Ograje - skrite meje mojega sveta

-

Izgubljam občutek za čas. Zdi se mi, da je zima trajala neskončno dolgo, medtem ko imam po drugi strani občutek, kot da je bilo še pravkar poletje. Tisti, ki me poznajo, vedo, da se, silom prilik, nekako na pol leta preselim. Vsakič ko se na novo prestavim, v trenutku pozabim na prejšnji kraj in zdi se, kot da sem že od nekdaj tukaj kjer sem. Dom je tam, kjer si ti. Da, ta trenutek spet hodim (tečem) po istih poteh kot pred dvema letoma, čeprav sem nastanjena le streljaj stran. Zdi se mi, kot da že od nekdaj ob jutrih postiljam posteljo in takoj po jedi pomijem posodo. Pa ni čisto tako. Glede na povedano ugotavljam, da sem verjetno kljub vsemu zgledno prilagodljivo bitje, čeprav po drugi strani posedujem nešteto prepričanj in navad, glede katerih bi se bila, v primeru morebitnih prepričevanj o nesmiselnosti in potrebni spremembi, pripravljena pustiti tudi ubiti.

Zdaj, ko je spet nastopil priljubljeni opevani letni čas po imenu pomlad, je čas za spremembe - čas za brkljanje okoli hiš, čas ko bodo zadonele kosilnice in ostale naprave, ki spomladi kratijo mir nam, "lenuhom". Tako sem prejšnji teden, ko sem bila pri starših, ob pogledu skozi okno opazila soseda, ki sta si, na improviziranem družabnem shajališču pred vhodom v hišo "slovenko", postavila umetelno pregradico tipa "Bauhaus-Baumax". Gospod je ograjico pobarval s sandolinom in vneto razlagal, da bodo ob ograjici "na dol" rasle rože. Gledam in si mislim: "Od kje neki takšne močne želje po nenehnen ograjevanju?!" Včeraj, ob vračanju iz pohoda, skozi Tacensko naselje, me je ob pogledu na "vilo", obdano z betonskim zidom, spreletelo podobno vprašanje. Se tudi vam zdi, da je potreba po nenehnem ograjevanju in spuščanju rolet nekakšna vsesplošna slovenska bolezen?!

Prestavim se za tri leta nazaj, pred seboj vidim Nino, ki svojemu, v pretiran idealizem zapadlemu prijatelju, ki misli, da bo spremenil svet, razlaga: "Poglej, sveta ne moremo spremeniti. Pomembno se mi zdi, da si v tem velikem svetu zgradim svoj mali svet - svoj milni mehurček, v katerem živim z ljudmi, ki jih imam rada. To je to, kar šteje, vse ostalo mi ni pomembno." Prijatelj jo debelo gleda in vpraša: "Pa ti imaš tak mehurček?" "Imam." odvrne Nina.

Te nevidne ograje in ne tiste visoke betonske in spuščene rolete na oknih, nas varujejo pred svetom. Sami določamo kaj, koga in koliko bomo spustili v svoje milne mehurčke. Ne vedno, določenim rečem se pač ne da izogniti, večini njih pa. Sama sem se pred časom odločila, da bom (ne po lastni želji temveč bolj iz nuje) postala informacijski debil. Nočem in ne bom se obremenjevala s stvarmi, na katere nimam vpliva in nasprotno bom čas, ki bi ga porabila v ta namen, raje porabila za kaj pomembnejšega - za šivanje krila, branje, tek, magari za ležanje v postelji, nekaj pač, od česa bom kaj imela. Namesto Mladine kupim Global, namesto dnevnih časopisov preberem naslove na internetnih portalih časopisnih hiš. Moj svet je dokaj majhen, skrčen je na nekaj bornih kvadratov bivalne površine in nekaj malega ljudi, katerim pustim blizu. Marsikomuj bi se morda zdel celo dolgočasen, ampak meni se ne zdi tako. Če bi me nekdo pred leti vprašal, kakšno življenje si želim, bi s prstom pokazala na to, kar živim ta trenutek in brez oklevanja rekla: "Tako."