...

-

Muhasto aprilsko vreme s svojimi nenehnimi presenečenji mi je všeč. Česa tako dramatičnega, kot sem videla danes, nisem videla še nikoli. Tekla sem od Stožic proti pokopališču na Žalah, nebo v smeri proti gradu je bilo kar naenkrat grozeče temno sive barve, na moji strani je sijalo sonce, krošnje dreves so bile ožarjene, sijale so v zelenih odtenkih. Perfekten (skoraj) kič. Seveda sem bila, kot se za tako situacijo prav po murphyevsko spodobi, brez fotoaparata. Ampak ja, dežju nisem uspela ubežati, tam pri žalskem rondoju me je ujel dež s točo. Do kože premočena sem hitela mimo garaž v savskem naselju, ko se je ob meni ustavil avto. Prijazni voznik vpraša, če me lahko kam zapelje. "Najlepša hvala, nimam več daleč." odvrnem, tip pa mi ponudi dežnik. "Hvala, res ni treba, še par korakov imam." povem. Skoraj neverjetno je, si mislim, da še obstajajo taki ljudje.

Deževno popoldne me je parkiralo na posteljo - kup knjig in revij, najljubša kvačkana odeja in še kaj ... Doma se prav fino počutim, ne glede na to, kje sem doma. Zanimivo je, da se v preteklih domovih, kljub temu da ne živiš več tam, vedno počutiš prav domače. Ravno v torek sem šla v prejšnji dom obiskat I., pa se mi je v enem trenutku zazdelo, kot da nisem nikoli odšla. Že ko vstopiš v prostor, te pozdravi dobro znani vonj, ki pravi "doma si". Skratka, jaz sem rada doma. Rada domujem in rada se ob kom udomačim. Fino je živeti z ljudmi, katerim ni treba nenehno nečesa pojasnjevati. Lepo je biti svoboden.

Neprisiljena statičnost

-

Miren in nedružaben vikend. Na sobotni deževni večer sem (ni lepo, priznam), namesto na dobrodelni koncert, zavila v Kinoteko. Misel na dejstvo, da je bil vsaj en član družine dobrodelen, sicer rahlo tolaži, a kljub vsemu ... Po petkovem ponesrečenem izboru ogleda Larsove Evrope, je bila misel na dvojni almodovarski večer naravnost odrešujoča. In v kino sem se, kot v dobrih starih časih, odpravila sama.

Ne pomnim, kdaj sem bila nazadnje tako nedeljsko lenobna kot danes. K zajtrku so me poklicali, na kosilo pa smo se odvlekli kar na Miklošičevo. Burek za kosilo?! Zakaj ne. Sem pa med zajtrkom in kosilom zložila perilo in s kisom očistila kuhinjo. Za nafutrat slabo vest je bilo čisto v redu.
Deževni vikendi so super.

Vse ženske so kurbe (in malokateri moški je peder)

Gledališče Glej, včeraj ob osmih zvečer. Na sporedu monodrama Kurba, pisateljice Vedrane Rudan, v izvedbi, kot se je v naslednji uri in pol izkazalo, za to predstavo več kot primerne, Violete Tomič. Pred vhodom stojijo ženske (kurbe, kot smo kasneje izvedeli) in sem ter tja kakšen moški (peder). Mislim, da sem v množici ljudi, ki so nekaj minut zatem napolnili dvorano, ugledala maksimalno šest pedrov. Kako to, se sprašujem?! Kje so in kaj počno pravi moški vseh teh gospa?! Možnosti je več. Čisto mogoče je, da ti, domnevno pravi moški mislijo, da se to, da neka igralka na odru uro in pol razlaga, da so ženske kurbe, njih ne tiče. Zato, da bi izvedeli nekaj, kar itak že vedo, jim vendar res ni treba hoditi v gledališče. Možno je tudi, da te gospe moških sploh nimajo. Lahko da so jih že pokopale (večina gospa je bilo namreč srednjih let) ali pa so jih njihovi možje morda zamenjali za mlajši model, kateremu rok uporabe še ni potekel. Ena izmed možnosti, ki se ponuja je, da imajo te ženske svojih pravih moških poln kufer, pa so se odločile, da bodo imele tako imenovani “ženski večer” - šle bodo na Kurbo in se neskončno zabavale. Po predstavi bodo zavile v najbližji lokal in družno udrihale po pravih moških.

Skratka, kar želim reči je, da vam ogled predstave Kurba, ne glede na to, ali ste kurba, peder ali pravi moški, toplo priporočam. Še bolj toplo, če ne celo gorko, pa predstavo priporočam vsem zagretim vernikom in vernicam ter cerkveni duhovščini. Slednji še posebej. Seveda nikakor ne trdim, da bo predstava zagretim vernikom, vernicam in duhovščini všeč, ampak ... saj tudi meni marsikaj ni všeč, pa moram to gledati dan za dnem.

Kurba v uri in pol mojstrsko nastavi ogledalo vsakdanjemu življenju - opravi s položajem ženske v družbi, seksualnostjo, abortusom, smrtjo, politiko, cerkvijo, z odnosi. Zame, ki sem knjigo brala z navdušenjem in se ob branju celo zabavala, je bil ogled, proti pričakovanjem, mestoma malce travmatičen. Pisateljica je v enem od intervjujev izjavila, da predstava “zadane bolj kot knjiga”. Vse skupaj me je pravzaprav rahlo čustveno pretreslo. Saj ne, da bi bila izvedela kaj novega, sploh ne, ampak koncentracija vsega naenkrat je bila podobna zadetku s pestjo naravnost v trebuh.

Kot rečeno, čeprav mestoma humorna, predstava v širšem pogledu ni prav nič zabavna. Licemerstvo, dvoličnost, šovinizem, pedofilija, nasilje je nekaj, kar res ni in ne more biti zabavno. Tudi situacija, ko se “kurba”, ki sedi na stolu z razkrečenimi nogami, obrnjena stran od občinstva, pogovarja s svojim abortiranim fetusom ni zabavna, čeprav se nabito polni dvorani, na začetku mukotrpnega monologa morda zdi tako. “Se tebi tole zdi smešno?” vprašam pedra, ki sedi poleg mene. “Ne.” odgovori, z resnim izrazom na obrazu. “Meni tudi ne.” Kasneje ugotovim, da sva ena redkih, če ne celo edina, ki se ne smejiva. Morala bi si misliti, da je z menoj nekaj zelo narobe. Ampak ne mislim tako. Dober humor je lahko tudi za zjokat dober.

Ob koncu predstave je bilo prvo kar mi je prišlo na misel, kozarec vina. Tudi ženska, ki pije alkohol je, kot smo včeraj izvedeli, kurba. Na zdravje!

P.S. Kogar zanima kdaj je ženska kurba ter predvsem kdaj je moški peder, naj si prebere zbirko kolumen z naslovom "Ko je ženska kurba / Ko je moški peder. Povem vam, pedri so najboljše, kar se ženski lahko zgodi in ni jih prav veliko tod okoli.

Kupujete slovensko?

Kupujem globalno.
Kupujem lokalno.
Kupujem dobro.
Kupujem poceni.
Kupujem precenjeno.
Kupujem v trgovini.
Kupujem na tržnici.
Kupujem Na planincah.
Aja, neee!! Ne kupujem Na planincah. Bojkotiram Na planincah?! Ne premorem dovolj nacionalne zavesti, da bi bojkotirala Na planincah?!
Že nekaj časa ne vem več kaj kupujem. Tudi vi ne. Mislite, da veste, a ne veste. Skoraj na smeh me sili, ko mi kdo razlaga o tem, da kupuje slovensko, ker naj bi bilo menda le slovensko dovolj kakovostno. Naj mislim, da kupujem slovenski sir (ki je bil pravzaprav narejen na Madžarskem), samo zato, ker ga je Marija iz mlečno predelovalnega obrata, ki stoji nekje v Sloveniji, zapakirala v slovensko folijo?! Naj kupujem "slovenske" jogurte, ki so narejeni iz mleka, ki je prišlo od kdove kod?! Ah, dajte no, v pravljice smo nehali verjeti z dnem, ko smo opazili, da Dedku Mrazu izpod plašča kukajo hlačnice od kavbojk.

Danone se je pač, precej zvito ali pa tudi ne, odločil, da se približa slovenskemu kupcu, zato nam je jogurt postregel z napisom "Na planincah". V tem pravzaprav ne vidim prav nič spornega. Boste rekli, da ste res tako zelo butasti, da je vaša odločitev o nakupu določenega izdelka pogojena z napisom na lončku?! Dajte no! Ampak ne, mi smo jezni, ker si je neka multinacionalka drznila prilastiti nekaj, kar naj bi z vzbujanjem asociacije na slovensko narodno pesem, po našem mnenju izkoristilo naklonjenost povprečnega slovenskega potrošnika. Skočili smo v zrak, ker "Kdor ne skače, ni Slovenc"! Obnašamo se kot užaljen petleten otrok, ki mu je nekdo vzel liziko. Kakšna škoda, da besedne zveze "Na planincah" ni uporabila slovenska firma - taki jogurti bi bili verjetno pravi prodajni hit. Vsi zavedni Janezi in Micke bi, obuti v gojzarje in oblečeni v pumparice, drli v nakupovalne centre ter v svoje vozičke nalagali cele palete jogurtov "Na planincah" , obenem pa bi si prepevali pesem z naslovom “Na planincah”. Ampak Danone je prehitel slovenske proizvajalce! In to ravno umazani nesramni Danone, ki obvladuje cel svet! Bojkotirajmo torej Danone in pokažimo, da smo zaveden narod, ki nekaj da nase! Kupujmo slovenske proizvode, ki nam jih bo prodala SLOVENSKA prodajalka!


Bojkotiram neumnost.

Prvoaprilska nedelja

-

Umešana jajca z drobnjakom in bučnim oljem za zajtrk me spomnijo na Dunaj. Tak zajtrk bi človek lahko jedel vsak dan. Za nameček pa še redkvice z domačim kruhom in soljo.

Torta Caprese pa je nekaj, česar človek ne bi mogel jesti vsak dan, enostavno preveč močna je. Še posebej zato, ker sem, namesto 400g jedilne čokolade, noter fliknila 400g 75% čokolade. Tale torta je pravi čokoladni šok.

Ah, pride kakšen dan, ko se vse vrti okoli hrane. Utrujena sem!

Niti spanec, kaj šele žganec!

-

Pozna ura je (ali morda zgodnja?!) in nimam pljučnice. Hočem reči, želim povedati, da nimam pljučnice. Hkratno omenjanje pozne ure seveda nima prav nič skupnega s pljučnico temveč s tem, da je zdajle taka ura, ob kateri večina ljudi ponavadi spi, jaz pa zdajle očigledno ne spim, saj sem to počela podnevi.
V bistvu sem že dober teden priraščena na posteljo. Posledično je postelja cel dan razrita in razmetana, kar je menda grozno. Ampak meni se ne zdi, ker ne gledam iz druge strani. Gledam iz zornega kota človeka, ki cel dan preždi na postelji in odtod ne izgleda prav nič grozno. Če ima razmetana postelja belo posteljnino, se ji razmetanost oprosti. Bela barva je tudi sicer najbolj optimalna barva za vse predmete. Če bi ljudje to vedeli, bi bil svet veliko lepši.
Popila sem stekleničko sirupa proti kašlju, ki ima okus po dobrem starem sirupu proti kašlju, ki je, mimogrede, zelo nostalgičen okus, če že hočete vedeti. Je lahko okus sirupa nostalgičen?! Kar se mene tiče, lahko. Panatus ima okus po Sinecodu. Zanima me, če Sinecod še obstaja?! Panatus ne pomaga prav nič, vendar sem se, zaradi njegovega imenitnega okusa ves čas držala priporočila o treh žličkah štirikrat na dan. Če ste bolni in vam je okus dobrega starega sirupa proti kašlju všeč, potem si kupite Panatus. Vendar ne pričakujte, da bo zaustavil kašelj. Kljub jemanju sirupa boste še naprej kašljali kot slon. Nekaj časa boste kašljali, potem se boste davili, nato boste v prsih čutili topo bolečino in imeli boste občutek, da imate namesto desne polovice pljuč v prsnem košu kamen. Ko bo vsebina sirupa pri koncu, vi pa boste prepričani, da ste z eno nogo že v grobu, se boste morda končno odvlekli do zdravnika.
Vsaj pri meni je bilo tako. Škoda bi bilo, da me pokoplje ena navadna pljučnica (pa tudi če bi bila virusna, gnojna ali kakršna koli že, ne bi bilo nič drugače), zato sem glede tega želela nekaj ukreniti, torej sem se odpravila na Metelkovo. Ko rečem "Metelkova", morate vedeti, da s tem ne mislim na Metelkovo, kamor se ljudje ponavadi odpravijo ponoči in tam ostanejo do zgodnjih jutranjih ur, temveč v zdravstveni dom na Metelkovi, kjer vas natančno pregledajo in vam tako lepo vzamejo kri, kot vam je še niso vzeli nikjer na svetu. Moram povedati, da sem, odkar sem šla pred leti na testiranje za HIV, trajno ozdravljena strahu pred jemanjem krvi. Ne vem zakaj, morda zato, ker me je bilo takrat bolj kot odvzema krvi, strah rezultatov. Skratka, od tistega časa naprej celo vsakič posebej gledam kako to naredijo. In ta gospod v belem je bil res mojster jemanja krvi. Če bi bila poprej vedela, da bo tako, bi mu nesla čokoladne bombone. Ali kavo. Po vseh mesarjenjih in kasnejših modricah, ki smo jih bili svoj čas deležni ... Dobri jemalci krvi bi morali vsako leto dobiti uokvirjene pisne pohvale in dodatek pri plači. Potem bi se morda tudi tisti "ta šintarski" morda malo bolj potrudili. Mislim, da sem morda končno godna za na krvodajalsko akcijo. Ste vi že šli?
Skratka, moja kri in vsi levkociti v njej so super, kar pomeni, da nimam pljučnice, imam pa eno precej čudno virozo. Vam povem, za vsak slučaj, če vas je po napisanem slučajno le malček zaskrbelo kaj je z mano in če morda ne bom več pisala. Še bom.
Ko sem prišla domov, sem se počutila 80% bolje kot takrat, ko sem odšla od doma, čeprav mi niso dali medikamentov. Zanimivo, kako lahko odhod k zdravniku, ne da bi ti ta predpisal zdravila, spremeni zdravstveno stanje na bolje. Po prihodu domov sem se v bistvu počutila kot prevarantka. Še huje. Kot pravi hipohonder. Ampak ne, še noč poprej sem bila prepričana, da bom izbljuvala pljuča ali pa se zadušila, z zatlačenimi pljuči v grlu.
Tako, ždenje v postelji ali poležavanje z Andyem Warholom in opazovanje cvetoče češnje pod oknom, je torej že drugi teden moje dnevno opravilo. Saj Andy je kar zabaven, no, ampak bolj zabavno bi bilo sesti na kolo in se odpeljati v mesto, posedati v bližnjem parku ali odteči en krog okrog Žal. Bojim se, da bom zamudila najlepše - olistavanje vrb ob Ljubljanici in razne take reči. Edino po okusu Panatusa se mi bo verjetno, ko bo vsega tega ždenja konec, malo tožilo. Škoda res, ker ne obstajajo žele bonboni z okusom Panatusa, takoj bi jih kupila. Ampak ... glede na to, da sirup ne pomaga prav nič, verjetno ni škodljiv, če ga piješ v zdravem stanju?! Lahko ga kupim še eno stekleničko in ga vsak dan po kosilu zaužijem namesto sladice.
Lahko noč!

Dobro jutro, prestrašena Slovenija!

-

Tako, vsi strahovi in strahci so včeraj ob sedmih zvečer prišli na svoj račun. Rezultati včerajšnjega referenduma so potrditev, da še obstaja pravica na tem svetu, zaščitili smo namreč Družino - svetinjo vseh svetinj. Naših otrok ne bodo rojevale nadomestne matere in v šoli jih ne bodo vzgajali kako naj postanejo homoseksualci. Nevarni pedri in lezbe ter njihov lobij le niso dosegli svojega, tako bosta Micka in Janez še naprej živela svoje srečno življenje, brez pomirjeval in uspavalnih tablet.
Če je med tistimi, ki tole berete, kdo, ki misli tako, potem vam iz srca želim, da bi vsi vaši otroci postali homoseksualci, se preselili izven meja zaplankane Slovenije kjer bi si lahko ustvarili družine in mirno živeli svoje življenje, vas pa pustili, da zgnijete v lastnem dreku.
Še enkrat, kot že tolikokrat v zadnjem času, me je postalo sram namesto tistih, ki bi jih moralo biti sram. Res je, so stvari, na katere nimamo vpliva, sploh pa se menda človek ne bi smel pretirano sekirati, če se zgodi nekaj, kar se ga ne tiče. Ampak ... družba, v kateri živim, se me presneto tiče. Tudi jaz diham ta vaš, s pritlehnostjo, strahom in neumnostjo osmrajeni zrak in povem vam, strah me je!

Smetiščna glasba

Ne le ločevanje odpadkov, temveč tudi in predvsem zavedanje o pretirani količini in ravnanje v smeri zmanjšanja teh ali pa reciklaža v spremembi namembnosti, vsekakor lahko pripomore k izboljšanju stanja onesnaženosti sveta.
No ja, o reciklaži v religijah pa nas je včeraj, v svojem uvodnem nagovoru na sklepnem dogodku Kulturnega bazarja v Cankarjevem domu, podučil Aleksander Zorn. V krščanstvu sicer le iz prahu v prah, ampak tudi to je nekaj, kajne?! Kako zelo praktično - v teh časih človeku zato, da sliši verske puhlice, sploh ni treba v cerkev. Zadostuje že obisk Cankarjevega doma ali poslušanje kakšne od sej nove vlade. Za Zornom je na oder prikorakala Mojca Škrinjar in nas razsvetlila z mislijo, da so tudi učitelji in vzgojitelji umetniki. Obenem se jim je zdelo, da je pričujoči dogodek pravo mesto za to, da nas, predstave željne gledalce, podučijo s prepričevanjem o smiselnosti združitve kulturnega ministrstva v ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Kako zelo predrzno in nekulturno, bi človek rekel. Ko je Škrinjarjeva zapustila oder, se je začela kultura - gledališki koncert POSLUH! Recikliramo, zaradi katerega smo pravzaprav prišli sedet v Linhartovo dvorano.
Ste se kdaj vprašali, kaj nastane, ko se trije glasbeniki zakopljejo v odpadke? Glasba! Boštjan Gombač, Žiga Golob in Blaž Celarec ter seveda ekipa, ki stoji za njimi, so pripravili izvrstno predstavo na temo reciklaže, ki je vključevala zvoke iz inštrumentov narejenih iz odpadnih materialov. Tako so se v inštrumente spremenile inštalacijske cevi, steklenice, odslužene ponve, deže za mast, škatle za piškote in ostala, na videz nekoristna šara. S humornimi in domiselnimi teksti so poskrbeli, da smo se vprašali o smiselnosti nekaterih reči, ki jih v vsakodnevnem življenju počnemo prav vsi. Se bomo, ko bomo šli naslednjič v mesto, namesto v avto raje usedli na kolo?! Moja včerajšnja odločitev, da se v mesto podam s kolesom, se je, če ne drugega, med ogledom predstave izkazala za pravilno. Kaj boste jedli za večerjo? Gotovo hrano v pločevinki, ki je za to, da je prišla do vas, prepotovala na tisoče kilometrov ali si boste odrezali kos kruha iz moke od kmeta iz bližnje kmetije, ki ste ga spekli sami?! Je res pametno kupovati poceni?!

"Lepota ni nujno vedno v materialnih stvareh in sreča ni nujno vedno v novem. Potrebujemo lepoto, srečo, glasbo, umetnost in ... drug drugega."

Predstava prihaja na redni spored Cankarjevega doma. Najbrž ni potrebno posebej poudariti, da ogled toplo priporočam.

Ograje - skrite meje mojega sveta

-

Izgubljam občutek za čas. Zdi se mi, da je zima trajala neskončno dolgo, medtem ko imam po drugi strani občutek, kot da je bilo še pravkar poletje. Tisti, ki me poznajo, vedo, da se, silom prilik, nekako na pol leta preselim. Vsakič ko se na novo prestavim, v trenutku pozabim na prejšnji kraj in zdi se, kot da sem že od nekdaj tukaj kjer sem. Dom je tam, kjer si ti. Da, ta trenutek spet hodim (tečem) po istih poteh kot pred dvema letoma, čeprav sem nastanjena le streljaj stran. Zdi se mi, kot da že od nekdaj ob jutrih postiljam posteljo in takoj po jedi pomijem posodo. Pa ni čisto tako. Glede na povedano ugotavljam, da sem verjetno kljub vsemu zgledno prilagodljivo bitje, čeprav po drugi strani posedujem nešteto prepričanj in navad, glede katerih bi se bila, v primeru morebitnih prepričevanj o nesmiselnosti in potrebni spremembi, pripravljena pustiti tudi ubiti.

Zdaj, ko je spet nastopil priljubljeni opevani letni čas po imenu pomlad, je čas za spremembe - čas za brkljanje okoli hiš, čas ko bodo zadonele kosilnice in ostale naprave, ki spomladi kratijo mir nam, "lenuhom". Tako sem prejšnji teden, ko sem bila pri starših, ob pogledu skozi okno opazila soseda, ki sta si, na improviziranem družabnem shajališču pred vhodom v hišo "slovenko", postavila umetelno pregradico tipa "Bauhaus-Baumax". Gospod je ograjico pobarval s sandolinom in vneto razlagal, da bodo ob ograjici "na dol" rasle rože. Gledam in si mislim: "Od kje neki takšne močne želje po nenehnen ograjevanju?!" Včeraj, ob vračanju iz pohoda, skozi Tacensko naselje, me je ob pogledu na "vilo", obdano z betonskim zidom, spreletelo podobno vprašanje. Se tudi vam zdi, da je potreba po nenehnem ograjevanju in spuščanju rolet nekakšna vsesplošna slovenska bolezen?!

Prestavim se za tri leta nazaj, pred seboj vidim Nino, ki svojemu, v pretiran idealizem zapadlemu prijatelju, ki misli, da bo spremenil svet, razlaga: "Poglej, sveta ne moremo spremeniti. Pomembno se mi zdi, da si v tem velikem svetu zgradim svoj mali svet - svoj milni mehurček, v katerem živim z ljudmi, ki jih imam rada. To je to, kar šteje, vse ostalo mi ni pomembno." Prijatelj jo debelo gleda in vpraša: "Pa ti imaš tak mehurček?" "Imam." odvrne Nina.

Te nevidne ograje in ne tiste visoke betonske in spuščene rolete na oknih, nas varujejo pred svetom. Sami določamo kaj, koga in koliko bomo spustili v svoje milne mehurčke. Ne vedno, določenim rečem se pač ne da izogniti, večini njih pa. Sama sem se pred časom odločila, da bom (ne po lastni želji temveč bolj iz nuje) postala informacijski debil. Nočem in ne bom se obremenjevala s stvarmi, na katere nimam vpliva in nasprotno bom čas, ki bi ga porabila v ta namen, raje porabila za kaj pomembnejšega - za šivanje krila, branje, tek, magari za ležanje v postelji, nekaj pač, od česa bom kaj imela. Namesto Mladine kupim Global, namesto dnevnih časopisov preberem naslove na internetnih portalih časopisnih hiš. Moj svet je dokaj majhen, skrčen je na nekaj bornih kvadratov bivalne površine in nekaj malega ljudi, katerim pustim blizu. Marsikomuj bi se morda zdel celo dolgočasen, ampak meni se ne zdi tako. Če bi me nekdo pred leti vprašal, kakšno življenje si želim, bi s prstom pokazala na to, kar živim ta trenutek in brez oklevanja rekla: "Tako."

Črnobela pomlad

-

Večna črnobela klasika. Črnobela pomlad. Vmes pa neskončna paleta sivine. In nekaj barvnih poudarkov.

(Prirejena) Waldorfska solata

-

Tale je brez majoneze in grozdja. Brez "majo", ker je ne vidim v taki solati ter brez grozdja, ker se trudim jesti sezonsko hrano.

V srednje veliko skledico je skočilo našteto:

1 dcl kisle smetane iz pokrite tržnice (v originalu naj bi bila sladka, vendar je meni ljubša kisla)
1 srednje velika gomoljna zelena (surova, naribana)
10 dkg orehov (sesekljanih)
1 jabolko (topaz, naribano)
sok polovice limone
sol
oljčno olje
poper

Jed sicer ni fotogenična, je pa kljub temu odlična. Solato smo pojedli kot samostojno jed, ker je izredno nasitna. Razmišljam, kaj vse bi šlo zraven - kakšna ideja?!

Solata iz gomoljne zelene in jajc

-

Tale sezonska solata je ena izmed tistih jedi, ki niso prav nič komplicirane, poleg tega pa še zelo okusne.

Količine za eno srednje veliko skledo:

Dve srednje veliki gomoljni zeleni
Štiri jajca
Oljčno olje
Limonin sok
Ščep soli
Poper

Zelene nisem lupila, prerezala sem jo na pol in jo, v rahlo osoljeni vodi, kuhala skoraj eno uro. Ne sme biti ne pretrda, ne premehka - najbolje bo, da jo piknete z vilico in tako presodite, če je ravno prav kuhana. Še toplo olupite in narežite na male koščke, dodajte v trdo kuhana jajca in začinite. Solata je odlična topla ali pa hladna. Tako.

V dvoje ...

-

Po novem pri nas diši po dvojini - v dvoje poslušamo, gledamo, se navdušujemo, jemo, spimo, kuhamo, po kosilu spijemo kozarec vina, pomivamo posodo, obešamo perilo, pokriti s kvačkano odejo ždimo na kavču ter ure in ure klepetamo, si na vsake pet minut povemo, da se imamo radi ali smo preprosto tiho. In vse to niti ni tako zelo naporno kot bi si bil človek mislil. V bistvu je zelo zelo prijetno.
Hecno, kako se življenje v nekem trenutku skrči v tlorisno površino modrega kavča. In čas za trenutek obstane ...

Kako vemo katera je prava?!

Tradicionalna družina št. 1:
Ura kaže približno tretjo popoldne, v gostišče vstopita precej obilna oče in mama, s prav tako obilnim otrokom. Naročijo tri pizze. Medtem ko čakajo na hrano, starša otroka sprašujeta kaj so imeli v vrtcu za kosilo. Neverjetno, otrok precej očitno kaže znake debelosti in je pred dobrima dvema urama pojedel kosilo, zdaj pa mu starša naročita pizzo, namesto da bi ga peljala na kakšno od športnih aktivnosti. Komunikacija se nadaljuje v prerekanje o umazanih rokah, o tem kam umazane roke ne sodijo, o tem, da je bil otrok to zimo že precej bolan, da so boleznim po vsej verjetnosti botrovale umazane roke in tako naj bi bilo tudi v bodoče, če bo z umazanimi rokami še naprej šaril po obrazu in okoli ust. Seveda nikomur ne pride na misel, da bi mu rekel naj si umije roke.
Tradicionalna družina št. 2:
Pred šolo stoji oče z dvema otrokoma. Enega od otrok precej očitno terorizira, medtem ko drugega zasipava s pretirano prijaznostjo. Stiska prvega je očitna, zato se učiteljica po določenem času opogumi, pristopi do očeta in vpraša kaj se dogaja. "Nič, samo igramo se" odvrne ta. Kaj mu more učiteljica?! Nič. Naslednji dan po otroke pride mati, oče pa stoji na dvorišču, poleg svojega bahaškega trinadstropnega avtomobila in se čoha po riti.
Tradicionalna družina št. 3:
Srečna ljubljanska krščanska družina s tremi majhnimi otroki. Mati in oče ob nedeljah v cerkvi bereta berilo. Po šestih letih zakona on ugotovi, da še nikoli ni bil zaljubljen. Nadaljevanje zgodbe je sila predvidljivo... Še več: ta moški mater svojih otrok, z otroki vred zabriše iz hiše. Krščansko very much indeed. Predvidevam, da je šel potem k spovedi, tako da je njegova umazana duša zdaj spet čista in pripravljena na nova nečistovanja.

Žal ne obstajajo dovoljenja, ki bi določala kdo je lahko starš. Nemalo otrok pride na svet podtaknjenih - nekatere ženske namreč precej zmotno mislijo, da bodo s tem partnerja privezale nase. Nekateri pridejo na svet kot tako imenovane "vezalke" - ponavadi gre za drugega otroka. Potem so tu še tisti, "ki jih je Bog dal" - tu gre za številčne družine s po sedmimi otroki, katerih zgodbe ob ponedeljkih lahko spremljate v Tednikovi rubriki "Pomagajmo". Pred časom sem govorila z materjo treh otrok, ki je zatrjevala, da čuti, da nekako ni ustvarjena za vlogo matere. Na vprašanje, zakaj ima potem tri, je odgovorila, da je bil prvi sicer načrtovan, druga dva pa sta se pač "zgodila".

Kaj je družina? Mi odrasli si pojem družina največkrat predstavljamo kot klasično skupnost mame, očeta in otrok. Za otroka pa je prava družina predvsem ljubeče okolje v katerem odrašča, se razvija, se uči čustvovanja, se počuti sprejetega, svobodnega in ljubljenega. Otrok, ki živi v ljubeči skupnosti (ki ni nujno vedno sestavljena iz očeta, matere in otroka - vsi namreč vemo, da obstaja tudi veliko drugačnih kombinacij, katerih na tem mestu ne bomo naštevali) in se v njej dobro počuti, se nikoli ne sprašuje o tem, kaj je prava družina. Ker se mu preprosto ni treba. Si pa predstavljam, da si to vprašanje celo življenje zastavljajo otroci alkoholikov, spolnih iztirjencev in ostalih fašistoidnih packov vseh vrst. Ti otroci nikoli niso in verjetno tudi ne bodo izvedeli kaj je prava družina. Nekateri od njih imajo sicer srečo, da smisel družine kljub vsemu najdejo v svojih na novo formiranih družinah, spet drugi odgovor na to vprašanje neuspešno iščejo celo življenje.

Svoboda mišljenja ne bi smela biti zlorabljena. Naj vsak misli kar hoče, vendar naj s svojo ozkogledo zadrtostjo svojih meril ne vsiljuje drugim. In še več: naj s svojo miselnostjo ne omejuje drugače mislečih. Kako vemo, katera družina je prava družina? Vidimo. Odprimo oči! Naj vaša (morebitna) omejenost ne omejuje drugih ljudi!

Sanjavosti

-

Sibirski mraz me načeloma ne moti. Res je, da še nisem spletla idealnega šala - spletla sem dva, enega podarila, s svojim pa nisem zadovoljna, zato ga bom preštrikala. Verjetno bo, v najboljšem primeru, končan tam nekje konec marca. Okoli vratu si zavezujem prastar moherast šal iz domačega depoja, odkoder sem potegnila tudi malo manj prastare volnene hlače z vzorcem ribje kosti. Vedno bolj se zaljubljam v ta lep klasičen vzorec. Morda se staram?!

Da, ponavljam se ... Tokrat spet. Z Metko Krašovec. Včeraj so v Moderni galeriji (končno) odprli pregledno razstavo njenih del. Impresivno zelo. Dasiravno, kot vedno na otvoritvah, ni bil pravšnji večer za ogledovanje takih mojstrovin. Temu tavanju med množico ljudi bi lahko rekli le "ovohavanje". V galeriji bi bila rada sama samcata, na kakšno zasneženo nedeljsko popoldne, z očmi prikovana na tista prekrasna ogromna platna.

Želim si sneg. Škripajoč. Šla bom v gozd in poslušala tišino. Neskončna bela tišina mi je všeč.

Beautiful...

-

"Raje nimam nič in si želim vse, kot pa da bi imel vse in bi si ne želel nič."

... je ena izmed misli, s katero se zaključi film Wasteland. Dokumentarec o življenju na smetišču, o različnih usodah ljudi, ki tam živijo in delajo ter in predvsem o umetnosti, ki poseže v njihovo življenje in spremeni življenja nekaterih izmed njih. Eden izmed filmov, katerega bi moral videti vsak.

Vikend, ki se počasi končuje, je bil skoncentrirana mešanica prijetnih druženj, kulinaričnih presežkov, dobre glasbe, kav s smetano, sprehoda po bolšjaku in še česa. In včeraj sem, medtem ko sem stala na balkonu, zavohala pomlad. Več kot sto stvari je, ki si jih želim...

Tale pesem je zaključna v filmu Wasteland.

Nostalgia

-

Nostalgia is the poetic awarness of our personal past. (L. Barragan)

Male obsesije

-

Sem si včeraj zvečer nadela ta nove uhane in zavila okoli vogala. Včeraj so namreč nazadnje vrteli Melanholijo. Se mi je zdelo, da moram ta film, glede na vse govoričenje, obvezno pogledati. Pa me je pustil ravnodušno. Da, v tehničnem smislu mu seveda ni česa oporekati, vendar mi Lars tokrat za spremembo ni uspel naprtiti svoje tesnobe. Mestoma me je film spominjal na filma The tree of life in Take shelter. Slednji je na Liffeu dobil Vodomca, meni osebno pa se je zdel najslabša možna izbira in bi, če le ne bi imela sedeža nekje na sredini, že pred polovico projekcije zbežala iz dvorane. Da se vrnem k Melanholiji - kot rečeno, v tehničnem smislu vsekakor mojstrovina, s perfektno izbiro glasbe, igralcev - tako Kirsten Dunst (ki me v prvem kadru s svojo igro morda malo spominja na Bess iz Loma valov), kot tudi Kieferja Sutherlanda in "staro čarovnico" Charlotte Rampling. Ampak ja... v bistvu sem komaj čakala, da se film odvrti in definitivno ni bil eden tistih, katerega izseki bi še naslednji dan plesali v moji glavi (izvzemši čas ko to pišem).

Tale precej zajetni kupček, ki tehta blizu 11 kilogramov, je produkt petkovega obsesivnega nakupovanja na razprodaji. Govorim o strašansko ugodnih popustih - najcenješe knjige so bile namreč tudi po štiri funte. Sicer sem številke kartice vnašala s kančkom slabe vesti, kajti kljub vsemu izbira na koncu rezultira v ne preveč lep znesek, ampak naložba v knjige se ne more meriti z naložbo v oblačila in ker sem bila to sezono pridna, si ta mali "greh", v vrednosti enega dobrega puloverja ali hlač, odpustim. Tako me je paket, ki je danes prispel iz otoka, parkiral v naslonjač in vse tako kaže, da se še nekaj časa ne bom nikamor premaknila. Kaj pa vi počnete v teh mrzlih dneh?

Melanholija

-

Ste že gledali Melanholijo? Jaz ne. Nisem si upala. Kadarkoli sem se namenila, da jo grem gledat, se mi je nenadoma zazdelo, da morda ni pravi dan. "Zdaj pa vem, kaj me že tri tedne mori!" je zadnjič vzkliknila I. "Kaj?" "Tisti trapasti film, tista Melanholija. Nisem in nisem mogla ugotoviti zakaj se že tri tedne tako bedasto počutim. Zdaj vem, tisti trapasti film je kriv! Konec sveta, kakšen konec sveta, saj vem, da bo konec sveta," robanti. "Nikar ga ne pojdi gledat!" "O ja pa bom, sigurno ga bom šla gledat." odvrnem. "No ja, ti greš lahko, ti boš to prenesla," reče.
V bistvu ne vem, če ga potrebujem. Melanholijo gledam in vonjam dan za dnem. Gospa Melanholija se prihuljeno plazi v naš vsakdan. Z nami si drzne družiti se celo ob sobotni kavi s smetano, v nobel lokalu, za katerega se precej pomotoma zdi, da je, s svojimi makrončki, umetelno izdelanimi slaščicami, dišečimi čajčki in natakarji ter natakaricami v malih črnih predpasničkih, kot da je odrezan od sveta - oaza mestoma pretirane estetike in pregrešnih okusov. Pa ni. Melanholija ne pozna ovir, zanjo so vsa vrata tega sveta na stežaj odprta. Sobotna debata ob kavi se tako spreveže v jaro kačo negodovanj in premlevanj aktualnih dogodkov. Ne samo političnih, predvsem pa teh, da. Rahlo bizarno in skoraj pregrešno je med posedanjem v lokalu, v katerem je seštevek vrednosti oblačil, ki jih ima na sebi povprečen gost, ekvivalenten najmanj polovici zajamčene slovenske plače, pretvarjati se, da je edini problem tega sveta vprašanje o tem, katero slaščico si boš izbral, medtem ko v najbolj oddaljen konec možgan rineš zoprne, z lastno eksistenco in morebiti tudi svobodo, povezane misli vsakdana. Kaj je svoboda?! Med drugim tudi to, da lahko kolikor toliko udobno živiš. Životarjenje ni svoboda. Vsak mesec dajem v pokojninsko blagajno denar, brez zagotovila, da bom, ko bom stara in škrbasta, upravičena vsaj do tolikšne penzije, da bi si lahko privoščila najbolj "osnoven model" nagnusne plastične proteze. Menda je rešitev pobeg. Kam?! Povej mi, te morda kje čakajo odprtih rok?! Boste/bodo/bomo kar vsi odšli? Torej se bom morala usesti na letalo in 13 ur ždeti v zraku, da bom potem končno lahko videla in objela drago prijateljico?! France Bučar v današnem pogovoru v Delu pravi to, kar sama že nekaj časa trdim: "Če gre slabo in ljudje niso več jezni, to pomeni, da so apatični!" In ljudje so (smo) apatični. Kaj lahko kot posameznica, kot majhen člen verige, naredim, da bo bolje?! Na to vprašanje nimam odgovora.
Človek, ki na ulici prodaja Mladino, nama je zadnjič s prijateljem, na najino trditev, da bo menda kmalu konec sveta rekel: "O ne, ne bo ga. Bosta videla, da ga ne bo, še to bojo zafukal!"

Meni je prav vseeno za vaš konec sveta. Imejte vi svoj konec sveta, meni pa pustite sproščena sobotna posedanja s skodelico kave s smetano v roki. Sem zahtevna, kajne?!