Dublin

Nekako tako je naneslo, čisto po naključju, da v zadnjem času bolj ali manj obiskujem Anglosaksonske dežele. Na Irskem tokrat prvič in tridnevno potepanje je za prvi vtis o deželi čisto dovolj.

Potepanje po mestu je bilo v predbožičnem času tolikanj bolj zanimivo, milozvočne božične melodije slišane 1001 krat tokrat niti niso bile tako zelo moteče. Irske zime so mile, tako da je bila opremljenost s puhom, debelimi rokavicami (tistimi izgubljenimi in potem najdenimi) in kapucasto kapo skorajda odveč. Neee, malo pretiravam, kar želim povedati je to, da sva bili z N. verjetno najdebelejše opravljeni. Irce namreč prav nič ne zebe. Pri 7°C jih vidiš kako jo mahajo skozi park v kratkih rokavih in prav nič ne nakazuje na to, da bi koga zeblo. Ali pa dekleta v šolskih uniformah, v dokolenkah in krilih, z golimi koleni - mene je zeblo že ko sem jih gledala.

Mesto nizkih stavb je nadvse prijazno, obvladljivo peš, ljudje so izredno "well behaved". Nazaj grede sva se na avtobusu zaklepetali s šoferjem, za katerega se je izkazalo da je Slovenec, ki je šel na Irsko na počitnice za tri dni ter nato ostal tam osem let in nič kaj ga ne mika, da bi se vrnil nazaj. Na najin stavek, da so ljudje prijetni in prijazni je odvrnil: "To ni še nič v primerjavi s podeželjem. Ni primerjave s Slovenci! Na irskem te bo sosed, če ti ne bo mogel pomagati, pustil pri miru."

Predbožični čas sproducira nebroj zanimivih izložbenih oken in tole je bilo definitivno eno izmed njih.

Na zgornji fotografiji utrinek iz Avoca cafeja, kjer sem jedla najslabšo korenčkovo torto ever ter obenem tudi edino slabo jed na irskem nasploh. Človek bi od tvrdke, ki izdaja čarobne kuharske knjige in ima nasploh izredno dodelan koncept, pričakoval kaj drugega kot rezino suhe, drobeče se zadeve, katero neupravičeno imenujejo carrot cake. Je pa trgovina paša za oči.

Kot rečeno, smo v Avoci jedli slabo, kar pa ne pomeni, da hrana in pijača drugod nista bili odlični. Še vedno ne morem pozabiti slastne lečine juhe, pojedene nekje na poti v Guinness storehouse, večerje v libanonski restavraciji, krepčilne juhe iz Wagamame, rabarbarine pite iz prijetnega lokala kjer sem jim sunila desertni žlički, zmaga vseh zmag pa so bile školjke in rakci v Howthu. Pa kuhano vino - od sedaj naprej bom pripravljala le še kuhano vino na irski način!!
Zgornja fotografija je bila posneta pred Guinness storehouse, kjer te preko sedmih nadstropij vodijo skozi prikaz priprave tega zveličavnega napitka. Ogled se zaključi v sedmem nadstropju, kjer vam (z razgledom na mesto) postrežejo s kozarcem Guinnessa. Kozarec je dovolj da se človek potem skoraj odkotali nazaj dol. Ogled Guinness storehousa toplo priporočam!

Le kako sem lahko pozabila omeniti irsko kavo?! Z viskijem res ne skoparijo, tale je bila nenavadno močna.

V Wagamami se čaka. Medtem ko stojiš na stopnicah, cediš sline in zreš v mnogoštevilno množico pod seboj, ti prijazna natakarica v roke porine meni in s tem čakajoči čas naredi krajši, obenem pa s tem prepreči, da bi gostje predolgo po nepotrebnem sedeli ob praznih mizah. Barbari in Andreju hvala za priporočilo za obisk Wagamame (kot tudi vsa ostala priporočila, ki so se izkazala za izredno dobra)!

Na spisku priporočil je bilo med drugim tudi Prašičevo uho, za katerega je zmanjkalo časa. Prašičevo uho bo, skupaj s sconsi, prišlo na vrsto ob naslednjem obisku. Če bo seveda še tam.

Takole je izgledal pogled skozi okno na petek 17.12. medtem ko so iz cele Evrope, Anglije in severne Irske poročali o sneženju in zastojih na letališčih. Na takle sončen dan človeku ne preostane drugega kot da nase navleče bundo, se usede na vlak in odpelje na izlet! V Howth (zadnjič so me podučili, da je menda Bono iz Howtha), na morske dobrote in na sprehod po klifih.

Howth ju lušno malo ribiško mesto (vasica?!), ki je od Dublina oddaljeno slabih 20 minut vožnje z vlakom. Ob pomolu se raztezajo male gostilnice in prodajalne s sveže ulovljenimi morskimi dobrotami.

Sprehod po klifu je bil prijetno opravilo, fino je da se človek lepo zlakotni in potem ves lačen napade morske dobrote.

Tako jasno je bilo, da se je videlo na angleško obalo.

Tako nekako, pa smo prišli do konca. Zadnje čase bolj malo pišem, saj nehote dajem prednost drugim stvarem in potem traja malo morje časa, preden spravim v red nekaj vsaj približno spodobnega.