečo, da se fotk ne da vohati!

Kako taksistu razložiti, zakaj je dobra arhitektura draga vredna poštenega honorarja?!

Včeraj nekje v Ljubljani:
taksist: Vi ste pa od unih od tamle iz vrta, a ne?!
jaz: Ja, od tam sem.
taksist: Saj vašega šefa večkrat kam peljem.
jaz: Vem, tudi zdajle vas je on poklical. Ponavadi pokličemo vas.
taksist: Ja, ampak pri vas ste pa dragi! Zadnjič sem ga vprašal koliko bi mi računao za hišo in mi je povedal tako visoko ceno, da nisem mogel verjet! Nisem mogel verjet! Kako ste dragi da to človek ne more verjet!
jaz: mhm...
taksist: No, jast sem pol dobil enga druzga. Mi je čist pocen nardio. Čist pocen. Trikrat cenej mi je nardio. Zelo dobro mi je nardio. Pa saj sem hotel eno čist navadno hišo. Čist navadno. Nič da ima kaj tako vse ven in različitih oblik, eno čist navadno sem hotel. Ne vem zakaj je tako ceno postavil. Men je uni pol zelo fajn nardio in pocen. Sem zadovoljen.
jaz: No fino da ste zadovoljni in da je ponudba na trgu velika, tako si vsak lahko izbere kar mu je všeč. ("na žalost", si mislim, kajti v misli se mi prikradejo nemogoče amorfne gmote s stolpiči in umetelnimi balustri) Veste, glede cene vam bom pa takole rekla: v Portorož se lahko peljete s cliom ali pa z mercedesom (taksist šofira neko bavarsko kračo). V obeh primerih boste sicer prišli v Portorož, a... (Taksist kar naenkrat ni več tako zelo zgovoren, zato obrnem ploščo in ga sprašujem kje ima parcelo, nato pohvalim da je tam res dobra lokacija ter da se bodo z družino tam po vsej verjetnosti krasno imeli. Posloviva se v prijateljskem duhu.)

Ob povratku v službo glavnemu poročam o pogovoru, ki sva ga imela z gospodom taksistom. "Pa si mu povedala, da so izmed vseh taksistov v Ljubljani oni med najdražjimi?!" me vpraša. No, toliko o cenah!

Nauk zgodbe: Če se ukvarjate z umetnostjo (ali pa s kakšno drugo stvarjo, konec koncev panoga niti ni važna) in če imate občutek da je vaše delo podcenjeno (v tej branži je običajno tako) človeku, ki se mu zdi vaša storitev predraga povejte, da se v Portorož lahko pelje v cliu ali pa v mercesezu. V obeh primerih bo sicer prišel tja, a...

Bojim se prijaznih ljudi!

"Bojim se prijaznih ljudi" sem pred nedavnim napisala v G-talkovo vrstico - tja takoj pod svoje ime, kjer človek drugim udeležencem v G-talku vsakodnevno sporoča svoje "globokoumne misli" - in bila takoj "ošteta", češ kaj da mi je?!
Dovolj izkušenj imam z ljudmi, da lahko trdim, da se na prvi vtis zoprni mrakobneži pozneje izkažejo za veliko boljše in zanimivejše od tistih, od katerih se že ob prvem stiku cedi lepljiva sluz. S sluzavci je potrebno biti še posebej previden!
Všeč so mi ljudje, ki jih tekom poznanstva lupim kot čebulo in pod njihovo, na videz večkrat trdo lupino, najdem raznobarvne plašče, ki jih nikoli ne zmanjka. Na splošno so mi zelo všeč ljudje, ki imajo občutek za humor, zaželjeno je celo da so mestoma cinični, ne maram pa pikrih ljudi.
Često se mi zgodi, da me človek, ki se mi hoče hipoma prikupiti (kar se pogosto za kratek čas tudi zgodi - konec koncev smo globoko v sebi vsi malček naivni) v končni fazi pogosto razočara. Všeč so mi ljudje, ki se ne trudijo biti všečni za vsako ceno. Ker poznanstvo potrebuje čas. Potrebujem približno leto dni, da človeka posvojim ali pa se to pač ne zgodi. Zato imam malo pravih prijateljstev in tudi teh se ne trudim negovati za vsako ceno. Ljudje se spreminjamo in včasih je komu potrebno pustiti, da gre svojo pot. To seveda ne pomeni da se zaradi tega kaj manj maramo. Morda se (še vedno) maramo prav zaradi tega, ker smo se pravočasno ločili?!
Vsak se kdaj zmoti, dopusti nepravi osebi da mu zleze pod kožo, pogosto z izjavami "kako superioren da si ti, vsi ostali pa so nemarneži, lenuhi, neumneži in nesposobneži." Ko nekdo pred vami operira s takšnimi izjavami, vam je lahko kaj hitro jasno, da tem "očrnjencem" enako govori o vas. Če poleg vsega opazite, da tem lenuhom, nemarnežem in nesposobnežem pred vašimi očmi dobesedno leze v rit, je to alarm prve stopnje, kar pomeni, da se takega človeka v bodoče ognite v širokem loku! Taki ljudje se često izkažejo za nevarne, še posebno če so izredno inteligentni in prebrisani. S takim človekom se ni dobro bosti. Sama se v primerih kadar obstaja možnost, da s tako osebo pridem v konflikt, raje potegnem nazaj. Potihem preštejem do tri in si mislim svoje, ne rečem pa nič. Včasih je pač modro biti tiho.
Nasprotno pa se mi večkrat zgodi, da se mi človek, katerega določene osebnostne lastnosti me na začetku motijo (motijo zato, ker so pač tako zelo različne mojim - se poskušam odvajati ljudi presojati na tak način!), kasneje prikupi. Pogosto se mi zazdi, da se je tak človek iznenada spremenil in mi kar naenkrat postane všeč, v resnici pa se je (zaradi nekaterih njegovih kvalitet, ki so se skrivale pod na videz nemarno/trdo/čudaško lupino) spremenil le moj pogled nanj. Šele ko sem pri njem našla določene kvalitete, sem bila sposobna odmisliti stvari, ki so me prej motile.
Glede na napisano se vam najbrž zdi kakšen čudak in tečnež od človeka da sem. Pravzaprav imate prav, verjamem, da marsikomu na prvi vtis ne delujem prav nič prisrčno in si za to tudi ne prizadevam kaj posebno. Pač nismo vsi vsem všeč, zakaj bi si morali kaj posebno prizadevati da bi bilo drugače?

P.S. Jasno da ne trdim, da so vsi ljudje tako zelo črno-beli, kot je opisano v temle spisu - seveda se najdejo tudi zoprneži, ki za vedno ostanejo zoprneži kot tudi taki, ki na človeka takoj naredijo prijeten vtis in tega tekom časa tudi ohranijo. Vendar, kot sem že rekla, imam sama v večini primerov ravno obratne izkušnje.

Zvončki in trobentice...

Tale fotografija je bila - kje drugje kot v Kamniku- posneta pred dvema urama!

Broške

Do brošk imam en poseben odnos. Najbrž zato, ker imam rada nakit. Najbrž zato, ker mi je bila kot otroku ena najljubših igric, ki sva se jo šli z babico "pospravljanje nakita", ki pravzaprav ni imela nič skupnega s pospravljanjem. "Pospravljanje" je bil le neke vrste izgovor, da sem babico zvabila v zgornje nadstropje, kjer je odprla svoje omarne depoje, v katerih je bil v šatuljah in starih škatlicah bonbonjer spravljen nakit - med drugim tudi broške. "Pospravljanje" je izgledalo tako, da je otrok odpiral škatle z nakitom, vse zložil na kavč, pregledal in nato zložil nazaj. Do brošk pa imam najbrž en poseben odnos tudi zato, ker sta si moja starša v času gradnje hiše z njimi pomagala do malo boljšega proračuna - no predvsem do tega, da smo imeli kaj za v pisker dat. Spomnim se večerov, ko so se v mali blokovski kuhinji na pladnjih na radiatorjih sušile broške, oblikovane iz neke modre italijanske mase, katere vonja se še danes dobro spominjam. Delo je potekalo tako, da jih je moja roditeljica izrezovala, roditelj pa jih je kasneje pobarval in polakiral. Bile so izredno zanimive broške vseh mogočih oblik: veliki listi, metulji, pikapolonice, nekatere pa so bile bolj abstraktnih oblik. Dve od njih hranim za spomin.

Do pred nedavnim jih nisem nosila. Zdele so se mi primerne bolj za gospe v zrelih letih in bila sem mnenja, da nekako ne pašejo k mojemu načinu oblačenja. Vendar sem lani, ko se mi je zdelo da so badgi že malo preveč izpeti kar naenkrat preklopila na broške. Te lahko (če so pravilno izbrane in pokombinirane) oblačilom dajo poseben karakter, v kombinaciji z ostalimi dodatki (predvsem z raznimi rutami) lahko z enim in istim oblačilom dosežemo več različnih videzov. Nekaj sem jih izdelala sama, nekaj pa jih je kupljenih na posebnih lokacijah - ali v kakšni izmed ljubših mi trgovin, ali pa v mestih, na katere me spominjajo vsakič znova ko si jih pripenjam. No, zadnja in ena ljubših je ogromna broška iz črnega pleksija oblikovalke Olge Košice.

Idejo za današnje pisanje sem dobila tule.

Fičo dan

"Greš na malico?" vpraša sodelavec. "Ma veš kaj, ne da se mi." odgovorim - sem ravnokar pohrustala malo svoje zaloge iz cekarja. "Jaz grem v mesto, ko se vrnem greva na kavo." reče. "Prav." odvrem. Čez cca pol ure odpre vrata in reče: "Pridi hitro!" "Mhm, kam pa greva?" vprašam zaspano. "Hitro, hitro!" me priganja. "Kaj pa mu je?" se sprašujem, pod roke pobašem bundo in stečem ven. No, sredi ulice stoji tale avto - lepo pološčen, z vsemi štirimi prižganimi se blešči v soncu. Nič ne sprašujem, smuknem noter in šele nato začnem zasliševati N-ja: "He, kje si ga pa dobil?!" V roke mi potisne zemljevid mesta z označeno krožno potjo, ki jo morava prevoziti in medtem pojasni, da imajo pri Fiatu danes predstavitev 500-ke za novinarje. Njegova punca je doma (ker je spregledala datum), on pa je šel ravno tam mimo, zagledal avtomobile in se spomnil, da sta onadva pravzaprav povabljena, pa se je odločil da se gre malo peljat. No, in tako se malo peljeva po s soncem obsijanem mestu, občudujeva šajni armaturo, špegle in vse pritikline - italijani so res mojstri dizajna, ni kaj!
Potem vrneva avto, spijeva kafe, pojeva malo futra in na izhodu nama prijazna hostesa v roke potisne lični beli vrečici. Potem takole hodiva in ugibava kaj za vraga je v tistem lepem zavitku. "Nadam se, da je automobilćić! precej otročje izjavi N.
In res je bil: mali rdeči fičko na daljinsko upravljanje! Morali bi videti veselje na obrazu 36.letnika! Upam si trditi, da se 36. letnik, ki v dar dobi avtomobilček na dalinjsko upravljanje (še posebno če je to novi fičko) le-tega ne razveseli nič manj kot 5. letnik. Morda se ga razveseli še toliko bolj, kajti petletnik ga po vsej verjetnosti po petih minutah flikne v kot in nanj kaj hitro pozabi, medtem ko ga 36. letnik po vsej verjetnosti postavi na vitrino, kjer ga potem občudije, tako kot stara mama občuduje difenbahijo, ki se bohoti na okenski polici.
Ampak kmalu zatem je nastala cela panika, kajti 36. letnik je ugotovil, da Fiatovci niso priložili baterij. "Ti, pojdi lepo tjale za vogal v tistole kitajsko trgovino, tam imajo vse kar ti srce poželi (predvsem pa vse, česar ti srce ne poželi), prav gotovo imajo tudi baterije!" ga potolažim. In res se vrne s celo šteko baterij ( ki bodo po vsej verjetnosti delovale točno pet minut) in ves navdušen pojasni, da jih je noter 10 in da so imele koštati samo 1.95 ojra. Potem smo s priročnim izvijačem odprli pokrovček, vstavili baterije in fičko se je že vozil po pisarni. Nič se nismo ozirali na to, da je v drugi sobi pri odprtih vratih (vrat ni) potekal nek sila pomemben sestanek. Fičko je brnel in veselo polagal ovinke med mizami. No, po sestanku pa se je našemu navdušenju pridružil še gospod šef.
Eh, v bistvu smo vsi eni veliki otroci!


P.S. Svojega Fička še nisem odvila. Lepo zavit v papir čaka, da ga podarim "otroku" od 400 mesecev naprej! Res škoda, ker ne praznujem valentinovega, bi prišparala na darilu.

Naive II

... in ne vem kako si lahko dopustim, da me v hohštaplerski trgovini - katere na tem mestu nebi omenjala - nategnejo, da za 100g čaja plačam 15 ojrov (seveda, čaj je zapakiran v jako všečni škatlici, jaz pa sem sužnja svojih oči) in nato doma ugotovim, da se zadevo da naročiti v spletni trgovini in to za samo 6.5 ojra!
Že nekajkrat sem se odločila, da neomenjene hohštaplerske trgovine ne obiščem več, a kaj morem, če se nesrečna trgovina nahaja na takem mestu, da moram iti vsak dan dvakrat tam mimo in potem noga kar sama od sebe stopi noter!

No, vsaj pri skodelici me niso tako zelo nategnili - samo za en euro sem jo preplačala!

Bob leta

"Ne vem kako si lahko dopustim, da me rezultati raznoraznih črednih glasovanj sploh (in vedno znova) še lahko presenetijo?! Stupid me!"
Je moja izjava na zmagovalno izjavo

Kupila sem napačno broško . Namesto "UNIQUE" bi moralo gor pisat "STUPID" ali pa "NAIVE".

Idealen večer

Ko se domov privlečeš ob pol devetih zvečer, potem pa eno uro kleče pod mizo med miljontavžnt kabli od računalnika, visiš na siolovi brezplačni telefonski številki in po navodilu možakarja s konjskimi živci v nedogled pretikaš kable... "Kateri modem pa imate? (Glede na pogovor, ki smo ga pred časom imeli z njegovim kolegom, sem ob navedbi imena prastarega modema pričakovala stavek: "Gospa tega modema pa ne uporablja nihče več!" Ampak ne, človek na ime Callisto 821 niti trznil ni!) "Gospa najprej iztaknite iz električne vtičnice kabel, ki gre iz modema. No gospa kaj se je zgodilo? Mhm nič. No gospa zdaj pa prižgite televizijo. Kaj piše na televiziji? Aha, zdaj pa iz vtičnice iztaknite kabel ki poteka iz komunikatroja. Kaj piše na televiziji? Aha, še vedno nič. Zdaj pa iztaknite kabel ki gre iz računalnika v modem in ga priključite na switch. A dela? Mhm, no gospa zdaj pa naredite novo povezavo (Gospa seveda ne najde siolovega CD-ja). Aha gospa, torej na internet ne morete. Hm, pojdite na settings, network connections in naredite novo povezavo. Zdaj pa iz switcha iztaknite kabel in ga vtaknite v modem" .... in tako naprej Po približno enourni kolobociji s kabli, ko gospa ni več dobro vedela kaj je modem, kaj je switch, kaj je komunikator in kaj je električna vtičnica, smo ugotovili da je šel switch po gobe!! Evo, ajm bek, priključena direkt na modem, kakršnega nihče več ne uporablja. Si morete misliti?!
Jutri pa po nov svič!

Plan

Pred dvema urama sem trikrat zapovrstjo kihnila. Nato me je malček popraskalo po grlu. Potem sem nekaj časa gledala v zrak in premišljevala ali je to morda razlog za alarm?! Nakar mi je bilo malček slabo. Glede na to, da oseba s katero sem bila v zelo bližnjem kontaktu že cel dan smrka in kiha, sem se odločila, da jutri ostanem doma!
Imam plan! Pogledala bom tole in tole, prebrala pa tole. Navsezadnje bom ugotovila, da biti bolan sploh ni tako zelo slabo!

Nasveti za hišo in dom

oziroma: nasveti za vse, ki ste v tem tednu na Tok zavesti zašli preko naslednjih ključnih besed:
"Kako dolg je rok trajanja barv za lase" rok uporabe je ponavadi napisan na škatlici, v kateri se nahaja produkt za katerega nas zanima rok trajanja, v tem primeru je to barva za lase. Seveda je povsem možno, da je namesto roka uporabe na škatli označen rok izdelave artikla, kar pomeni, da je nekje v navodilih napisano koliko dni po datumu izdelave je zadeva še uporabna. Če ste izgubili škatlico v kateri je bil izdelek zapakiran, barvo lahko kljub temu preizkusite in po dobre pol ure vidite ali je bil izdelek še uporaben.
"Gliste pri labradorcih" Kljub temu, da v življenju še nisem videla pasje gliste, si upam trditi, da je glista, ki se naseli v labradorcu povsem enaka glisti, ki domuje v nemškem ovčarju, dobermanu ali kateremukoli psu druge pasme, tudi mešance napadajo enake gliste kot rodovniške pse. Gliste so zelo neselektivne in si svojih gostiteljev ne izbirajo glede na rodovnik ki le-tem pritiče. Tablete proti črevesnim zajedalcem pri psih (katerekoli pasme) lahko kupite v lekarni.

"Zajec - jate" Zajci ne letajo po zraku, torej se ne zbirajo v jatah. V jatah se zbirajo golobi in vse ostale ptice tega sveta.
"Beli tok, ali je lahko nevaren" Ravno toliko je nevaren kot Tok zavesti - se pravi da je povsem nenevaren - s to razliko da od Toka zavesti lahko postanete zasvojeni, od belega toka pa pač ne.
"Brnenje vetrnice v računalniku" če vas brnenje moti, ga lahko odpravite na čisto preprost način: ugasnete računalnik!

Upam da vam bodo tile nasveti zmanjšali količino sivih las, količine meric popitega alkohola in čirov na želodcu!

Izložba meseca

Kandidatka za naj-izložbo meseca. Posneto danes zjutraj pred Maksijem. Se mogoče komu sanja kaj nam želijo sporočiti?! (Btw lutke so z otroškega oddelka)

Golobja ambasadorka

Golobi se mi zdijo malček nagravžni in njihovim preletom nad svojo glavo se, če se le da, izognem. Dasiravno menim, da Ljubljana ne spada ravno med "golobom naklonjena mesta", kajti zdi se mi, da je bilo teh ptic včasih občutno več. Svoje prelete običajno izvajajo na kongresnem trgu, drugod jih v velikih jatah skorajda ni opaziti.
Danes zjutraj pa so se prav počasi v veliki jati spuščali iz strehe glavne pošte na pločnik pri prehodu za pešce ki vodi k Nami. V trenutku ko sem jih zagledala (še preden sem utegnila opaziti vir okoli katerega so se nagnetli in ga skoraj zakrili), mi je na misel prišla vsebina posta, ki sem ga - kakšno naključje - pred dvema dnevoma prebrala na Salonitkinem blogu. Golobarka je bila točno taka, kot sem si jo predstavljala ob branju Natašinega spisa: zanikrno opravljena starejša babnica, ki na glavi nosi frizuro podobno sračjemu (golobjemu) gnezdu, s pvc vrečakami na rokah, za seboj pa je vlekla voziček na kolesih, iz katerega je na pločnik stresala zrnje namenjeno požrešnim golobom. Kakšen bizaren hitchcockovsko strašljiv prizor: ko se je babnica premaknila, se je z njo vred premaknila še cela jata požrešnih ptic.

Če bi imela kakšen euro viška, bi gospe z veseljem kupila enosmerno vozovnico s končno postajo Benetke - Markov trg.

Diši...

...po pomladi!! Tudi dnevi so že občutno daljši. V medijih so danes objavili, da je bil včerajšnji dan najbolj depresiven letošnji. Fino - torej bodo vsi ostali boljši! In včerajšnji niti ni bil tako zelo slab.

Neuvrščeni

oseba A: "Dober dan, vpisala bi se v knjižnico."
oseba B: "Še študentka?!"
oseba A: (potihem: "Hvala za kompliment!") "Em, ne."
oseba B: "Zaposlena torej."
oseba A: "Em, ne. Nikamor ne pašem."
oseba B: (osebo A bi rad na vsak način zbasal v enega izmed svojih okvirčkov) "Aha, potem ste na zavodu za zaposlovanje?"
oseba A: "Ne, tudi tam nisem. Saj vam pravim: jaz ne spadam nikamor."
oseba B: (čudno gleda, najbrž je v vsej svoji bibliotekarski karieri prvič naletel na osebo, ki nikamor ne spada?!) "Dvanajst evrov."
Oseba A (ki ne paše nikamor) plača s kreditno kartico.

Tako je to dandanes. Človek dela "from najn tu fajf" in nikamor ne spada. Med neuvrščene morda?!

Male bizarnosti

Evo, samo še eno na to temo, potem pa ne bom več. Najbrž izgleda kot da je kajenje ena izmed mojih redkih okupacij. No, pa ni. Ravno tako je naneslo, da se tole spet nanaša na kajenje. Listek z naslednjim besedilom je bil priložen v škatlici nekih cigaret. Takole piše:

"Vzemite si trenutek zase. Zazrite se v nebo in si predstavljajte...
Kajenje resno škoduje vam in ljudem okoli vas.
Za nepozabne trenutke v letu, ki prihaja.
Kajenje ubija.
Posebej izbrana mešanica najkakovostnejšega tobaka prinaša prefinjen in značilen okus. Ogljen filter zagotavlja edinstven občutek. Eleganten zavojček in bel filter sta tista, ki naredita vaš izbor enkraten. Ravno tak, kot ste vi.
Kajenje ubija.
Občutite trenutek zadovoljstva.
Kajenje resno škoduje vam in ljudem okoli vas."

Precej bizarno, ne?!

"Tega pa nihče več ne uporablja!"

Včeraj mi je prijatelj prišel uredit računalnik, pa je bilo med drugim potrebno na novo inštalirati internet. Ne, nimam namena pisati o tem, da sem kot nora iskala sto let stare papirje z gesli, in registracijskimi kodami, ne, to niti ni bil največji problem. "Organizirana" oseba kot sem, sem za iskanje papirjev porabila (samo) švoh pol ure, kar si štejem v čast, kajti ponavadi za take podvige porabim malodane cel teden, nazadnje pa se v hudi sili priporočim vsem svetnikom, oz. če smo natančni samo enemu izmed njih: Svetemu Antonu padovanskemu in se potem vsakič tolčem po glavi, češ "kaj se tega nisem domislila že prej?!" ker prošnje pri Antonu vedno zaležejo. Kaj češ, včasih je potrebno stisniti zobe in pozabiti na principe. Toplo vam polagam na srce: kadar boste kaj iskali in te stvari ne boste in ne boste našli, se priporočite svetemu Antonu. Vedno deluje! Tega sem se naučila v prejšnji službi - tam smo se namreč za vse izgubljene fascikle priporočali temu svetniku in vedno je delovalo...
No, ko sem našla vse tiste papirje z gesli in registracijami, je bilo pričakovati da bo ob ponovnem zagonu računalnika zadeva avtomatsko delovala. Ampak ne. Na internet se je potrebno nakonektati manualno in nato počakati par minut, da se zadeva sprovede. Ob klicu na Siol dežurna oseba najprej vpraša kateri modem uporabljam. "Callisto št. nevemkolk" odgovori prijatelj. "Tega modema ne uporablja nihče več in to je vzrok da zadeva ne deluje korektno" odgovori pristojna oseba. "Aaaa?! In kaj naj zdaj storimo?" "Ja, potrebno bo skleniti nov paket" objasni Siolovec. No, krasno čudovito?! Kakšni bebci! Od kje naj jaz vem, da je njihov modem (ki je star tri leta) praktično neuporaben?! Človeku res ne pride na misel, da bi ob množici vseh butastih vsakodnevnih opravkov preverjal ali je dotični modem še uporaben ali pač ne. In potem izpadem kot nek bebec, ki živi nekje sto let pred leseno žlico... Da, vsekakor bo potrebno skleniti nov paket. Ampak ne s Siolovci, temveč s kom drugim, ki je poleg tega da ljudem uturava sto let stare modeme (zadeva deluje tako kot seluje zdaj že od vsega začetka, v internetno omrežje se moram namreč vsakič nakonektati manualno) tudi cenovno veliko bolj ugoden!

Spet sem kršila zakon

OPOZORILO: Vsi ki ste preobčutljivi na nikotin, lahko branje spodnjih vrstic mirno preskočite!

Danes je potekalo še zadnje v verigi novoletnih obdarovanj: obdarovanje med sodelavci. Med darili je bilo daleč najzanimivejše šefovo. Sem kar malo debelo pogledala, ko sem poleg radirke in pisala v svoji najljubši barvi iz paketka izvlekla zavojček cigaret! "Indonezijski so, kupil sem jih na bazarju Sila. Tudi jaz bom enega pokadil!" reče A, ki drugače ne kadi in tudi nikoli ni. Ko je nastopil čas za kavo, se na vprašanje: "Kdo gre na cigareto?" najprej odzove A, nato še N (bivši kadilec), na koncu pa še P (ki ni nikoli kadil cigaret). "Danes kadimo notri!" določi A.

N je iz Srbije privlekel plastični vrček na elektriko (v katerem kavo lahko pomešaš samo s pvc žličko, v nasprotnem primeru lahko povzročiš kratek stik), na katerem skuha pravo turško kavo, P na mizo postavi ratluk z vrtnico - tudi ratluk je N prinesel "od njihovih tam dol". Nato družno posedemo okoli mize in si prižgemo cigarete. Kako fino je takole sedeti na službenem mestu, piti kavo, prigrizovati mehak vrtnični ratluk in kaditi cigareto, katere filter na ustnicah pusti okus po sladkem, dim pa diši po klinčkih. Še bolj lušno je to, da je to početje še toliko slajše, ker je prepovedano. Vsi smo bili blazno navdušeni nad vonjem, ki je prevzel prostor, razen sodelavke, ki je ob prihodu iz malice revsknila: "Kaj pa tako smrdi?! Ste kadili?!"

P.S.: Moja torbica danes diši po klinčkih. Zelo zelo lepo diši!

Male nočne čarovnije

Male nočne čarovnije so fajn. Odkar sem vstopila v skupnost, ki se imenuje delavsko ljudstvo, je malim nočnim veselicam definitivno odklenkalo. Ampak med prazniki me je spet "prijelo" prčkarjenje...

Tole zajkljo sem Lani obljubila pred slabim letom. Malo je trajalo, ampak obljuba dela dolg, zajklja Angelca je zdaj tu in čaka da vzamem pot pod noge in jo odnesem tja nekam na ljubljansko. Upam da bo Lani prismuknjena bio (polnjena je namreč s pirinimi luščinami in jo bo lahko uporabljala tudi kot blazinico) ošpičasta zajklja všeč!

Ko sem bila že ravno v elementu, sem oblekla še iPod. Ker sem preškrta, da bi dala tistih 30 eurov za originalno oblekco. Tale je tudi veliko lepša kot tisti konfekcijski proizvodi večine, ker je unikatna, pa še iz žameta, ki je potiskan z lušnimi motivi dreves in hišic!!

Gedžet za pajke!!

Saj ne da se jih bojim, ampak preveč simpatični mi pa tudi niso. Kadar se kakšen znajde v stanovanju ponavadi poiščem dežurno žrtev, ki mora žuželko odnesti ven, ker jih načeloma ne ubijam (je pa res, da na vsake toliko časa kakšnega posesam). Tole je eden izmed gedžetev katerega definitivno želim posedovati!

Otrok socializma

Slavenka Drakulić v knjigi "Kako smo preživeli socializem in se celo smejali" opisuje ženske iz držav, ki so gojile socializem (države so gojile socializem, ne ženske). Med drugim piše o tem, kako so te ženske spravile vsako najmanjšo stvar, za katero se jim je zdelo, da jim bo enkrat še kako prišla prav: kozarce od marmelade, škatle za čevlje, gumbe, polivinilaste vrečke... Moja babica spravi vsako najmanjšo stvar, za katero se ji zdi, da ji bo nemara enkrat še prišla še kako prav. Moja mati spravi vsako stvar, za katero se ji zdi, da ji enkrat še kako prišla prav. Včasih sem bila tudi sama taka. Zdaj spravim samo še vsako drugo stvar, za katero se mi zdi, da mi bo enkrat še kako prišla prav. Dlje od tega še nisem uspela napredovati.

Moja delovna soba je opremljena minimalistično in v njej VLADA MINIMALIZEM. Tam kjer oko vidi. Tam kjer oko ne vidi so skladišča. V skladiščih (ki jih ni veliko, to so: regal s knjigami in revijami, predali v pisalni mizi ter visok predalnik) je vse organizirano tako, da so napolnjena do zadnjega prostorčka. Nesrečni predalnik je visok meter in pol, širok meter trideset, ima pa šest predalov. Če izmed enega od predalov želim potegniti predmet, ki je spravljen nekje zadaj, moram odmakniti vse kar je spredaj in nato v enakem vrstnem redu zložiti nazaj - neke vrste puzzle, ki zna biti jako zagoneten!

Že dva dni po principu puzzla prestavljam stvari, jih v mislih potehtam, potem pa ali fliknem stran ali položim nazaj. Tistega kar položim nazaj je več. Sem pač otrok socializma, ki je nekje pri dvajsetih padel v kapitalizem. To pa je najbolj ubijalska kombinacija kar si jih lahko predstavljate: socializem, ki ti veleva da moraš vsako stvar spraviti in kapitalizem, ki ti vedno znova veleva da kupuj, dokler ne izkoristiš limita (roko na srce: limita ne koristim če se le da, upam si trditi, da nakupujem kolikor toliko racionalno). Ampak pohištvo se šibi pod težo katalogov, prospektov iz nevemkaterega sejma več (pa kdo še rabi prospekte, saj imamo internet), starih revij, cd-jev katerih že leta in leta ni nihče poslušal, rol neuporabljenega papirja... Najraje bi se napila in potem v trenutku neprištevnosti vso odvečno robo zabrisala v smetnjak. Ker trezna tega enostavno nisem sposobna. Sem pač otrok socializma!

P.S. Na mizi imam kozarec refošeka! ;-)

Novoletni dekor

_

Vem da imate že čez glavo zapisov o novoletnih dekorjih, ki se pojavljajo na tem blogu, še posebno zdaj, ko je novo leto in vsi pripetljaji v zvezi z njim že zdavnaj passe, v trgovinah delajo inventure, na police bašejo pustne kostume (in mlečne izdelke ter pašto, ki bodo za 25% dražji...), v tiskarnah pa tiskajo letake na katerih so namalani pustni krofi in konfeti. No, ampak jaz bi vseeno rekla še eno na temo novoletnega dekorja.
Prejle me je obiskala prijateljica Malči in me opozorila na to, kako lep dekor da imam pred vrati. "Aaaa?! Kakšen dekor?" "Poglej tukaj, no!" reče Malči in s prstom pokaže nekam pod adventni venček, točneje na dno posode, ki je pritrjena na zid in poleti služi namenu ocvetličenja vhodnega portala. Iz dna posode - iz luknjice, ki služi odvodnjavanju, štrli cigaretni ogorek. Res ljubko! Najprej se mi je vse skupaj celo zdelo hecno, ker poznam točno eno osebo pod soncem, ki bi bila sposobna iz heca ustvariti tak domiselen dekor. Ampak ne, edina oseba pod soncem, ki bi bila sposobna ustvariti tako kreativen dekor pravi, da o tem ne ve ničesar. Zanima me sledeče; glede na to, da ljudje ki obiskujejo našo hišo NISO kadilci in da je okoli hiše ograja, na kateri je pritrjena tablica domače izdelave na kateri je narisan velik črn pes, kateremu mu iz gobca teče kri, pod sliko pa je napisano: "Pozor zelo hud pes" je bil nekdo sila pogumen, da se mu je dalo zbasati se v ograjen teritorij samo zato, da je novoletnemu dekorju pridal piko na i. Morda je spregledal grozilno tablo in vstopil s slabimi nameni, pa ga je izpred praga pregnal grozeč lajež, ki se je razlegal iz hiše, lajež pa je proizvajal pes, kateri ni čisto nič podoben tistemu, ki je narisan na tabli. Ne vem, avtor dekorja bo vsekakor ostal neznan... Morda pa naslednje leto na vrata obesim listek z napisom "naj vsak obiskovalec novoletni dekoraciji prida svoj košček" in bo iz tega nastala cela umetniška instalacija!

Mrtve kune, zlata fasada in drsanje

Kuham lahko kjerkoli. V katerokoli kuhinjo me postavite, kuham. Samo da ima le-ta štedilnik, par piskrov in vodo, za katero pa ni nujno da je vedno tekoča oz. izpod pipe. Tudi z vodo iz potočka smo že skuhali raznorazne okusne jedi. A resnica je ta, da ima jed samo v domači hiši točno določen vonj in okus. In ko po nekajdnevni odsotnosti takole sedim za domačo delovno mizo, se nalivam z rooibosem v katerega namakam amarretine, premišljujem ravno o tem. Pa saj je samo čaj! A ta čaj, pa čeprav iz enega in istega zavitka, bo imel povsod drugačen okus. Okus je odvisen od vode iz katere ste ga pripravili, iz posode kjer je bila le-ta zavreta in če mene vprašate, od vonja ki je v prostoru prisoten medtem ko čaj okušate (kot vemo ima vsako stanovanje svoj vonj, pa nebi zdaj po tem, morda kdaj drugič). Seveda je čaj prijetno piti v dobri družbi, a pravkar ga pijem sama in upam si trditi, da je tale najboljši od vseh!

Pravzaprav sploh nisem hotela pisati niti o čaju niti ne o debati, katera se je odvijala na današnje sončno popoldne ob cappucinu na nekem trgu, na katerem stoji hiša, katere zlata fasada se v soncu zavoljo zlatega dekorja zapeljivo lesketa. V tej debati je bilo govora o tem ali je nošenje krzna eden izmed smrtnih grehov ali pač ne (to, da sem med premlevanjem tega sila težkega in delikatnega vprašanja imela na glavo poveznjeno kučmo iz krzna zajca, ki je svojo žalostno smrt storil nekje na Kitajskem niti ni tako nepomemben podatek). Ker sem vam mimogrede vrgla v glodanje vprašanje o legitimnosti nošenja krzna, naj vseeno povem svoje skromno mnenje na to temo: skrajno me nervirajo razni aktivisti, ki s spreji v rokah tekajo po ulicah in preganjajo v pelce odete gospe, katere bi, če nebi bile odete v le-to zadobile gangreno celotnega telesa (če je to sploh mogoče?!). Kar se mene tiče, naj se vsak sam odloči ali bo krzno nosil ali ne, kakor naj se tudi vsak sam odloči ali bo imel za kosilo na krožniku mrtvo žival ali pač ne. Sama ne posedujem pelc manteljna in ga tudi nikoli ne bom, prav tako na tleh nimam govejih kož, je pa res da na svoji betici prenašam mrtvega zajca, ki je svoj žalostni konec storil nekje na Kitajskem in še naprej ga bom z velikim veseljem nosila, če mi le ne bo pot prekrižala kakšna aktivistka iz Jadrankinega plemena. Ker mi je pod kučmo prijetno toplo, naušnike pod brado zavežem in mi izpod krzna kukajo samo nos in usta, oči pa (kadar je sonce, to je bilo danes) zakrijem s sončnimi očali, potem takole namaskirana sedim na soncu v kadilskem raju, v katerega so me pregnali tisti katerih življenja ogrožam s svojimi nikotinskimi izdihi in modrujem o primernosti nošenja krzna, medtem pa mimo mene paradirajo priletne Tržačanke odete v plašče iz nercev in činčil, ki so svojo kratko življenje zaključili neznanokje.

No, zdajle je že pozna ura, takole točem po tipkovnici in vam razdajam svoje globoke misli, prste grejem ob skodelici najboljšega čaja in medtem urejam fotografije posnete med ležerno zabluzenimi prazniki. Kaj sem pravzaprav hotela povedati?! Da so me zgoraj (in spodaj) naštepane fotke spodbudile k premišljevanju, da je končno nastopil čas, da otvorim sezono drsanja (čeprav sem še pred časom tukajle zatrjevala, da si drsanja pravzaprav sploh ne želim).

Si ga res nisem. Vse dokler se nisem včeraj sprehodila po zaledenelem jezeru, občudovala debelo ledeno skorjo in se potem radostila ob zvokih, ki odmevajo v gozd, le-te pa sproducirajo nabrušena rezila, ki drsijo po ledeni skorji. Drsalke sem pred leti kupila zaradi druženja z osebo, ki me je nekajkrat (v takrat še starih in premajhnih drsalkah) držala pod roko in kot medveda vlekla po ledu. Motorika je bila moj problem odkar pomnim, še večji problem pa mi je, od trenutka ko sem si na noge navlekla drsalke, delalo vprašanje "kako za vraga se na drsalkah ustaviti" (postaviti na špico!) ne da bi od tem padel na rit ali (bogobvaruj) na nos! Oseba, ki ji trenutno pritiče vloga vlečenja pod roko, ne poseduje drsalk, niti ne zna drsati, si pa močno želi poizkusiti. V primeru da si ta oseba uspe izposoditi drsalke številka 44, se bova ta vikend družno ubijala po ledu, v nasprotnem primeru bom to najbrž počela sama - glede na vse med prazniki konzumirane dobrote in posledično zadebeljenih določenih delov telesa, me ne bo kaj prida bolelo tudi če usekam po tleh (govorimo o padcu na rit, da ne bo pomote, ker od pretiranega prenajedanja se na srečo ne da zrediti v nos). Dodatno zimsko oblazinjenje bo v tem primeru vsaj imelo nek namen. Dobre duše so mi svetovale naj se grem prizkusit na naše kamniško drsališče, ampak res nebi hotela tvegati da se nasadim na vodnjak (glej sliko) ali pa da fliknem po tleh pred vsemi kamniškimi firbci, ki slonijo ob ograji in se nalivajo s kuhanim vinom. Ne, šla bom na jezero! Poročilo sledi...

Takole pa se na ledu zabava pikast pes.