sobota, januar 14, 2012

Melanholija

-

Ste že gledali Melanholijo? Jaz ne. Nisem si upala. Kadarkoli sem se namenila, da jo grem gledat, se mi je nenadoma zazdelo, da morda ni pravi dan. "Zdaj pa vem, kaj me že tri tedne mori!" je zadnjič vzkliknila I. "Kaj?" "Tisti trapasti film, tista Melanholija. Nisem in nisem mogla ugotoviti zakaj se že tri tedne tako bedasto počutim. Zdaj vem, tisti trapasti film je kriv! Konec sveta, kakšen konec sveta, saj vem, da bo konec sveta," robanti. "Nikar ga ne pojdi gledat!" "O ja pa bom, sigurno ga bom šla gledat." odvrnem. "No ja, ti greš lahko, ti boš to prenesla," reče.
V bistvu ne vem, če ga potrebujem. Melanholijo gledam in vonjam dan za dnem. Gospa Melanholija se prihuljeno plazi v naš vsakdan. Z nami si drzne družiti se celo ob sobotni kavi s smetano, v nobel lokalu, za katerega se precej pomotoma zdi, da je, s svojimi makrončki, umetelno izdelanimi slaščicami, dišečimi čajčki in natakarji ter natakaricami v malih črnih predpasničkih, kot da je odrezan od sveta - oaza mestoma pretirane estetike in pregrešnih okusov. Pa ni. Melanholija ne pozna ovir, zanjo so vsa vrata tega sveta na stežaj odprta. Sobotna debata ob kavi se tako spreveže v jaro kačo negodovanj in premlevanj aktualnih dogodkov. Ne samo političnih, predvsem pa teh, da. Rahlo bizarno in skoraj pregrešno je med posedanjem v lokalu, v katerem je seštevek vrednosti oblačil, ki jih ima na sebi povprečen gost, ekvivalenten najmanj polovici zajamčene slovenske plače, pretvarjati se, da je edini problem tega sveta vprašanje o tem, katero slaščico si boš izbral, medtem ko v najbolj oddaljen konec možgan rineš zoprne, z lastno eksistenco in morebiti tudi svobodo, povezane misli vsakdana. Kaj je svoboda?! Med drugim tudi to, da lahko kolikor toliko udobno živiš. Životarjenje ni svoboda. Vsak mesec dajem v pokojninsko blagajno denar, brez zagotovila, da bom, ko bom stara in škrbasta, upravičena vsaj do tolikšne penzije, da bi si lahko privoščila najbolj "osnoven model" nagnusne plastične proteze. Menda je rešitev pobeg. Kam?! Povej mi, te morda kje čakajo odprtih rok?! Boste/bodo/bomo kar vsi odšli? Torej se bom morala usesti na letalo in 13 ur ždeti v zraku, da bom potem končno lahko videla in objela drago prijateljico?! France Bučar v današnem pogovoru v Delu pravi to, kar sama že nekaj časa trdim: "Če gre slabo in ljudje niso več jezni, to pomeni, da so apatični!" In ljudje so (smo) apatični. Kaj lahko kot posameznica, kot majhen člen verige, naredim, da bo bolje?! Na to vprašanje nimam odgovora.
Človek, ki na ulici prodaja Mladino, nama je zadnjič s prijateljem, na najino trditev, da bo menda kmalu konec sveta rekel: "O ne, ne bo ga. Bosta videla, da ga ne bo, še to bojo zafukal!"

Meni je prav vseeno za vaš konec sveta. Imejte vi svoj konec sveta, meni pa pustite sproščena sobotna posedanja s skodelico kave s smetano v roki. Sem zahtevna, kajne?!

3 komentarji:

adj. pravi ...

Gledal? Dvakrat v enem tednu. In po vsakem ogledu sem imel enak občutek globoke pomirjenosti.

Kot pravilno ugotavljaš, nam, 1% ne gre slabo. Le slepota se je nekoliko razpasla v deželi. In to za posel ni dobro.

jotaeater pravi ...

ne rabiš gledat, zguba časa. in tudi se ni česa bat. podobno kot Tree Of Life, kvazi umetnost, brepomensko in negledljivo razen zadnjega kadra. dopuščam pa možnost, da mogoče komu film kaj pove, v kolikor se v zadostni meri ne zaveda minljivosti življenja.

Vanja pravi ...

Jotaeater, gledala. Točno tako kot praviš...