petek, marec 30, 2012

Niti spanec, kaj šele žganec!

-

Pozna ura je (ali morda zgodnja?!) in nimam pljučnice. Hočem reči, želim povedati, da nimam pljučnice. Hkratno omenjanje pozne ure seveda nima prav nič skupnega s pljučnico temveč s tem, da je zdajle taka ura, ob kateri večina ljudi ponavadi spi, jaz pa zdajle očigledno ne spim, saj sem to počela podnevi.
V bistvu sem že dober teden priraščena na posteljo. Posledično je postelja cel dan razrita in razmetana, kar je menda grozno. Ampak meni se ne zdi, ker ne gledam iz druge strani. Gledam iz zornega kota človeka, ki cel dan preždi na postelji in odtod ne izgleda prav nič grozno. Če ima razmetana postelja belo posteljnino, se ji razmetanost oprosti. Bela barva je tudi sicer najbolj optimalna barva za vse predmete. Če bi ljudje to vedeli, bi bil svet veliko lepši.
Popila sem stekleničko sirupa proti kašlju, ki ima okus po dobrem starem sirupu proti kašlju, ki je, mimogrede, zelo nostalgičen okus, če že hočete vedeti. Je lahko okus sirupa nostalgičen?! Kar se mene tiče, lahko. Panatus ima okus po Sinecodu. Zanima me, če Sinecod še obstaja?! Panatus ne pomaga prav nič, vendar sem se, zaradi njegovega imenitnega okusa ves čas držala priporočila o treh žličkah štirikrat na dan. Če ste bolni in vam je okus dobrega starega sirupa proti kašlju všeč, potem si kupite Panatus. Vendar ne pričakujte, da bo zaustavil kašelj. Kljub jemanju sirupa boste še naprej kašljali kot slon. Nekaj časa boste kašljali, potem se boste davili, nato boste v prsih čutili topo bolečino in imeli boste občutek, da imate namesto desne polovice pljuč v prsnem košu kamen. Ko bo vsebina sirupa pri koncu, vi pa boste prepričani, da ste z eno nogo že v grobu, se boste morda končno odvlekli do zdravnika.
Vsaj pri meni je bilo tako. Škoda bi bilo, da me pokoplje ena navadna pljučnica (pa tudi če bi bila virusna, gnojna ali kakršna koli že, ne bi bilo nič drugače), zato sem glede tega želela nekaj ukreniti, torej sem se odpravila na Metelkovo. Ko rečem "Metelkova", morate vedeti, da s tem ne mislim na Metelkovo, kamor se ljudje ponavadi odpravijo ponoči in tam ostanejo do zgodnjih jutranjih ur, temveč v zdravstveni dom na Metelkovi, kjer vas natančno pregledajo in vam tako lepo vzamejo kri, kot vam je še niso vzeli nikjer na svetu. Moram povedati, da sem, odkar sem šla pred leti na testiranje za HIV, trajno ozdravljena strahu pred jemanjem krvi. Ne vem zakaj, morda zato, ker me je bilo takrat bolj kot odvzema krvi, strah rezultatov. Skratka, od tistega časa naprej celo vsakič posebej gledam kako to naredijo. In ta gospod v belem je bil res mojster jemanja krvi. Če bi bila poprej vedela, da bo tako, bi mu nesla čokoladne bombone. Ali kavo. Po vseh mesarjenjih in kasnejših modricah, ki smo jih bili svoj čas deležni ... Dobri jemalci krvi bi morali vsako leto dobiti uokvirjene pisne pohvale in dodatek pri plači. Potem bi se morda tudi tisti "ta šintarski" morda malo bolj potrudili. Mislim, da sem morda končno godna za na krvodajalsko akcijo. Ste vi že šli?
Skratka, moja kri in vsi levkociti v njej so super, kar pomeni, da nimam pljučnice, imam pa eno precej čudno virozo. Vam povem, za vsak slučaj, če vas je po napisanem slučajno le malček zaskrbelo kaj je z mano in če morda ne bom več pisala. Še bom.
Ko sem prišla domov, sem se počutila 80% bolje kot takrat, ko sem odšla od doma, čeprav mi niso dali medikamentov. Zanimivo, kako lahko odhod k zdravniku, ne da bi ti ta predpisal zdravila, spremeni zdravstveno stanje na bolje. Po prihodu domov sem se v bistvu počutila kot prevarantka. Še huje. Kot pravi hipohonder. Ampak ne, še noč poprej sem bila prepričana, da bom izbljuvala pljuča ali pa se zadušila, z zatlačenimi pljuči v grlu.
Tako, ždenje v postelji ali poležavanje z Andyem Warholom in opazovanje cvetoče češnje pod oknom, je torej že drugi teden moje dnevno opravilo. Saj Andy je kar zabaven, no, ampak bolj zabavno bi bilo sesti na kolo in se odpeljati v mesto, posedati v bližnjem parku ali odteči en krog okrog Žal. Bojim se, da bom zamudila najlepše - olistavanje vrb ob Ljubljanici in razne take reči. Edino po okusu Panatusa se mi bo verjetno, ko bo vsega tega ždenja konec, malo tožilo. Škoda res, ker ne obstajajo žele bonboni z okusom Panatusa, takoj bi jih kupila. Ampak ... glede na to, da sirup ne pomaga prav nič, verjetno ni škodljiv, če ga piješ v zdravem stanju?! Lahko ga kupim še eno stekleničko in ga vsak dan po kosilu zaužijem namesto sladice.
Lahko noč!

5 komentarjev:

K pravi ...

Sinecod še vedno obstaja, okus ima skoraj tak kot Panatus, pomaga pa prav toliko. Dej se raje hitro pozdravi ;)

Zulejka pravi ...

Okus res ni slab:) hm, kaj pa če poskusiš z obkladki iz zeljnih listov (malo potolčenih, da spustijo sok)? Nisem poskusila, ampak menda je precej učinkovita zadeva. Ni prav seksi, a bolje kot izkašljat pljuča in zamudit pomlad....

Anonimni pravi ...

Pri nas je popularno, da imaš virus (če ravno nimaš neke bakterije). Mogoče imamo veliko krvojemalcev? Zato ne hodim k zdravniku - ker vem proceduro: počivanje, čaj, vitamini.
Na moj šok in grozo so mi na specialističnih pregledih (seveda v drugi državi) ugotovili en kup prirojenih in neprirojenih anomalij. Moderna tehnologija je pač nekaj, kar ni oplazilo slovenskega javnega zdravstva, postavljanje diagnoze se včasih tako nesrečno približuje a. jasnovidnosti b. statistični neverjetnosti, da ti npr. grozi venska tromboza. Mogoče je normalno, da si malo bolan, ko imaš 5 let, ampak pri 30+ so taki pojavi preresni. Fajn te je brat, pejd k resnemu zdravniku!

Petra pravi ...

Jaz sem tudi včasih po Sinecodu nehala kašljat, s Panatusom se pa lahko (trideset let kasneje, morda to igra kakšno vlogo) nalivam, pa ni kaj dosti učinka.

Ampak meni so v lekarni, ko sem zahtevala Sinecod, posmehljivo odvrnili, da se temu zdaj reče Panatus.

Okus je res enak. Nostalgičen:)

Samo, povejte mi, so me - nategnili? Se res še da dobiti stari dobri Sinecod?

No, pa pozdravi se. :)

matilda pravi ...

pol flaške retro sirupa na dan, odpravi slabo voljo stran! ziher je noter kak procent alkota?
Upam, da si že kaj bolje, če ne pa upam, da boš hitro!