sreda, januar 12, 2011

Življenje živi s strastjo!

-

"Življenje živi s strastjo!" reče režiser majhnemu fantiču v filmu Solino, ko ga le-ta seznani z željo, da bi tudi sam snemal filme in ga, velikega režiserja sprašuje, če se mu poklic režiserja zdi pravi zanj. "Vedno ko hodiš po svetu, opazuj svet okoli sebe! Ko greš po ulici opazuj stavbe, kakšne so - kakšne barve je njihova fasada, kakšne oblike so okna, se katero izmed njih razlikuje od ostalih?! Poglej tjale čez cesto, eno okno je drugačno od drugih, na njem raste bršljan." "Je to strast?" vpraša mali. "Neee, tam živi človek, ki ima rad rastline" odvrne režiser.
Včasih se zdi, da je vse več ljudi, ki jih človek srečuje na ulici zlovoljnih. Nekateri izmed njih se premikajo kot bi bili mesečni, vedno manj jih ima nasmeh na ustih. Opazujte avtomobile v vrsti pred semaforjem. Posebej pozorni bodite na tiste, v katerih sedita po dva človeka. Koliko od teh čakajočih dvojic se med seboj pogovarja ali pa če že, koliko izmed njih ima zadovoljne obraze?! Bore malo ali nič. Sem ter tja kakšen, nemara.
Pomislite, kolikokrat ste zlovoljni že samo zato, ker zunaj pada dež, ker je nizek pritisk in ker vam nič ne gre od rok ali pa ker je zima, vi pa bi raje poletje, ker je dež, vi pa bi raje sneg. Ob slabem vremenu se velikokrat spomnim na izjavo bratove profesorice iz srednje šole, češ da gre v Benetke vedno le v dežju, to pa zato, da ima lahko celo mesto zase, ker takrat na ulicah ni turistov.
Pred leti sva se na Nizozemskem dobili z, takrat znanko, zdaj pa zelo dobro prijateljico. Obljubila mi je, da me bo eno popoldne odpeljala na ogled "njene" plaže in koščkov dežele katere rada obiskuje. Ko sva stopili na plažo, je začel pršeti dež in tudi veter je močno zapihal, vendar naju to ni zmotilo, da ne bi napol bosih nog zagazili v mivko. Ure in ure sva se sprehajali ob obali, vsaka s svojim fotoaparatom, v katere objektiva sva, kljub dežju, lovili odseve pokrajine. Sem ter tja se je katera od naju sklonila, pobrala kamenček ali školjko in jo spustila v žep. Vmes sva se ustavili na fantastičnem creme-brulleju s podloženimi pomarančami in okusnem metinem časju - še danes vem povedati kako je bilo vse skupaj postreženo, kakšen je bil prostor v katerem sva sedeli in kakšen vonj je vel po prostoru ter v kaj je bila B. takrat oblečena. "Veš, zanimivo je, kako vsak reči drugače vidi" je dejala B. "nekateri ljudje, ki sem jih pripeljala na tole plažo so malo postali, pogledali naokoli in rekli V redu, kam gremo pa zdaj?, nekatere pa pripeljem, pa potem ure in ure tavamo naokoli in se imamo fajn, hodimo po plaži, sem ter tja poberemo kamenček ali školjko in gremo naprej." Mislim da je ravno ta najin dolg sprehod botroval dejstvu, da sva kasneje postali zelo dobri prijateljici. In prav ta sprehod mi je prišel na misel ob gledanju filma Solino - da ni važno kaj gledamo, ampak kaj videmo in važno je dejstvo ali smo sploh zmožni videti.
Spominjam se pokojnega dedija, ki je, kljub temu da je bil zelo bolan, vsak dan oblekel obleko, si nadel kravato, se počesal in s svojimi berglami pod roko krenil na špancir v mesto - k Marjanci na deci vina in na karte s prijatelji. Ko si ga srečal je bil vedno nasmejan, ko te je zagledal je, v znak pozdrava "vidim te", že na daleč dvignil berglo visoko v zrak. Ta njegov vsakodnevni obred je bil to, kar danes pojmujem kot "strast do življenja".
Tole pa so drobci pisma, ki sem ga pred kratkim prejela iz tujine:
"Čeprav je mesto precej veliko, tega občutka ni. Ljudje so načeloma prijazni, če jih ogovoriš, drugače pa se držijo kot limone. Čeprav je Ljubljana majhna, imamo neprimerno boljši standard ali vsaj navidezno živimo lepše. Tu skoraj ni nobenih ljudi s psi, tekačev ali kar koli podobnega, kar namiguje na hobi ali kaj več od prestavljanja z joba domov in obratno. Niti enega lepo oblečenega človeka nisem videl. Če bi mogu cel lajf živet tuki, bi se pomoje ustrelil... Pejt na sprehod po mestu, ker bi sam to z veseljem naredu, če bi bil zdajle tam..."
Odkar sem prejela tole pismo, se po našem mestu sprehajam s še večjim veseljem in zanosom. Ni kar vse po vrsti samo po sebi umevno.

Negujte svoj mali svet, negujte strast, ker strast je recept za dolgoročno zadovoljstvo. Sama sem se, ob ogledu zgoraj opisanega filmskega prizora močno zamislila in si prisegla, da bom svoje male strasti še bolj negovala. Seveda najbrž ni potrebno posebej poudariti, da film Solino močno priporočam v ogled!



19 komentarjev:

ana pravi ...

Ijoj, ne veš kako čustveno sem tole prebrala. Ne vem če je minilo par dni, ko sem Mišotu govorila (v avtu), da obstajajo ljudje, ki imajo strast in ljudje, ki je nimajo. To je tisto, akr nas razlikuje in drugega pravzaprav ni. Kako smo ljudje, ki nam je nekaj všeč in bomo za to stvar, ali samo občutek, ali vonj, ali hrustljavi rogljiček, bili pripravljeni prehoditi marskiatero pot; zato, ker imamo neko strast. In kako so ljudje, ki bi jih obšasno, ali tudi redno, malo oklofutal, da bi se zbudili in malo živeli. Da bi dali od sebe kaj več kot služba-kosilo-poročila-spat.

emetadindon pravi ...

Ja, strast se je mnogim ljudem kar izgubila. Sploh ne vejo kdaj in kje. In ko včasih koga prisiliš, da ti nekaj nariše, ugotoviš, da ima strast. Takrat se človek najde. Najde svojo odraslo dušo v svojem odrinjenem otroštvu.
Saj ni čudno, da smo taki, kot smo. Od nekdaj pomnim, da so me klesali, rezali in pilili, kadar so MORALI poslušati moje sanje. Nisem tudi približno ne osamljen primer. Srečni vsi tisti, katerih odrasla okolica je ob sanjah otroka rekla BRAVO! To je tisto, kar nas dela žive, kar nas žene naprej. Sanje in spodbuda nam dajo pogum za nova raziskovanja in spoznanja, za nove cilje in poti. Za novo ali še močnejšo strast.

Saša pravi ...

super objava. že nekaj časa opazujem izraze ljudi, ki hitijo mimo mene. in prav res so v večini mrki in zaskrbljeni. sem pa tudi pri sebi opazila podzavesten zdolgočasen fris, kadar kam šibam. zdaj se zavestno opominjam, da mi potem vleče kotičke v nasmešek. tako da upam, da so vsi ti brezvoljni ljudje po ulicah v bistvu čisto ok volje. ker če temu ni tako, potem se večina Slovencev spoglejuje z depresijo.

K* pravi ...

No, pa smo (spet) tam - pri eni mojih najljubših besed! Ki zame res ni le beseda in sploh ne samo čustvo, ampak odnos do življenja, do vsega, kar nas obdaja in kar obdajamo mi. Strast je tisti presežek, ki ga je čutiti tako pri doživljanju najbolj drobnih utrinkov kot pri dogodkih, ki premikajo svet - ob vonju najljubše kave in ob šelestenju listov sveže knjige, ob zvoku milih glasov in dotiku ljubih prstov, ob odblesku sončnega žarka v ravno pravi minuti dneva in oblini zidov v prijazni maniri... Strastno živeti in strastno doživljati, želim sebi in svojim ljubim spet in spet...

Nataša pravi ...

Načeloma se strinjam glede tega, da je življenje treba živeti s strastjo. Rada imam take ljudi, ki v nekaj verjamejo, ki jih nekaj prevzame, ki so se zmožni glasno smejati in še glasneje tuliti :-) Ne bi pa pavšalno sodila ljudstva po tem, kako hodi po ulici in kako sedi v avtu. Ravno zadnjič sva se z Mihom nekam peljala in sva bila tiho, poslušala muziko, gledala ven ... in točno to sem si mislila - če bi naju kdo takrat videl, bi rekel, da sva dva največja zamorjenca ali pa da sva totalno skregana. Meni večkrat kdo reče, zakaj sem slabe volje, pa se samo normalno držim - mam pač tako faco. Drugi imajo spet take poteze, kot da se ves čas smejijo :-)

matilda pravi ...

Veš kaj sem ugotovila, da začudi in takoj posledično razveseli/odpre/raztopi ljudi (naključne), da človeka pogledaš v oči in se mu nasmehneš. Neznancu. Morda zaradi tega, ker te ošvrknul s pogledom ali pa ker je pritegnil moj pogled,ali mi prečkal korak ali pa je čsito ensotavno zanimivo oblečen ali ker je namrgoden...ja, sem ena tistih babnic, ki se smehlja po ulici. Meni dobro dene.

M pravi ...

Ti temu praviš strast, jaz življenje. Dobro leto je tega, kar sem se začela okrog sebe bolj intenzivno zavedati ljudi, ki živijo in tistih, ki zgolj životarijo (pa ne v finančnem pomenu besede). Prav konkretno me je zvilo, ko sem ugotovila, da sem se zataknila v svetu mrgodnežev ... ja, sem jim ušla, večini. Ne še popolnoma, ampak mi uspeva. Mrgodnežev pač ne prestaviš in ne spremeniš, lahko pa uživaš v spremljanju življenja tistih, ki resnično živijo. Danes lahko rečem, da je okrog mene krog "živih" vedno večji. Mrgode pa ... ah ja, na nekatere si obsojen, ampak lahko se jim izogibaš ☺

Vale pravi ...

Meni se to ne zdi zlovoljnost, ampak vedno večje poneumljanje, ki so ga ljudje deležni od samega rojstva dalje. Bonton, kultura, spoštovanje, zasebnost, so stvari, ki jih večina ne spoštuje več. Dajmo se vsi med samo tikat, sem kakršen sem in sprejmite me takšnega, briga me za druge, ipd. To se potem odraža v kulturi bivanja in še bolj v kulturi sobivanja.

V našem lokalu smo se odločili, da bomo začeli beležiti, koliko ljudi, ko vstopi v lokal ne odzravi. Vsakega namreč vedno z nasmeškom na ustiih pozdravimo in grozljivo je, da smo ugotovili, da 60% ljudi sploh ne odzravi, ampak gredo mimo nas kot zombiji. Prepričana sem, da večina od teh sploh ne sliši, da smo jih pozdravili, ker tega sploh ne registrirajo več. Tako je zadnjič sodelavka enemu od njih, ki je vstopil v lokal, ni odzravil, se postavil za šank in rekel: "Daj mi samo kozarec vode in grem," odvrnila: "No, najprej lep dober dan še enkrat. Bi bilo lepo, da zaželite lep dober dan tudi meni, pa potem prijazno vprašate, če vam lahko postrežemo s kozarcem vode." Tip jo je z odprtimi usti gleda, nato pa izjavil:"Dober dan. Kaj lahko dobim zdaj tisti kozarec vode."

No in to je to. Kot ne zaznajo "dober dan", ne zaznajo več ničesar drugega. Vidijo še samo tisto, kar jim naroči TV, pa reklame, pa vsi rumeni časopisi, da morajo videti. Le-ti pa ne prodajajo kulture, bontona in spoštovanja, niti slovnice ne več. V tem ni več profita. Civilizacija bo kmalu propadla! Zapomnite si to.

kačja pastirica pravi ...

Draga Vale... če je dotični lokal tisti na G v Tušu - morda ne odzdravljajo zaradi tega, ker nikoli ne dobijo pozdrava...? Jaz imam namreč ravno obratne izkušnje - ne samo, da me v vašem lokalu nihče ne pozdravi (no razen svetlih izjem, kot npr. deklica z rjavimi lasmi spetimi v čop, ki je pri vas zadnji mesec, je bila resnično prijazna - no pravzaprav normalna)večkrat nihče niti ne opazi, da sem vstopila, se usedla, sedela 15 minut, vstala in šla ven, hm in ne, ni bilo gneče v lokalu, samo natakarji, ki so brezglavo tekali v vse smeri( z obveznim žvečilnim v ustih). Pa se mi je to zgodilo enkrat, sem rekla, je bila otvoritev, veliko dela, utrujeni,še ne ravno organizirani, naj jim bo, ker pa se mi je pa to zgodilo še nekajkrat grem v lokal samo kadar me prislili moja hči, ker imate baje najboljši sladoled na svetu. Moji prijatelji imajo več ali manj podobne izkušnje, preverila sem, ker smo si od tega lokala veliko obetali.
Moj komentar ni kritizerski; morda samo drobno priporočilo od vašega gosta ali pa od osebe, ki se preživlja s podobnim poslanstvom (pa ga mirno sprejmite ali ne); vi ste tam zaradi svojih gostov in ne oni zaradi vas in če štejete nasmehe in prijazne pozdrave, morate začeti šteti najprej svoje;preštejte, kolikokrat boste zares prijazno nekoga pozdravili, in potem lahko štejete, koliko jih ne bo ozdravilo; iz lastnih izkušenj namreč vem, da če nekoga zares pogledaš v oči, se mu nasmehneš in lepo pozdraviš ti bo pozdrav vrnil, pa naj je še tako namrgoden. Ponavadi dobimo to, kar damo - no, res so tudi izjeme, toda vedno je treba začeti najprej pri sebi. Seveda pa je lažje reči, da so vsi butasti in nekulturni, kot se poglobit malce tudi vase...Gostinstvo ni lahka panoga, zato bi se vsak, ki se tega loti, moral najprej zamisliti, zakaj to počne.
Pa se opravičujem Toku zavesti, da sem se "polastila" bloga v ta namen, ampak nisem se mogla zadržati:)...
P.S. In če bi moj zaposleni tako govoril s stranko, pa čeprav je prišla samo po kozarec vode (naslednji dan bi npr. zaradi izjemne prijaznosti lahko pripeljala vso družino ali prijatelje...)od mene ne bi dobila pohvale ampak odpoved.

Vanja pravi ...

Hm, lepo ste se razpisali, od mene pa nobenega glasu...
Ana, tudi sama sem nekako podobno razmišljala, ampak nisem prišla tako daleč kot ti - spraševala sem se kaj nas loči drug od drugega, oziroma kaj je ze nekaterimi ljudmi "narobe". No, film mi je podal odgovor na to vprašanje.
Emetadindon, svoboda je najbrž res pogoj za strast. In tvoj zadnji stavek mi je tako zelo všeč - ker je napisan s strastjo! :)
Saša, saj ne da sem sama 24 ur na dan nasmejana. Ampak, če se kontroliramo in zavedamo, smo že na poti do uspeha.
K*, presežek je, ja - tisto kar prevaga.
Nataša, je možno, ampak v večino primerih so zlovoljneži res zlovoljni. Hm, razmišljam o nesrečnem človeku z jokersko faco - najbrž si vsako jutro ko se pogleda v ogledalo zaželi, da bi zadel bon za lepotno operacijo. :)
Matilda, jaz to redno počnem, je pa res da sem škrtulja in nasmeh podarjam le tistim, pri katerih že takoj začutim, da ga bodo vrnili. Kaj češ, preračunljivka sem! :)
M, fajn je, če se lahko izogneš takim ljudem. Ampak, saj po večini gredo sami stran. :)
Vale & Kačja pastirica - najbrž imata vsaka po svoje prav.

Vale pravi ...

@kačja pastirica, to kar si opisala, se je dogajalo v lokalu tam nekje do konca septembra. Odpuščena je bila skoraj celotna začetna ekipa in težko verjamem, da bi sedaj doživela situacijo kot jo opisuješ. In ja, imaš prav, da smo mi tam zaradi gostov, ampak ne za vsako ceno. Tako kot je napisala Vanja. Vsaka ima svoj prav in vsaka vidi lokal iz svoje strani šanka. Vsekakor pa imaš na šanku knjigo pritožb in v vsaki izmeni šefa in prav bi bilo, da se take stvari takoj povedo. Mi smo veseli vsake kritike, če je dobronamerna.

Vale pravi ...

Aja, pa še to. Moj prvi komentar ni bil mišljen, da bi ga jemali iz gostinskega vidika. Sem samo dala primer, ki je potem bil vzet iz konteksta. Še vedno poudarjam:

"Bonton, kultura, spoštovanje, zasebnost, so stvari, ki jih večina ne spoštuje več."

kačja pastirica pravi ...

Vale, če je pa tako, pridem na kozarec penine:)

Vale pravi ...

Pridi, pa me za rokaj pocukaj, da nazdraviva :-)

Vanja pravi ...

Na zdravje! :)

Anonimni pravi ...

Všeč mi je tale članek. Zelo. Včasih sama sebe zalotim, da spadam med te zlovoljne ljudi. In se zavestno potrudim, da se potegnem ven....pa je težko včasih. Ker nočem biti ena tistih.
Citiram Emetadindon:
"Saj ni čudno, da smo taki, kot smo. Od nekdaj pomnim, da so me klesali, rezali in pilili, kadar so MORALI poslušati moje sanje. Nisem tudi približno ne osamljen primer. Srečni vsi tisti, katerih odrasla okolica je ob sanjah otroka rekla BRAVO! " - v to kategorijo spadam tudi jaz. Zase nikoli ne naredim stvari dovolj dobro, vedno imam pripombe. Ker enostavno, ne čutim, da je dovolj dobro. Nikoli ni nihče rekel, da je dobro. In potem sem razočarana in zlovoljna. In sedim v avtu kot kup nesreče :) Učim, se da sem jaz tudi dobra in da ni treba, da sem najboljša. In počasi gre. Uživam v vonju jutranje kave, gledam šopek lepih tulipanov, opazujem mojo mačko kako se igra,....in uživam. V mojem življenju je veliko več smeha, zadovoljstva in veselja.
Po mestu tudi jaz vedno hodim z nasmeškom (kot pravi Matilda) in je prav fino gledat kako te nekateri čudno gledajo, nekateri se posledično na mojo reakcijo nasmehnejo nazaj, ...ja fino je.

Hvala ti za tole objavo.

Objem,
anonimna a.

p.s. Še eno mnenje:(nevem sicer ali spada sem ampak vseeno): ko včasih pridem kam (trgovina,lokal) opazim, da nihče ne opazi, da sem vstopila, zgodi se da tudi ne odzdravi, no redkokdaj. Ko pa pride gospodična mojih let, z visokimi petami, usnjenim plaščem pa vsi pozdravljajo in se smejijo. Delamo razlike glede na to kako izgledamo/smo oblečeni?

matilda pravi ...

Seveda delamo razlike, vsak po svojih kriterijih...recimo jaz snobiram prepotentne in arogantne ljudi (v službi sicer ne, ker ne bi bilo profesionalno, da gledaš skozi nekoga) v svojem prostem času pa z velikim veseljem:)
V bistvu je pomembno kako se človek počuti oz. je samozavesten, če me ne pozdravijo, nekoga z petkami pa, je pač tak gostinec/trgovec/karkoliže pač neporfesionalen in verjemi mi, da mu to kot stranka lahko zelo nazorno pokažeš (če se ti da oz. te je to prizadelo). Ohh, jaz sem že "razmetala" vso trgovino z takim nasmeškom...jah, sem pač imela trenutek zlobnosti;))) pa čeprav ni gospica prav nič od tega zapopadla:D

Ovca pravi ...

Kako lepo si napisala! Tudi jaz se spomnim najinega sprehoda po plaži in tvoj creme brule, ki sem ga jedla pred dnevi je bil odličen prav zato, ker je bil narejen s slastjo!

Vanja pravi ...

Anonimni, tudi jaz ne hodim vedno z nasmeškom na ustih po ulicah, kje pa! Ampak opazujem pa kljub temu, nič mi ne uide. Strast je lahko tudi deloma melanholična na momente. :)Tudi sama opažam, da ljudje ne odzdravijo. Posebej se to opazi v kakšnih čakalnicah. No, prejšnji teden sem bila v čakalnici ZD Šiška prijetno presenečena - tako nad tam čakajočimi kot tudi nad osebjem.
Matilda, si te kar predstavljam. :)
Ovca, narejen s strastjo - pojeden s slastjo! :)