Opazovalci

_

Zadnje čase imam probleme z besedami. Ogromno berem, pišem pa težje, ne najdem namreč pravih besed oziroma stavkov. Le-ti so kratki odsekani in neizraziti - kot neslana ali nezačinjena jed zvenijo napisani stavki. Napišem, pobrišem.
Dopoldne sem se odpravila pogledat razstavo Slovenia Press photo 2011. Lažem, razstave nisem pogledala, ker se mi je strašno mudilo naprej, tja sem šla pogledat le eno fotografijo, ostale pa si bom v miru ogledala enkrat drugič. Zanimala me je točno določena fotografija, ki je nastala na neki drugi razstavi. Dejstvo je, da fotografija prikazuje mene, kako s čudnimi očali na obrazu zrem v razstavljene 3D fotografije. Hecno, greš na razstavo in se nato pojaviš na drugi razstavi. Na to drugo razstavo prideš s fotoaparatom in fotografiraš razstavljeno fotografijo na kateri si ti. Za fotografijo sem izvedela po naključju, sestra nagrajenega fotografa, ki je posnel set zmagovalnih fotografij v kategoriji kultura in zabava, je namreč moja prijateljica, na fotografijo pa je naletela čisto slučajno.

Drugače pa je bil danes zelo pomemben dan, bundo sem namreč zamenjala za lahno pomladansko jaknico - pred tem sem namreč precej zmotno mislila, da imam vročino.

Jutri se odpravim v ilegalo, teden dni bom nedosegljiva in tega se nadvse veselim. Odmik žal ne bo počitniške, temveč delovne narave. Se vidimo čez teden dni!

Teci punčka, teci...

-

Kadar nimamo česa povedati, takrat govorimo o vremenu. In vreme je zadnje čase takšno, da o njem ni vredno izgubljati besed, torej nimam ničesar za povedat I guess?!

Dneve preživljam pred računalnikom ali s knjigo v roki in odštevam čas do prvih sončnih žarkov. Vsako drugo popoldne, takrat ko se dan preveša v mrak, kljub morbidni sivini nase navlečem tekaške pajkice, v ušesa si potisnem slušalke z glasbo kakršne običajno sicer ne poslušam, se pa fajn obnese kot tekaška glasba in jo mahnem čez drn in strn. Zrak zajemam s polnimi pljuči in oprezam za pomladjo, za zvončki in trobenticami, pa jih še vedno ni na spregled.

Zadnjič sem tekla mimo neke hiše pred katero sta klepetali dve ženski, ena izmed njiju je imela na povodcu mačko, enake sorte kot je moja. Povsem spontano sem se ustavila in ju pozdravila, saj sem nameravala z mačkarko reči besedo ali dve. No, na moj pozdrav sta ženski odreagirali s pogledom kot da ju bom ravnokar napadla, jima iztrgala srci in ju pojedla. Vse dokler nisem omenila, da sem se ustavila zaradi živali in smo potem rekle par vljudnostnih besed. Mi je dalo misliti. Meni je normalno, da koga ogovorim, da se včasih na ulici komu nasmehnem in take stvari. Ampak najbrž sem iz drugega sveta, očitno so zdaj taki časi, da se človek mora držati sam zase, biti globoko zadrgnjen in "se brigati zase", ne vem.

V srednješolskih letih smo hodili na romanja v francosko vasico Taize, kjer se nahaja ekumenska skupnost bratov, ki organizirajo srečanja za mladino iz celega sveta. No, mi smo bolj kot zaradi vere tja hodili zaradi druženja, ampak vzdušje tam je bilo tako prijetno in nevsiljivo, da nas je hitro "potegnilo noter", debatirali smo o aktualnih dogodkih, seveda je bila v pogovore vpeta vera, ampak vse skupaj na zelo nevsiljiv način. Tisti teden je bilo življenje čisto drugačno, ljudje so bili blazno odprti, vse je bilo sproščeno. Bratje so nas opozarjali, da se nikakor ne smemo obnašati kot da je ta kraj oaza kjer je vse drugače ter nas spodbujali, da moramo tudi ob povratku domov delovati na ta način, da v "zunanjem svetu" ni nič drugače. Haha, nikoli ne bom pozabila kako čudno so nas ob povratku domov gledali ljudje na miklošičevi ulici, tako nekako kot da smo ravnokar ušli iz kakšne psihiatrične ustanove, mi smo se namreč še naprej obnašali tako kot teden poprej, kar seveda pomeni, da se je kdo izmed nas sem ter tja tudi nasmehnil komu izmed mimoidočih. Smo potem po čudnih pogledih nekako spredvideli, da spontanost morda le ni tako zelo želena.

Sicer pa tudi sama pri sebi opažam, da se ponavadi kadar me kdo ogovori ali nepričakovano pristopi do mene, najprej vprašam: "Kaj pa bi ta zdaj od mene rad?!" Ponavadi nič, ampak ker je to tako malokrat, se mi najbrž zato zdi čudno, ko se zgodi. Nazadnje se mi je točno to zgodilo prejšnji teden v Žmaucu, ko je, medtem ko sva s prijateljico odhajali, k meni pristopil starejši gospod, kasneje sem po govoru sodeč ugotovila da je tujec in mi pridržal bundo. Aaaa?! Kdaj se vam je to nazadnje zgodilo? Meni prvič. In najbrž ne šteje, ker je bil gospod tujec, naši moški niso tako zelo galantni. Ko sem odhajala iz lokala, sem pomislila na natakarja, ki naju je s prijateljico "oblajal" kar izza šanka in potem itak ni dobro slišal kaj sva naročili, tako da sva morali naročilo ponoviti. Enaka zgodba z lajanjem izza šanka se mi je potem isti dan ponovila v lokalu v Sazuju (tisti, ki kdaj zaidete tja najbrž veste, da govorim o rdečeglavem natakarju, ki je včasih stregel v Žmaucu). Da je bila mera prijaznosti polna, je nato, po vprašanju kje imajo toaleto, pricapljal za menoj in tulil: "Ta vrata, ta vrata, poglej tule gor, saj ti piše, vidiš?!" Kot da sem munjena in kot da ne bi mogel že prej izustiti "prva vrata levo". Ne, treba je reči "levo in levo", potem pa capljati za gostom in mu skušati dopovedati, da je munjen in da niti brati ne zna.

Sicer pa... hodimo drug mimo drugega, mislimo svoje globoke misli in bog ne daj, da nas pri tem kdo zmoti. Se zdi, da je vedno manj pristnih ljudi, na momente imam občutek, da bi moral človek za prijaznost plačevati. Za tisto lažno seveda.

Pozabila sem omeniti, da pri nas kljub sivini in mrazu že cvetijo tulipani! :)

Futr

-

Rada jem. Saj tudi kuham rada, ampak jem pa še raje. Tale vikend je bil cel v znamenju kuharije, res ne pretiravam ko napišem, da je bila skoraj cela sobota namenjena znašanju sestavin na kup, da smo v nedeljo potem lahko na veliko kuhali.
Že nekaj časa me je zanimalo kako se pripravi vse te veganske sladice brez kuhanja in dodanega sladkorja, zato sem se lotila priprave pralin, ki sem jih pred časom našla pri Barbarelli. Preden začnete jamrati, da nimate takega strojčka kot je predstavljen na prej omenjeni strani, naj vas pomirim, da gre tudi z 20 let starim hreščečim multipraktikom. Sestavine sicer niso zmlete v "propisni prah", ampak to ne moti velikega duha, okus je ravno tako fin. "Propisne praline" bomo delali takrat, ko bomo zaslužili kaj več kot za kruh in sol, do takrat pa bodo tudi stari gospodinjski strojčki zalegli. Če se vam ljubi eksperimentirati, lahko v zgornjo plast dodate polovico banane ter po želji dodate malo soka limone ali limete, sama sem naredila tako. Praline so sicer malo bolj mehke, čeprav jih skupaj drži kokosova maščoba, ampak zaradi dodane banane precej bolj okusne.
Take kockice so super za potolažit sladko volčjo lakoto, so gištelu nenevarne in zelo nasitne, primerne tudi da jih vzamete s seboj v službo in grizljate med malico. Mislim da jih bom kmalu spet delala, saj sem včerajšnje že skoraj vse razdala naokoli.

Curry na zgornji fotografiji je narejen po Jamiejevem receptu, hitro pripravljen in nebeško dober.
S čim ste se pa vi sladkali med vikendom?

Belo, ki te vidim črno

_

Gledam v prazen ekran. Po nekajminutnem premisleku se odločim, da raje ne napišem ničesar. Za dan in pol grem jutri v naravo, na svež zrak - s knjigami pod roko, brez računalnika. Dolgoročno ne bo odplavilo pesimizma, se bom pa vsaj začasno spočila od vsakodnevnih eksistencialnih skrbi. Gledam belo in vidim črno. Svet je v kurcu.

The night walk

-





Samo koščici sta ostali... :)

Življenje živi s strastjo!

-

"Življenje živi s strastjo!" reče režiser majhnemu fantiču v filmu Solino, ko ga le-ta seznani z željo, da bi tudi sam snemal filme in ga, velikega režiserja sprašuje, če se mu poklic režiserja zdi pravi zanj. "Vedno ko hodiš po svetu, opazuj svet okoli sebe! Ko greš po ulici opazuj stavbe, kakšne so - kakšne barve je njihova fasada, kakšne oblike so okna, se katero izmed njih razlikuje od ostalih?! Poglej tjale čez cesto, eno okno je drugačno od drugih, na njem raste bršljan." "Je to strast?" vpraša mali. "Neee, tam živi človek, ki ima rad rastline" odvrne režiser.
Včasih se zdi, da je vse več ljudi, ki jih človek srečuje na ulici zlovoljnih. Nekateri izmed njih se premikajo kot bi bili mesečni, vedno manj jih ima nasmeh na ustih. Opazujte avtomobile v vrsti pred semaforjem. Posebej pozorni bodite na tiste, v katerih sedita po dva človeka. Koliko od teh čakajočih dvojic se med seboj pogovarja ali pa če že, koliko izmed njih ima zadovoljne obraze?! Bore malo ali nič. Sem ter tja kakšen, nemara.
Pomislite, kolikokrat ste zlovoljni že samo zato, ker zunaj pada dež, ker je nizek pritisk in ker vam nič ne gre od rok ali pa ker je zima, vi pa bi raje poletje, ker je dež, vi pa bi raje sneg. Ob slabem vremenu se velikokrat spomnim na izjavo bratove profesorice iz srednje šole, češ da gre v Benetke vedno le v dežju, to pa zato, da ima lahko celo mesto zase, ker takrat na ulicah ni turistov.
Pred leti sva se na Nizozemskem dobili z, takrat znanko, zdaj pa zelo dobro prijateljico. Obljubila mi je, da me bo eno popoldne odpeljala na ogled "njene" plaže in koščkov dežele katere rada obiskuje. Ko sva stopili na plažo, je začel pršeti dež in tudi veter je močno zapihal, vendar naju to ni zmotilo, da ne bi napol bosih nog zagazili v mivko. Ure in ure sva se sprehajali ob obali, vsaka s svojim fotoaparatom, v katere objektiva sva, kljub dežju, lovili odseve pokrajine. Sem ter tja se je katera od naju sklonila, pobrala kamenček ali školjko in jo spustila v žep. Vmes sva se ustavili na fantastičnem creme-brulleju s podloženimi pomarančami in okusnem metinem časju - še danes vem povedati kako je bilo vse skupaj postreženo, kakšen je bil prostor v katerem sva sedeli in kakšen vonj je vel po prostoru ter v kaj je bila B. takrat oblečena. "Veš, zanimivo je, kako vsak reči drugače vidi" je dejala B. "nekateri ljudje, ki sem jih pripeljala na tole plažo so malo postali, pogledali naokoli in rekli V redu, kam gremo pa zdaj?, nekatere pa pripeljem, pa potem ure in ure tavamo naokoli in se imamo fajn, hodimo po plaži, sem ter tja poberemo kamenček ali školjko in gremo naprej." Mislim da je ravno ta najin dolg sprehod botroval dejstvu, da sva kasneje postali zelo dobri prijateljici. In prav ta sprehod mi je prišel na misel ob gledanju filma Solino - da ni važno kaj gledamo, ampak kaj videmo in važno je dejstvo ali smo sploh zmožni videti.
Spominjam se pokojnega dedija, ki je, kljub temu da je bil zelo bolan, vsak dan oblekel obleko, si nadel kravato, se počesal in s svojimi berglami pod roko krenil na špancir v mesto - k Marjanci na deci vina in na karte s prijatelji. Ko si ga srečal je bil vedno nasmejan, ko te je zagledal je, v znak pozdrava "vidim te", že na daleč dvignil berglo visoko v zrak. Ta njegov vsakodnevni obred je bil to, kar danes pojmujem kot "strast do življenja".
Tole pa so drobci pisma, ki sem ga pred kratkim prejela iz tujine:
"Čeprav je mesto precej veliko, tega občutka ni. Ljudje so načeloma prijazni, če jih ogovoriš, drugače pa se držijo kot limone. Čeprav je Ljubljana majhna, imamo neprimerno boljši standard ali vsaj navidezno živimo lepše. Tu skoraj ni nobenih ljudi s psi, tekačev ali kar koli podobnega, kar namiguje na hobi ali kaj več od prestavljanja z joba domov in obratno. Niti enega lepo oblečenega človeka nisem videl. Če bi mogu cel lajf živet tuki, bi se pomoje ustrelil... Pejt na sprehod po mestu, ker bi sam to z veseljem naredu, če bi bil zdajle tam..."
Odkar sem prejela tole pismo, se po našem mestu sprehajam s še večjim veseljem in zanosom. Ni kar vse po vrsti samo po sebi umevno.

Negujte svoj mali svet, negujte strast, ker strast je recept za dolgoročno zadovoljstvo. Sama sem se, ob ogledu zgoraj opisanega filmskega prizora močno zamislila in si prisegla, da bom svoje male strasti še bolj negovala. Seveda najbrž ni potrebno posebej poudariti, da film Solino močno priporočam v ogled!

Ena o malo drugačni ljubezni (ker že nekaj časa nismo bili provokativni)

_

Ljudje smo precej bedasta bitja. Poleg tega, da nam je vse manj mar za drug drugega, po mojem mnenju gojimo vedno bolj boln odnos do živali.
Močno se zavedam, da s tole objavo tvegam, da se bodo nadme spravili vsemogočni zavetniki živali, ampak mi je za to prav malo mar. Da ne bo pomote: cenim prizadevanja prostovoljcev, ki se ukvarjajo z zavrženimi (pa potem najdenimi), ranjenimi živalmi, jih negujejo, jim nudijo zavetje, plačujejo stroške zdravljenja, cenim tiste, ki hranijo prostoživeč mačke ampak vse ima svoje meje. Pa pojdimo lepo po vrsti...
Živim v stanovanju. Da, tudi moja gospa mačka živijo v stanovanju. Preden sem se odločila, da v svoj dom sprejemem žival, sem prekleto dobro razmislila o tem za kaj vse bo prikrajšana, ker bo dobršen del svojih devetih mačjih življenj preživela v "ujetništvu". Med drugim sem razmišljala tudi o tem ali je sploh fer omisliti si posedovanje živega bitja, katero bo dobršen del dneva čakalo na moj prihod domov. Ampak, kot ponavadi v takih primerih, je tudi tokrat zmagal človeški egoizem in zdaj jo imam. Kdor ni nikoli okusil potice, ta bo večno zadovoljen s kruhom, zato verjamem, da mali ni prav nič hudega, če sedi na toplem in izza okenske šipe ali balkona špega za letečimi golobi velikani. Ko bo prišel čas, jo bom dala sterilizirati. Kot prvo mi ni do tega, da bi se ukvarjala z vzrejo mladičev, kot drugo pa ji, če se ne zavežem, da ji bom priskrbela moža, dolgujem vsaj to, da je ne pustim trpeti v peklenskih mukah, ki jih v paritvenem času povzroči mati narava. Tako, to so moja trenutna dejstva in argumenti.
Živali me spremljajo že od zgodnjega otroštva naprej - mucki vseh vrst, barv in karakterjev, kraška ovčarka Lejka ter kasneje labradorec Kevin. Za živali je bilo in je pri naši hiši vedno lepo poskrbljeno. Pri hrani se ni kompliciralo, mačke so jedle "ostanke iz mize", bile so svobodne, kar pomeni, da so se prosto sprehajale okoli hiše in nobena od njih ni bila sterilizirana. Ko so imele mladiče, smo jih z veseljem negovali in vselej oddali dobrim ljudem. Kot otroku mi je bilo spremljanje razvoja luštnih puhastih kepic krasna izkušnja. Tako je bilo včasih...
V zadnjem času sem ob branju in spremljanju raznih forumov in internetnih strani za zaščito in pomoč živalim prišla do ugotovitve, da bi mi zgoraj napisano dejstvo, da je bilo pri naši hiši za živali vedno dobro poskrbljeno, marsikdo oporekal. Zakaj?! Berem: "mačka se oddaja izključno, če se s pogodbo zavežete da je ne boste spuščali na prosto..." ali pa: "še ena ranjena iz ceste - je morda vaša?!"
Življenje je lepo, kljub temu, da zna biti včasih tudi prekleto kruto - tako do nas kot tudi do živali. Se strinjam, ni prijeten pogled na povoženo mačko ob cesti. Ampak nič manj grozno (oziroma veliko bolj grozno je) videti prometno nesrečo v kateri so udeleženi ljudje. Ampak proti temu ne moremo nič, ne moremo se kar zapreti v svoje domove ter, v bojazni, da se nam ne bi na cesti kaj zgodilo, v njih ždeti do konca svojih živih dni. Kakšno življenje neki bi to bilo?! Če se do tu z menoj strinjate, potem se prav gotovo strinjate tudi z dejstvom, da so tudi živali prvenstveno svobodna bitja ter da ta svet ni nič manj njihov kot naš, kljub temu, da smo si ga tako častihlepno podredili. Ampak nekateri se čutijo od Boga poklicane, da drugim solijo pamet glede tega kaj smejo in česa ne smejo početi: "Zavezati se morate, da živali ne boste spuščali na prosto!" Neumnost! Kot anekdota, da so v nekem vrtcu otroci mislili, da so krave vijolične barve, bodo morda nekoč komaj verjeli da so živali (konkretno mačke) včasih živele v naravi?! Res je, marsikaj ni več tako "naravno" kot je bilo nekoč, konec koncev tudi ljudje ne skačemo več naokoli s krepelci in ne živimo v jamah, smo pa (kolikor toliko) svobodni. In če nekdo živi v hiši, ima vso pravico, da svojo žival spusti na prosto, na svobodo. Še posebej, če je to žival, ki je že iz prejšnjega doma navajena na prostost - ker je kot tisti človek, ki je že okusil potico in mu kruh ni več dovolj.
Sterilizacija, kastracija?! Bombandiranje s sterilizacijo in kastracijo je postalo že malodane nadležno. Prav je, da se ljudi osvešča. Vprašanje je sicer koliko se koga prime, ker žal še vedno obstajajo bedaki, ki jim ni problem malih živalic zavezati v vrečo in flikniti v deročo vodo ali pa jih zapakirati v škatlo in odvreči nekje ob cesti - "če ne vidim, ne boli" - no, tebe itak ne boli, tudi če bi videl, saj imaš očitno kamen namesto srca! Prepričana sem, da še obstajajo ljudje, ki mladih mačk ne zavezujejo v vreče in jih ne mečejo v deroče reke. No, prav gotovo je še kje kakšen tak, kaj pravite?!

Se tudi vam zdi, da je bil svet včasih bolj preprost?! Koliko časa je minilo od tedaj?! Deset, petnajst let?! Ob novoletnih voščilih bi bilo morda modro dodati: "pa malo več zdravega razuma"!

Vse drugače...

_

V novem letu je res vse drugače - v slabem tednu sem shujšala cca 3 kilograme in časa imam na pretek. Neverjetno?! Niti ne, če vas je morda popadla zavist, lahko pridete na obisk, da v vas dahnem virus gripe - nekaj ga je menda še ostalo v meni, sicer se počasi poslavlja, tako da vsem zavistnim svetujem, da se oglasite čim prej.
Prav v noben ašram ni treba iti, da se pojavi veliko razodetje - tri dni in tri noči vročinskih blodenj popolnoma zadostuje, da se spravite sami s sabo in s celim svetom. Medtem ko sem se utapljala med škatlami, ki so jih v svojih rokah prinašali v črna oblačila odeti strici, in čipkah, s katerimi so bili preko glave prekriti nekateri izmed njih (ne sprašujte zakaj, ker sem jih pozabila vprašat), sem delala obračune za nazaj in plane za vnaprej - res prikladno, ampak kaj pa naj pa človek počne, če ne zmore niti ždeti pred televizijo ali prelistati bedaste ženske revije?!
Kolikor je bolezen sama po sebi nebodigatrebna, zoprna in dolgočasna, pa zna biti v nekem segmentu morda celo katarzična - seveda govorim o ozdravljivih boleznih, da ne bo pomote. Iz sebe izločimo strupe, se malo postimo, si skrčimo želodček in nato vstanemo kot feniks iz pepela. No, tako nekako se danes počutim. Sicer še vedno pretežno na čaju in pomarančah, ampak vsaj s knjigo v roki, kar je že dober korak na poti k popolni ozdravitvi. Besede božajo, še posebej Murakamijeve. Medtem pa mačja bolničarja skačeta po snežno belih rjuhah. Juhu, nov dan se začenja!

Enajstka

_

Miren dan je, zato sem tudi sama mirna. Mislim fine misli, medtem ko se na štedilniku kuha jota, pralni stroj brni svojo centrifugalno melodijo, mačka pa delata prevale po postelji. Več takih dni si želim v letošnjem letu - dni ko bo vse pospravljeno in bo dišalo po čistem, telefon ne bo zvonil, jaz pa se bom poslanjala po kavču in oklevala med filmom in skladovnico knjig, revij ali pa preprosto spanjem.
Najbrž mora biti vsega ravno prav in prav tega si želim v prihajajočem letu - ravnovesje vsega. Ne delam povzetkov za nazaj, vem pa kaj si želim za vnaprej.

Voščilo

_

Srečno!

Dublin

Nekako tako je naneslo, čisto po naključju, da v zadnjem času bolj ali manj obiskujem Anglosaksonske dežele. Na Irskem tokrat prvič in tridnevno potepanje je za prvi vtis o deželi čisto dovolj.

Potepanje po mestu je bilo v predbožičnem času tolikanj bolj zanimivo, milozvočne božične melodije slišane 1001 krat tokrat niti niso bile tako zelo moteče. Irske zime so mile, tako da je bila opremljenost s puhom, debelimi rokavicami (tistimi izgubljenimi in potem najdenimi) in kapucasto kapo skorajda odveč. Neee, malo pretiravam, kar želim povedati je to, da sva bili z N. verjetno najdebelejše opravljeni. Irce namreč prav nič ne zebe. Pri 7°C jih vidiš kako jo mahajo skozi park v kratkih rokavih in prav nič ne nakazuje na to, da bi koga zeblo. Ali pa dekleta v šolskih uniformah, v dokolenkah in krilih, z golimi koleni - mene je zeblo že ko sem jih gledala.

Mesto nizkih stavb je nadvse prijazno, obvladljivo peš, ljudje so izredno "well behaved". Nazaj grede sva se na avtobusu zaklepetali s šoferjem, za katerega se je izkazalo da je Slovenec, ki je šel na Irsko na počitnice za tri dni ter nato ostal tam osem let in nič kaj ga ne mika, da bi se vrnil nazaj. Na najin stavek, da so ljudje prijetni in prijazni je odvrnil: "To ni še nič v primerjavi s podeželjem. Ni primerjave s Slovenci! Na irskem te bo sosed, če ti ne bo mogel pomagati, pustil pri miru."

Predbožični čas sproducira nebroj zanimivih izložbenih oken in tole je bilo definitivno eno izmed njih.

Na zgornji fotografiji utrinek iz Avoca cafeja, kjer sem jedla najslabšo korenčkovo torto ever ter obenem tudi edino slabo jed na irskem nasploh. Človek bi od tvrdke, ki izdaja čarobne kuharske knjige in ima nasploh izredno dodelan koncept, pričakoval kaj drugega kot rezino suhe, drobeče se zadeve, katero neupravičeno imenujejo carrot cake. Je pa trgovina paša za oči.

Kot rečeno, smo v Avoci jedli slabo, kar pa ne pomeni, da hrana in pijača drugod nista bili odlični. Še vedno ne morem pozabiti slastne lečine juhe, pojedene nekje na poti v Guinness storehouse, večerje v libanonski restavraciji, krepčilne juhe iz Wagamame, rabarbarine pite iz prijetnega lokala kjer sem jim sunila desertni žlički, zmaga vseh zmag pa so bile školjke in rakci v Howthu. Pa kuhano vino - od sedaj naprej bom pripravljala le še kuhano vino na irski način!!
Zgornja fotografija je bila posneta pred Guinness storehouse, kjer te preko sedmih nadstropij vodijo skozi prikaz priprave tega zveličavnega napitka. Ogled se zaključi v sedmem nadstropju, kjer vam (z razgledom na mesto) postrežejo s kozarcem Guinnessa. Kozarec je dovolj da se človek potem skoraj odkotali nazaj dol. Ogled Guinness storehousa toplo priporočam!

Le kako sem lahko pozabila omeniti irsko kavo?! Z viskijem res ne skoparijo, tale je bila nenavadno močna.

V Wagamami se čaka. Medtem ko stojiš na stopnicah, cediš sline in zreš v mnogoštevilno množico pod seboj, ti prijazna natakarica v roke porine meni in s tem čakajoči čas naredi krajši, obenem pa s tem prepreči, da bi gostje predolgo po nepotrebnem sedeli ob praznih mizah. Barbari in Andreju hvala za priporočilo za obisk Wagamame (kot tudi vsa ostala priporočila, ki so se izkazala za izredno dobra)!

Na spisku priporočil je bilo med drugim tudi Prašičevo uho, za katerega je zmanjkalo časa. Prašičevo uho bo, skupaj s sconsi, prišlo na vrsto ob naslednjem obisku. Če bo seveda še tam.

Takole je izgledal pogled skozi okno na petek 17.12. medtem ko so iz cele Evrope, Anglije in severne Irske poročali o sneženju in zastojih na letališčih. Na takle sončen dan človeku ne preostane drugega kot da nase navleče bundo, se usede na vlak in odpelje na izlet! V Howth (zadnjič so me podučili, da je menda Bono iz Howtha), na morske dobrote in na sprehod po klifih.

Howth ju lušno malo ribiško mesto (vasica?!), ki je od Dublina oddaljeno slabih 20 minut vožnje z vlakom. Ob pomolu se raztezajo male gostilnice in prodajalne s sveže ulovljenimi morskimi dobrotami.

Sprehod po klifu je bil prijetno opravilo, fino je da se človek lepo zlakotni in potem ves lačen napade morske dobrote.

Tako jasno je bilo, da se je videlo na angleško obalo.

Tako nekako, pa smo prišli do konca. Zadnje čase bolj malo pišem, saj nehote dajem prednost drugim stvarem in potem traja malo morje časa, preden spravim v red nekaj vsaj približno spodobnega.

Praznina...

_

Nastopi takrat, ko obkljukam vse sezname in se privlečem v svojo duplino, kjer potem nekaj dni ždim in ližem rane. Ta neznanska praznina, v obdobju katere me izmenično sili na smeh in jok, sicer hitro mine, je pa definitivno močno opozorilo, da nekaj ni v redu - opozorilo, da bi morala nekaj spremeniti. Nekoč, morda... pred naslednjo praznino.
V duplini je toplo. Kvačkam grelčke za "moje", pečem dišeče piškote in berem revije, ki so izšle februarja, pa so šele zdaj prišle na vrsto da jih zalistam. Bi rekla, da glede na zadnje povedano v prejšnjem stavku, foto poročilo iz Dublina lahko pričakujete enkrat oktobra naslednje leto.
Pa nikar ne skrbite zavljo moje praznine, trenutno jo je že zamenjal prijeten nemir.

P.S. Dublin v naslednji objavi! :)

Sveti Anton, kam si skril preklemane rokavice?!

Jutri potujem. Ne, danes potujem. Za vas, ki zdajle sladko spite je že danes, zame še včeraj, ker moram do konca postoriti včerajšnje stvari. Zame bo včeraj nekako do tretje ure zjutraj - zaključiti moram z delom, napisati dva nujna in en manj nujen mail. Poleg tega moram najti rokavice.
Včeraj (za vas včeraj) zjutraj sem opazila, da nimam rokavic. Ni v moji navadi izgubljati rokavice, ne pomnim kdaj sem nazadnje kakšne izgubila. Tako sem potem cel dan lazila naokoli brez rokavic. Mislila sem, da se mi bo zanohtalo in vseskozi premišljevala kje bi utegnile biti moje nesrečne rokavice.
Na poti domov (ura je bila devet zvečer) sem se spomnila, da jih za na pot v mrzlo severno deželo nujno potrebujem. Pa je bilo že malo prepozno da bi vkorakala v kakšno izmed trgovin in jih nabavila. Sklenem vprašati prijateljico sopotnico (imam jo namreč na sumu, da poseduje nebroj razno raznih rokavic), če bi morda v kufer fliknila še ene dodatne zame. Kličem in kličem, pa na drugi strani nihče ne dvigne. Nato odnesem oba mačka v "hotel", telefon pa pozabim doma in potem ko se vrnem, v telefonu najdem naslednje sporočilo: "Upam da se umirja na tvoji strani. Mini potovalka je nared, drv ne bo, rokavice so izpuhtele neznano kam. Sv. Anton na pomoč. Lahko noč."
13.12. 2010 se bo v zgodovino očitno zapisal kot dan izgubljanja rokavic. Pa ne le to, zapisal se bo tudi kot "dan neskončnih opravil"! Upam, da se Sveti Anton podviza in mi do jutra namigne kje se skrivajo moje tople, podložene lopataste rokavice. Če pa bi Sveti Anton še spakiral namesto mene, potem bi njemu na čast vsak večer odrecitirala eno Zdravamarijo. Eh...

Svetloba

Tinini cantuccini, sladko vino, svetloba volnenega "kamna", bogato omizje v Celici, topli ljudje, popoldansko sonce na južni strani hiše, trobarvni zahod, vrček iz skrivnih depojev umetnice, katere močno izpovedno keramiko sem od občudovala že odkar pomnim, sladoled iz kot noč črne čokolade z malinami, v kombinaciji s kuhanim vinom na nabrežju Ljubljanice, gratiniran ohrovt iz pečice, listanje revij, mali paketki, ki so/bodo kmalu našli pot na prodajne police, knjiga iz Miklavževe bisage, napol prazna potovalka, ki obljublja nove dogodivščine...
December mi je, če nič drugega, všeč že samo zaradi močnega čustvenega naboja, ki ga prinaša s seboj. Če je to patetika, potem je fajn. Če ni, prav tako.

Bela Ljubljana

V belo...

"Sneg" je bila v zadnjih treh dneh najpogostejše izgovorjena in napisana beseda. Zna biti zoprn ta sneg, če je človek na poti, pa če stanuje v hiši in si mora zjutraj skidat dvorišče, da lahko sploh kam pride. Če živiš v mestu, potem teh problemov ni. Skidajo ti drugi, s primerno zimsko opremo (beri: puhovka in tople skibucke) pa pririneš povsod.


Mesto je bilo danes še posebej čarobno. Vedno na istih poteh, vedno z istimi ljudmi, vedno kava s smetano, vedno iste misli in vedno je fajn. Fotografska družba je dobro dela in potegnila v akcijo, motivov pa je bilo danes več kot dovolj.

Stojnice so letos postavljene na Bregu. Škoda, ker so pogoji najema taki, da si štante po večini lahko omislijo le kramarji s crapom. Estetsko dovršene postavitve in dobro ponudbo, ki pritiče obdarovalnem decembrskemu času, bi lahko prešteli na prste ene roke. Kaj čmo, masovnost obvladuje maso.

Na štantku, ki si ga delijo Nika Stupica, UršaNina ter Irena Nose, me je, varno spravljena, počakala Nikina skodelica. Všeč mi je prosojnost porcelana in male bele reliefno izbočene pikice so prijetna masaža za dlani.

Esteticizem gor ali dol, ampak novoletni okraski morajo biti nostalgično kičasti, drugače ne gre! Tile na fotografiji so obešeni v izložbi trgovine Sisi.

Me pa prav zanima, če ptiči vedno, da je tukaj njihov dom?! Je okras le sam sebi namen ali ima kakšno funkcijo?! Kakorkoli, lepo je.

Po prihodu v toplo zavetje skuham ješprenovo juho. No, tej jedi se je včasih reklo ješprenj, skuhali smo ga en velik pisker in potem jedli še tri dni. Bolj ko si ga jedel, več ga je bilo. Ješprenj zdaj ni več ješprenj ali ričet, dandanes je dobil malo bolj nobel naziv, ješprenova juhica se mu reče. Fine gospe ga srebajo v nobel gostilnah. "Ješprenovo juhico prosim" naročajo z našobljenimi ustnicami. Skratka, tega hudiča imam zdaj cel pisker, po dolgem času mi je zapasala jed na žlico in omislila sem si velik pisker ješprenove juhice. Z našobljenimi usteci, pomazanimi s Chanelovim lip glossom sem jo kuhala, odtod ji tudi tako imeniten naziv.

On (-) off

Tišino nedeljskega jutra zmoti le metla na stopnišču in mačji predež. Slednje ne moti, temveč le opominja na dejstvo, da znajo mačke neprimerno bolj uživati kot mi. Če bi znala, bi zdajle zapredla tudi sama.
Gledam v belo in nikamor me ne vleče, kljub dejstvu, da mi 25km stran obljubljajo pečenko in pražen krompir (endivjo prinesem s sabo). Bela barva na drugi strani okenskega stekla neverjetno pomirja, ostala bi tu, odrezana od sveta in se učila presti... Pa vi, kaj predete?

Noč

Ponoči so misli bolj bistre. Nekdo, katerega sem nekoč poznala, je enkrat napisal, da sarkazem ponoči dobi barve. Ponoči največ naredim, največ domislim, največ dokončam. Lahko noč!