Tradicionalna družina št. 1:
Ura kaže približno tretjo popoldne, v gostišče vstopita precej obilna oče in mama, s prav tako obilnim otrokom. Naročijo tri pizze. Medtem ko čakajo na hrano, starša otroka sprašujeta kaj so imeli v vrtcu za kosilo. Neverjetno, otrok precej očitno kaže znake debelosti in je pred dobrima dvema urama pojedel kosilo, zdaj pa mu starša naročita pizzo, namesto da bi ga peljala na kakšno od športnih aktivnosti. Komunikacija se nadaljuje v prerekanje o umazanih rokah, o tem kam umazane roke ne sodijo, o tem, da je bil otrok to zimo že precej bolan, da so boleznim po vsej verjetnosti botrovale umazane roke in tako naj bi bilo tudi v bodoče, če bo z umazanimi rokami še naprej šaril po obrazu in okoli ust. Seveda nikomur ne pride na misel, da bi mu rekel naj si umije roke.
Tradicionalna družina št. 2:
Pred šolo stoji oče z dvema otrokoma. Enega od otrok precej očitno terorizira, medtem ko drugega zasipava s pretirano prijaznostjo. Stiska prvega je očitna, zato se učiteljica po določenem času opogumi, pristopi do očeta in vpraša kaj se dogaja. "Nič, samo igramo se" odvrne ta. Kaj mu more učiteljica?! Nič. Naslednji dan po otroke pride mati, oče pa stoji na dvorišču, poleg svojega bahaškega trinadstropnega avtomobila in se čoha po riti.
Tradicionalna družina št. 3:
Srečna ljubljanska krščanska družina s tremi majhnimi otroki. Mati in oče ob nedeljah v cerkvi bereta berilo. Po šestih letih zakona on ugotovi, da še nikoli ni bil zaljubljen. Nadaljevanje zgodbe je sila predvidljivo... Še več: ta moški mater svojih otrok, z otroki vred zabriše iz hiše. Krščansko very much indeed. Predvidevam, da je šel potem k spovedi, tako da je njegova umazana duša zdaj spet čista in pripravljena na nova nečistovanja.
Žal ne obstajajo dovoljenja, ki bi določala kdo je lahko starš. Nemalo otrok pride na svet podtaknjenih - nekatere ženske namreč precej zmotno mislijo, da bodo s tem partnerja privezale nase. Nekateri pridejo na svet kot tako imenovane "vezalke" - ponavadi gre za drugega otroka. Potem so tu še tisti, "ki jih je Bog dal" - tu gre za številčne družine s po sedmimi otroki, katerih zgodbe ob ponedeljkih lahko spremljate v Tednikovi rubriki "Pomagajmo". Pred časom sem govorila z materjo treh otrok, ki je zatrjevala, da čuti, da nekako ni ustvarjena za vlogo matere. Na vprašanje, zakaj ima potem tri, je odgovorila, da je bil prvi sicer načrtovan, druga dva pa sta se pač "zgodila".
Kaj je družina? Mi odrasli si pojem družina največkrat predstavljamo kot klasično skupnost mame, očeta in otrok. Za otroka pa je prava družina predvsem ljubeče okolje v katerem odrašča, se razvija, se uči čustvovanja, se počuti sprejetega, svobodnega in ljubljenega. Otrok, ki živi v ljubeči skupnosti (ki ni nujno vedno sestavljena iz očeta, matere in otroka - vsi namreč vemo, da obstaja tudi veliko drugačnih kombinacij, katerih na tem mestu ne bomo naštevali) in se v njej dobro počuti, se nikoli ne sprašuje o tem, kaj je prava družina. Ker se mu preprosto ni treba. Si pa predstavljam, da si to vprašanje celo življenje zastavljajo otroci alkoholikov, spolnih iztirjencev in ostalih fašistoidnih packov vseh vrst. Ti otroci nikoli niso in verjetno tudi ne bodo izvedeli kaj je prava družina. Nekateri od njih imajo sicer srečo, da smisel družine kljub vsemu najdejo v svojih na novo formiranih družinah, spet drugi odgovor na to vprašanje neuspešno iščejo celo življenje.
Svoboda mišljenja ne bi smela biti zlorabljena. Naj vsak misli kar hoče, vendar naj s svojo ozkogledo zadrtostjo svojih meril ne vsiljuje drugim. In še več: naj s svojo miselnostjo ne omejuje drugače mislečih. Kako vemo, katera družina je prava družina? Vidimo. Odprimo oči! Naj vaša (morebitna) omejenost ne omejuje drugih ljudi!
Ura kaže približno tretjo popoldne, v gostišče vstopita precej obilna oče in mama, s prav tako obilnim otrokom. Naročijo tri pizze. Medtem ko čakajo na hrano, starša otroka sprašujeta kaj so imeli v vrtcu za kosilo. Neverjetno, otrok precej očitno kaže znake debelosti in je pred dobrima dvema urama pojedel kosilo, zdaj pa mu starša naročita pizzo, namesto da bi ga peljala na kakšno od športnih aktivnosti. Komunikacija se nadaljuje v prerekanje o umazanih rokah, o tem kam umazane roke ne sodijo, o tem, da je bil otrok to zimo že precej bolan, da so boleznim po vsej verjetnosti botrovale umazane roke in tako naj bi bilo tudi v bodoče, če bo z umazanimi rokami še naprej šaril po obrazu in okoli ust. Seveda nikomur ne pride na misel, da bi mu rekel naj si umije roke.
Tradicionalna družina št. 2:
Pred šolo stoji oče z dvema otrokoma. Enega od otrok precej očitno terorizira, medtem ko drugega zasipava s pretirano prijaznostjo. Stiska prvega je očitna, zato se učiteljica po določenem času opogumi, pristopi do očeta in vpraša kaj se dogaja. "Nič, samo igramo se" odvrne ta. Kaj mu more učiteljica?! Nič. Naslednji dan po otroke pride mati, oče pa stoji na dvorišču, poleg svojega bahaškega trinadstropnega avtomobila in se čoha po riti.
Tradicionalna družina št. 3:
Srečna ljubljanska krščanska družina s tremi majhnimi otroki. Mati in oče ob nedeljah v cerkvi bereta berilo. Po šestih letih zakona on ugotovi, da še nikoli ni bil zaljubljen. Nadaljevanje zgodbe je sila predvidljivo... Še več: ta moški mater svojih otrok, z otroki vred zabriše iz hiše. Krščansko very much indeed. Predvidevam, da je šel potem k spovedi, tako da je njegova umazana duša zdaj spet čista in pripravljena na nova nečistovanja.
Žal ne obstajajo dovoljenja, ki bi določala kdo je lahko starš. Nemalo otrok pride na svet podtaknjenih - nekatere ženske namreč precej zmotno mislijo, da bodo s tem partnerja privezale nase. Nekateri pridejo na svet kot tako imenovane "vezalke" - ponavadi gre za drugega otroka. Potem so tu še tisti, "ki jih je Bog dal" - tu gre za številčne družine s po sedmimi otroki, katerih zgodbe ob ponedeljkih lahko spremljate v Tednikovi rubriki "Pomagajmo". Pred časom sem govorila z materjo treh otrok, ki je zatrjevala, da čuti, da nekako ni ustvarjena za vlogo matere. Na vprašanje, zakaj ima potem tri, je odgovorila, da je bil prvi sicer načrtovan, druga dva pa sta se pač "zgodila".
Kaj je družina? Mi odrasli si pojem družina največkrat predstavljamo kot klasično skupnost mame, očeta in otrok. Za otroka pa je prava družina predvsem ljubeče okolje v katerem odrašča, se razvija, se uči čustvovanja, se počuti sprejetega, svobodnega in ljubljenega. Otrok, ki živi v ljubeči skupnosti (ki ni nujno vedno sestavljena iz očeta, matere in otroka - vsi namreč vemo, da obstaja tudi veliko drugačnih kombinacij, katerih na tem mestu ne bomo naštevali) in se v njej dobro počuti, se nikoli ne sprašuje o tem, kaj je prava družina. Ker se mu preprosto ni treba. Si pa predstavljam, da si to vprašanje celo življenje zastavljajo otroci alkoholikov, spolnih iztirjencev in ostalih fašistoidnih packov vseh vrst. Ti otroci nikoli niso in verjetno tudi ne bodo izvedeli kaj je prava družina. Nekateri od njih imajo sicer srečo, da smisel družine kljub vsemu najdejo v svojih na novo formiranih družinah, spet drugi odgovor na to vprašanje neuspešno iščejo celo življenje.
Svoboda mišljenja ne bi smela biti zlorabljena. Naj vsak misli kar hoče, vendar naj s svojo ozkogledo zadrtostjo svojih meril ne vsiljuje drugim. In še več: naj s svojo miselnostjo ne omejuje drugače mislečih. Kako vemo, katera družina je prava družina? Vidimo. Odprimo oči! Naj vaša (morebitna) omejenost ne omejuje drugih ljudi!
14 komentarjev:
Odličen zapis, s katerim se popolnoma strinjam!
Lep vikend!
Tudi jaz.
In ravno včeraj sem razmišljala, ali bo vseh 42 tisoč, ki so jim pred cerkvijo izsilili podpise za peticijo, šlo glasovat tudi na referendum. Stavim da ne.
Ta bo padel, sem prepričana.
Dobro napisano!
Ne bi mogla bolje napisat!
mhm mhm.
Vanja, imaš otroke? Veš, kaj to pomeni? Koliko je družin, ki so čisto 'normalne' in ne spadajo v eno, ne drugo , ne tretjo od tvojih opredelitev. In tudi ne v tisto, za katero se zdaj tako bori na temo družinskega zakonika. Ta večina se ne ukvarja s tem in takim pregovarjanjem, ampak uživa življenje. Tudi sama sem med njimi, zato me moti tako posploševanje in koncentriranje na nekatere drugačne oblike družin, ki številčno res niso močno zastopane. So pa, zato prosim strpnost, ne pa pluvanje po družini, taka kot je, še vedno razumljena v večini.
Anonimna, bila sem otrok, ki je zrasel v ljubeči družini, tako da iz prve roke nekaj vem o tem, o čemer pišem.
Žal mi je, da si opisano razumela kot "pljuvanje po družini taka kot je". Svetujem, da prebereš še enkrat.
ja, se strinjam, Vanja. Tvojemu zapisu res ne morem reči 'pljuvanje po družini', kajti tako kot drugi tvoji zapisi je napisan lepo, iskreno, občuteno, zato se večkrat ustavim na tvojih stranih in uživam v tem, kar objaviš. Vendar pa tokrat ne morem mimo tega (in verjetno sem se zato zapisala 'pljuvanje'), da si v kontekstu 'slabih zgledov družin' izpostavila in s tem nekako označila, 'stigmatizirala' debele, bogate in verne. in v tem kontekstu tudi to, da verjamem,da je večina takih družin ljubeča. Moje mnenje je, da je tema 'prenapihnjena' in nas spet kot ena izmed mnogih podobnih kot nož reže na 'pravi' in 'nepravi' tabor. Otroci in ljubezen do otrok je pa uporabljen (zlorabljen?) povod.
Izpostavila sem naključne tri primere heteroseksualnih družin, ki naj bi bile po mnenju marsikoga že po dsami definiciji idealne, edine "pravilne" in zveličavne.
Vidiš, za razliko od tebe ne verjemem, da je nekdo, ki otroka maltretira in se nad njim izživlja, kljub temu, da je stiska otroka ob tem vidna in očitna, ljubeč. In prav tako ne verjamem, da je ljubeč nekdo, ki zapusti tri majhne otroke in jih z materjo vred porine čez domači prag. Proti debelim ljudem nimam nič, opisan primer je bil naveden le v razmislek, da heteroseksualna družina ni pogoj za pravilno vzgojo.
Proti veri in vernim ljudem načeloma nimam nič, me pa zmotijo tisti, v oče bodeči posamezniki, ki pod krinko verništva v družbi veljajo za dobre in poštene.
Bogati ljudje me načeloma ne motijo, dokler se znajo normalno obnašat. Ko pa se bogataštvo poveže z nastopaštvom in primitivizmom, pa začne smrdeti.
Se zelo strinjam s tvojim zadnjim stavkom. Upajmo, da bo zmagala zdrava pamet.
Vanja, tokrat si me narobe razumela ti. Ne pravim, da je maltretiranje, izzživljanje, zapuščanje otrok ljubeče. Saj ne verjameš, da bi mislila tako? Pravim le, da verjamem, da je večina družin, ki spadajo pod debele, bogate in verne vseeno ljubeča in da niso vse debele, bogate in verne družine maltretirajoče...
In da je verjetno ljubeča večina homoseksualnih družin (ali pa bi bila), našli pa bi se (tako kot si ti za debele, bogate, verne) tudi taki ki maltretirajo,...
Vanja,želim ti lep vikend in tečem po otroke v vrtec...
Me veseli. To, da sem narobe razumela namreč. Vidiš, vse se da lepo pomenit. Lep vikend tudi tebi!
iz lastnih izkušenj lahko povem, da sem imela v obdobju, preden sem si ustvarila družino, idealno predstavo o tem kako bo "izgledala".toda med teorijo in prakso je vedno razlika. zdaj vem to, da je sreča naše družine odvisna od naju. če midva nisva srečna, potem tudi otroci niso, in obratno.dejstvo, da ima otrok očeta in mamo, ki sta različnega spola, definitivno ni garancija za srečo.tudi če sta istega spola, to ni garancija za nesrečo. važen je le človek......ki je srečen ali ni srečen.....
lp,tanja
Res je, kot praviš. No, zase lahko rečem, da življenju nasploh nimam idealne predstave. Kot praviš, je vse odvisno od nas in od tega kako "krmarimo".
Objavite komentar